Zasužnjeni razum iz Moskve

Milos Czeslav je iz poljske rezistence vstopil v diplomatsko službo novega poljskega komunističnega režima. In emigriral iz njega. V knjigi o ujetem, vklenjenem, zasužnjenem razumu (Captive mind, 1953) je opisal nekaj prej svobodnih osebnosti, ki so začele služiti novim poljskim oblastem in stalinizmu. Czeslav to ideološko zasvojenost imenuje nova vera. Posledice za tiste, ki so se stalinistični novi veri podredili, so bile usodne. Tudi v Sloveniji.

Edvard Kardelj je v pismu Ivu Loli Ribarju julija 1942 navdušeno hvalil revolucionarno ostrino, boljševizacijo in stalinizacijo slovenske partizanske vojske: "Glavno, proti čemur se moramo boriti pri naših partizanih, je sektaštvo, prehod v drugo etapo vojne, zaostrovanje razredne vojne. Večina jih skoro niti ne misli na to, da je to osvobodilna vojna, ampak revolucija, ZSSR in Stalin."

Komunistične spovedi

Arhiv Republike Slovenije hrani izredno zbirko dokumentov o slovenskih komunistih. Omenimo dokumente narodnih herojev, članov komunistične partije pred drugo svetovno vojno, nosilcev partizanske spomenice 1941 in članov, sprejetih med drugo svetovno vojno.

Temeljni dokumenti so različni vprašalniki, v katerih so komunisti natančno poročali o sebi, svoji družini ter svojem komunističnem prepričanju in delovanju. Pred partijo je moral biti član razgaljen do skrajnosti. Vprašanje so posegala v skrajno intimo posameznika.

Neskončno je karakteristik, poročil o ukorih, izključitvah in črtanjih iz članstva, da o sodnih spisih niti ne govorimo. Nekatere vsebine teh dokumentov odpirajo do zdaj neizkoriščene možnosti za razumevanje slovenskega komunizma/stalinizma/titoizma.

Komunisti so bili kolektivisti, posameznik je bil dolžan slediti partijski disciplini in se podrejati ideološkemu kalupu. Vodilni slovenski komunisti so si nadvse prizadevali, da bi ustrezali stalinskim idealom in da bi tem podredili tudi svoje članstvo – kandidate in člane komunistične partije in člane zveze komunistične mladine.

Kratki kurz

Tako navdušenje je bilo seveda zgrajeno na totalni in totalitarni ideološki indoktrinaciji, ki nam jo nazorno prikažejo odgovori na vprašanje v anketnem listu: "Kaj si proučeval in kaj si čital iz marksistične literature?"

Analiza 191 odgovorov na to vprašanje nam odkrije dve temeljni ideološki čtivi, ki sta bili armatura zabetoniranja stalinske zavesti. To sta bili Zgodovina Vsesvezne komunistične partije (boljševikov) – kratki kurz in Stalinova Vprašanja leninizma. Vendar je omemba vsaj kratic prve (VKP(b), VKP/b, V.K.P.b., V.K.P./b, VKPb …) imela večjo težo. Kratki kurz je bil tudi odlikovanje, tako je Jože Kladivar - Leon: "za priznanje dela na mlad. liniji dobil od PK SKOJ-a (pokrajinski komite zveze komunistične mladine, op. p.) knjigo VKP-b".

Trideset odgovorov omenja tako kratko zgodovino kot Vprašanja leninizma, 63 ali tretjina jih omenja samo kratko zgodovino, šest pa Vprašanja leninizma. Ali eno ali drugo ideološko macolo omenja torej 99 ali več kot pol anketirancev.

"Proučevanje"

Seveda to ne pomeni, da so komunisti res "proučevali" ta besedila.

Navedbe, kot je "proučeval sem knjigo V.K.P.b.", potrjujejo, da gre bolj za vdanostne izjave kot pa "proučevanje". Številni partizani in politični organizatorji partizanskega gibanja so mi pred desetletji vedno znova pripovedovali, da so prebrali le nekaj začetnih poglavij, potem pa se jim je ustavilo.

To zapišejo tudi v anketnih listih. Tudi pomembni funkcionarji kot Franc Kimovec - Žiga: "VKP/b sem čital 2x. Študiral sem le prve tri toč. 6. in 7. poglavja."

In še nekaj podobnih: "Iz marksistične literature sem predelala 3 poglavja iz VKP(b)."; "VKPb I, II, III in IV .pogl."; "VKP/b polovico"; "delno zgodovino V.K.P./b."; "nekoliko iz V.K.P.b"; "Zgodovina VKP(b) površno"; "v kurzu sem zelo težko dojemala teorijo iz VKPb."; "Zlasti VKP/b sem večkrat začela, a nisem nikoli prišla do konca.".

34 tistih, ki so odgovorili na anketo, pa sploh ni bralo "marksistične literature". To je skoraj petina vzorca.

Na kratko povedo: "Marksistične literature nisem proučevala in ne čitala." Pa ne gre samo za preprosto članstvo. Vasja Kogej, politkomisar 30. divizije, zapiše: "Marksistično-leninistične literature ne obvladam, ker nisem posvečal nikakih kurzov niti samostojno študiral."

Malleus maleficarum

Kratka zgodovina je bila vseprisotna pred in med drugo svetovno vojno in po njej.

V tem coprniškem kladivu, natezalnici uma in duha na mere diktature proletariata, razrednega, nazorskega in vsakršnega sovraštva, nasilja, totalitarizma, so bili režiserji tisti, ki so po zmagi krojili tudi narodovo dušo.

Vklepanje možganov je prihajalo naravnost iz Moskve. Tam je bilo obzorje za vodilne stalinistične pripravnike nekaj širše, toda še vedno gre za omejevanje obzorja. Albin Marvin je opravil štiriletno šolanje na Komunistični univerzi narodnih manjšin zahoda in "na univerzi so bili moji predavatelji tovariši Tito, Kardelj, Regent, Bebler, Maslarič, tj. 'Walter Briški'; 'Matter'; 'Hartman'; 'Andrejev' in dr. Učili so me vsa temeljna vprašanja marksizma od politične ekonomije do dialektičnega materializma, od biologije do zgodovine delavskega gibanja." Naj pripomnim, da so predavatelji, ki jih omenja Marvin, tisti komunisti, ki so s Stalinom dali pobiti svoje konkurente v boju za vodstvo jugoslovanske komunistične partije. A to spada že v naslednje poglavje o umazanih rokah.

V Sloveniji se je vklepanje možganov zožilo predvsem na branje oz. sklicevanje na Kratki kurz in sprotno propagando. Od centralnega komiteja navzdol.

Mirko Tušek, pred vojno študent prava, je v "začetku 1940 postal kandidat. Študiral zgodovino VKP(b) v krožku, katerega je vodil tov. Krašovec (Drenik). Poleti istega leta me je tov. Ziherl Boris sprejel v Partijo." Stane Krašovec in Boris Ziherl sta se izučila stalinizma zlasti v zaporih kraljevine Jugoslavije. Oba sta bila v komunistični Jugoslaviji veliki politični in ideološki avtoriteti, akademika, tudi Tušek je naredil lepo kariero.

Primer kariere, ki je bila zgrajena prav na Kratkem kurzu, je Mitja Ribičič, slovenski komunistični težkokategornik, vodil je jugoslovansko partijo in vlado. Ta je "koncem 1940 in v začetku 1941 že delal v aktivu, ki mu je naloge dajala KP, razmnoževali smo VKP/b in drugo partijsko literaturo.

6. aprila 1941. se z drugimi člani Slovenskega kluba javim v vojsko ter doživim razpad v Zagrebu. Po povratku v Ljubljano me je našel Žerjal Tonček, ki je vedel, da sem že preje tipkal VKP/b, ter mi pričel nositi tekst 'Poročevalca'. Od 2. štev. dalje sem tipkal 'Poročevalca' in istočasno VKP/b na matrice."

Kratki kurz so imeli s seboj v taboriščih. Tako je v Dachauu Edo Krežan "vodil med člani KP v njegovi baraki študij VKP/b/". V taborišče Renicci "se je nam posrečilo, da smo dobili v naše taborišče tudi nekaj izvlečkov VKPb, ki ga je nam tolmačil in razlagal tov. Kermavner Dušan".

Kratki kurz je bil obvezen na partijskih tečajih med vojno. Tako je Janez Matul "obiskoval nižji partijski kurz pri XXXI.div., kjer smo predelovali V.K.P.". Stane Kersnik pa je "obiskoval tritedenski partijski kurz pri ob. kom. (oblastnemu komiteju, op. p.) KPS za Primorsko in Gorenjsko. Študirali smo po posebnem izvlečku iz VKP/b/."

Homosos

Leta 1986 je Jaša Zlobec opozoril na morilsko hujskaštvo Kratkega kurza, ko je citiral omembo stalinističnih sodnih procesov v njej: "Sovjetsko sodišče je obsodilo buharinsko-trockistične izmečke na ustrelitev.

Ljudski komisariat za notranje zadeve je obsodbo izvršil." K temu je Zlobec dodal, da "je bilo omenjeno delo v povojnih letih obvezen brevir vseh naših kadrov".

Homo sovieticus je dobil svoj slovenski rod, rodil se je homosos - homo sovieticus slovenicus. Nič manj trdobučen in trdosrčen kot njegovi bratje po svetu. Moral se je odpovedati intelektualni, duhovni, ustvarjalni svobodi in individualnosti.

Na srečo se je Republika Slovenija iz teh okovov izvila z zmagovito obrambno vojno leta 1991. Naj uspe tudi Ukrajini in Rusiji! 

Novice Kučanovi in Putinovi fašisti v Dražgošah in Ukrajini

Novice Dežman: Romarji v komunizem

Novice "Doživel sem molčanje in cenzuro"