Nedelja, 15. 4. 2018, 20.11
6 let, 8 mesecev
Sestri iz Kočevja, ki na Danskem kujeta svoje olimpijske sanje
"Zanje bova vedno tujki. Še vedno mislijo, da prihajava iz Rusije."
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
4
19-letna Lia in leto dni starejša Iza Šalehar sta se pred štirimi leti iz Kočevja preselili v kraj Odense na Danskem, kjer trenirata badminton. Njun športni cilj je udeležba na olimpijskih igrah v Parizu leta 2024, na Danskem pa si želita končati tudi študij.
Lia in Iza prihajata iz velike družine. Doma v Kočevju imata še tri sestre. Zanimivo, tudi one imajo imena s tremi črkami. Pred štirimi leti sta se preselili na Dansko, kjer pilita svoje badmintonsko znanje in služita denar za sprotno preživetje. Življenje je več kot drago, za primerjavo: za kavo boste v Hamletovi deželi odšteli med tremi in štirimi evri.
Ljubezni do badmintona sta se navzeli prek svojih staršev, ki sta se z njim ukvarjala na rekreativni ravni.
Družinska ljubezen do badmintona
Badminton sta vzljubili prek svojih staršev, ki sta pernato žogico udarjala rekreativno. Kmalu sta se jima pridružili tudi najstarejši hčeri, Lia in Iza.
Nekaj časa sta se iz Kočevja vozili na treninge na Mirno in v Ljubljano. Po naključju sta prišli v stik z Urško Silvester, eno najperspektivnejših igralk badmintona v evropskem merilu, ki je po prometni nesreči morala skleniti svojo športno pot. Nekaj časa je bila njuna trenerka, pozneje je to vlogo prevzel Lennart Engler. Njegov kontakt sta dobili prek Urškine mlajše sestre Špele, prav tako igralke badmintona, ki se je preselila na Dansko, v eno najuspešnejših evropskih držav v tej športni panogi. Širše so seveda v ospredju Azijci. Špela je bila nekaj časa igralka v tem klubu, nato pa si je ustvarila svoje življenje in družino v Köbenhavnu.
Pred štirimi leti selitev na Dansko
"Dansko sva prvič obiskali pri 14 oziroma 15 letih, ko sva bili v osmem razredu osnovne šole oziroma prvem letniku srednje šole. Najprej sva tam preživeli nekaj mesecev in trenirali na danski badmintonski akademiji v Odenseju, nato pa smo se v družini odločili, da se tja preseliva," sta pripovedovali sestri Šalehar, ki sta se pred kratkim v Sloveniji ustavili na vmesni postaji pred turnirjem v Zagrebu.
Šport in šola – idealen posluh na Ekonomski gimnaziji Franceta Prešerna
Ker nista vedeli, kako bo z nadaljevanjem izobraževanja, sta se obe odločili za šolanje na Ekonomski gimnaziji Franceta Prešerna v Kranju, ki je znana po velikem posluhu za dijake, ki poleg šole gojijo tudi športno dejavnost. To šolo so med drugim obiskovali smučarski skakalci Jurij Tepeš, Žiga Jelar in Domen Prevc, smučarska tekačica Vesna Fabjan in še bi lahko naštevali.
"To je najbolj idealna šola," sta soglasni. "Z učitelji se lahko dogovoriš vse, poleg tega te obravnavajo tako kot dijake, ki so stalno v šoli. Z nami komunicirajo po Skypu, zanima jih najino življenje in ne samo šola," je povedala Iza.
Danci imajo vzvišen odnos do tujcev
Pravita, da je življenje na Danskem sicer čudovito, a Danci do tujcev niso najbolj odprti. "Na tujce gledajo zviška, tudi na naju. Še vedno mislijo, da prihajava iz Rusije, Slovenijo pa imajo za del vzhodne Evrope."
Dekleti že ves čas bivanja na Danskem živita skupaj. To je po eni strani zahtevno, saj sta njuna značaja zelo različna, po drugi pa je super, "saj imaš tako en del svoje družine vedno s seboj".
Stanarine so visoke, zanjo sta na začetku plačevali tisoč evrov, zdaj pa sta našli ugodnejšo možnost (200 evrov), ki jo skompenzirata s čiščenjem stanovanja stanodajalcu in varovanjem otrok.
Test odgovornosti
Za sestri Šalehar je bila selitev v Skandinavijo velik preizkus odgovornosti. 14- in 15-letnica sta morali čez noč odrasti.
