Revolucije zlorabljenih otrok

Razredno sovraštvo?

Med vprašanji v anketni poli za člane Komunistične partije je bilo tudi tole: "Kakšno je bilo tvoje zadržanje pred razrednim sovražnikom?" Vprašanje napeljuje na odgovore, kot sta bila: "Smrtno sovražen.", "Vedno sovražno proti razrednemu sovražniku." Tudi v karakteristikah se "razrednemu sovražniku slabo piše: 'Proti razrednemu sovražniku sem nastopal sovražno, borbeno, odločno in vztrajno in vsaki čas.'; 'Razredne sovražnike mrzi in jih odločno pobija, zato se ga boje.'; 'Razrednega sovražnik sem pač zmiraj nepomirljivo, zagrizeno sovražil in to sem načelno ob vsaki priliki tudi pokazal.'"

Razredni sovražnik je bil lahko kdorkoli. Iz razgovorov se da razbrati, da je to skupni imenovalec za kapitalizem, demokracijo, duhovnost, sovražnike v rezistenci in državljanski vojni. Jeza in strah, ki sta pojila to sovraštvo, pa sta pri marsikomu imela korenine v otroštvu.

Novice Umazane roke Putina, Tita ...

Komunisti/-ke – zlorabljeni otroci

V življenjepisih komunističnih prvoborcev/-k se kar vrstijo opisi tragičnih otroštev, družinskih nesoglasij, čustvenih zmrzali, pijančevanja, vsakdanjega nasilja – zlasti pretepanja kot "vzgajanje", otroškega dela in hlapčevanja, izkoriščanja zlasti vajencev in izživljanja nad njimi … Navajam pripovedi kasnejšega predsednika predsedstva Socialistične republike Jugoslavije, prvega direktorja slovenske televizije, žene dolgoletnega voditelja slovenskih komunistov …

Vladislav Majhen, roj. 1912: "Oče je bil precej vdan alkoholu, ni sicer zapravljal z denarjem, njegova vdanost alkoholu pa je precej kvarila skladnost v družinskem življenju, z mačeho sta radi tega mnogokrat živela v prepirih. Najbolj neugodna stvar v družini je bila očetova ljubosumnost na mačeho, ki je bila 21 let mlajša od njega. Vsa navedena dejstva kažejo, da naša družina ni predstavljala neke enotnosti in nam po svoji vsebini ni dajala nobene uravnovešenosti in sigurnosti v razvoju."

Anica Rak, roj. 1922: "Kot je bil oče napreden, čital in kupoval knjige, se zanimal za vse stvari okrog sebe in se razvijal z duhom časa, tako je bila mati do skrajnosti nazadnjaška in otroški duši nepristopna. Vsled prilik, ki jih je nudilo materi delo, je pričela vedno več piti in se je zadnja leta popolnoma vdala alkoholu. Nastali so zaostreni odnosi med materjo na eni in očetom in nami (otroci) na drugi strani. Posledica so bili neiskreni odnosi in nezaupanje. Lepega družinskega življenja sploh nismo poznali."

Jože Ančik, roj.1922: "Vedno je z menoj resno razgovarjal, bil do mene strog in sem bil zlasti v ljudski šoli zelo mnogo od njega tepen radi svoje neposlušnosti, samovolnosti in trdoglavosti. To pa ni pri meni rodilo do očeta odpora, ker je takemu postopku vedno sledil razgovor, v katerem mi je prikazal, tako da sem razumel, da sem kriv in da sem zaslužil."

Sergej Kraigher, 1914: "Spori med očetom in materjo, ki so se končali z ločitvijo 1926 l., odnos meščan. krogov do ločenih družin so me vrgli v oster, kritičen odnos do malomeščan. okolice in v precejšnjo odljudnost."

Franc Perovšek, roj. 1922: "Otroška leta sem preživel v rojstni vasi Šmarje pri Grosupljah. Oče je imel manjše posestvo /"četrtinko"/, poleg obdelave zemlje je s parom živine tudi vedno prevažal gramoz po cestah. Ako bi oče ne zapadel močnemu pijančevanju, bi gotovo ne živeli v večjih težavah. Predno je zapadel k rednemu pijančevanju /pred letom 30/, je posvečal posebno pažnjo vzgoji otrok in bil do starejših treh bratov posebno strog, precejšnji del svoje strogosti je bil pozitiven."

Marija Ančik, roj. 1920: "Ko sem morala v šolo, so me vzeli starši k sebi. S tem se je otročje življenje končalo. Mati je imela vsako leto otroka in jaz sem morala na njih pazit. Nisem jih rada imela. Ni očeta in mamo. Vse sem sovražila. Vzeli so mi prostost. Razen tega so bratje bili plahi, kjer je naš oče bil zelo strog z nami. Nikoli nam ni pokazal, da nas ima rad. Ni nas božal, niti se z nami pogovarjal. Vsako jezo je znesu na nas. Z mamo sta se vedno kregala in tepel jo je kot nas otroke. Postala sem nekako zakrknjena, gledala s sovraštvom starše in brate. Nezaupljiva do vsakega in zaprta sama vase. Z brati sem se nekako zbližala, kjer se nisem smela družiti z deklicami sosedovimi. Sploh nas oče ni pustil nikamor od doma. Ker smo živeli v revščini, postel ali pohištva sploh nismo imeli, spali smo mi otroci na tleh, jedli iz ene sklede, nosili en od drugega obleko, je oče nas, ki smo doraščali, pošiljal na delo k svojemu bratu ali sestri, katera sta bolše živela. Njihovi otroci so imeli vsega, igrače, obleko, kruha in bili so crkljivi. Mene je to oviralo. Nisem posečala šolo, ker sem morala čuvat naše in stričeve otroke. V meni je rasla nevoščljivost, potuhnjenost, lagala sem se, da sem bolši prešla, jama stvari, katere so se mi dopadle in sovražila vse od kraja."

Zvonimira Popit, roj. 1918: "Kot otrok sem živela v zelo težkih gmotnih razmerah. Imeli smo trgovino, katero smo morali opustiti. Oče je staroupokojenec. Ko sem (se, op. p.) razvijala in bi potrebovala največ hrane, sem šla največkrat spat brez večerje. Oče se (je, op. p.) predajal pijančevanju. Z mamo sta se večkrat kregala, tudi tepel jo je. Vedno, kadar ga ni bilo takoj zvečer domov, smo se ga bali in s strahom pričakovali, kdaj pride. Starejša sestra se je kmalu poročila. Rada bi hodila v šolo, pa zaradi težkih motnih razmer nisem mogla. /…/

Oče je pijančeval tako, da sem baš v doraščajočih letih trpela največje pomanjkanje. Primorana sem bila poiskati si zaslužek, dobila sem službo pri Mahkotu (pletilna industrija). Zaslužek je bil majhen, komaj 10 Din na dan za 10 ur dela."

Franc Mlinarič, roj. 1916: "Oče je bil poljski delavec. Ker je bil pijanec in se nista z ženo razumela, sta se ločila. Potem ni marala mati več skrbeti za mene in sem se moral sam preživljati. Začel sem hoditi delat kmetom in tako sem se preživljal sam, dokler nisem izstopil iz šole."

Viktor Korenčan, roj. 1897: "Jaz kot četrti sin sem šel od doma, ko sem bil star 13 let, šel sem služit na kmete in tudi tam, ko sem služil, sem bil izkoriščan trdo, sem moral delati in zraven sem bil pa še lačen, tako da sem začel sovražiti kmeta".

Alojzija Pečar, roj. 1881: "Sem revnih kmetskih starišev, ko mi je bilo sedem lejt, sem začel u šolo hodit, obiskovala sem samo dva razreda, nato sem šla služit za pastarica. Pastarica sem bila 6 lejt, ko sem dopolnila 14 lejt, sem pričela delat v Litiski tovarni, tu sem delala 12 lejt. Doživela sem marsikaj, že v mladosti sem spoznala, da smo revni otroci bol zatirani kakor bogatejši."

Viktor Grom, roj. 1906: "Že kot otrok sem moral prenašati krivice in trpljenje radi svojega očeta, ki je popival in mi v pijanosti nalagal težka dela, katera sem moral opravljati lačen. Moj oče je bil lastnik precejšnjega posestva, ki pa je radi slabega gospodarjenja propadalo." Še za vajenca in so bili izkoriščani. "Mojster je bil pač pobožen tip starega klerikalca, ki je vajencem vedno pridigal o ponižnosti, sam pa ni imel nobenega socijalnega čuta."

Roman Potočnik, roj. 1909: "Oče mi je padel v prvi svetovni vojni. Zapustil je mater s šestimi nedoraslimi in nepreskrbljenimi otroki. Zato smo morali z rano mladostjo od doma – za kruhom. Jaz sem odšel s 7. /sedmimi leti/ služit za pastirja, in to do svojega 14. leta, ko sem se šel učiti obrta /čevljarsko/. V času učne dobe sem moral opravljati vsa poljska dela. Ob času sezone /jeseni in pozimi/ pa smo delali od 6h do 23-24h, torej po 17 in 18 ur. Po končani učni dobi l. 1927 sem šel za pomočnika v Dolenji Logatec k Zupančiču, ki je bil tiste vrste komunist, ko mu je bil ves program v tem, 'da se obesi farje in pokoplje vse vampeže'. On mi sicer ni mogel dati nobene ideološke izgradnje, pač pa je zbudil v meni zanimanje za Sovj. Rusijo."

Jože Podjed, roj. 1907: Dvanajstleten "sem moral služiti na kmete za pastirja vsled težkih razmer doma v družini. Bilo nas je pet otrok in oče je težko preživljal celo družino. Ker mi pa na kmetih ni ugajalo, niti me ni kmečko delo veselilo, sem po enem letu odšel zopet domov in sem dobil delo v takratni steklarni, ki je bila v Zagorju, kot trinajstletni otrok. Delo v steklarni ni bilo lahko. Morali smo delati osem ur pri veliki vročini, ki je bila v steklarni. V steklarni je bilo veliko preganjanje ter šikaniranje od strani mojstrov steklarjev. Dogajalo se je celo pretepanje in mnogokrat sem dobil katero okrog ušes. Začel sem spoznavati borbo proletariata, bil sem omladinec pri kul. političnem društvu Vesna in se mi je začela porajati v glavi misel na odpor proti krivici, ki sem jo moral prenašati."

Ivan Novak, roj. 1898: "Kot otroka me je mati vzgajala v strogo katoliškem duhu, oče se za vzgojo otrok ni zanimal. Že v zgodnji mladosti sem moral trdo delati, ko še nisem imel 13 let, sem hodil k zidarjem delat, pol leta sem služil za pastirja, nato pa sem se šel učit čevljarske obrti. Na to dobo in mojstra nimam najlepših spominov. Mojster je bil do mene skop in tiran, delati sem pa moral noč in pa dan, večkrat tudi 18 ur na dan in tudi več ur na dan, včasih cele noči."

Novice Zasužnjeni razum iz Moskve

Kako bi opisali/e svoje otroštvo jenulli in kovačeve?

Predvojne komuniste je oblast preganjala. Komunistična partija je bila prepovedana, tako kot bi bile stranke s tako programsko usmeritvijo prepovedane tudi danes. Komunisti pa so zaradi preganjanja trpeli in še bolj sovražili.

Rodoljub Čolaković je kot komunistični terorist leta 1921 sodeloval v atentatu na kraljevega notranjega ministra. Star 21 let je bil obsojen na 12 let zapora in jih je tudi odsedel. V knjigi Kuča oplakana je zapisal, da je bil za upor proti sili, ki ga poskuša streti, potreben čvrstejši oklep, kot je knjižno znanje, in da je z mu je življenje samo z neprestanimi udarci kovalo oklep sovraštva.

Sovraštvo, ki je združevalo komuniste, je bilo sovraštvo do omike, kapitalizma, demokracije, duhovnosti. Torej osrednjih stebrov civilizacije. Toda sovraštvo ni bilo dovolj, da bi zgradili raj na zemlji. Sovraštvo ni bila dobra terapija za ozdravitev ran in vzpostavitev ustvarjalnega miru.

Sovraštvo pa je bilo energetsko jedro komunizma tudi po zmagi. Strah in sovraštvo sta bila temelj tudi titoizma in vzrok njegovega poloma. In komunizem ni nič manj lomil otroštev novih generacij s podobnimi zlorabami, kot so jih imeli zlomljeni tudi ti, ki so mleli in zastrupljali nove rodove z vsem tem nakopičenim sovraštvom. Vendar režim, zgrajen na sovraštvu, strahu, jezi, ni zdržal, sesedel se je sam vase.

A nekaterim se žal še vedno zdi, da je sovraštvo lahko rešitev.

V Sloveniji se je v zadnjih letih razvila nova proizvodnja sovraštva, ki ima skupni imenovalec antijanšizem, sklicuje pa se na tradicijo "razrednega sovraštva" oz. "antifašizma". Vendar tudi to sovraštvo zaradi pomanjkanja vsebine, pripravljenosti za dialog in demokratično tekmo ne pelje nikamor drugam kot v zastrupljanje predvsem tistih, ki to sovraštvo tako trmasto negujejo.

Pa je bilo že zdavnaj napisano in mnogokrat ponovljeno: "Ne da sovražim – da ljubim sem na svetu!"

Novice Kučanovi in Putinovi fašisti v Dražgošah in Ukrajini

Novice Dežman: Romarji v komunizem

Novice "Doživel sem molčanje in cenzuro"

Novice Batina Branko Masleša

Novice Dežman znova sprašuje Maslešo in Cerarja o streljanjih na meji