Umazane roke Putina, Tita ...

Umazane roke

Umazane roke so bile prvič uprizorjene 2. aprila 1948. Jean Paul Sartre dogajanje postavi v Ilirijo, to naj bi bila Madžarska. Gre za podobo življenja v komunistični partiji. Ko si enkrat sprejet, moraš pristati na to, da je nekaj, kar je danes sveto, jutri obsodbe vredno, da je partija tisto božanstvo, v imenu katerega si lahko ali heroj ali zločinec. Umazane roke je francoska komunistična partija obsodila in v Franciji je niso ponovno uprizorili do leta 1976. Ko so leta 1951 po njej posneli film, so komunisti grozili kinematografom, ki so ga predvajali.

Vzporednic med Sartrovo Ilirijo in Titovo Jugoslavijo je veliko. Tudi v Jugoslaviji so skušali ohranjati mitomanske laži kot svete resnice do razpada režima. Divje spopade med ideološkimi zasvojenci so zmagovalci v njih skušali predstaviti kot zmago zgodovinske nujnosti in pravičnosti.

1939−1979: Falzifikat in resnica v Bohinjski Bistrici

Življenje partijskega udarnega kadra je bilo negotovo. Mejo med partijskim preživetjem in smrtjo so določali notranji spopadi. Boj za oblast so bili t. i. frakcijski boji in zmagovalci v njih so bili tisti, ki so znali odstraniti tekmece. V spopadih znotraj partije se je pobilo več jugoslovanskih komunistov med seboj, kot pa jih je pobilo preganjanje v Kraljevini Jugoslaviji.

Tito je skušal laž uveljaviti še zadnje dni življenja.

1. maja 1979 je Bohinj dobil nov Kulturni dom Joža Ažmana, nov Muzej Tomaža Godca in nov spomenik bohinjskim revolucionarjem Slavka Tihca. Taka investicija je bila potrebna, da je potem v Bohinj prišel jugoslovanski diktator Josip Broz Tito z najvišjim komunističnim vodstvom. Razglasili so, da je bil od 15. do 18. marca 1939 v hiši Tomaža Godca sestanek, na katerem je bil konstituiran Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije.

Zapisnik o tem  sestanku v Bohinju je bil najstrože varovana skrivnost. Objavljen je bil šele leta 2010. Sestanek ni bil od 15. do 18. marca 1939, ampak od 19. do 21. marca 1939. Na njem niso konstituirali Centralnega komiteja Komunistične partije, ampak so potrdili izključitev svojih tovarišev, ki so že bili umorjeni v Moskvi, in izključili druge, ki jih je dal Stalin nato umoriti. Žrtev je bilo 11. Tako se je s Stalinovo pomočjo Tito znebil konkurentov in potem prevzel vodenje jugoslovanske komunistične partije.

Tito je torej že skoraj na smrtni postelji še enkrat skušal pretentati svojo vest in prevarati zgodovino. Tabuji, s katerimi je titoizem skušal ohranjati "izročila revolucije in pridobitve NOB", so bili temelj njegove vladavine. Obenem pa pričajo tudi o civilizacijski stranpoti, ki jo je titoizem ubral. Tudi po tem, ko so umorjene jugoslovanske komuniste v Sovjetski zvezi rehabilitirali, se to v Jugoslaviji ni zgodilo.

Pa medsebojnega pobijanja komunistov ni bilo konec, nadaljevalo se je med in še dolga leta po drugi svetovni vojni. Tudi v Sloveniji.

Vlasto Kopač in Vlado Vodopivec

Komunistična partija je notranje hierarhije določala tudi z neskončnim preverjanjem in kaznovanjem. Tudi v teh postopkih je šlo na neprestano merjenje moči. Kazni, zlasti izključitve iz partije, so odločilno vplivale na komunistične usode.

Poglejmo usodi dveh, kako ju je zanašalo v partijo in ven iz nje. Življenjepisa in drugi podatki iz njunih osebnih map v arhivu slovenske partije so precej drugačni kot njune javne predstavitve. Iz slednjih izginejo pikantnosti iz sveta umazanih rok. Niso smele biti povedane, skušajo jih skrivati še dandanes.

Gre za Vlasta Kopača, zdaj znanega kot arhitekta, varuha dediščine, in Vladimirja Vodopivca, ki ga predstavljajo kot pravnika, urednika.

Sprejeta − izključena v kraljevini

Kopača in Vodopivca sta zaznamovali družini.

Kopačeva mama je bila Čehinja, ki jo je oče spoznal med študijem slikarstva v Pragi. Oče je "v poznejših letih začel piti in zanemarjati družino; naše skupno življenje je bilo razbito, navezan sem bil le na mater, ki je bila tuberkulozna in si je končala življenje leta 1928 s samomorom. Vse to skupaj je vplivalo name negativno, da sem se kot otrok čutil manjvrednega".

Kopač, študent arhitekture, je bil sprejet v partijo julija 1938 in bil vključen v številne ilegalne komunistične aktivnosti. Potem je bil leta 1941 izključen, ko je "oporekal zahtevi tov. Borisa Kraigherja, naj prekinem s tov. Cenetom Malovrhom vse stike in naj ga na cesti prezrem, to se pravi: naj mu ne odzdravim, če me pozdravi. S tov. Cenetom (zdaj asistent pri prof. Meliku na Univerzi v Ljubljani) sva v prejšnjih letih obredla precej gora skupaj, bil je dober tovariš v težkih situacijah, posebno pa pozimi v Durmitorju, in nisem mogel preko samega sebe – tovarištvo sem cenil čez vse. Pristal sem na to, da prekinem z njim vse stike po politični liniji, če to zahteva partija, nisem pa pristal na to, da ga na cesti ignoriram. Takrat nisem ločil, da je to precej tesno povezano".

Vlado Vodopivec je bil "iz strogo katoliške uradniške družine", "fanatičen katoličan" in je "okoli leta 1932/33 sodeloval tudi v 'samo' slovenskih akcijah slovenskih klerikalcev na srednji šoli ter bil radi tega leta 1933 izključen iz ljubljanskih srednjih šol".

Leta 1935 je bil sprejet v partijo v Mariboru. Potem je študiral pravo v Ljubljani. Tam se je pridružil protipartijski skupini: "Vero v partijo sem izgubil, in po nihanju sem in tja sem se končno odločil proti Partiji. /…/ V akademskih društvih sem se udejstvoval še nadalje in pod vplivom frakcionaškega kroga okrog Petreta in preostalih sem še vedno izstopal proti partiji in njenim članom, in tako objektivno in zavestno škodoval. Opravičila za vse to sem iskal v razni inozemski protipartijski trockistični literaturi (Sternberg, Serge, Istrati, Trocki itd.)." Iz partije so ga izključili leta 1937.

Vodopivec je diplomiral, Kopač ne.

Čistka v Dachau

Kopač in Vodopivec sta bila med drugo svetovno vojno aretirana in poslana v koncentracijsko taborišče Dachau. Tam sta po vojni lovila protikomuniste med taboriščniki.

Kopač je bil nepogrešljiv partijskemu aparatu, predvsem pri ponarejanju dokumentov. Poleti 1942 je bil ponovno sprejet v partijo. 20. septembra 1943 je bil aretiran in  6. januarja 1944 poslan v Dachau. Tam je bil partijski sekretar. V svojem življenjepisu posebej poudarja, da je "en dan po razpadu Nemčije organiziral na podlagi obveščevalne kartoteke aretacije domobranskih oficirjev in izdajalcev, ki so bili 'spravljeni' v taborišču: ppolk. Ernesta Peterlina, majorja Križa, Bajca itd. – 17 po številu, ki smo jih zaprli v bunkerje do naše vrnitve domov. Po dolgotrajnem natezanju z ameriškimi vojnimi oblastmi smo jih prepeljali v Ljubljano. Jaz sem prišel z 2. transportom že dva dni prej v Slovenijo, kjer sem od tov. majorja Naceta Majcna dobil na razpolago vojaštvo, s katerim smo prepeljali aretirance od Podkorena na OZNO (politično policijo, op. p.) v Ljubljano. Nato sem delal tri tedne na oddelku Ozne, na štabu za repatriacijo v Ljubljani po svojih zapiskih in kartoteki obveščevalne iz Dachaua /…/, dokler se niso vsi dachauski in sosednji transporti očistili plevela".

Vodopivec je oktobra 1941 prosil partijo, da ga vključijo v partizansko gibanje. Aretiran je bil 30. decembra 1943 in poslan v Dachau. Alojzij Žigon je o njem izjavil, da je bil "zbran meni za pomočnika pri nekakem preiskovalnem sodišču, ki je bilo organizirano od jugoslovanskega narodnega odbora z vednostjo Amerikancev. To sodišče je začelo voditi procese zoper dachauske vojne zločince in tudi zoper nekaj naših vojnih zločincev, ki smo jih privedli kot zapornike domov. Tu je sodeloval z vnemo. Pri tem sem videl, da je marksist in brez pridržka predan naši borbi".

Več teh, ki sta jih Kopač in Vodopivec s tovariši ulovila, so v Ljubljani obsodili na smrt ali dolgoletne kazni.

Sprejeta - izključena v Titovini

Kopač je moral po vojni še in še pojasnjevati svojo izključitev, prav tako mu niso podelili spominskega znaka 1941. Bil pa je polno zaposlen tako pri obnovi kot pri planinstvu.

Vodopivcu so njegove odklone odpustili in "na dan obletnice revolucije, dne 7. nov. 1945 me je celica na oddelku za notranjo upravo ponovno sprejela".

Kopač in Vodopivec sta bila v času dachauskih procesov, na katerih so komunisti lažno obsodili v Dachau internirane komuniste kot sodelavce gestapa, v zelo različnih vlogah. Vodopivec javni tožilec, Kopač obsojenec.

Toda tudi Vodopivec ni imel premočrtne partijske poti. Opravljal je več visokih funkcij, do leta 1959 je bil urednik Naših razgledov, potem pa "razrešen dolžnosti zaradi konceptualnih razlik". Nad partijo je spet obupal in 17. januarja 1974 so ga črtali iz članstva. Nato pa so ga spet poiskali in 12. marca 1980 je bil ponovno sprejet v Zvezo komunistov z ugotovitvijo, da do odmika od partijskega dela (sestanki, članarina) "ni prišlo zaradi oporekanja politiki Zvezi komunistov".

Vodopivec se je leta 1970 javno spraševal, "kako živeti z resnico revolucije", omenjal je "katastrofalni polom veličastne utopije", obenem pa, da je domača revolucija "optimalno uresničevala zgodovinske cilje". Tudi pri revolucionarnem nasilju "so bili dvomljivi samo posamezni primeri" in tak primer so bili "nekateri procesi po vojni, v katerih so bili obtoženi vojnega zločinstva in sodelovanja z okupatorjem interniranci v nemških taboriščih". Ti so bili "huda politična in sodna zmota".

Kopač je bil z obsodbo izključen iz partije. Po prihodu iz zapora je na eni strani deloval kot varuh klasične dediščine (Velika planina, Plečnik), na drugi strani pa je svojo zvestobo partizanstvu in revoluciji izkazoval s projektiranjem spominske krajine, zlasti poti ob žici okupirane Ljubljane.

Po letu 1970 je bil v številnih korakih sodno in politično rehabilitiran. Zveza komunistov ga je sprejela za svojega tako, da so mu leta 1987 podelili spominski znak 1941, 3. marca 1988 pa mu je Centralni komite priznal partijsko članstvo za nazaj. Planinska zveza Slovenije ga je razglasila za častnega predsednika. Leta 1995 je diplomiral na arhitekturi.

Tako kot so Kopača in Vodopivca, so notranji boji in nasilje v partiji zaznamovali mnoge. Opomini, ukori, izključitve, vključite, tudi umori so bili del boja bolj za oblast kot za idejo. Skoraj ni vidnejšega člana komunistične partije, ki bi se temu lahko izognil – bile so le različice usod, kot sta bili Kopačeva in Vodopivčeva.

Naj dodamo, da le z dojemanjem nasilja, s katerim so komunisti obračunavali med seboj, lahko razumemo nasilje nad tistimi nekomunisti, ki so komuniste motili pri ustvarjanju raja na zemlji.

Novice "Doživel sem molčanje in cenzuro"

Novice Dežman: Romarji v komunizem

Novice Kučanovi in Putinovi fašisti v Dražgošah in Ukrajini

Novice Zasužnjeni razum iz Moskve