Sobota, 16. 6. 2018, 18.31
6 let, 6 mesecev
Španka v Ljubljani: Slovenci so tako aktivni, da sem še jaz postala športnica
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,45
2
Lopezov je samo v Španiji več kot štiri milijone in ena od njih je svojo srečo našla v Sloveniji, kamor jo je pred trinajstimi leti pripeljala ljubezen. Slovensko govori odlično, naučila se je je sama. Je diplomirana pravnica, ki kot tujka pri nas ni našla zaposlitve, zato je odprla s. p. in zdaj uči španščino in prevaja. V Sloveniji je postala mama in športnica, o življenju v Sloveniji je pisala tudi v Španiji prepoznaven blog, ki ga je zaradi izpostavljenosti zaprla.
Susano je v Slovenijo pripeljala ljubezen. Sicer je iz obmorske Galicije in je v študentskih letih v Madridu spoznala Slovenca. Štiri leta sta imela zvezo na daljavo, nato pa je takoj po diplomi na pravni fakulteti odšla v Slovenijo, kjer sta se s partnerjem tudi poročila. Ker je imel njen mož v Sloveniji službo že, ko sta se spoznala, je bilo lažje, da se je preselila ona.
Zelo lepo govori slovensko. Kot pravi, je to zato, ker je tu že 13 let. Po njenem mnenju je tako, da če se preseliš v drugo državo, se moraš naučiti tudi jezika. Tako bi naredila, ne glede na to, kje bi bila.
"Kdo pride sem za nekaj let in pravi, saj samo dva milijona ljudi govori slovensko, zakaj bi se tega jezika učil še on, a ni tako. Vsaj osnovo je treba poznati, da lahko pozdraviš, se zmeniš kaj v trgovini, da se lahko tudi pogovarjaš," pravi Susana.
Je prevajalka in običajno prevaja iz slovenščine v španščino, ker ji je to lažje, a prevaja tudi iz španščine v slovenščino, saj slovenščino tukaj uporablja tako veliko, da je kot njen drugi jezik. Tudi s svojim sinom govori slovensko.
V Španiji se je sprostila ob oceanu, v Ljubljani se v Tivoliju.
Slovenščine se lahko naučiš tudi sam
V Slovenijo je prišla oktobra 2005 in takoj začela s tečajem slovenščine. Nanj je hodila en mesec, a se ji je zdelo, da znanje usvaja prepočasi, zato se je projekta lotila sama.
"Ker sem bolj aktivna oseba, sem kupila knjige na filozofski fakulteti in sem se začela učiti sama. Res je, da mi grejo jeziki bolje, kot druge stvari, a menim, da se lahko naučiš tudi sam. Je pa res treba delati vsak dan in po nekaj ur. Ker sem perfekcionist, se mi zdi, da še vedno delam napake," pove Susana.
Zaradi vpliva španščine jo ljudje velikokrat vprašajo, od kod prihaja, zamenjujejo jo s Primorko in so presenečeni, ko pove, da je iz Španije.
Če Slovence nagovori slovensko, ji pogosto odgovorijo v angleščini
Zanimivo ji je, da z njo ljudje pogosto začnejo govoriti v angleščini, čeprav jih nagovori slovensko.
"Že 13 let sem tukaj in predvsem pri mladih se mi to dogaja. In čeprav vztrajam v slovenščini, z mano še naprej govorijo angleško. In govorijo zelo na glas. Kot da jih ne slišim mi razločno in počasi s poudarjanjem besed kričijo 'kaj boste pili gospa', kot če ne bi nič razumela in mi gre občasno kar malo na živce," se smeji Susana in pravi, se vedno potrudi, da ji odgovorijo v slovenščini.
Opaža, da se ji to, da ji odgovarjajo v angleščini, dogaja predvsem v območjih, kjer je tudi sicer veliko turistov, na primer v centru Ljubljane, na Bledu, v Bohinju in podobno. "Morda opazijo moj naglas in si mislijo, da bo šlo tako hitreje," meni Susana.
Zaradi izkušenj meni, da v Sloveniji tujec težko najde službo
"Težko je bilo najti službo. Tudi danes do tujcev delodajalci nimajo veliko zaupanja. Zdi se mi, da se moraš pri iskanju službe dvakrat bolj potruditi, da dobiš vsaj odgovor. Skoraj nikoli se mi ni zgodilo, da bi dobila povabilo na razgovor. Poslala sem več kot 550 prošenj. Trikrat so mi odgovorili z 'ne hvala' ali 'priporočamo, da poizkusite kje drugje', zato sem se odločila, da bom odprla s. p., da bom sama svoja šefinja," je odločitev sprejela Susana.
Susana Lopez Bargiela z Vladom Žabotom ob prevodu knjige v španščino.
Začela je iskati projekte. Ker zelo veliko bere in obožuje knjige, je pisatelja Vlada Žabota vprašala, če bi lahko prevedla njegovo knjigo Sukub, ker ji je bila všeč.
"Odgovoril mi je, da lahko, če najdem založbo in res sem jo našla v Argentini. Od takrat naprej predvsem prevajam," je povedala Susana, ki poleg prevajanja tudi uči španščino in pomaga podjetjem pri komunikaciji s špansko govorečimi poslovnimi partnerji.
Med slovenskimi podjetji čuti veliko nezaupanje do tujcev
Še vedno se velikokrat spopada z velikim nezaupanjem slovenskih podjetij. Dokazati mora, da dobro govori slovensko, nato gre lažje. Večkrat je tudi že delala zastonj, da so ji zaupali, saj ji je podjetje tudi že reklo, naj najprej nekaj naredi zanje in ji bodo potem plačali, če bo dovolj dobro.
"Poznam tudi par, on je Slovenec, ona Španka. Odprla je s. p. in nikakor ni dobila projektov. Odločila sta se, da bosta zamenjala ime in poizkusila, če bi to pomagalo. Takoj, ko je mož postal lastnik, sta projekte začela dobivati drugega za drugim, čeprav dela ona. Da dobiš projekt, se je treba zelo potruditi," pravi Susana.
Ko je prišla v Slovenijo, tu tudi še ni bilo veliko tujcev. Vedela je le za tri Špance, s katerimi so se tudi družili. Odkar je tu, so skoraj vsi odšli nazaj, delno zato, ker jim ni uspelo, delno zato, ker se niso navadili. "Ali jim v službi niso podaljšali pogodbe, ali so se odločili, da je lažje v tujini, na primer v Angliji, kjer je veliko več tujcev, različno," pravi Susana.
Naročniki in delodajalci jo vedno vprašajo, ali bo ostala in vedno vsem pove, da namerava tukaj ostati, ker je tu poročena. Zdi se ji, da bi veliko raje imeli v službi raje zaposlenega Slovenca kot tujca.
Kljub dobri slovenščini, ne dobi pripravništva
Po izobrazbi je pravnica, zanima jo kriminologija in kazensko pravo. Tu je poizkusila opraviti pravosodni izpit, a za to potrebuješ pripravništvo, od odvetniških pisarn pa ni dobila nobenega odgovora. Čeprav zakon pravi, da je za pravosodni izpit dovolj, da si državljan Evropske unije, da ni potrebno, da si Slovenec, ji ni uspelo priti do pravosodnega izpita.
"Imela sem razgovor, na katerem so mi rekli 'gospa odprite oči, vi niste Slovenka, kot pravnica tukaj ne boste nikoli uspeli, raje poskusite kaj drugega.' Direktno so mi povedali, da ne bo šlo," o svoji izkušnji pove Susana. Razume, da je jezik zelo pomemben, če si odvetnik, a po drugi strani ni težav, ko prevaja pomembne pogodbe, kar je skoraj pravniško delo.
"Morda niso vsi takšni in sem iskala službo tam, kjer nimajo zaposlenih tujcev, to je res. Zdi se mi, da so v odvetniških pisarnah res samo Slovenci," pravi Susana, ki si še vedno želi opraviti pravosodni izpit, a prej potrebuje dve ali tri leta pripravništva, za kar jo sicer skrbi, ali ga bo sploh dobila, a obupala še ni.
Susana v mestu A Coruña, v ozadju je Atlantski ocean. Ker je navajena kopanja v oceanu, ki ima pri njih okoli 17 ali 18 stopinj, z lahkoto zaplava tudi v zelo hladni vodi Jadranskega morja na Krku, kamor hodijo poleti.
Želi si stabilnosti, česar pa kot s. p. nima
Ko se je prijavljala na zaposlitvene oglase in ni dobivala odgovorov, se je iskanja službe lotila tudi drugače.
Na gospodarski zbornici je dobila seznam podjetij, ki poslujejo s Španijo in lepo po vrsti vsakemu napisala pismo in jim poslala prošnjo z življenjepisom.
"Mislim, da me poznajo že vsi v Sloveniji, ker je moj življenjepis povsod," se smeji Susana. "Vsako leto sem poizkusila, nekateri so mi odgovorili, da me že poznajo, da naj ne poskušam več, da ne bo šlo. Nato sem se odločila za odprtje s. p. Če imaš s. p. te gledajo drugače in ni isto, kot če si brezposeln. Prav tako lahko v življenjepis za reference dodajaš manjše projekte," meni Susana.
Zdaj že štiri leta dela po projektih kot samostojna podjetnica in ji gre dobro, a kot pravi, je oseba, ki potrebuje stabilnost, zdaj pa te nima, saj nikoli ne ve, kaj bo z njo naslednji mesec. Zelo se mora potruditi, da lahko vsak mesec najde dovolj dela, da lahko na koncu plača vse položnice. Želi si, da bi bilo te negotovosti, kako bo naslednji mesec, manj, zato še vedno nenehno vsak dan išče službo in pošilja prošnje. "Pravzaprav sem imela ta mesec tri razgovore, kar je drugače kot prej in gre na bolje, zdi se mi, da se je trg bolj odprl tudi za tujce in je priložnosti več," je optimistična Susana.
"Čeprav imam pravno izobrazbo, ni nujno, da bi bila pravnica. Več stvari mi je všeč in imam zelo raznolike izkušnje, res pa je, da ko je treba prevajati pogodbe ali druge stvari s področja prava, delam s popolnoma drugačno energijo, delam hitreje, vse mi je znano in bolj uživam," pove Susana.
Kot opaža, ljudje španščino potrebujejo bolj za potovanja, ko si želijo v Južno Ameriko ali v Španijo in želijo hitre tečaje enostavne španščine, da se lahko pogovarjajo na ulicah. Pravi, da se Slovenci španščine naučimo zelo hitro.
Prijateljstvo v Sloveniji je močno prijateljstvo
Rada živi v Sloveniji, všeč so ji tako ljudje kot narava, se pa tudi po 13 letih ne čuti še popolnoma sprejete. Kot pravi, ji je to razumljivo, ker opaža, da imajo Slovenci vendarle tu svoje prijatelje že od vrtca naprej. Ljudje se gibljejo v svojih ustaljenih skupinah in niso toliko naklonjeni spoznavanju drugih ljudi.
Kot pravi, je za vse še vedno Španka in ji tudi na njihovi ulici rečejo tako. Dopušča pa to možnost, da je to zgolj njeno opažanje in so morda v resnici ljudje bolj odprti, kot se zdijo njej.
"Zdravstvo v Sloveniji deluje boljše"
So stvari, ki so tukaj boljše, kot v Sloveniji, pravi Susana. Zelo je zadovoljna s šolstvom, saj ima sina, ki hodi v osnovno šolo. Opaža, da se v Sloveniji otroci učijo več in je nivo višji. Tudi v šoli so tako starši kot učitelji do nje zelo prijazni in vljudni in se do nje ne vedejo nič drugače kot do drugih.
Tudi zdravniki so po njenem mnenju veliko boljši kot v Španiji. "Tu imam super osebno zdravnico in če potrebujem pomoč, pomaga takoj. Tudi če so čakalne dobe in je kaj nujnega. Vsaj meni se zdi, da zdravstveni sistem deluje zelo dobro. Vse, kar sem do zdaj potrebovala, sem takoj dobila. Vsi so tudi zelo prijazni," o svojih izkušnjah z našim zdravstvom pove Susana, ki pohvali predvsem dostop do zdravstvenih storitev.
V mestu, kjer je odraščala, je bilo tako, da če nisi šel k zasebnemu zdravniku, so bile storitve zelo slabe. Čakalne dobe so tudi za najnujnejše operacije okoli pet let, ob tem doda, da ne ve, kako je v Madridu ali v Barceloni in da govori za mesto od koder prihaja.
"V moji družini so zdravniki, zato moja družina težav z dostopom do zdravstvenih storitev nima. Če imaš zdravnika v družini, gre vse hitreje, a drugi nimajo dobrih izkušenj. Tudi to, kar slišim od tam zdaj, je grozno. Poznam gospoda, ki je imel raka in je dobil datum za operacijo čez tri leta, zato je zanjo plačal, saj je dejal, da mu čez tri leta ne bo več treba priti," pravi Susana.
Predsodki, da so Španci leni, niso resnični
"Dostikrat ljudje pravijo, da so Španci leni in da ne delajo, a ne vem, o kom govorijo, ker nihče, ki ga poznam, ni takšen. Tudi v moji družini so zelo obremenjeni s službami. Moja mama je bila učiteljica in je tudi do sedme ure zvečer ni bilo doma. Oče je delal v banki in je hodil domov šele okoli desete ure. Tudi sorodniki, ki delajo v banki imajo dneve, ko morajo tam ostati do polnoči. Službe so naporne. Kot drugje, tudi tam delodajalci izkoriščajo svoje delavce, nadure niso plačane in je kar težko," razlaga Susana.
"Morda je to zaradi znane sieste oz. popoldanskega počitka. Jaz ob siesti nikoli nisem spala, niti tega ni počel nihče v moji družini. To so zgolj predsodki. Majhne trgovine res zaprejo za kosilo in se nato ob pol petih spet odprejo in ostanejo odprte do poznega večera, veliki trgovski centri pa vmes ne zapirajo, delajo do devetih, enako kot tu," pravi Susana.
"Velikokrat mi je že kdo rekel 'kaj pa delaš tukaj, pojdi odspat svojo siesto' ali so bili zelo presenečeni, da delam popoldne, saj sem vendarle Španka. Vedno znova moram razlagati, da sieste ne spimo vsak dan in je tudi sama nikoli nisem," pravi Susana, ki opaža, da so predsodki tudi glede Špancev, ne le drugih narodov, še vedno zelo prisotni.
Ljudje verjamejo, da so Španke 'bolj odprte'
Ko je nekoč prijateljici povedala, da se moški z njo zelo lahkotno in odprto pogovarjajo vse dokler zraven ne pride njihova žena, nato pa so tiho, ji je ta odvrnila, da je to zato, ker Španke veljajo za bolj odprta dekleta, ki lahko dobijo vse moške.
"V Španiji se prijatelji ob srečanju med seboj poljubimo. Roko si damo, če gre za bolj uradni sestanek, med prijatelji pa se poljubimo. Tega v Sloveniji nisem nikoli počela, ker me je na to opozarjal mož. Spoznala pa sem gospoda, ki je to izkoristil in bil vsiljiv, ker je pričakoval, da bom temu naklonjena, ker sem Španka. Morala sem mu natančno razložiti, da to, da sem Španka, ne pomeni nič, da sem poročena in da me drugi moški ne zanimajo," kot enega izmed primerov, ki so se ji občasno dogajali, opiše Susana. Ima tudi prijateljico iz Peruja, ki ji je povedala, da tudi pri njej moški zelo hitro dobijo napačno predstavo.
"Zdaj se to ne dogaja več toliko, ker sem starejša in ker sem velikokrat okrog s sinom," pove Susana
Jo pa zelo velikokrat zaradi priimka Lopez ljudje sprašujejo, ali je v sorodu s slavno pevko in se hecajo na ta račun. "Na svetu je toliko ljudi s tem priimkom. Enkrat sem res preverila, koliko nas je in ugotovila, da je samo v Španiji Lopezov več kot štiri milijone, torej več kot za dve Sloveniji," se smeji Susana.
Pisala je blog o življenju v Sloveniji, zaradi česar so jo večkrat vabili v medije
Včasih je v španščini pisala blog o življenju v Sloveniji. Imela je veliko sledilcev, bila je tudi po poročilih v Španiji, povabili so jo na intervjuje na radijske postaje, bila je tudi pri eni od bolj slavnih voditeljic na radiu v Madridu.
"Blog sem morala zapreti, ker so me začeli zelo napadati. Začelo pa se je, ko sem napisala objavo, kako je, ko prideš v Slovenijo in vidiš vsa slovenska imena krajev, ki jih ne znaš izgovoriti. Zapisala sem z vidika Španca, ki to vidi prvič in tega ne zna prebrati. Za primer sem dala ime Kranjska gora ali primer z ljubljanskih ulic, kot je na primer tržnica, takšne stvari. Nisem mislila slabo, želela sem prikazati, kako drugačen je jezik. Nato pa mi je Slovenka napisala, če pričakujem, da mi bodo zaželeli dobrodošlico, mi dali službo in mi prevedli vse znake, takšne komentarje sem začela dobivati," je povedala Susana.
Vse skupaj je bilo zanjo preveč. Imela je tudi dva zasledovalca, eden od njiju ji je pisal tudi, kje vse jo je videl.
"Takrat mi ni bilo vseeno, še posebno zato, ker sem dobila dojenčka. Nisem želela biti več izpostavljena, prepoznavali so me na ulicah, razen slabih komentarjev pa nisem imela ničesar od tega. Prišlo je do točke, ko sem napisala, kako lepo je vreme, pa so bili spodaj takoj komentarji, če je lepše kot v Španiji," opiše Susana.
Če poveš, kaj je narobe, ni prav, če poveš, da ti gre dobro, tudi ne
"Ne veš, kaj je prav. Če poveš, da nekaj ni najbolje, je vse narobe, ne glede na to, da so to stvari, ki motijo tudi druge Slovence. Takrat padajo komentarji, naj grem domov, če mi kaj ne paše. In če poveš, da ti gre dobro, je narobe to in hitro slišiš, da kot tujec odžiraš delo in zaslužek Slovencem, kar se mi ne zdi prav, saj imam s. p. in redno plačujem davke, tako kot vsi drugi," pove Susana in doda, da niti enkrat v vseh letih ni pomislila, da bi bilo lažje doma ali da bi se vrnila domov. Prepričana je, da se je treba vedno potruditi in vztrajati.
Pripravljena je na negativne komentarje, saj je že večkrat doživela, da svojega mnenja ni dobro povedati. "Zdaj je to drugače. Sem starejša, tudi bolj samozavestna, če me kdo napade, reagiram drugače. Na internetu so vsi pogumni, ker so brez imena in anonimni. Zame je zdaj pomembno samo to, kar mi povejo v obraz, če si upajo, a to se mi ne dogaja. Poskusila sem blog pisati pod izmišljenim imenom, a me je drugi zasledovalec iz Španije našel. Prepričana sem, da ima vsak, ki piše blog ali objavlja na Instagramu, koga takšnega. Zdaj je pa kar mirno, ker nimam več bloga, a želja ostaja, ker rada pišem." pravi Susana.
V Sloveniji sem postala športnica
Še nikoli ni bila tako aktivna, kot je zdaj v Sloveniji. Prihaja iz obmorskega mesta, zato ni vajena hoje v hrib in ji je bil vzpon že ljubljanski Rožnik. Zdaj hodi tudi na precej višje hribe in v gore in se je navadila. Tudi s kolesom se ni veliko vozila, zdaj pa je to precej pogosto.
"Prijatelji se družijo in grejo s kolesom ali v hrib, prej tega nikoli nisem počela, zdaj pa grem en krog s kolesom po poti spominov in tovarištva in mi je to tako, kot če bi prečkala cesto. V Sloveniji sem dobila kondicijo. Vedno sem bila zdrava, a tukaj sem še posebej. Se dogovorimo, da gremo s prijatelji na kosilo, pa se dogovorimo za kosilo na vrhu hriba in moramo najprej gor," se smeji Susana, ki se ji zdi, da je družba za šport tu pomembna bolj kot družba za pijačo.
"Šport ljudje tukaj jemljejo zelo resno. Vsak dan nujno namenijo eno uro za fitnes ali kaj drugega, tako da se mi zdi, da zaradi tega niti nimajo časa za druženje," opaža Susana.
Druženje je drugačno
"V Španiji je drugače. Nikoli ti ne manjka družbe. Če bi sedela sama v kavarni in bi dve ženski za sosednjo mizo videli, da sem sama, bi me pozdravili in povabili, naj prisedem. Zelo hitro lahko dobiš prijatelje, povsod govorijo s tabo. Tu sem občutila drugače. Če sem spoznala sosedo ali soseda in ga povabila, naj kdaj pride na kavo, je bilo to čudno. V ulici sem za enega od sosedov potrebovala dve leti, da mi je odgovoril, ko sem ga pozdravila. V Španiji se lahko spoznaš v trgovini med policami in se dogovoriš za kavo. Se mi zdi, da sem se tega, da na pozdrav z nasmehom dobiš resen pogled, tukaj najtežje navadila. Je pa res, da je to predvsem v Ljubljani. Če smo šli kam drugam, k prijateljem v vasi, vedno vsi pozdravijo in so radovedni, če prideš," pove Susana.
Opaža tudi, da so ljudje zelo zaposleni. Kot pravi, v Španiji ni nenavadno, če nekaj trenutnega prostega časa izkoristiš za to, da nekoga povabiš na kavo, v Sloveniji pa mora takšno srečanje načrtovati kak teden vnaprej, saj imajo vsi obveznosti načrtovane.
Ljudje se ji velikokrat zdijo zelo žalostni
Presenetilo jo je, kako veliko ljudi je tu, ki imajo depresijo. Od doma pozna le eno dekle, ki je morala pred dvajsetimi leti zaradi depresije za eno leto zapustiti šolo, drugače ne pozna nikogar.
"Čutim, da so ljudje žalostni, še posebej pozimi. Morda zaradi službe, ker so tako naporne, ljudje gledajo dol, so izčrpani. V Ljubljani je zelo velika konkurenca, ljudje se bojijo za svoja delovna mesta in sem že velikokrat slišala, da mora kdo delati tudi enajst ur ali več, drugače bodo namesto njega našli drugega. Služba je tu zelo pomembna. To se mi sicer zdi prav, a ne bi smeli pustiti, da pride do takšne izčrpanosti in celo misli na samomor. Presenetilo me je, ko sem nekje prebrala, da je Slovenija druga država na svetu po številu samomorov," pove Susana.
Zdi se ji, da že, če pozdraviš nekoga, ki ga srečaš, je drugače, kot če ves čas gledaš dol. "Ne gre za pravi pogovor, a imaš vsaj stik z drugimi ljudmi in se počutiš kot človek, ne kot robot. Se mi tudi zgodi, da s kom začnem govoriti, pa se jim že zelo mudi naprej in so nestrpni in prekinjajo, jim ni do tega, da bi se pogovarjali," razmišlja Susana.
Najbolj ji je všeč jesen
V Sloveniji ji je narava zares zelo všeč. Še posebno jeseni, ki je njen najljubši čas. Obožuje, ko se listje obarva in ima zelo rada gozdove. V Galiciji v mestu tega nimajo. Pozimi ji je všeč sneg, ki ga od doma ni poznala. Najprej se je bala vožnje po snegu, zdaj pa ji niti to ne dela več težav.
"Leta 2005, ko sem se preselila, je bilo pozimi tukaj minus osemnajst stopinj Celzija, zapadlo pa je okoli dva metra snega. Spomnim se, da sem šla v trgovino po kruh, ko so na televiziji rekli, da je zunaj tak minus. Rekla sem, da res pretiravajo, nato pa so mi zunaj v stotih metrih do trgovine zmrznile trepalnice. Ko sem prišla nazaj, sem se grela s čajem v roki in razmišljala, kaj se dogaja zunaj in da ne grem ven do marca," Susana opisuje svojo prvo prigodo s takšnim mrazom in snegom. Zdaj se je na to že navadila.
Všeč so ji tudi zelo dobre slovenske torte. Opaža pa, da so tu porcije hrane zelo velike, kar je super, če je zelo lačna. V španiji dobiš polovico tega, pravi.
Najraje ima Piran. Ljudje so ji podobni, so bolj odprti in veliko govorijo, tako kot ona. Imajo tudi podoben naglas. Kot pravi, se tam počuti kot doma.
2