Petek, 9. 12. 2022, 22.03
1 leto, 4 mesece
analiza
Ko najbolj priljubljeni šport na svetu postane politično orožje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,58
3
Katarski emir Tamim bin Hamad al Tani, ki je absolutni vladar zalivske državice, je najbolj zaslužen za to, da je letos svetovno nogometno prvenstvo v Katarju. Z nogometom želi emir širiti svoj vpliv po svetu in krepiti priljubljenost med Katarci.
Nogomet je najbolj priljubljen šport na svetu, zato ne preseneča, da voditelji držav poskušajo krepiti svojo priljubljenost tudi z organizacijo svetovnih nogometnih prvenstev. Glede na priljubljenost nogometa tudi ne čudi, da se rivalstva ali trenja med posameznimi narodi prenašajo tudi na nogometna igrišča in nogometne tribune.
Politika in šport sta pogosto prepletena. Še zlasti to velja za nogomet, ki je brez dvoma najbolj priljubljen šport na svetu. Zaradi tega je tudi dobil vzdevek najpomembnejša postranska stvar na svetu. In vrhunec te najpomembnejše postranske stvari na svetu je svetovno nogometno prvenstvo, ki se te dni odvija v Katarju.
Politika v ozadju glasovanja o svetovnem prvenstvu
Da je mala zalivska država, ki meri polovico Slovenije in ima nekaj manj kot tri milijone prebivalcev (ko je leta 2010 dobila organizacijo svetovnega prvenstva, jih ni imela niti dva milijona), sploh dobila svetovno prvenstvo, je svojo vlogo odigrala tudi politika. Tako domača, katarska, kot mednarodna, zlasti francoska.
Kot je v preteklih letih že večkrat javno povedal nekdanji šef Fife, Švicar Sepp Blatter, sta pred 12 leti na glasovanju o organizaciji mundiala tehtnico na stran Katarja nagnila tedanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy in njegov rojak Michel Platini, takrat prvi mož Uefe in podpredsednik Fife. V ozadju naj bi bil interes Francije, da proda svoja potniška in vojaška letala Katarju.
Katarski emir, ki stavi na nogomet
Z zmago na izboru za organizatorja svetovnega prvenstva so se uresničili načrti zdajšnjega katarskega emirja, šejka Tamima bin Hamada al Tanija. Ta se je že kot kronski princ odločil, da bo širil katarski vpliv in prepoznavnost po svetu s pomočjo športa, zlasti nogometa. Odigral je veliko, tudi zakulisno vlogo pri izboru Katarja za organizatorja svetovnega prvenstva. Njegova zasluga je tudi, da so Katarci kupili francoski nogometni klub PSG.
Katar je tarča graj številnih zahodnih držav zaradi svojega odnosa do istospolno usmerjenih. V podporo istospolno usmerjenim oziroma gibanju LGBT je nemški kapetan Manuel Neuer želel nositi belo-mavrični trak z napisom OneLove, a mu Fifa tega ni dovolila. Nemški reprezentanti so pred tekmo z Japonsko proti prepovedi protestirali tako, da so si pokrili usta za ekipno fotografijo. Tekmo so Nemci pozneje izgubili in se tudi zaradi tega poraza še drugič zapored s svetovnih prvenstev poslovili po predtekmovanju.
Podobno kot želi z organizacijo svetovnega prvenstva krepiti svoj vpliv ter položaj doma in v tujini katarski šejk, je tudi ruski predsednik Vladimir Putin želel z organizacijo svetovnega prvenstva 2018 pokazati moč Rusije. To so bili časi, ko so Rusijo poleg Brazilije, Indije, Kitajske in Južne Afrike šteli med vodilna vzpenjajoče se gospodarstva na svetu. Te države so bile znane tudi po kratici Brics. Kot zanimivost, od leta 2010 do leta 2018 so bile vse organizatorke svetovnih nogometnih prvenstev države Brics: poleg že omenjene Rusije leta 2010 Južna Afrika in leta 2014 Brazilija.
Prvenstvo v Rusiji kljub priključitvi Krima
Rusija je organizacijo mundiala dobila leta 2010. Čeprav si je leta 2014 Rusija enostransko priključila ukrajinski polotok Krim in se posredno vpletla v spopad z Ukrajino v Donbasu, je štiri leta pozneje izpeljala svetovno prvenstvo. Napad na sosednjo državo za Fifo ni bil zadosten razlog, da bi prvenstvo morda zaupala kateri drugi državi.
Leta 2018 je svetovno nogometno prvenstvo gostila Rusija, čeprav je štiri leta pred tem zasedla polotok Krim in si ga enostransko priključila. Za ruskega predsednika Vladimirja Putina je bilo svetovno prvenstvo seveda velika promocija njegove države in njega osebno. Na fotografiji so Putin, francoski predsednik Emmanuel Macron in tedanja hrvaška predsednica Kolinda Grabar-Kitarović po finalni tekmi, na kateri je Francija premagala Hrvaško.
Seveda je uspeh države gostiteljice še toliko večji, če se njena nogometna reprezentanca dobro odreže na svetovnem prvenstvu. To letos ni uspelo Katarcem (izpadli so že po predtekmovanju), tudi ruska nogometna reprezentanca leta 2018 ni prišla zelo daleč, le do četrtfinala. Zadnjič je organizator svetovnega nogometnega prvenstva postal svetovni prvak leta 1998, ko so mundial gostili Francozi.
Nemška razočaranja
Na nogometnem prvenstvu se seveda vse vrti okoli uspehov nogometnih reprezentanc posameznih držav. Zmage prinašajo veselje navijačem posameznih držav in tudi ponos na svojo državo, neuspehi pa pahnejo navijače v žalost in razočaranje. Pogosto se pri posameznih državnih reprezentancah njihovi uspehi ali neuspehi posplošijo na stanje države v celoti.
Ko so letos nemški nogometaši svojo pot v Katarju končali že v predtekmovanju (enako je bilo tudi v Rusiji leta 2018), je marsikdo v nemških medijih potarnal, da je grenki nogometni neuspeh le odraz splošne nemške krize.
Vojna v Ukrajini ter nesoglasja med Zahodom (zlasti ZDA) in Kitajsko so precej zatresla nemško gospodarsko samozavest, ki je temeljila na poceni energentih iz Rusije in na 1,4-milijardnem kitajskem trgu. Nekateri celo trepetajo pred domnevno grožnjo deindustrializacije Nemčije.
Ko Nemčija poka od moči
Prav nasprotno je bilo vzdušje v Nemčiji leta 2014, ko je njihov elf na svetovnem prvenstvu v Braziliji dokaj suvereno pometel s svojimi tekmeci in še četrtič postal svetovni nogometni prvak. Takrat je bila ta nemška zmaga nekakšen športni simbol vsesplošne nemške moči – tako gospodarske kot politične.
Če se je leta 2018 veselil Emmanuel Macron, pa sta bila leta 2014 na finalu svetovnega nogometnega prvenstva v Riu de Janeiru, na katerem je nemški elf premagal Argentino, navdušena tedanja nemška kanclerka Angela Merkel in takratni nemški predsednik Joachim Gauck (ob Merklovi). To so bila leta, ko je bila Nemčija nesporno vodilna država v EU, Merklova pa je veljala za kraljico Evrope. Na fotografiji vidimo tudi tedanjo brazilsko predsednico Dilmo Rousseff (skrajno levo) in madžarskega premierja Viktorja Orbana.
Podobno, kot je bila (zahodno)nemška zmaga na svetovnem prvenstvu v Italiji leta 1990 svojevrsten simbol moči znova združene Nemčije (združitev se je zgodila jeseni tega leta). Da ne omenjamo zmage Zahodne Nemčije leta 1974, ki je bila po svoje pika na i t. i. nemškega gospodarskega čudeža, ki se je začel v 50. letih. Tako, kot je bila presenetljiva nemška zmaga na svetovnem prvenstvu v Švici leta 1954 spodbuda za Zahodno Nemčijo, ki je počasi okrevala po razdejanju druge svetovne vojne.
Rivalstva med narodi, ki se prenašajo v nogomet
Značilnost nogometa je seveda tudi tradicionalno rivalstvo med posameznimi moštvi, naj bodo to klubi ali državne reprezentance. Velikokrat ima močno vlogo pri tem tudi politika. V zadnjih letih je takšno rivalstvo nastalo tudi med švicarsko in srbsko nogometno reprezentanco.
V zadnji letih veliko razburjanja povzročajo nogometne tekme med Švico in Srbijo. V švicarski reprezentanci je namreč več igralcev, ki imajo albanske oziroma kosovske korenine, kar zaradi srbsko-albanskih sporov glede Kosova tekmam daje dodatno politično dimenzijo. Tako je na Kosovu rojeni Xherdan Shaqiri leta 2018 svoj zadetek proti Srbiji na svetovnem prvenstvu v Rusiji proslavljal z gibom rok, s katerim je posnemal obliko dvoglavega orla z albanske zastave (na kosovski zastavi orla ni) ter tako provociral srbske navijače in igralce. Podobno je storil Granit Xhaka. Ta je bil rojen v Švici albanskim staršem s Kosova.
Še pred kakšnimi dvajsetimi leti bi se vsak začudil, če bi kdo napovedal, kako vroče in čustveno bo na nogometnem igrišču in med navijači, ko se bosta pomerili Švica in Srbija. Državi ste namreč zemljepisno daleč druga od druge, nimata medsebojne sovražne zgodovine, nikoli v zgodovini se nista vojskovali med seboj ...
Srbsko-švicarske "bitke za Kosovo"
A dejstvo, da so v švicarski nogometni reprezentanci tudi nogometaši albanskega rodu (npr. Granit Xhaka in Xherdan Shaqiri, ki imata oba albansko-kosovske korenine), je dalo švicarsko-srbskim nogometnim dvobojem tudi mednarodnopolitično dimenzijo. Srbsko-albanski odnosi so namreč že dolga desetletja zelo slabi.
Razlog za slabe odnose je seveda vprašanje Kosova, ki je bilo do leta 1999 del Srbije. Zaradi srbskih izgonov Albancev je leta 1999 Nato napadel Srbijo. Ta je nazadnje umaknila svojo vojsko s Kosova, ki je leta 2008 pod zahodnim okriljem razglasilo neodvisnost. Srbi ne priznavajo kosovske neodvisnosti in trdijo, da je mednarodnopravno še vedno del Srbije.
Trenutne napetosti med Kosovom in Srbijo
Kosovo imajo Srbi tudi za zibelko srbstva, tam je leta 1389 potekala tudi slovita bitka na Kosovem polju. Poleg tega so odnosi med Srbijo in Kosovom pogosto zelo napeti, včasih tudi na meji rožljanja z orožjem. Zadnje čase napetost dviga zlasti vprašanje registrskih tablic.
Tudi letos sta se na svetovnem prvenstvu spopadli Švica in Srbija. In tudi tokrat je pogosto zavrelo med igralci na igrišču zaradi provokacij z obeh strani. Tudi srbski navijači so dali svoj delež razgreti tekmi, ko so skandirali protialbanske slogane. Po zmagi nad Srbijo so Švicarji v osmini finala doživeli hud poraz proti razigranim Portugalcem.
Kosovski Srbi namreč zavračajo kosovske registrske tablice, Srbija pa začasne registrske tablice, ki naj bi jih namestili na vozila, ki pridejo na Kosovo iz Srbije. Seveda to dogajanje še bolj razburka čustva na tekmah med Srbijo in Švico. Podobno je bilo tudi na nedavni tekmi med državama v Katarju. Srbski navijači so vzklikali protialbanske slogane, nekajkrat je zavrelo tudi na zelenici. Na koncu je zmagala Švica.
Tekma med Belgijo in Marokom
To, da v zahodnoevropskih državnih reprezentancah, kot je Švica, igra veliko nogometašev, ki imajo korenine v bolj vzhodnih oziroma južnih državah stare celine ali tudi zunaj Evrope, že nekaj let ni nobena posebnost. Je posledica tega, da v Zahodni Evropi živi veliko priseljencev oziroma prebivalcev, ki imajo priseljenske korenine.
Po zmagi Maroka nad Belgijo so na belgijske ulice prišli navdušeni navijači maroškega rodu. Veselje se je sprevrglo v izgrede, ki jih je policija poskušala umiriti tudi s solzivcem. Na fotografiji vidimo razdejanje po izgredih maroških navijačev v Bruslju.
Albanci, ki živijo v Švici, so navdušeno navijali za švicarsko nogometno reprezentanco, katere kapetan je Xhaka. Drugače pa je bilo pri tekmi med Marokom in Belgijo, ki sta se v Katarju spopadla v predtekmovanju. V 11,6-milijonski Belgiji namreč po nekaterih podatkih prebivalci maroškega izvora predstavljajo štiri odstotke vsega prebivalstva.
V Belgiji živeči Maročani proslavljali zmago nad Belgijo
Številni prebivalci maroškega izvora so tako pred dnevi tudi hrupno proslavljali zmago Maroka nad Belgijo na ulicah. Ponekod so izbruhnili tudi izgredi. Podobno je bilo tudi na sosednjem Nizozemskem, ki ima prav tako velik delež prebivalcev maroškega izvora.
Kapetani nekaterih reprezentanc v Katarju niso smeli nositi trakov v podporo skupnosti LGBT, so pa zato igralci Maroka zmago nad Španijo proslavljali tudi s palestinsko zastavo, kar je nedvomno politična gesta.
Maročani so se na belgijskih in nizozemskih ulicah veselili tudi po zmago Maroka nad Španijo v osmini finala. To zmago so maroški nogometaši proslavljali tudi z vihranjem palestinske zastave. Več kot očiten znak solidarnosti maroške nogometne reprezentance s Palestinci.
3