SiolNET. Novice Slovenija
8,40

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Batina Branko Masleša

8,40

termometer

Jože Dežman
Jože Dežman Foto: STA

Objavljamo odprto pismo zgodovinarja in predsednika vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč Jožeta Dežmana o Branku Masleši, ki še vedno ni odgovoril na zastavljena vprašanja o umorih.

Zakaj bi nepismenega nemca Branka Maslešo označili še za batino? Odgovor je razmeroma enostaven. Ker zagovarja bogove, ki so iz pravnikov naredili poslušne batine ideologije. Branko je batina, ker v demokratični in pravni državi skuša ohraniti dediščino pravnega stalinizma in titoizma. Pa ne bo šlo tako, kot je prostodušno napovedal v svojem šahovsko prozornem in očitno naročenem diktatu v Dnevniku 11. decembra. Masleša je z intervjujem v Dnevniku pokazal svojo kremenito sibirsko konstitucijo. Sibrisko pravim zato, ker iz nje vejejo odločni stalinski toni.

Zločini proti človeštvu?

Masleša v Dnevniku (končno) pove, da je bil v soboto, 7. julija 1984, kot dežurni sodnik na meji z Italijo. Da je naredil zapisnik in potem odšel: "Sam sem šele naknadno izvedel, od kod je bil ustreljeni in da je bil iz Bosanske krajine." Naj dodam, da je v Arhivu republike Slovenije v "dnevnem pregledu pojavov in dogodkov" zapisano: "Vojak karavle JLA Škofije je 7. 7. 1984 streljal na Anteja Žižka iz Banje Luke, ki je nameraval pobegniti v Italijo in se kljub pozivom ni ustavil. Italijanski organi so njegovo truplo našli 20 metrov od meje. Vojak je uporabil orožje v skladu s pravili JLA."

Zaradi takih dogodkov na Berlinskem zidu so bili vodilni funkcionarji Nemške demokratične republike obsojeni. In sodba je bila potrjena na evropskem sodišču. Zakaj torej Masleša ne more odgovoriti na temeljno vprašanje, ki mu je bilo že zastavljeno: Ali so umori civilistov na železni zavesi, ki jih zagrešijo jugoslovanske oborožene sile, zločini? Naj vprašam še malo bolj določno: Ali so to zločini proti človeštvu?

Jože Dežman Novice Dodatna vprašanja Branku Masleši o umorih

Prvi stalinistični proces?

Masleša pa v Dnevniku zagovarja tudi Kočevski proces iz oktobra 1943, v katerem se je stalinistična sodna batina prvič znesla nad Slovenci. Od 21 obtoženih jih je bilo 16 obsojenih na smrt in usmrčenih. 

Masleša obtožuje tedaj vrhovnega, danes pa ustavnega sodnika Marka Šorlija, da ni hotel podpisati potrditve sodbe iz Kočevskega procesa. Šorli in Barbara Zobec se nista strinjala s tako odločitvijo senata Vrhovnega sodišča. Odločitev v tej zadevi je trenutno na ustavnem sodišču.

Vendar se vprašanje ne tiče samo sodniških batin iz Kočevskega procesa in batine Masleše, ampak gre za razvoj slovenskega odnosa do totalitarnega sodstva.

Tudi tu poglejmo v Nemčijo.

Jože Dežman Novice Dežman znova sprašuje Maslešo in Cerarja o streljanjih na meji

Grozni pravniki

Furchtbare Juristen – "Grozni pravniki" je naslov knjige Inga Müllerja, ki govori o tem, kako so se nemški pravniki zagrizeno navdušili nad nacionalsocializmom in v tej vnemi zagrešili najhujše zločine. Potem pa je ta množica pravniških zločincev uspela nekaznovano zasesti vodilne sodne položaje v novi Nemčiji. Podnaslov knjige je Nerazčiščena zgodovina našega sodstva.

Müller omenja, kako se je oktobra 1933 na zborovanju v Leipzigu zbralo več kot deset tisoč nemških pravnikov, ki so z nemškim pozdravom zagotavljali pri duši nemškega naroda, da bodo sledili Hitlerju do konca svojih dni.

Nacionalsocialistične pravne batine so sodelovale v zločinih vseh vrst. Na desettisoče ljudi so obsodile na smrt (skoraj vse so tudi usmrtili) ter sodelovale pri zločinih vseh vrst – od evtanazije in holokavsta do zločinov okupacijskih in vojaških oblasti.

Vsa ta zločinska pravniška druščina je v Zvezni republiki Nemčiji skoraj nekaznovano prešla v demokratični sistem in številni so dosegli visoke položaje. To se je dogajalo kljub občasnim protestom javnosti in napadom iz Nemške demokratične republike.

Müllerjeva knjiga o groznih pravnikih je izšla leta 1987. Leta 1989 je pravosodno ministrstvo pripravilo razstavo V imenu ljudstva o zločinskem delovanju pravnikov v nacionalsocializmu, ki je gostovala po deželi. Številne raziskave, objave, razstave, oddaje še vedno odkrivajo sramotna poglavja in glavne akterje.

Sodni rablji

Slovenski pravniki so prav tako kot nacionalsocialistični pod Hitlerjem množično sodelovali pri izvedbi stalinistične revolucije oziroma so stopili v službo režima, ki ga upravičeno označimo za brezpravje (glej Brezpravje Romana Ferjančiča in Lovra Šturma).

Da ocena o brezpravju drži, dokazujejo tisoči razveljavljenih sodb titoističnih sodnih batin. Vendar pa imamo komaj kako raziskavo o tožilcih, sodnikih in drugih, ki so odgovorni za tako sojenje.  

Zato se vrnimo h Kočevskemu procesu.

Šorlija in Zobčevo so preglasovali vrhovni sodniki, ki bi želeli zagovarjati stalinistično justico. Obenem Masleša Šorliju očita, da ni hotel podpisati te sodbe, ne pove pa, ali so bili manevri, da je bila sodba le podpisana po tretji osebi, čisto po pravilih.

Toda pravniki na Ustavnem sodišču, ki zdaj odločajo o zadevi Habič, bodo morali upoštevati tudi številna mnenja strokovnjakov, ki Kočevski proces vidijo kot prvi slovenski stalinistični proces. Tako dr. Jernej Letnar Černič zapiše: "Zgodovinarji in pričevalci, kot so Tone Ferenc, Tamara Griesser Pečar, Boris Mlakar, Ive A. Stanič in drugi, so v zadnjih desetletjih nedvoumno pokazali, da Kočevski procesi izpolnjujejo vse značilnosti t. i. 'show trials' oziroma namišljenih sodnih procesov, ki jih je takratna totalitarna oblast izpeljala v obupanem poskusu legitimizacije arbitrarnih in abotnih izvensodnih medvojnih pobojev ideoloških nasprotnikov. Značilnost namišljenih procesov je, da je končni rezultat znan že vnaprej in da njegovi uradni udeleženci prevzamejo vlogo dramskih igralcev v teatru absurda. Kočevski procesi niso izpolnjevali niti ene sestavine sodobnega pojmovanja pravice do poštenega sojenja. Da kvazi 'sodišče' na Kočevskih procesih ni bilo ustanovljeno niti zakonito niti ni delovalo nepristransko in neodvisno, kaj šele pošteno in pravično, je vidno že na prvi pogled."

V Kočevskem procesu so bili predsednik sodišča pravnik Anton Kržišnik, člani pa pravnik Teodor Tominšek in nepravniki Bojan Polak, Andrej Cetinski in Ivan Puc. Tožilec je bil pravnik Jernej Stante. Vsi so se kasneje visoko povzpeli v novem komunističnem razredu in branili Kočevski proces na vse kriplje. Kržišnik, Tominšek in Stante so bili povojne pravne avtoritete, Stante tudi narodni heroj. Polak in Cetinski sta postala narodna heroja in generala.

Vendar Kočevskega procesa ne bo moč braniti, tudi če ga potrdi Ustavno sodišče. Kajti če nekateri mislijo, da lahko branijo Kočevski proces, potem jih čaka presoja enega na moč podobnega.

29. junija 1945 je "Vojaško sodišče Ljubljanskega vojnega področja v Ljubljani pod predsedstvom majorja Klavsa Stankota ob sodelovanju poročnika Rozman Staneta, podporočnika Pugelj Janeza, zastavnika Nosan Maksimijana in star. vodnika Rajgelj Ivana kot sodnikov ter v prisotnosti sekretarja Dolžan Branka in tožilca poročnika dr. Damjan Viktorja" sodilo 20 osebam in jih 15 obsodilo na smrt. Naslednji dan je "Vojaško sodišče IV. Arm. Voj. oblasti JA kot sodišče druge stopnje pod predsedstvom tov. kap. Bogataja Bogomira in tov. majorja Valentinčiča Mirka kot sodnikov in tov. star. vod. dr. Ogrizka Marjana kot sekretarja" sodbi sledilo skoraj v celoti. Le Vero Lipuš, ki je bila na prvi obravnavi obsojena na smrt, so na drugi obsodili na 15 let zapora, Štefanija Bano je bila najprej obsojena na deset let "robije", potem pa na smrt. Obrazložitev ne navaja konkretnih dokazov za njeno krivdo, saj so jo čez noč spoznali za krivo "delovanja proti narodni oblasti in pomoči okupatorju potom ovaduškega zasledovanja pripadnikov in simpatizerjev Osvobodilne fronte, torej nadaljnjega kaznivega dejanja po čl. 13 Ur. voj. sod. (Uredba o vojaških sodiščih, op. J. D.) z dne 24. maja 1944 ter po čl. 16 iste Uredbe". Nič bolj trdnih dokazov ni za krivdo drugih na smrt obsojenih.

Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic je nekaterim žrtvam tega procesa že priznala status "po vojni pobite osebe".

Viktor Damjan, tožilec na tem procesu, je bil po vrsti visokih funkcij v pravosodju do svoje smrti leta 1981 sodnik ustavnega sodišča SR Slovenije.

Koliko storilcev, koliko žrtev?

Toda morilski dosežki na sodiščih niso največji zločini pravniških batin. Pravnik Zoran Polič je bil minister za notranje zadeve prve slovenske komunistične vlade do leta 1946, torej v času, ko je bilo umorjenih več kot 15 tisoč prebivalcev Slovenije oziroma en odstotek prebivalstva Slovenije – da o deset tisoč civilistih in vojnih ujetnikih drugih narodnosti, ki so bili v njegovem času umorjeni v Sloveniji, niti ne govorimo. Polič je bil nato dolgoletni visoki zvezni funkcionar.

Prav zaradi nesposobnosti, da bi obsodili brezpravje titoizma, nosijo veliko odgovornost tako vodilni slovenski pravniki kot strokovna skupina. Le redki, na čelu z Lovrom Šturmom in njegovimi sodelavci, so se titoističnega brezpravja lotili kritično. Pomembna vprašanja so postavili zgodovinarji in drugi raziskovalci, posebej omenimo tradicijo, ki jo začenja Temna stran meseca. In proces bo tekel naprej v nemški smeri.  

Najprej pa bo treba žrtve prešteti. Obstaja "Spisek obsojenih oseb, nad katerimi je bila izvršena smrtna kazen v času 1945 do 31. 12. 1952", v katerem je 218 oseb. Toda tam ni zapisan niti eden od teh, ki so bili obsojeni na smrt 29. junija 1945 pred vojaškim sodiščem. In tudi usmrčeni. Ali bo ministrstvo za pravosodje zmoglo popisati vse, ki jih je brezpravje obsodilo na smrt? Tako tiste, ki so bili obsojeni na smrt in usmrčeni, kot tudi tiste, ki so jim smrtno kazen spremenili v zaporno. Tudi teh ni bilo malo. K žrtvam sodi tudi popis vseh tožilcev in sodnikov, ki so zahtevali in izrekali smrtne kazni. Pa tudi druge kazni, ki so danes razveljavljene kot krivosodje.

Masleša se vsaki tovrstni kritični obravnavi zločinov komunističnega sodstva upira. In zato zasluži naziv batina Branko. In o tem se nam splača pogovarjati še bolj poglobljeno kot o tem, da je nepismen nemec, ošaben in oblastniško napihnjen.

Naj pa na koncu vprašam še Vesno Bergant Rakočević, predsednico sodniškega društva, ali tudi moje spraševanje ocenjuje kot "neke pobalinske provokacije" ali pa gre za temeljna vprašanja slovenske demokratične in pravne kulture?

Srečno!

                   Spremljajte nas tudi na omrežjih FacebookInstagram in Twitter.
Jože Dežman Siol Plus Jože Dežman: Direktorica in svetnica Kaja Širok Jože Dežman Siol Plus Jože Dežman: Ali je za Kajo Širok minister Tomaž Marušič "mali človek"? Jože Dežman Siol Plus Jože Dežman: Širokova lakira in falzificira Jože Dežman Siol Plus Jože Dežman: Kaja Širok in hoja po ljudeh Josip Vidmar Siol Plus Dežman: To je nezaslišan poziv k cenzuri, predlagam odstop Kaje Širok in Aleksandre Berberih Slana

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin