Ponedeljek, 2. 1. 2023, 22.05
1 leto, 11 mesecev
"Če bo Putin pokazal šibkost, ga bo njegovo volčje krdelo pokončalo"
Po spodletelem poskusu bliskovite vojne proti Ukrajini so številni na Zahodu upali, da bo to ruskega predsednika Vladimirja Putina stalo oblast. A to se ni zgodilo. Vprašanje pa je tudi, ali bi glede na stanje duha in prevladujočo miselnost v Rusiji Putina v Kremlju sploh nasledil nekdo, ki bi bil bolj liberalen in manj protizahodno usmerjen.
Ko je ruski predsednik Vladimir Putin pred letom dni vstopal v leto 2022, je skoraj zagotovo pričakoval ali vsaj upal, da bo to zanj prelomno leto, leto vzpona, ko si bo podredil svojo zahodno sosedo Ukrajino.
Spodletela bliskovita vojna
A bliskovita vojna oziroma posebna vojaška operacija, kot so v Rusiji poimenovali napad na Ukrajino, ki se je začel 24. februarja lani, je Putinu spodletela. Ni mu uspelo v nekaj dneh poraziti Ukrajine, ampak se je napad spremenil v dolgotrajno vojno izčrpavanja in frontnega vojskovanja. Vprašanje je, kdaj se bo ta vojna končala.
Potem ko je postalo jasno, da Putinu Ukrajine ne bo uspelo hitro spraviti na kolena, so se na Zahodu pojavila ugibanja o morebitnem padcu Putina z oblasti. Največji optimisti so upali, da bo v Rusiji na oblast prišel politik, ki bo končal vojno v Ukrajini. A ta ugibanja oziroma upanja so se za zdaj izkazala za izjemno preoptimistična. Putin je, kot se zdi, še vedno trdno na oblasti.
Putin kot alfa samec na čelo volčjega krdela?
Vprašanje je tudi, kakšen bo politik, ki bo morebiti prišel na oblast za Putinom. Zanimiv je pogled nekdanjega ruskega diplomata pri Združenih narodih Borisa Bondareva na Putinov oblastni krog v Rusiji.
Kot piše nemški Focus, je Bondarev v eni od televizijskih pogovornih oddaj na nemški javni radioteleviziji ARD med drugim dejal: "Vtis imam, da je Putin dobesedno vodja volčjega krdela – alfa samec. Torej mora biti najmočnejši volk, vodilni volk v volčjem krdelu. In če bo pokazal šibkost, ga bodo v volčjem krdelu pokončali …"
Ruska tradicija avtoritarne oblasti
Glede na to, da Rusija zgodovinsko gledano nima kakšne trdožive demokratične tradicije in da ruske družbe (še zlasti zunaj Moskve in Sankt Peterburga) ni mogoče opisati kot liberalna družba zahodnoevropskega kova, ne bi bilo presenečenje, če bi Putina v Kremlju zamenjal politik podobnega kova.
Carska Rusija, ki je po več stoletjih obstoja propadla leta 1917, je bila avtokracija, nekaj mesecev po njenem padcu pa je bila z oktobrsko revolucijo vzpostavljena enostrankarska diktatura. V 90. letih preteklega stoletja je Rusija z majavimi nogami stopila na pot demokracije, ki pa v največji državi na svetu ni pognala globokih korenin. Putinova avtokracija tako ni kakšna ekscesna izjema v ruski zgodovini, ampak po svoje nadaljevanje skorajda tradicionalnega stanja ruske države in družbe.
Večina Rusov si je želela obnovitev ruske veličine
Zdaj že pokojni ameriško-ukrajinski sociolog Vladimir Šlapentoh (rojen je bil v času Sovjetske zveze v Kijevu) je že sredi 90. let preteklega stoletja, torej v času vladanja ruskega predsednika Borisa Jelcina, ugotavljal, da je za ruski občutek identitete značilen sindrom veličine.
Protizahodna usmerjenost je v Rusiji vzniknila že v 19. stoletju. Razvpiti ideolog novega evrazijstva Aleksander Dugin je tako le eden od dedičev te stare ideologije.
Že takrat, sredi 90. let, je 75 odstotkov Rusov nostalgično žalovalo za propadlo Sovjetsko zvezo, približno podobno število Rusov pa je želelo ponovno veličino Rusije v prihodnosti. Takšno javno mnenje je seveda tlakovalo pot politiku kova Putin.
Duginova imperialna doktrina novega evrazijstva
Glede na takšno javno mnenje v Ruski federaciji ni presenečenje, da so se po zlomu komunizma med Rusi zasidrale neoimperialistične politične ideje, kot je neoevrazijstvo oziroma novo evrazijstvo Aleksandra Dugina. Ta filozof oziroma ideolog, ki naj bi imel velik vpliv na Putina, tako (poenostavljeno povedano) zagovarja oblikovanje evrazijskega imperija, v katerem bi imela glavno vlogo seveda Rusija.
Za Dugina je največji ruski oziroma evrazijski nasprotnik atlantski (anglosaški) novi svetovni red, ki ga predstavljata zlasti ZDA in Velika Britanija. Kaj je bistvo Duginove ideologije, je že leta 1992 ugotovil francoski novi desničar Alain de Benoist. Ta je v Moskvi obiskal Dugina in njegove somišljenike, ki pa so ga razočarali. Kot je dejal, je za veliko večino t. i. ruskih domoljubov značilen surovi imperializem, nekateri med njimi pa si želijo zgolj obnovitev stare ruske prevlade nad vzhodnoevropskimi in celo srednjeevropskimi državami. Vsekakor to velja za Dugina.
Protizahodna usmerjenost v Rusiji
Za Dugina je značilna protizahodna usmerjenost. Ta pogled na svet je zelo zasidran v Rusiji (na to karto v svojih javnih nastopih pogosto igra tudi Putin) in ima globoke korenine v ruski družbi. Protizahodna usmerjenost je bila značilna že za t. i. slovanofile, ki so se v prvi polovici 19. stoletja uprli širjenju zahodnih idej v Rusiji ter so grajali modernizacijo Rusije po zahodnem zgledu, ki jo je konec 17. in na začetku 18. stoletja uveljavil ruski car Peter Veliki.
Rusija je že tradicionalno razdeljena na tiste Ruse, ki Rusijo vidijo kot del evropske tradicije, in na tiste, ki jo vidijo kot nekaj posebnega. Med zadnje je spadal tudi Aleksander Solženicin (1918–2008), ki je Zahodu med drugim očital dekadentnost.
Slovanofili so tudi trdili, da pojem Rusije zajema vse vzhodne Slovane, torej tudi Beloruse in Ukrajince. Takšno gledanje, ki vse vzhodne Slovane obravnava kot Ruse, je značilno tudi za Putina, pa tudi za (vsaj v preteklosti) opozicijskega politika Alekseja Navalnega.
Solženicinovo slovanofilstvo
V drugi polovici 19. stoletja so slovanofili zagovarjali vseslovansko zvezo, v kateri bi glavno vlogo seveda imela Rusija. Za slovanofile je bila Rusija nekaj drugačnega od Evrope oziroma od Zahoda. Slovanofilski ideologiji je na primer sledil znani oporečnik Aleksander Solženicin, ki je v času sovjetskega komunizma našel varno zavetje na Zahodu, a je hkrati gledal zviška nanj in ga označeval kot dekadentnega. Jasno je tudi povedal, na primer leta 1978 v govoru študentom na Harvardu, da ne zagovarja preoblikovanja ruske družbe po zahodnem zgledu.
Leta 1990 je Solženicin v duhu slovanofilske tradicije v Komsomolski pravdi objavil besedilo z naslovom Obnova Rusije. Predlagal je, da se Rusija "znebi" vseh neslovanskih republik v Sovjetski zvezi, obenem pa se z Ukrajino in Belorusijo združi v enotno slovansko državo. Del te slovanske države bi bil tudi sever Kazahstana, kjer živi rusko govoreče prebivalstvo.
Evrazijska ideologija
Poleg slovanofilstva ima v Rusiji dolgo tradicijo tudi evrazijstvo. Ruski zagovorniki evrazijstva so trdili, da Rusija ni ne Evropa ne Azija, ampak nekaj posebnega. Jezikoslovec Nikolaj Trubeckoj (1890–1938), eden od glavnih zagovornikov evrazijstva, je tudi trdil, da je Azija naravni dom Rusije, medtem ko je Evropa tradicionalni sovražnik Rusije.
V času Sovjetske zveze je evrazijstvo populariziral sovjetski zgodovinar in etnolog Lev Gumilev (1912–1992), ki je zagovarjal stališče, da so evrazijska ljudstva, ki živijo na območju Sovjetske zveze, v resnici en narod in da je evrazijska civilizacija zgrajena na ruski, turški in ugrofinski dediščini.
Ruski vzhodnjaki, ki občudujejo Azijo
Podobno usmerjeni so bili v času carske Rusije tudi t. i. vzhodnjaki, kot je bil knez Esper Uhtomski (1861–1921), svetovalec zadnjega ruskega carja Nikolaja II. Panazijec Uhtomski je slavil duhovno sorodnost med Rusijo in Azijo. Ruska obsedenost z Vzhodom je doživela velik poraz v letih 1904–1905 v času rusko-japonske vojne.
Ironija zgodovine je, da je zdaj, v času vojne v Ukrajini, velika azijska velesila Kitajska ena od glavnih zaveznic Putinove Rusije. Morda bi lahko tudi Putinovo trenutno naslonitev na Kitajsko (pa tudi na Iran in Severno Korejo, ki sta prav tako azijski državi) šteli za nekakšno vzhodnjaško, proazijsko usmerjenost.
Skratka, miselnosti in ideologije, ki že stoletja cvetijo v Rusiji (na primer zagovarjanja ruskega imperializma in protizahodna usmerjenost), tako ne dajejo veliko upanja, da bo Putina v Kremlju nasledil politik, ki bo prozahodno in liberalno usmerjen.
Viri:
Anton Šehovcov, Aleksandr Dugin's neo‐eurasianism: The new right à la Russe (sl. Novo evrazijstvo Aleksandra Dugina: nova desnica po rusko), 2009.
Konstantin Šejko, Lomonosov’s bastards: Anatolii Fomenko, pseudo-history and Russia’s search for a post-communist identity (sl. Lomonosovi pankrti: Anatolij Fomenko, psevdozgodovina in rusko iskanje pokomunistične identitete), 2004.
Andrej Benedejčič, Rusija in slovanstvo: med velikodržavnostjo in vzajemnostjo, Ljubljana 2021.
38