Nedelja, 10. 6. 2018, 20.59
6 let, 5 mesecev
Po vrnitvi iz ZDA: hčerkino otroštvo ima prednost pred sanjsko službo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,12
1
Anja Oven se je z možem in malo dojenčico pred tremi tedni vrnila iz sončne Kalifornije, kjer je preživela zadnjih pet let. Da se vrneta, sta se odločila, ker sta prepričana, da je slovensko okolje otrokom bolj prijazno in bo tu njihovo življenje kakovostnejše. Kot pravi, ni ne lahko iti in ne lahko priti nazaj. V Kaliforniji je dosegla veliko, v Sloveniji pa si želi priložnost, da bi lahko svoje izkušnje delila naprej.
Potem ko je Cosylab, podjetje, pri katerem dela, Anjinemu partnerju ponudilo leto in pol dela v podružnici v Kaliforniji, sta ponujeno priložnost sprejela. Ker sta bila takrat še zaročena in nista želela spreminjati datuma poroke, sta se odločila, da bosta najprej opravila vse obveznosti v povezavi s študijem in se poročila, nato pa odletela čez lužo novim izkušnjam naproti.
Po precej stresnem obdobju sta se kot mladoporočenca nenadoma znašla v popolnoma drugačnem okolju. Žigi je bilo nekoliko lažje, saj je takoj začel delati in ga prihodnosti ni skrbela, Anja pa se je morala znajti in si poiskati službo. Postopno je začela graditi svojo kariero od začetka.
"Nisem vedela, kaj me čaka, vedela pa sem, da lahko dam od sebe svoj maksimum"
"Nisem vedela, kaj me čaka, vedela pa sem, da lahko dam od sebe svoj maksimum, kar sem tudi naredila," pove Anja. Najprej sta poiskala in si uredila stanovanje, nato pa je morala počakati približno tri mesece na delovno dovoljenje. Izredno je hvaležna, da je Cosylab Žigi priskrbel takšen vizum, ki je tudi njej omogočal, da je dobila delovno dovoljenje in je lahko začela iskati zaposlitev. Kot pravi, takšnega vizuma ni lahko dobiti.
Kje bi se lahko zaposlila, je Anja raziskovala že prej, saj je njeno področje zelo obširno. Kot diplomantka splošne pedagogike na filozofski fakulteti je začela pošiljati prošnje, da bi lahko delala kot šolska svetovalka ali karkoli v povezavi s svojim področjem. Na poslane ponudbe ji večinoma sploh niso odgovorili ali pa je bil njihov odgovor negativen, ker se evropske zahteve razlikujejo od ameriških. Poleg tega ima vsaka zvezna država svoje zahteve, Anja pa za delo v Kaliforniji ni bila kvalificirana.
Prav neformalna znanja, ki jih je pridobivala ob študiju, so se izkazala za veliko prednost
"Da bi izpolnjevala pogoje tudi za poučevanje v ZDA, bi morala za pol leta v šolo. Ker sva po prvotnih načrtih nameravala tam ostati zgolj leto in pol, se mi to ni zdelo smiselno," pravi Anja. Izkazalo se je, da so ji pri iskanju priložnosti najbolj prišle prav vse izkušnje, ki si jih je prej v Sloveniji nabirala ob študiju.
Ko je nehala tekmovalno plesati, je začela učiti aerobiko in različne vadbe ter si s tem služila denar v študentskih letih. Na področju vodenih vadb je zato že v Sloveniji pridobila več mednarodnih certifikatov in na tak način pri svojem delu pedagogiko združevala z gibanjem. "Delala sem z vsemi generacijami. Učila sem starostnike, osebe z motnjami v duševnem razvoju, veliko sem sodelovala z Zvezo Sožitje, organizirala tabore in tako naprej. Najbolj všeč mi je bilo medgeneracijsko povezovanje," pravi Anja.
"Vsem bi položila na srce, naj vlagajo v tisto, kar jih veseli. Ne misliti, da je to, kar se naučiš v šoli, zate dovolj. Več stvari, ko jih ob tem preizkusiš, več imaš kompetenc in te pripeljejo do boljših možnosti, zelo verjamem v to," pravi Anja. Po njenem mnenju je to način, da najdeš svoj namen v življenju. In če slediš temu, kar te veseli, te to lahko pripelje do službe, v kateri uživaš, je prepričana. S tem poskrbiš za to, da greš še vedno z veseljem v službo, tudi kadar je težko, ker te delo še vedno veseli.
V življenjepisu je potrebovala ameriške izkušnje
Ker je ob poslanih prijavah za delo naletela na toliko zaprtih vrat, jo je zgrabila panika, saj si je močno želela delati in ni hotela ostati doma. "Popolnoma jasno mi je postalo, da moram enostavno začeti od začetka in si življenjepis napolniti z ameriškimi izkušnjami, saj me nihče ne bo vzel, če bom imela izključno evropske. Začela sem z ničle in se trudila, da bi pridobila čim več izkušenj," je Anja opisala začetek svoje ameriške karierne poti.
"Najprej sem dobila delovno mesto inštruktorice različnih vodenih vadb. Videli so, da imam zelo raznolike izkušnje, zato sem bila zelo uporabna. Po pol leta pa mi je nadrejena, čeprav je vedela, da me bo na tak način izgubila, povedala za prosto mesto direktorice v drugi podružnici in mi dejala, da je prepričana, da bi se morala prijaviti. V tem času niti nisem iskala nove službe, ker sem delala v več različnih podjetjih in to vzela kot nabiranje izkušenj na poti navzgor, saj sem vedela, da se nič ne zgodi čez noč. Prijavila sem se, ker je podjetje združevalo vse, kar sem si želela, po tistem pa so se stvari odvile zelo hitro," svojo izkušnjo opisuje Anja.
Začela je učiti po studiih za vodene vadbe, kamor je prišla tako, da se je prijavila na razpisano mesto, nato pa je morala opraviti avdicijo. Začela je pri 24 Hour Fitness, ki je najbolj znana franšiza, v ZDA in tako dobila prvo referenco.
Ne ve, ali bi v Sloveniji pri 25 letih dobila direktorski položaj
Najprej je imela telefonski intervju in nato temeljit razgovor pred osmimi osebami, bila je sprejeta in dobila zaposlitev. Postala je direktorica za zdravje in velnes ter prevzela vodenje celotnega oddelka, v katerem je bilo 130 ljudi.
"Izvajali smo programe za ljudi z rakom, za ljudi po ozdravitvi, programe za osebe z diabetesom, izvajali smo celotni nabor tipičnih skupinskih vadb, imeli smo tudi družinske programe in zajeli delo s starostniki. Moja naloga je bila skrb za razvoj vsega tega. V tem sem zares uživala in kmalu napredovala, dobila sem dodatne zadolžitve in tudi dva polno zaposlena koordinatorja," svoje delo opiše Anja.
"Ne vem, ali bi v Sloveniji dobila takšen direktorski položaj, stara sem bila namreč 25 let. V ZDA je pomembno, kako se jim predstaviš in dokažeš, potem pa se moraš izkazati tudi skozi delo, ki ti ga zaupajo. Če se izkažeš, boš temu primerno tudi napredoval in dobil položaj, ki si ga zaslužiš. Ob tem niso pomembni ne tvoja rasa ne to, od kod prihajaš, niti leta. Če opraviš to, kar se od tebe zahteva, bo šlo vse tako, kot mora iti. Pomembno je, da si za delo usposobljen. Če nisi, lahko brez službe ostaneš že takoj naslednji dan," pravi Anja, ki je bila pri svojem delu uspešna tudi zato, ker jo je področje resnično veselilo in zanimalo.
Ljudje so jo zelo lepo sprejeli, in to čeprav je bila od številnih veliko mlajša in so nekateri za to organizacijo delali že vrsto let. Odnos je bil obojestransko vedno spoštljiv in tudi vodstvo jo je zelo podpiralo.
V ZDA so ljudje tako odprti prav zaradi številnih sprememb
Prepričana je, da je bilo tako tudi zato, ker so v ZDA ljudje izredno odprti za spremembe. Kot pravi, je to ključno ne glede na to, koliko si star.
"Za Slovenijo me glede tega morda res malo skrbi. V ZDA je tako, ker je tempo življenja tako hiter in se ljudje s spremembami soočajo pogosteje. Velikokrat slišiš, kako ljudje menjajo celotne kariere, ker sledijo svojim željam - danes je zobozdravnik, jutri že nekaj drugega. Ta miselnost je tam nekaj običajnega. V Sloveniji je še vedno zelo prisotno razmišljanje 'bodi tiho, pomembno je, da imaš službo'. Zdi se mi, da se to z novimi generacijami že bolj spreminja. Ljudje se bolj zavedajo, da zaposlitve niso za večno, da ni treba biti nesrečen, pomembna je samoizpolnitev, to, da rasteš, se razvijaš, vseživljenjsko učenje," razmišlja Anja.
"Sem samo človek, ki si želi delati in prenesti sem svojo izkušnjo. Nikomur ne želim soliti pameti, rada bi, da bi delali skupaj in se drug od drugega učili. Želim si, da bi ljudje pri nas prav tako znali pogledati prek let, ki so samo številka. Pomembno je, kako stvari razvijaš, kako se ujameš, in to, da bi skupaj delovali v dobro višjega, ne zgolj v dobro mene ali tebe," meni Anja.
Kot pove, s tem v Sloveniji sicer nima veliko izkušenj, ker je takoj po diplomi odšla v ZDA in njene izkušnje izhajajo predvsem iz študentskega dela, a prizna, da jo nekoliko skrbi, da bi s svojimi ameriškimi izkušnjami koga lahko prestrašila. Ne želi si, da bi jo videli kot konkurenco, temveč predvsem kododano vrednost.Zaposlene ji je uspelo povezati v zelo dobro ekipo
"Ko sem prevzela ta velik tim, so imeli za seboj kar nekaj izzivov, povezanih z menjavanjem direktorjev. Niso jih primerno vodili, zato je bilo veliko nezaupanja in med njimi kar nekaj komunikacijskih šumov."
"V letih, ko sem bila tam, mi jih je uspelo povezati, da smo ne le zrasli v programih, temveč da so tudi oni kot tim postali bolj povezani, in na to sem zelo ponosna. Zelo dobro se namreč zavedam, da moji programi ne bi obstajali brez dobrega tima, ki mi je to omogočal. Že od začetka sem vedela, da potrebujem uspešen tim, saj brez tega nisem nič," to, na kar je pri delu najbolj ponosna, opiše Anja.
Svojim sodelavcem je zelo hvaležna tudi za način, kako so ji ves čas in še posebno ob odhajanju dajali potrditve, da je zares delala dobro. Kot pravi, je to, da znajo ljudje vedno povedati, če nekaj delaš dobro, še ena dobra plat ZDA.
Veliko se je soočala z izzivi zaradi medkulturnih razlik in različnih potreb različnih skupin ljudi. Kot pravi, je bilo pri njenem delu veliko menedžerksega psihološkega dela, zato so ji zelo prav prišli tudi njen talent za delo z ljudmi, znanje iz pedagogike, dobra organiziranost in številne izkušnje.
Velika potrditev je bila tudi, ko ji je YMCA podelil nagrado za izjemne dosežke.
Vrnitev v Slovenijo jo nekoliko straši
Vedno, ko so spremembe, ko se nekaj menja, ko ne veš, kaj bo, strah pride skupaj v paketu, meni Anja. Tako jo je bilo strah, ko sta se preselila v ZDA in na tak način jo zdaj plaši vrnitev v Slovenijo. Čeprav sta prišla nazaj domov, Anja pravi, da je po petih letih vseeno marsikaj zelo drugače. Zdi se ji, da je bolj doma v Kaliforniji kot v Sloveniji. Tri tedne je, odkar so se vrnili, in ves čas ima občutek, da se je vrnila na počitnice.
Vizum sta imela sklenjen za pet let in nikoli nista nameravala ostati v ZDA, saj imata v Sloveniji družino in tu rada živita. Kljub temu jima je v Kaliforniji postalo všeč. Bolj ko se je bližal čas vrnitve, težje jima je bilo. Spoznala sta veliko ljudi, si ustvarila svojo socialno mrežo in dobro življenje.
"To postane tvoj dom. En mesec po poroki sva midva v ZDA praktično začela svoj zakon. Vajena sva bila popolne neodvisnosti, tam sva se znašla sama, kar nama je dalo veliko. Prav zato sva se vedno spraševala, kako bo to videti v Sloveniji. Kako se bodo najini starši navadili na to, ko bova s petimi leti neodvisnosti prišla nazaj, kako bo naše življenje videti v ožjem in širšem smislu," je svoje dileme ob tem, da bo treba kmalu nazaj, pojasnila Anja.
Za vrnitev sta se odločila predvsem zaradi dojenčice
Ko pa je Anja zanosila in sta januarja dobila hčerko, so postale pomembne popolnoma druge stvari. Šla je na porodniško, ki ji je pripadala, in čeprav je porabila ves dopust, ki si ga je prej prihranila, kljub vsej porodniški in bolniški, je morala maja, po štirih mesecih, nazaj v službo.
Nosečnost je bila ključna pri odločitvi za vrnitev v Slovenijo.
"Sara bi morala biti prav zdaj že nekje v varstvu. Čisto majhna je še. Jaz sem vajena tega, da imamo v Sloveniji eno leto porodniške, in ker iz svojega znanja pedagogike vem, kako pomembno je prvo leto pri otroku, se s tem nisem mogla sprijazniti. Nisem bila prepričana, da bi jo bila sposobna dati v varstvo, s tem da bi moja plača šla za to, da bi neka popolnoma tuja oseba skrbela za mojo hčerko. Vem, da bi moja nadrejena, ki je tudi sama mama, marsikaj razumela, smo družinsko podjetje in neprofitna organizacija in zelo usmerjeni k družinam, a to ne pomaga. Vrniti sem se morala v svoj oddelek, kjer ne bi mogla manjkati in voditi takšnega števila ljudi z zaposlitvijo za polovični čas," je Anja opisala glavni povod za to, da sta morala pretehtati, ali ne bi bilo bolje, da se vrneta v Slovenijo.
Pretehtala sta pozitivne in negativne plati. Želela sta, da bi Sara svojo družino poznala v živo, ne le prek interneta ali enkrat na leto. Želela sta, da ima izkušnjo širše družine. Slovenija ponuja tudi boljšo kakovost med profesionalnim in zasebnim življenjem, poleg tega je življenje v Kaliforniji drago, odločitev, zakaj sta izbrala vrnitev domov, pojasni Anja.
"Ne glede na to, kako radi potarnamo v Sloveniji, je tu sama kakovost življenja veliko boljša," pravi. Kljub temu, kako je bilo težko in kljub solzam, ki so jih pretočili ob poslavljanju, je bila odločitev o tem, da se vrneta nazaj, trdna.
"ZDA ti razširijo obzorja, postaneš bolj odprt do razlik"
"Pet let je že takšno obdobje, ko resno pretehtaš, ali ne bi kar ostali tam. Slovenija je zelo majhna in vsakemu bi priporočila, da gre vsaj enkrat za nekaj časa v tujino, pa ni pomembno, koliko časa je to. Da vidiš svet, da si razširiš obzorje in ZDA to vsekakor ponujajo," pravi Anja, ki meni, da prej ko se spoznaš z vsemi kulturnimi razlikami, ko spoznaš tamkajšnjo veliko večjo odprtost za različnost, prej zrasteš kot oseba.
"Sama sem v petih letih tako osebno kot profesionalna zelo zrasla. V vsem tem času sem ogromno dobila in sem imela sama s sabo zelo velike boje, ko sem tehtala med ostati in iti. Postala sem tudi še bolj odprta za različnost. Pa sem jo vedno spoštovala, a to, ko trčiš ob nekaj, po čemur se nikoli nisi vprašal, je nekaj povsem drugega, in to ponujajo ZDA. Dokler je nekaj znotraj tega, kar poznaš, že lahko misliš, da si odprt, ko trčiš ob nekaj popolnoma novega, pa te lahko zelo preseneti," pravi Anja.
"Tudi če ne moreš sprejeti razlik, jih lahko spoštuješ"
"Želim si, da bi lahko tudi pri svojem delu združevala ljudi na tak način. Da bi šli čez razlike. Da se ne bi bali drugačnosti, ampak da se poskusimo najti v različnosti in tam, kjer smo si enaki. Vsi smo ljudje in tu se lahko vedno začutiš. Edini način, da lahko nekaj premagaš in si dovolj inkluziven, je to, da se nenehno izobražuješ o različnosti. Te vedno bodo. Kakšne stvari so kulturno tako drugačne, da ti ne bodo nujno všeč. Težko je to sprejeti, a tudi če ne moreš sprejeti, lahko to spoštuješ. Prav je, da smo si različni. Treba je iti čez sebe, živeti in pustiti živeti," svoj pogled na različnost opiše Anja.
"Vse, kar mi je v Sloveniji domače, je družina"
"Zdaj, ko smo se vrnili, imam spet isti občutek, kot sem ga imela v Kaliforniji. Zdi se, da vse spet začenjam od začetka. Vse, kar mi je tu domačega, je moja družina. Zamudila sva zelo veliko rojstnih dni in bilo je veliko dogodkov, ko sva bila morda prisotna prek interneta ali pa še to ne. To tudi zelo vpliva na odnose, ki jih bo treba na novo vzpostaviti ali pa bodo zbledeli. To se bo pokazalo šele sčasoma. Prisotnega je spet malo strahu, hkrati pa tudi nekaj elana, ker je pred nami nova dogodivščina. Na vse gledava pozitivno. Ponosna sva tudi, da sva našla in najela stanovanje, da postavljava korak za korakom opeko za opeko," o svoji vrnitvi v Slovenijo pravi Anja.
Ko gleda nazaj na obdobje v Kaliforniji, si lahko reče, da jima je vendarle marsikaj dobro uspelo, in želi si, da bi lahko čez čas, ko bo od daleč pogledala na vrnitev v Slovenijo, za to obdobje rekla enako. Slovenije ne vidi kot korak nazaj, ampak tudi tu zase vidi novo priložnost.
Želja, da bi se mladi vrnili v Slovenijo, naj ne bo le zapis na papirju
Kot pravi Anja, se veliko govori o tem, naj se mladi vrnejo. Sploh v predvolilnem času je bilo to omenjeno večkrat.
"Midva sva stara 28 let. Šla sva po diplomi in zdaj, po petih letih, sva prišla nazaj in nisva pobegnila za vedno. Želim si, da nas ne bi videli kot konkurenco, temveč pozdravili izkušnje, ki jih lahko prinesemo nazaj. Naš narod bo sicer obstal in se lahko razvija samo skozi raznolike zgodbe. Skupaj lahko delamo stvari, se razvijamo, popravljamo stvari na bolje. Rada bi, da v tem, da smo bili v tujini, ljudje prepoznajo prednost, ne da bi se nas bali," pove Anja.
Zase pravi, da se sicer zaveda, da je nekaj vendarle že dosegla in se ji zdi tudi prav, da zna zase vsak priznati, kaj mu je uspelo, a hkrati lahko še zelo veliko pokaže in ponudi. Po porodniški se bo, kot pravi, prijavljala na različna mesta, saj jo zanima veliko stvari, bi pa rada ostala na svojem področju, ker lahko tu veliko ponudi.
Želi si, da bi država imela interes dobiti mlade nazaj iz tujine in to pokazati, ne le zapisati na papir in predvolilne plakate. Želi si, da bi bila jasna pot in bi bilo jasno, kakšne so možnosti.
Vse pakete so jima zadržali na carini
Ker je bila Sara rojena v ZDA, je morala prek veleposlaništva urejati vse, kar otroku sicer pripada ob rojstvu, od vpisa v matični register do pridobitve volilne pravice. Urediti je bilo treba zdravstveno zavarovanje, ki ga ne moreš urediti brez davčne številke in brez naslova stalnega prebivališča, oni pa so bili ves ta čas davčni nerezidenti.
Treba je bilo vse preseliti. Ker se nista odločila za prevoz z zabojnikom, temveč sta stvari poslala po pošti, je prišlo do dodatnih zapletov. Vse njihove škatle so zadržali na carini in za vse je morala z računi dokazovati, da je bila to rabljena in ne nova oprema, da so se selili, da stvari niso bile poslane v Slovenijo za komercialne namene, temveč za osebne namene. Dodatno je morala zato na javno upravo po izpisek, v katerem je bilo prav po letih zapisano, da sta bila res v tujini in s tem je lahko na carini prevzela šest paketov, v katerih so bile knjige, slike, obleke in druge osebne stvari.
"Glede na to da smo tu šele tri tedne, moramo odgovore na določena vprašanja še raziskati: kako je s prenosom delovne dobe, vpisom v vrtec in podobno. Birokratsko je do zdaj kar šlo, je pa vzelo nekaj časa," pravi Anja.
Veliko dela s selitvijo tudi v ZDA
Poleg vsega v Sloveniji sta imela precej dela tudi v ZDA. Treba je bilo pridobiti obrazce ob selitvi iz države, ki so dokazovali, da si redno plačeval vse davke. Ves čas sta morala biti v stiku z veleposlaništvom v Washingtonu, ker ga v Kaliforniji ni, in pridobiti vse potrebno, da je lahko hčerka pred poletom domov dobila svoj potni list tudi za Slovenijo, ne le za ZDA. Da sta dobila dokumente, sta morala biti na njihovih uradih prisotna oba, z dvomesečno dojenčico sta tam čakala več kot štiri ure. Čeprav tudi v Sloveniji ni bilo najlažje, se ji zdi, da imamo tu stvari bolje urejene.
Prav tako je bilo veliko dela s stanovanjem, ki sta ga morala odjaviti mesec dni prej. Na srečo sta se lahko za dva tedna na koncu preselila k daljni sorodnici, da sta lahko v stanovanju vse pospravila v škatle, opremo prodala ali podarila in jima z majhno dojenčico ni bilo treba v zadnjih dneh živeti med škatlami.
"Nekdo, ki se vrne, si želi le jasno pot, ne rdeče preproge"
Ni lahko iti ven in ni lahko priti nazaj. Anja si želi, da bi tistim, ki se želijo vrniti v Slovenijo, tudi birokratsko to vrnitev olajšali.
"Ne pričakujem nikakršne posebne obravnave zato, ker sem se vrnila. Dejstvo je, da nekdo, ki je pripravljen priti nazaj, ne pričakuje rdeče preproge in posebne obravnave, želi pa si jasno pot, da ve, kaj je treba narediti glede birokracije. Zelo bi cenila, da vsaj veš, kam se obrniti, saj se kar loviš glede različnih stvari," pravi Anja, ki je vesela, da se je na koncu vseeno vendarle izšlo precej gladko.
Žiga se je z birokracijo, povezano s selitvijo, ukvarjal od februarja. V Sloveniji je moral najprej vzeti dva tedna dopusta, da je lahko uredil večino.
1