SiolNET. Novice Slovenci v tujini
2,08

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Slovenska učiteljica v ZDA: Če mi dajo v roke orožje, grem takoj v Evropo

2,08

termometer

Maša Leskovšek Nieves
Foto: osebni arhiv

Učiteljica specialne pedagogike in strastna plesalka Maša Leskovšek Nieves je na romarski poti Camino de Santiago spoznala simpatičnega Španca. Leto kasneje se je preselila k njemu v Španijo, poročila sta se in po dveh letih in pol skupaj odšla v Kalifornijo. Imata triletnega sina. Razpeta sta med tremi državami, od katerih bi Maša najraje na enem mestu združila, kar je dobrega. Pravi, da se šele v tujini zaveš, kako lepo je doma.

Pri 22 letih je študirala specialno pedagogiko, delala in trenirala ples, za oddih ni imela veliko časa, zato je skoraj pregorela. Naenkrat se je znašla v položaju, ko je razmišljala o tem, ali bi sploh še plesala, in čeprav je bil ples že od otroštva njena velika ljubezen, je vedela, da nujno potrebuje spremembo.

Za vse je "kriva" romarska pot Camino de Santiago

Odločila se je, da potrebuje oddih, ni pa ji bilo do ležanja na plaži. Na televiziji je po naključju videla dokumentarno oddajo o življenju svojega najljubšega pisatelja Paula Coelha o Caminu in čeprav se ni niti pozanimala, kdaj je najboljši čas za to pot, se je odločila, da gre.

Pohodne čevlje je že imela in sledil je nakup letalske vozovnice. Čisto zadnji dan si je premislila in že klicala prijateljico, naj njen fant ne pride ponjo, saj ne bo šla. Ta ji je odvrnila, da je prepozno in da je že na poti. Nato je z njo počakal, da se je vkrcala na letalo, da si ne bi spet premislila.

Maši je pot prinesla umiritev, to, da se je začela bolj poslušati, si posvetila več pozornosti. Še posebej všeč ji je bilo, ko je hodila z Irci in so se po vsakem večjem delu prehojene poti ustavili, da so se ozrli nazaj. "Ni vse v tem, da gledaš ves čas naprej. Dobro se je ozreti nazaj, da vidiš, kaj vse si do zdaj že naredil," pravi Maša. Maši je pot prinesla umiritev, to, da se je začela bolj poslušati, si posvetila več pozornosti. Še posebej všeč ji je bilo, ko je hodila z Irci in so se po vsakem večjem delu prehojene poti ustavili, da so se ozrli nazaj. "Ni vse v tem, da gledaš ves čas naprej. Dobro se je ozreti nazaj, da vidiš, kaj vse si do zdaj že naredil," pravi Maša. Foto: osebni arhiv

"To je bila najboljša odločitev, kar bi jih lahko sprejela"

Izkazalo se je, da je za pot izbrala najboljši čas, in na poti je imela ves čas družbo. Večino poti je prehodila z Američanko, s 65-letnim Italijanom, z Irci. Da bo prehodila romarsko pot, je bila najboljša odločitev, kar jih je lahko sprejela, pravi Maša.

"Najbolj mi je všeč to, da tam spoznaš toliko ljudi. In tudi če hodiš z nekom, ti nihče ne zameri, če ti naslednji dan ni do hoje. Oni gredo naprej, ti pa po svoje, kasneje se gotovo spet kje ujameš. Ko hodiš, imaš čas le za pogovor. Po enem tednu hoje se ti zdi, da imaš ob sebi ljudi, ki jih poznaš že vsaj kakšno leto, ne le en teden. Odnosi so pristni, to je čisto drug občutek. Veliko ljudi se odpravi na pot – bolj kot za vero gre za to, da poskusiš, da vidiš, ali zmoreš," pravi Maša. "Najbolj mi je všeč to, da tam spoznaš toliko ljudi. In tudi če hodiš z nekom, ti nihče ne zameri, če ti naslednji dan ni do hoje. Oni gredo naprej, ti pa po svoje, kasneje se gotovo spet kje ujameš. Ko hodiš, imaš čas le za pogovor. Po enem tednu hoje se ti zdi, da imaš ob sebi ljudi, ki jih poznaš že vsaj kakšno leto, ne le en teden. Odnosi so pristni, to je čisto drug občutek. Veliko ljudi se odpravi na pot – bolj kot za vero gre za to, da poskusiš, da vidiš, ali zmoreš," pravi Maša. Foto: osebni arhiv Ko je bila približno en teden na poti in v družbi Ircev, je spoznala Manuela, svojega zdajšnjega moža. Tri tedne sta hodila skupaj. Njegov načrt poti je bil drugačen, ker se mu je en teden prej iztekel dopust. Tudi sicer je na dan prehodil več. Ker pa se je odločil, da bo hodil skupaj z Mašo, je teden dni pred ciljem moral nazaj v službo in poti tako ni dokončal.

"Prednost najine zveze je bil prav ta začetek. V normalnih oblačilih sva se namreč videla šele junija, ko je on prišel v Ljubljano. Na poti se nikomur ni dalo pretvarjati, da je nekdo drug. Takrat si prepoten, utrujen, do izraza pride tvoja osebnost, ne da se ti pretvarjati, da si boljši, kot si v resnici. Na poti sva se samo pogovarjala in pogovarjala in po treh tednih skupne hoje se nama je zdelo, da se poznava že več let," se spominja Maša.

Maša je imela po Caminu pred sabo še eno leto predavanj, želela je dokončati študij, potem pa se je bila pripravljena preseliti k Manuelu v Španijo. Eno leto je šlo tako za zvezo na daljavo, ona je prihajala k njemu v Madrid in on k njej v Ljubljano.

Po letu dni je junija dokončala študij in odšla k njemu. Dve leti in pol sta živela skupaj v Španiji, nato pa je Manuel zaradi želje po napredovanju sprejel službo v Silicijevi dolini in sta šla v Kalifornijo.

V ZDA ji je uspelo združiti študij in ljubezen do plesa

Maša pleše že od svojega četrtega leta. Ples je začela učiti pri petnajstih, pri osemnajstih je dobila svojo prvo plesno skupino. Sodobne plese je učila ves čas študija. 

Študirala je specialno pedagogiko oziroma defektologijo, in ko je na potovanjih v Ameriko med študijem spoznala nekdanjo balerino Kitty Lunn, ki zaradi padca po stopnicah zdaj na invalidskem vozičku poučuje ples, je pri njej naredila tudi certifikate za poučevanje plesa ljudi s posebnimi potrebami. Na ta način je združila študij in učenje plesa.

V ZDA je najprej začela učiti ples, otroke je učila jogo, naredila je več certifikatov in imela še druge tečaje, vmes pa iskala pedagoško delo. Dobila je priložnost, da na zasebni šoli za otroke s specifičnimi učnimi težavami nadomešča učiteljico na porodniškem dopustu, nato pa je tam zaradi vseh svojih preteklih izkušenj, poznavanja glasbe, plesa, vseh opravljenih izobraževanj ostala ter združila ples in specialno pedagogiko. Na umetniškem oddelku sama ustvarja učni program in se z otroki udeležuje tudi tekmovanj. V delu uživa, saj združuje prav vsa svoja znanja in je lahko kreativna.

Na znanem dogodku govorcev TedX je spoznala Elizabeth Jameson, mednarodno priznano slikarko z multiplo sklerozo in jo prosila, ali bi prišla in predavala na šoli. Po njenem predavanju, ko jim je pokazala tudi slike svojih možganov, ki jih je naredila, je Maša z otroki naredila možgane. Z otroki, ki imajo velike težave z motoriko, je naredila linorez in z metodo tiskanja so naredili skozi ves proces svoje možgane. Delo je prijavila na likovni natečaj in med okoli tisoč prijavljenimi deli so zmagali. Na znanem dogodku govorcev TedX je spoznala Elizabeth Jameson, mednarodno priznano slikarko z multiplo sklerozo in jo prosila, ali bi prišla in predavala na šoli. Po njenem predavanju, ko jim je pokazala tudi slike svojih možganov, ki jih je naredila, je Maša z otroki naredila možgane. Z otroki, ki imajo velike težave z motoriko, je naredila linorez in z metodo tiskanja so naredili skozi ves proces svoje možgane. Delo je prijavila na likovni natečaj in med okoli tisoč prijavljenimi deli so zmagali. Foto: osebni arhiv

V ZDA je lažje navezati stik z ljudmi, več je priložnosti

Zdi se ji, da je v Madridu težko vstopiti v krog domačinov, če si tujec. Ko je prišla k Manuelu, so njegovi prijatelji postali tudi njeni, sicer pa je sama imela med svojimi tamkajšnjimi prijatelji nekaj drugih tujcev in dve Slovenki, domačinov pa ne.

"V ZDA, še posebej v Silicijevi dolini je več migrantov. Več je priložnosti, ljudje so bolj odprti, ne gledajo na tvojo starost, če se jim zdi, da si dovolj kompetenten za neko delo. Okolje je dosti bolj odprto za povezave, v službi lahko napreduješ, če se potrudiš. Če si zares dober v tem, kar delaš, napreduješ ali zamenjaš službo. V Španiji je drugače, tam prideš do neke točke in obstaneš, zato je Manuel sprejel ponudbo v ZDA," je povedala Maša.

Ker v ZDA v podjetjih večinoma delajo tujci in so tujci tudi šefi, razumejo družinske obveznosti. Urniki so bolj fleksibilni, zaradi česar se lažje organiziraš, si bolj produktiven in več narediš. Točno vejo, da boš, če moraš iz službe prej, ker je treba otroka peljati k zdravniku, nato doma dokončal, kar je treba, zato to ni težava, razlaga Maša.

Maša uči tudi jogo za otroke. Maša uči tudi jogo za otroke. Foto: osebni arhiv

Najtežje je poslavljanje od ljudi, ki v tujini postanejo tvoja družina

"Vsakič, ko slišim prijatelje v Sloveniji, kako razlagajo, da jim stari starši pomagajo ali da sta šla s partnerjem nekam sama med koncem tedna, si želim, da bi imela tudi sama kdaj to možnost. Pozna se, da jih ni tu. Šele ko si stran od družine, vidiš, koliko je vredno, če je ta blizu. Je pa tako, da si v tujini ustvariš svojo družino, ki je krog ljudi, ki jim lahko zaupaš," pravi Maša in hkrati razloži, da je prav zato še toliko težje. Bolj te prizadene, ko se ljudje preselijo, ko odidejo.

Pravkar se je nazaj v Slovenijo preselila družina, ki je bila v Ameriki del Mašine širše družine. "Ob nedeljah smo se vsi skupaj dobili, imeli piknike, skupaj smo bili za praznike, praznovali rojstne dneve. Ko sem rodila, sta mi prijateljici pomagali, brez njiju ne bi preživela. Ko je prijateljica dobila otroka, smo pomagali njej. To so ljudje, ki jih imaš za svoje. Pet let in pol smo preživeli skupaj, zdaj pa sta se preselila nazaj v Slovenijo," razlaga Maša, ki pravi, da te prav zato, ker svoje družine nimaš blizu, odhodi ljudi veliko bolj prizadenejo. Še bolj začneš pogrešati dom.

Svojo družino vidita za praznike. Prej sta domov v Španijo in Slovenijo hodila večkrat, zdaj, ko je njun sin starejši od dveh let in je treba plačati dodatno letalsko vozovnico, Maša pa je prav tako polno zaposlena in je dopusta manj, se domov vračata med poletjem.

Ples je že od mladih nog velik del Mašinega življenja in vesela je, da lahko z učenjem plesa tudi to veliko ljubezen ohranja aktivno. Ples je že od mladih nog velik del Mašinega življenja in vesela je, da lahko z učenjem plesa tudi to veliko ljubezen ohranja aktivno. Foto: osebni arhiv Pogreša tudi domačo kakovostno hrano in cene

"Pogrešaš tudi konkretno domačo hrano in kakovost, dober kruh, zelenjavo, sadje. Tu se trudiš, da je vsaj na izdelku znak, da je organsko, pa potem ugotoviš, da še to ni čisto tako," pove Maša. Cena zdrave hrane je pri njih zelo visoka, cena predelane, nekakovostne pa nizka, zato je debelost v Ameriki tak problem.

"Pakiran kruh oziroma toast lahko stane tri ali pa šest dolarjev. Sadje kupujemo pri mehiških sadjarjih in je cenejše, a velikokrat je recimo ena nektarina en dolar. Tudi pri drugih stvareh je tako, da če želiš kakovost in ni vse čista plastika, se vse zelo preplača. Ravno pred kratkim smo računali, da recimo tu za dve tortici in eno kavo plačaš toliko, kot bi v Ljubljani za tri tortice, tri kave in morda še kakšen sendvič zraven. Pozna se, cene so res visoke," pojasnjuje Maša.

Razlike med revnimi in bogatimi so zelo velike

"Tukajšnja povprečna plača bi Slovenca verjetno šokirala, a je treba vedeti, da so med njimi zelo velika nihanja. Povprečna bruto letna plača učitelja, ki je odvisna tudi od šole, je lahko med 34 tisoč in 103 tisoč evri. Inženirji dobijo med 77 tisoč in 257 tisoč evri letno, medtem ko so plače blagajničark od 17 tisoč do 26 tisoč evrov letno, kar so neverjetno nizke plače," pravi Maša, ki hkrati opomni na visoko ceno življenja.

"Z inženirsko plačo, ki bi bila 103 tisoč evrov letno, nisi lačen, živiš v redu in si lahko zagotoviš osnovne stvari, a na koncu meseca ti ne ostane nič," pravi Maša.

Tudi sedem tisočakov mesečne najemnine za dvosobno stanovanje

"Cene stanovanj so izredno visoke in odvisne od tega, kje živiš in koliko se še želiš voziti. V območju Santa Clara stane dvosobno stanovanje 3.000 evrov na mesec, v Palo Altu, kjer je Stanford, pa do 7.000 evrov na mesec, tudi za zgolj enosobno stanovanje," pove Maša.

Če želiš svoje otroke dati v dobro šolo, se je treba odločiti za šolsko območje, kjer se cene takoj dvignejo. "Če se znižujejo cene stanovanj, to pomeni, da so šole v tem šolskem območju toliko slabše. Palo Alto ima na primer oceno šol 8/10 ali 10/10, v San Joseju, kjer plačaš okoli 1.700 evrov za stanovanje, pa ima šolsko okrožje oceno 2/10," pojasnjuje.

Za vrtce je potrebna cela študija, v Sloveniji so lahko starši bolj brez skrbi

Cene vrtcev so odvisne od tega, za kakšen vrtec se odločiš, a so med 1.300 in 2.200 evri mesečno. Običajno so to cene brez hrane. "Hrano otroku pripravljaš sam ali pa plačaš za obroke, ki običajno niso prav kakovostni. To ni tako kot pri nas," omeni Maša še eno stvar, ki jo v Sloveniji zelo ceni.

"Ko v Sloveniji starši otroka vpišejo v šolo, jim ni treba skrbeti za to, kako izobražen je kader, ali za hrano. Otroka boš dal v šolo glede na to, kje živiš. Veš, da lahko pričakuješ enake standarde in enako izobražen kader povsod," pravi Maša in pojasni, da je treba pri njih pred vpisom otroka v šolo ali vrtec preveriti prav vse.

"Ko otroka vpisuješ v vrtec, je treba preveriti, ali se v vrtcu dela na osnovi igre, ali se dela na akademskih spretnostih. Kako so v vrtcu izobraženi, kateri učni program uporabljajo, ali imajo hrano ali ne. Nate kot na starša pade velika odgovornost. Že meni kot pedagogu je težko to iskati, za nekoga, ki ni pedagog, pa je to konkretna raziskava. In še ko najdeš vrtec, nisi prepričan, ali si našel dobro možnost ali ne," pove Maša in doda, da je težava še cena za to, kar si za svojega otroka želiš.

Če se otrok v vrtcu neprimerno vede, ga lahko izključijo

"Tu se odvadiš direktnosti. V Sloveniji so ljudje veliko bolj neposredni. Po eni strani je to dobro in tu ti gredo včasih na živce okolišenje, čezmerna prijaznost in politična korektnost, a po drugi strani se ti, ko prideš domov, zdi vsa naša neposrednost včasih kar malo brutalna. Že sam ton glasu te preseneti."

Tudi na igrišču se otroci lepše igrajo med seboj, ni prepiranja in prerivanja, otroci se morajo do sovrstnikov vesti lepo. Do tega so strogi še posebej v vrtcu. "Če Adrijan nekoga v vrtcu porine, bom domov dobila listek. Če bi to naredil še nekajkrat, bi ga iz vrtca izključili," pravi Maša in doda, da se zelo bojijo tožb, zato se s tem zavarujejo. Odgovornost za vedenje otrok v celoti nosijo starši.

"Otroku potem ves čas govoriš, da ne sme nikogar tepsti, porivati, da ne sme jemati igrač iz rok in da mora deliti. Učiš ga uvidevnosti. Potem pa pride v Slovenijo na igrišče in pride nazaj čisto 'zgarban' ali pa nikakor ne pride na vrsto na toboganu," o izkušnjah z igrišč pripoveduje Maša. "Otroku potem ves čas govoriš, da ne sme nikogar tepsti, porivati, da ne sme jemati igrač iz rok in da mora deliti. Učiš ga uvidevnosti. Potem pa pride v Slovenijo na igrišče in pride nazaj čisto 'zgarban' ali pa nikakor ne pride na vrsto na toboganu," o izkušnjah z igrišč pripoveduje Maša. Foto: osebni arhiv

V hotelu v Lake Tahoeju hoteli ugrabiti prijateljevo hčerko

Tu moraš imeti otroke ves čas v bližini in na očeh. "V Sloveniji se usedeš na kavo in otroci se lahko ob tem na igrišču prosto igrajo. Tudi sicer jim lahko dovoliš, da tekajo naokoli. To je velik luksuz," pove Maša, ki si tega v Ameriki ne more privoščiti.

"Včasih se komu zdi, da je to preveč, da nas preveč skrbi, ampak imamo razlog, da smo pazljivi. Januarja smo šli v Lake Tahoe, smučarsko letovišče. Dva tedna pred nami so bili tam naši prijatelji s hčerko, ki je dve leti starejša od Adrijana. Spali so v hotelu, kjer je tudi kazino in tudi sicer polno ljudi. Punčka je stekla po veži kakšnih od pet do deset metrov naprej od očeta, kjer jo je moški zagrabil in jo hotel potegniti k sebi. Ko je prišel oče do nje in jo prijel, da bi jo potegnil nazaj, je moški začel govoriti. 'V redu je, to je moja hčerka.' Tako je vztrajal, da je hčerka začela jokati, prijatelj pa je čisto ponorel. Na pomoč jima je priskočil neki drug moški na hodniku in vzela sta mu hčerko nazaj," razlaga Maša in doda, da bi mu jo preprosto ugrabili pred očmi.

Poleg tega pravi, da na svoje telefone pogosto prejemajo sporočila AMBER alert (America's Missing: Broadcast Emergency Response), ki je ameriški sistem obveščanja o pogrešanih otrocih, deluje pa od leta 1996. Sporočilo z osnovnimi podatki vsi takoj dobijo na telefon, prav tako se na televiziji pokaže črn zaslon in na njem enako sporočilo.

"Čeprav je Kalifornija nekakšen milni mehurček v primerjavi z drugimi državami, ker je tu le toliko migrantov, je še vedno precej drugače kot na primer v Sloveniji," pove Maša in omeni, da se tudi sama sprosti v Sloveniji. Ne razume, kako je mogoče, da nekateri starši, ki sedijo na kavi ob igrišču, svojih otrok medtem ne pogledajo niti enkrat.

Razpeti med Slovenijo, Španijo in Kalifornijo

V Španiji ji je bila najbolj všeč kakovost življenja. To, kako znajo ljudje uživati, kako se dobijo in skupaj preživljajo prosti čas. Veliko dajo na to, da si vzameš čas zase in da gre družba skupaj nekaj pojest, na skupna proslavljanja.

Kot pravi, je v ZDA to zelo drugače, ritem življenja je zelo hiter, ves čas so vsi "leteči", zato so tudi odnosi veliko bolj površinski.

"Rojstni dan je recimo od enih do treh in ob treh se vse pospravi in vsak odide na svojo stran," pravi Maša, ki meni, da je po drugi strani prav zaradi bolj površinskih odnosov lažje vzpostaviti stik z nekom, lažje je spoznati ljudi kot v Španiji.

"Ni se pa tako lahko odločiti, kam nazaj bi šla. V Španiji imava stanovanje, v Sloveniji ne. V Sloveniji je meni lažje dobiti službo, v Španiji to ne bi bilo tako lahko. Tam bi kot tujka na svojem področju težje dobila službo. Lažje bi jo dobil Manuel, v Sloveniji pa morda težje, ker ne govori slovensko. Je pa res, da so moji starši še mladi, imela bi več podpore in pomoči. Ne glede na to, ali bi bila v Španiji ali Sloveniji, pa bi lahko iz enega v drug kraj šla tudi za en teden ali celo podaljšan konec tedna. Poleti so kratki, stroški manjši. Zdaj mi 24 ur vzame samo pot od stanovanja do hiše mojih staršev, kratki obiski so nesmiselni," pove Maša.

Ko si razpet med več državami, se ni tako lahko odločiti, kam nazaj bi šel, če bi se hotel vrniti. Enkrat to vendarle nameravata. Za zdaj za to še ni čas, želita si še nekaj let nabirati izkušnje na svojih kariernih področjih in si s tem izboljšati možnosti, ko se vrneta. Se pa ne vidita v tem, da bi čez lužo vzgajala najstnika in se tam postarala, pravi Maša Leskovšek Nieves. Ko si razpet med več državami, se ni tako lahko odločiti, kam nazaj bi šel, če bi se hotel vrniti. Enkrat to vendarle nameravata. Za zdaj za to še ni čas, želita si še nekaj let nabirati izkušnje na svojih kariernih področjih in si s tem izboljšati možnosti, ko se vrneta. Se pa ne vidita v tem, da bi čez lužo vzgajala najstnika in se tam postarala, pravi Maša Leskovšek Nieves. Foto: osebni arhiv

Z vsakim letom, ko si v tujini, je težje oditi

"Je pa res, da je z vsakim letom, ko si tu, težje oditi. Vsako leto, ko si v Ameriki, si zgradiš del življenja in vsako leto, ko nisi v Sloveniji ali v Španiji, se tam počutiš manj doma. Stvari se spreminjajo, življenje v domačem okolju teče naprej brez tebe. In nekako si vmes. Tu si doma, ampak nisi čisto doma, ko greš domov, pa nisi več tam doma," razloži Maša.

"Treba se je spopasti tudi s tem strahom, da te morda ne bo ob bližnjih, ko se bo karkoli zgodilo. Mi smo imeli veliko srečo, da je bil pred dvema letoma Manuel lahko ob očetu v njegovih zadnjih dneh. Ko smo prišli domov, so mu sporočili, da je umrl, in naslednji dan je odletel nazaj. Zamudiš tudi lepe dogodke, sama sem zamudila vse poroke svojih prijateljev, kar me najbolj boli," pravi Maša, ki zamudi tudi rojstva otrok. Vidiš jih šele, ko so že precej večji.

Ko je Trump postal predsednik, je vse zelo skrbelo

V šoli, kjer uči, so morali za otroke organizirati psihologe in terapevte za pogovor, saj je bilo otroke strah, ko je bilo z vseh strani veliko govora o politiki novega ameriškega predsednika.

"Tu imamo otroke različnih ras, kultur, veroizpovedi. Učenec petega razreda je bil prav v stiski in svojo mamo spraševal, kaj se bo zdaj zgodilo z njim, saj se zaveda, da potrebuje dodatno pomoč. Imamo tudi muslimanko, pa dve Mehičanki in zaradi politike, ki je bila močno proti tujcem, je otroke začelo zares skrbeti. Res se pozna," pravi Maša.

"Celotna Kalifornija, ki je prav zaradi velikega števila migrantov izjemno proti Trumpu, je bila na začetku, ko je postal predsednik, zelo prizadeta. Plesna šola, v kateri učim, je indijska. Učitelji plesa in drugi zaposleni so večinoma Indijci, ki so sicer kot inženirji zaposleni v drugih podjetjih. Vse je zelo skrbelo, kaj se bo zgodilo. Ko so šli domov, so morali še ves mesec nenapovedano ostati doma, ker se kot tujci niso mogli vrniti. To pomeni, da se še en mesec niso mogli vrniti v službo. Na srečo so lahko delali na daljavo. V plesni šoli imam tudi učenko iz Irana, ki že pet let ni videla svoje družine. Oni ne morejo k njej, ona pa ne tja, ker ne bi mogla nazaj, trenutno pa je njena mama zelo bolna. To so težke zgodbe," pripoveduje Maša. Pravi, da tudi če imaš zeleno karto, nihče ne more napovedati, kako bo, ker nihče ne ve, kako bo v določeni situaciji Trump reagiral.

Plesna šola, v kateri uči, je indijska. V njej poučujejo Indijci, ki so kot inženirji zaposleni v drugih podjetjih. Ko so šli domov, so morali še ves mesec nenapovedano ostati doma, ker se kot tujci niso mogli vrniti. Plesna šola, v kateri uči, je indijska. V njej poučujejo Indijci, ki so kot inženirji zaposleni v drugih podjetjih. Ko so šli domov, so morali še ves mesec nenapovedano ostati doma, ker se kot tujci niso mogli vrniti. Foto: osebni arhiv

Zelo jih prizadenejo množična streljanja po šolah

V stiski so prav tako vsakič, ko se na neki šoli zgodi množično streljanje. "Ko je pred časom Trump prišel na idejo, da bi učiteljem dal v roke orožje, sem Manuelu takoj rekla, da ni debate, da se takoj vrnemo v Evropo. Ni možnosti, da primem pištolo v roke, sploh pa ne zraven otrok," je nad idejo zgrožena Maša. Pravi, da v takem primeru ni denarja, ki bi jo zadržal v Ameriki. Enako mnenje glede orožja imajo tudi njeni kolegi.

Na šoli imajo redna izobraževanja in vaje z učenci v primeru aktivnega streljanja. "Nikoli si nisem mislila, da bom kot specialni pedagog poslušala navodila, kot so, številka ena, da ležiš, številka dve, da se zabarikadiraš, zapreš vrata, potegneš dol rulete in se odmakneš od oken, in številka tri, če ne gre drugače, napadeš nazaj. Pa to, da je kemični svinčnik dobro orožje, če ga zapičiš v glavno arterijo, brez šale," razloži Maša, da ji je to grozno in nepojmljivo.

"Učitelji me ne razumejo, ker imajo te vaje že na fakulteti. Meni je šok že samo to, da moram to poslušati na izobraževanjih. Vedno jim rečem, da si ne znajo predstavljati, kako mi je, ker pri nas tega ni. Pri nas imamo vaje za primer potresa ali poplave," pravi Maša in doda, da je to stvar, ki ji res ni všeč. Grozno ji je, ko v šoli pogleda na svoj telefon in vidi novico, da je na neki srednji šoli v streljanju umrlo deset ljudi.

Izkušnjo priporoča vsem

"Mi je pa Kalifornija kljub vsemu zelo prirasla k srcu. Vreme je lepo, lepa je tudi narava. Imamo čudovite parke," pravi Maša, ki ji je všeč tudi prijaznost ljudi, saj se ti tam veliko pogosteje ljudje nasmehnejo nazaj, ti poprimejo vrata ali podajo kaj s police v trgovini. 

Ne glede na vse Maša izkušnjo življenja v tujini priporoča prav vsem. "To je dobra izkušnja, odpre ti oči. Vidiš predvsem, kaj je doma dobrega in kaj ne, in tudi nehaš grdo govoriti čez svojo državo.

Komentarji

2

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • vonhugo / 18.12.2018. ob 18:26 0 0

    "Prehodil"sem praktično vse države ZDA vključno z Hawaii, pa Maša veš kaj: Znal bi živeti na Hawaiijih ali v san Franciscu, če bi že moral .Sicer pa AWESOME Slovenija ! Bye

    0 0
  • franci7 / 04.06.2018. ob 11:12 0 - 2

    Pa pejt domov, nobeden te ne bo pogrešal.

    0 - 2
delitve: 66
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin