Dežman: Romarji v komunizem

Komunizem ni nikjer zaživel

V zadnjih sto letih je bilo več kot dva ducata poskusov izgradnje socialistične družbe. Poskusili so ga tudi v Sovjetski zvezi, Jugoslaviji, Albaniji, Poljski, Vietnamu, Bolgariji, Romuniji, Češkoslovaški, Severni Koreji, Madžarski, Kitajski, Vzhodni Nemčiji, Kubi, Tanzaniji, Beninu, Laosu, Alžiriji, Južnem Jemnu, Somaliji, Kongu , Etiopiji, Kambodži, Mozambiku, Angoli, Nikaragvi in Venezueli. Vsi ti poskusi so bili neuspešni.

V nobeni od teh držav komunizem ni prevzel oblasti s svobodnimi volitvami. Svobodni tisk, če je obstajal prej, je bil po komunističnem prevzemu oblasti ukinjen. Industrijske obrate, banke in druge posle je prevzela oblast. Zasebne lastnike so nasilno razlastili. Kolektivizacija kmetijstva je povzročila lakote – v Ukrajini je umrlo 3,9 milijona ljudi in na Kitajskem 45 milijonov. Vse komunistične države so bile enopartijske.

Komunizem je vladavina terorja in čistk. Veliki teror 1936–1938 v Sovjetski zvezi je terjal od 680 tisoč do milijon žrtev, kulturna revolucija 1966–1976 na Kitajskem od 750 tisoč do dva milijona žrtev. Politična policija je nadzorovala lojalnost državljanov, ljudje so množično ovajali drug drugega. Mučenje so v komunističnih režimih redno uporabljali kot kazen in kot sredstvo za izsiljevanje priznanj krivde. Gulagi in "prevzgojna taborišča" so v raznih oblikah prisotni povsod. V Sovjetski zvezi so deportirali 6,8 milijona ljudi, predvsem kmetov in nacionalnih manjšin. V gulage so poslali 18 milijonov ljudi, med letoma 1930 in 1950 jih je tam umrlo od 1,5 do 1,7 milijona. Na Kitajskem je na prisilnem delu umrlo od 15 do 27 milijonov ljudi. Komunizem je umoril več kot 90 milijonov ljudi.

Komunizem je bil gospodarsko zaostal sistem. Nemška demokratična republika z najvišjim bruto družbenim proizvodom med komunističnimi državami je krepko zaostajala za razvitimi kapitalističnimi državami. Če je bil na Zahodu razpon BDP od 21.082 ameriških dolarjev (ZDA) do 14.300 ameriških dolarjev (VB), je bil na Vzhodu od 9.679 ameriških dolarjev (Nemška demokratična republika) do 370 ameriških dolarjev (Kitajska).

Dosežki komunizma so bili hitra industrializacija, Sovjetska zveza je bila najbolj zaslužna za zmago nad Nemčijo v drugi svetovni vojni, izboljšan je bil položaj žensk.

Neuspeh komunističnih držav kaže že njihov razpad v letih 1989–1991. Tudi Kitajska in Vietnam sta opustila komunizem – imata zasebno lastnino in borze, Kuba je dovolila krepitev zasebnega podjetništva. Severna Koreja je iz komunistične vladavine prešla na dedno totalitarno diktaturo.

Romarji zaman iščejo uspešno komunistično družbo

Skratka, komunizem gre iz polomije v polomijo, vera vanj pa živi. Kristian Niemetz v knjigi o zgrešeni zamisli, ki nikoli ne umre (Socialism – teh Failed Idea That Never Dies, 2019), opisuje generacije zahodnih intelektualcev, ki se navdušujejo nad Stalinovo Sovjetsko zvezo, pa nad Maovo Kitajsko in tako naprej vse do Venezuele … Potem pa, ko njihov trenutni ideal propade, zatrjujejo, da to ni bil pravi socializem. Kako je mogoče, da so ti romarji potovali po najbolj peklenskih krajih in se vračali prepričani, da so videli raj? To je od njih zahtevalo zavestno samoprevaro in filtriranje resničnosti oz. selektivno gledanje, spregledovanje in slepoto. Težko je biti socialistični romar.

Kje je homo sovieticus slovenicus?

Zanimivo je, da Niemetz ne opisuje navdušencev nad samoupravnim socializmom oz. Titovo Jugoslavijo kot obljubljeno deželo (tudi v gornji knjižici dejstev o komunizmu je Jugoslavija komaj omenjena). Toda taki romarji obstajajo, če ne drugje, imamo v Sloveniji trenutno precej ljudi, ki romajo v rajsko titovino, ki je sicer nikoli ni bilo, pa še to, kar je bilo, je klavrno propadlo. In ker to vedo, se ji skušajo čim bolj izogniti.

Tak verski pohod mimo resničnosti si je letos v Dražgošah privoščil Milan Kučan. Da mu ne bi bilo treba govoriti o zgodovinskem polomu stalinističnega in samoupravnega titoizma, se je postavil kar na njegov stalinistični začetek. Na antifašizem, kakršnega prav tako nikoli ni bilo. V pravljično deželo, v kateri ni ne revolucije in ne komunizma. Ta kučanovščina poudarja nekaj, kar je bilo izhodišče za revolucijo: pravico do terorja. Terorja nad "fašisti". Ko si komunisti vzamejo pravico do tega, da pobijajo "fašiste". In ko bodo "fašisti" pobiti, bodo komunisti ustvarili raj na Zemlji. Ampak komunistična Jugoslavija ni bila raj na Zemlji.

Kaj naj bi bil torej Kučanov raj, Kučanov novi večni rajh? Pa je Kučan sam tisti, ki je izdal staro vero, in so ljudske skupščine tiste, ki prav tako nočejo dojeti, da njihovi recepti zgodovinsko preverjeno ne delujejo?

In kaj naj bi bil raj in rajh ljudskih skupščin, samoizvoljenih manjšin, ki bi v Sloveniji kar določale novi red in novo vero?

Še večjo vero v propadli titoizem izražajo v svojih odgovorih ustavnemu sodišču predstavniki Levice in Socialnih demokratov. Zadnji častijo Borisa Kidriča. Ta pa je bil pravi homosos – homo sovieticus slovenicus.

Nenazadnje pa tudi člani ustavnega sodišča, ki so glasovali v obrambo kočevskega procesa, prvega stalinističnega sodnega procesa pri nas, s tem napovedujejo, da želijo postati homososi.

In pri tem pozabljajo, da je bila komunistična partija upravičeno prepovedana nekdaj in bi morala biti tudi dandanes …

Zato bom v naslednjih zapisih posvetil nekaj pozornosti spraševanju o tem, kaj je bil (in morda še je) homosos – homo sovieticus slovenicus.

Novice Dežman znova sprašuje Maslešo in Cerarja o streljanjih na meji

Novice Batina Branko Masleša

Novice "Doživel sem molčanje in cenzuro"