"Kar naenkrat sva si morali sami prati, iti v trgovino, si kuhati … Saj sva dela bili vajeni že od doma, a tukaj je bilo tega še več," sta se razgovorili.
"Sicer pa imava dve majhni sestri, kar pomeni, da je mama potrebovala najino pomoč in sva dela vajeni," sta dejali.
O danščini: Malo se nama smejijo, a tako je
S kolegi v klubu, kjer trenirata, sta se dolgo časa sporazumevali predvsem angleško, zdaj je to mogoče tudi v danščini. "Jezika sva se naučili sami, to, kar nama je pač padlo v uho. Malo se nama smejijo, a kaj hočemo," je spontane učne urice danščine opisala Iza. "Hitreje ko izgovoriš besedo, bolje je," je namignila Lia.
Čeprav pasivno jezik obvladata, pa razmišljata tudi o tečaju danščine, saj je to na Danskem eden od predpogojev za vpis na fakulteto. Obe bi namreč radi študirali v začasni domovini. Iza razmišlja o študiju pedagogike ali prevajalstva, Lia pa koleba med študijem prava, farmacije, fizioterapije … Razmišlja tudi o zaposlitvi v policiji in vojski.
Tradicionalisti
Opažata, da Danci živijo zelo tradicionalno življenje. "Za praznike jedo zelo podobno hrano. Nosijo obleke danskih oblikovalcev, zelo malo govorijo o denarju. Vsi imajo vse cerkvene zakramente, a, zanimivo, k maši ne hodijo. Mladi se zelo hitro odselijo od doma," jih nanizata nekaj.
Država je zelo varna, vrata pogosto puščajo odklenjena, ugotavljata. "Delovniki trajajo osem ur in po tem boste težko koga našli v službi. Družine pogosto popoldneve preživljajo v naravi, tudi za zdravstvene storitve je dobro poskrbljeno."
Eden od zanimivejših danskih običajev je povezan z bomboni. Petkovi popoldnevi so običajno rezervirani za sladkarije, ki jih z rokavico naberejo v posebnih posodah. Gre za t. i. Bland selv slik oz. v prevodu Namešaj sam.
Na Danskem je ob rojstnih dnevih običaj, da v stanovanju slavljenca izobesijo danske zastavice, večjo zastavo pa tisti dan postavijo tudi pred vrata.
Omenita tudi nekaj zanimivih prehranjevalnih navad. Danci neradi jedo z rokami, tudi sendvič najraje jedo z vilicami in nožem, marmelado kombinirajo s sirom, maslo pa najraje namažejo v paru z nutelo.
Kaj najbolj pogrešata?
Na vprašanje, kaj na Danskem najbolj pogrešata, Lia kot iz topa izstreli, da poln hladilnik, a obe sta enotni, da jima poleg družine in sester najbolj manjkajo slovensko vreme, gozdovi oziroma narava na splošno in občutek doma.
"Tudi to, da te ljudje poznajo, da vedo, iz kakšne družine prihajaš. Na Danskem si pač spet nek nov človek, vseeno te vidijo drugače. Mislim, da pogrešava tudi slovenski jezik. Obe namreč dobiva tak prijeten občutek, ko se kdaj po nekaj mesecih vračava v domovino in med čakanjem na letalo v Zagreb ali Ljubljano, kamor ponavadi leti tudi nekaj 'naših', zaslišiva slovenski jezik. Takoj nama je bolj prijetno, zavedava se, da spadava v Slovenijo, za Dance bova namreč vedno tujki. Lahko bi rekla, da pogrešava občutek pripadnosti."
Dolgoročni načrti
Dekleti si želita norme za nastop na olimpijskih igrah leta 2024 v Parizu, v letošnji sezoni pa je njun cilj uvrstitev med najboljših sto igralk badmintona na svetu. Konec junija ju čaka nastop na sredozemskih igrah.
Avanturistični in raziskovalni duh, boj za preživetje, ekonomska stiska, študij, kariera, ljubezen … Različni so in so bili razlogi, zaradi katerih Slovenci že od nekdaj odhajajo v svet. Veliko jih je in vsak nosi drugačno zgodbo o življenju, delu in uspehu. Kako živijo, kaj počnejo, kako gledajo na Slovenijo, kakšne stike ohranjajo z domovino in ali se nameravajo vrniti, pišemo v nedeljski rubriki Slovenci v tujini. Poznate tudi vi koga, ki zanimivo življenje živi v tujini? Vabljeni, da svoje predloge pošljete na urednik@tsmedia.si.
4