SiolNET. Novice Slovenija
1,92

termometer

  • Messenger
  • Messenger
HOMOSOS - HOMO SOVIETICUS SLOVENICUS, 6. DEL

Živčni in pozabljivi heroji

1,92

termometer

Jože Dežman | Jože Dežman | Foto: Daniel Novakovič/STA
Jože Dežman Foto: Daniel Novakovič/STA

Vojna živcev je imenitna knjiga Bena Shepparda, v kateri je ta opisal, kako so postopoma priznali in diagnostično določili psihiatrične izgube v vojnah. Ta razvoj se je dogajal v demokratičnih okoljih. Totalitarni režimi niso priznavali psihiatričnih izgub. Tudi titoizem ne.

Jurišniki

Prvi je posebno obliko partizanskega psihičnega zloma v Jugoslaviji že leta 1945 raziskoval Hudo Klein – objavil pa šele 1953. Partizani so padali v neko vrsto transa in v tem stanju so nakazovali boj s sovražnikom. Napadi so lahko trajali tudi po več ur. V oktobru 1945 so ocenjevali, da je v Jugoslovanski armadi okoli tri tisoč bolnikov. Imenovali so jih "jurišniki". Kljub napadalnim histeričnim izbruhom med napadi praviloma niso poškodovali ne drugih ne sebe.

Jože Dežman Novice Revolucije zlorabljenih otrok

Pa ne samo jurišniki

Toda jurišniki so bili samo najbolj viden del travmatske poškodovanosti pripadnikov partizanskega gibanja. Bolj množične posledice psihičnih zlomov zasledimo v življenjepisih, ki so jih komunisti pisali neposredno po koncu vojne. Izbrali smo nekaj pričevanj predvojnih članov Komunistične partije in nosilcev partizanske spomenice 1941.

Nekateri so se zlomili že med vojno. Še več pa je izjav, ki imajo za skupni imenovalec živčnost in pozabljanje. Nekateri pričevalci te težave neposredno povezujejo s trpljenjem med vojno.

Nekaj se jih je zaradi hujših težav znašlo tudi na dolgotrajnejšem psihiatričnem zdravljenju. Večina travmiranih pa se je morala znajti, kakor so vedeli in znali. To pa je velikokrat pomenilo tako velike težave za obolelega kot tudi hude težave za njegove najbližje in sodelavce.

*

Oskar Šavli, roj. 1914: "Konec oktobra ali v začetku novembra 1941 sem preko tov. Hudales Oskarja (danes pisatelja v Mariboru) poiskal zvezo s Partijo v Užicu in po nalogu tov. Kardelja – Bevca postal najprej urednik »Borbe«, nato pa član Okrožnega komiteta Užice. /…/ vmes sem se nenamerno izognil katastrofi slovenskega voda in šumadijskega bataljona 1.proletarske pri Pjenovcu, ker sem zaradi težke depresije odložil funkcijo politdelegata, simuliral bolezen in odšel iz čete."

Franc Prhne, roj. 1910: "Do junija 1944 sem živel v brigadi. Junija 1944 sem dobil živčne napade in popolnoma izčrpanost (druga izjava: "ko sem dobil živčne napade in postal kripel" op. p.), zato sem bil premeščen iz XV.divizije na SNOS (Slovenski narodnoosvobodilni svet – op. p.) v Kočevki vrh. Na snos sem prišel 18.avgusta 1944, tam sem sprejel funkcijo glavnega ekonoma."

Ivan Selan, roj. 1914: "Slap se počutim le v tem, ki sem zelo pozabliv in živčen, to pa naj več zaradi strahu, ki sem ga vse skozi v Dolomitih, ki so bili najhujši domobranci, ki se pa sedaj bol teško učim sem pa tudi izgubil veselje za studirati. Pa upam da bom tudi to premagal in pobolšal samo da si malo živce pomirim."

Jože Jakhel, roj. 1923: "Razburjenost izhaja predvsem iz tega, ker so mi živci skozi 5 letno borbo veliko popustili, vendar se skušam tudi v tem popraviti."

Viktor Grom, roj. 1906: "Že pred vojno sem bolehal zaradi razdražljivosti živčevja in revmatizma, med osvobodilno borbo pa so mi živci radi neprestanega napore pogostih zased in obkolitev zelo popustili. Tako sem postal zelo razdražljiv raztresen nervozen in pozabljiv. Vse to v precejšnji meri občutim še danes kar me močno ovira kadar nastopam pred maso."

Ana Lapajne, roj.1909: "Od kar sem bila v lagru (taborišče Ravensbrück – op. p.) so mi živci čisto popustili sem postala površna in raztresena nervozna in ne izpolnujem svojih dolžnosti tako kot je treba."

Jože Prosen, roj.1906: "Pripominjam še o samokritiki, ki mi dela težkoče pri delu, da sem živčno zelo bolan, ki pa so posledice iz Avšvica (taborišče Auschwitz – op. p.). Sem jako pozabljiv, ali to je vzrok bolezni, da včasih nimam veselja do dela, zopet pa mi ta bolezen mine in imam veselje in zanimanje z vsako delo."

Matevž Babič, roj. 1908: "Kar pa se tiče v partijskem delu sem bol površen, je pa tudi vzrok temu da sem zelo slabega zdravja, zelo sem pozabliv, hoče me spomin zapuščati. Posledice tega imam iz taborišča Mauthausen."

Julka Polančič, roj. 1897: "Na živcih sem začela bolehati po smrti mojega prvega sina in to čutim čezdalje bolj in zelo težko mi je to, ker me drugače politično delo zelo veseli."

Marija Anžin, roj. 1913: "Sem pa tudi bol slabega zdravja. Revma in živci so mi hudo odpovedali. Sem hudo pozabljiva use pozabim sprot pa mislim, da ne bom pa se zadržujem pa mi ne pomaga nič."

Helena Borovšak, roj. 1903: "V svojem delu se trudim in izvršujem naloge KP, vendar sem premalo samoinicijativna živčno izčrpana, zelo pozabljiva, ideološko premalo zgrajena ne čutim pa vsled svoje pozabljivosti možnost razvoja."

Ferdo Javoršek, roj. 1905: "Zelo sem pozabljiv ker sem zelo živčno ubit v glavi."

Ignac Kavčič; roj. 1904: "Moje glavne napake so: moja živčna razrvanost, bolezen v glavi, razburljivost in zelo sem pozabljiv."

Janez Pazlar, roj.1903: "Samo včasih mi vslet slabega zrahlanega živčevja otrpne spomin, kar mi dela velike težkoče v pozabljivosti, ki je pa sicer trenutna in zopet premine."

Jože Dežman Novice Umazane roke Putina, Tita ...

V molk vklenjeni

Posamezne navedbe kažejo, da so se nekateri psihiatri (omenimo Janeza Kanonija, Miloša Kobala) ukvarjali z zlomljenimi posamezniki zmagovite strani, posebej z množičnimi morilci.

Psihiater Janko Kostnapfel se je dolga leta ukvarjal s partizani nevrotiki in alkoholiki. Od leta 1954 do 1983 je bilo v psihiatričnem dispanzerju v Kliničnem centru vsaj 2.076 nekdanjih partizanov – od teh 1.039 "s klinično sliko nevroze", 576 je bilo alkoholikov, 461 jih je imelo druge duševne motnje in bolezni. Kostnapfel sam pa opozarja, da so po reformi pokojninske zakonodaje leta 1965 nekdanji partizani lahko odšli v pokoj tudi pred dopolnjeno potrebno starostjo – invalidska komisija je "pogosto zahtevala mnenje psihiatra o pacientovi delazmožnosti, vendar je bila to bolj formalnost".

Kostnapfel opozarja na številne okoliščine, ki so sprožale psihične zlome partizanov med vojno in po njej.

Toda travmatski lok se je napenjal tudi pri nepartizanski populaciji. V nepartizanskih uniformah (okupatorske, protikomunistične enote) je bilo več Slovencev kot v partizanskih –  zlasti prisilni mobiliziranci v nemško vojsko so na vzhodni fronti doživeli najhujše spopade in tudi v ujetništvu pri Sovjetih so doživljali skrajne napetosti. Tudi ne gre samo za vojni čas – državni terorizem komunističnih oblasti zlasti v letih 1945–1950 prav nič ne zaostaja za okupatorskim terorjem in prizadene sto tisoče ljudi.

Večina slovenskega prebivalstva je ali doživela (ali bila priča takim dogajanjem) izgubo najbližjih sorodnikov, spopade, dezerterstvo, rane, mučenje, bolezni, invalidnosti, zapore, taborišča, suženjsko delo, begunstvo, brezdomstvo, bombardiranje, mraz, lakoto, spolno nasilje. Pa naj bo s strani okupatorjev, vojskujočih se strani v državljanski vojni ali od povojnih komunističnih oblasti. In spričo teh peklenskih krogov nasilja so se mnogi psihično zlomili in bili trajno zaznamovani.

Vsi ti psihični zlomi (od posttravmatskih stresnih do žalovanjskih in drugih motenj) skoraj niso bili zdravljeni. Nepredelani so se zavedno in nezavedno usedali na nove rodove in jih obremenjevali. Tako še živimo z dediščino revežev, ki se žal svojih ran niso smeli zavedati, se soočiti z njimi, jih odložiti, odpustiti. Zlasti pa zmagovalci niso smeli, upali sočustvovati s tistimi, ki so jih sami ranili, zlomili.

Za trpečega posameznika, vest, resnico, pravico, sočutje, odpuščanje, sožitje titoizem ni imel posluha. Titoizem je večini odrekel že pravico do žalovanja, spomina, groba … Preveč je bilo vklenjenosti v molk, tabujev, laži, življenja drug mimo drugega.

Morda se v slovenski družbi tudi zato tako težko dogovarjamo. Premalo spoštovanja posameznika in preveč kolektivizma, naši-vašizma …

Nič čudnega pravzaprav, saj če so bili že vladajoči tako živčni in pozabljivi …

Jože Dežman Novice Zasužnjeni razum iz Moskve Jože Dežman Novice Kučanovi in Putinovi fašisti v Dražgošah in Ukrajini Jože Dežman Novice Dežman: Romarji v komunizem Jože Dežman Novice "Doživel sem molčanje in cenzuro" Jože Dežman Novice Batina Branko Masleša

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin