"Doživel sem molčanje in cenzuro"

Naj ponovim, da sem se za javno postavljanje nekaterih vprašanj dr. Kaji Širok in njenemu mentorju dr. Otu Lutharju odločil po njunih nadvse sočnih javnih intervencijah. Omenim naj Lutharjevo umestitev nekaterih oseb kot temno stran razuma in kazanje sredincev Širokove slovenski kulturi. Sam sem hotel s konkretnimi primeri spodbuditi razpravo o nekaterih standardih, ki jih je uveljavljala Širokova z Lutharjevo podporo. Namesto javne razprave je Širokova mobilizirala svoje interesno omrežje in me skušala utišati prek mreženja v strokovnem svetu MNZS in Skupnosti muzejev Slovenije.

Novice Batina Branko Masleša

V pogovoru za Metino listo pa je 11. decembra 2021 o meni (ni znano, da bi jo kdo drug povabil k javni razpravi o njenih delih) zatrdila: "Narobe v resnici ni bilo nič, gre za en kup laži." (https://metinalista.si/221-dr-kaja-sirok-zgodovinarka-in-muzealka/)

Kakega drugega javnega odgovora ne od Širokove, ne od organov slovenskega ICOM, ne od Skupnosti muzejev Slovenije, ki sem jih povabil k dialogu, nisem zaznal. Da pa ne bi ostali v dvomih, ali držijo moje javno izrečene navedbe ali pa "gre za en kup laži", pa prosim tako slovenski ICOM kot Skupnost muzejev Slovenije, da se opredelite do mojih navedb in vprašanj.

Pred leti sem že doživel tako molčanje in cenzuro, ko sem vprašal o tem, ali so nekatera ravnanja muzejske funkcionarke ddr. Verene Vidrih Perko primerna ali ne. Ali lahko v muzejstvu ponovno pride do položaja, ko javna razprava o vsebinskih vprašanjih ni možna? Ali je zavračanje argumentirane razprave v duhu demokracije in seveda tudi muzejske etike?

Novice Dežman znova sprašuje Maslešo in Cerarja o streljanjih na meji

Ali se je možno prav v okviru določil muzejske etike in pravil obeh omenjenih muzejskih združenj pogovarjati o teh vprašanjih, ki sem jih načel:

- Posredovanje zgodovinskega falzifikata nemškemu veleposlaništvu, branjenje zgodovinskega falzifikata v Solkanu.

- Lažno predstavljanje (vstopiš v uredniški odbor za pripravo scenarija skupne razstave republike nekdanje Jugoslavije v bloku 17 Državnega muzeja Auschwitz-Birkenau kot strokovnjak za holokavst, čeprav to nisi).

- Nestrokovno delo oz. neopravljanje delovnih obveznosti (omenimo: scenarija omenjene skupne razstave v Auschwitz-Brikenau ni, raziskav in priprave gradiva za slovenski del scenarija Širokova ni opravila; decembra 2020 napoveš otvoritev razstave v okviru evropskega projekta, ki ga vodiš, za 28. januar 2021, čeprav niti scenarija razstave ni bilo).

- Zanemarjanje dolžnosti dobrega gospodarja (da ne bi bilo treba vzdrževati stavbe MNZS, razglasiš, da investicije v stavbo niso možne, ker je v postopku denacionalizacije – zavračaš celo že odobrena sredstva za te namene).

- Pomembno za strokovno zdravje slovenskega muzejstva pa je tudi vprašanje nenavadnega napredovanja Širokove v strokovne nazive. Ali gre za napačne kriterije ali so bili postopki narobe vodeni?

- V razpravah o slovenskem muzejstvu se več govori o političnih zvezah pri imenovanju na vodilne položaje, manj pa o tem, kako imenovane osebe opravljajo svoje delo. Pri tem se le redko vprašamo, kakšni so odnosi v muzejih zaradi primernega ali neprimernega odnosa vodilnih do podrejenih. Tudi na to sem opozoril pri Širokovi, ki se zdaj serijsko prijavlja na razne direktorske položaje.

Mnenja Jože Dežman: Kaja Širok in hoja po ljudeh

Predlagam, da ministrstvo za kulturo preveri postopke napredovanj v muzejstvu, slovenski ICOM pa presodi, ali oseba, ki ne zmore prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, lahko opravlja vodilne funkcije in celo piše muzejske kodekse. Od Skupnosti muzejev Slovenije pa še vedno pričakujem odgovor na vprašanje, kateri organ je sprejel izjavo, s katero so zgornja dejanja vzeli v bran in s katero so poskušali preprečiti vsebinsko razpravo o njih.  

V pričakovanju vaših odgovorov vas lepo pozdravljam.

Srečno!