Izjemne ženske
Torek, 4. 4. 2023, 22.11
1 leto, 7 mesecev
IZJEMNE ŽENSKE (8.) - ANA PETRIČ
Ana Petrič: Izkusiti moraš skrb za nemočno osebo in šele potem lahko pametuješ in sodiš
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,26
1
"Najlažje je marsikaj pričakovati od drugih, čakati, kritizirati. Sama to težko prenašam, sem človek akcije, rada spreminjam na bolje. Velikokrat mi uspe, kdaj pa tudi ne, ampak vedno poizkusim in k temu spodbujam tudi vse okoli sebe," je v intervjuju za Siol.net povedala Ana Petrič.
"Do mene je pristopila stanovalka in me prijela za ramena. Povedala mi je, da je neizmerno hvaležna, da sem jo rešila. Nič mi ni bilo jasno. Gospa pa je nadaljevala in povedala, da je že stala na mostu, da bi se vrgla v Ljubljanico, ko je prejela naš klic. V domačem okolju je bila namreč deležna hudega fizičnega in psihičnega nasilja," razlaga Ana Petrič, direktorica DEOS Centra starejših Notranje Gorice. To je le ena izmed mnogo težkih zgodb, ki jo je v svoji karieri slišala Petričeva in pri kateri je tudi ukrepala. Zase namreč pravi, da vedno naredi vse, kar je v njeni moči, saj je šele takrat mirna. "Če je odvisno še od koga drugega, pa se obesim še nanj in težim, dokler se nekaj ne premakne," dodaja.
Ano Petrič, direktorico DEOS Centra starejših Notranje Gorice, marsikdo pozna kot tisto direktorico, ki v sklopu projekta Mala pozornost za veliko veselje ob koncu leta zbira voščilnice in praznična pisma, s katerimi razveselijo starostnike po vseh slovenskih domovih in centrih za starejše.
Mesto direktorice je prevzela leta 2015, pred tem pa je v centru starejših opravljala različna dela. Je magistra socialnega dela in strokovnjakinja s področja dela s starejšimi. Leta 2020 ji je predsednik republike podelil državno nagrado jabolko navdiha. Leto kasneje je bila nominirana za Slovenko leta, a je nominacijo zavrnila, ker je s tem želela podpreti svojo vzornico, ki je bila prav tako med kandidatkami.
Z gotovostjo lahko rečemo, da niste čisto običajna direktorica. Kaj vas dela tako posebno?
Najraje sem čisto navadna Ana. Brez nazivov in pričakovanj drugih. Trudim se po svojih najboljših močeh. Imam čisto vest in to je vse, kar šteje. Nisem lastnica centra, nisem v nobenem odboru, nisem pomembna, niti premožna. Sem samo navadna delavka, ki rada dela s starejšimi. Hvaležna in počaščena sem za to možnost. Grozno in škoda se mi zdi, ko ima nekdo moč in vpliv, a ju izkoristi samo za lasten interes. Lahko pa bi storil mnogo koristnega tudi za druge, šibkejše in takšne, ki si sami ne znajo pomagati.
Mogoče imam to "prednost", da sem bila v socialnem varstvu prvih deset let na minimalni plači. Ker nisem imela ustrezne izobrazbe, sem morala začeti pri najbolj osnovnih opravilih, torej v negi, čiščenju, strežbi, na mnogo delovnih mestih. Zato dobro poznam procese dela, obremenjenost sodelavk in sodelavcev ter potrebe stanovalcev. Ob vsaki težavi hitro iščem rešitve in sem vedno na razpolago. Hvaležna sem, da sem se znašla v takšni delovni sredini in da je okoli mene toliko oseb, ki rade delajo s starejšimi, so empatične, prijazne in potrpežljive. To je ključno, vsega drugega se lahko naučiš.
Za svoje delo ste prejeli številne nagrade. Kaj vam pomenijo?
Vsaka nagrada je potrditev, da se trudimo. Nagrade so sicer na moje ime, ker sem za center odgovorna. V resnici pa so te nagrade plod sodelovanja in truda vseh zaposlenih, stanovalcev, svojcev in drugih, ki v center prihajajo soustvarjat naš program. Če moje sodelavke in sodelavci vsak svojega dela ne bi opravljali dobro, tudi sama ne bi mogla organizirati in izvesti številnih projektov, saj bi se ukvarjala z neprijetnimi stvarmi in njihovim reševanjem. Tudi če bi imeli stanovalci in njihovi svojci nerealna pričakovanja, bi bilo zagotovo težje.
Nagrade same po sebi pa meni osebno pomenijo to, da se potem dobre prakse prenašajo tudi v druge domove, centre, institucije in se s starejšimi ukvarja več ljudi, kot bi se jih sicer. To pomeni tudi več vključenih, zadovoljnih oseb, ozaveščanja o staranju in vsem, kar je z njim povezano.
"Hvaležna sem, da sem se znašla v takšni delovni sredini in da je okoli mene toliko oseb, ki rade delajo s starejšimi, so empatične, prijazne in potrpežljive. To je ključno, vsega drugega se lahko naučiš."
Na kaj v življenju ste najbolj ponosni?
Poleg otrok, pa hčerki nista perli, tudi nase. Zato ker sem zadnji dve leti po več zdravstvenih težavah končno doumela, da ni nič narobe, če si vzamem čas tudi zase. Da si odpočijem, grem v naravo. Ugotovila sem, da bo vse nekako šlo naprej, tudi ko mene več ne bo. Če bi vsak naredil toliko dobronamernih reči, gest, projektov, kot sem jih sama s svojimi enako mislečimi prijatelji, sodelavci in znanci, bi bilo življenje za ogromno ljudi veliko lepše. Ampak najprej moramo začeti pri sebi, pri svojih najdražjih, pri sosedih, v skupnosti, na delovnem mestu in potem naprej. Najlažje pa je marsikaj pričakovati od drugih, čakati, kritizirati. Sama to težko prenašam, sem človek akcije, rada spreminjam na bolje. Velikokrat mi uspe, kdaj pa tudi ne, ampak vedno poskusim in k temu spodbujam tudi vse okoli sebe.
Kaj vas v življenju navdihuje, kaj motivira?
Navdihujejo me naši stanovalci. Počnejo neverjetne reči. Ne obremenjujejo se s starostjo, bolezenskimi stanji, ampak izkoriščajo "zadnje" priložnosti za življenje v pravem pomenu besede. K temu jih spodbujamo vsi zaposleni. Ko vidiš, da 97-letna gospa, ki prej nikoli ni slikala, nariše takšne umetnine, da je težko verjeti in se pri tem počuti fantastično. Ko doživiš, da 95-letni gospod zapleše kot v svojih najboljših letih in uživa, kot že dolgo ne. Ko slišiš vse njihove zgodbe, ugotoviš, kaj vse so preživeli, dosegli in kako poseben je vsak na svoj način. Potem si lahko samo počaščen, da si majhen delček tega, kar še imajo.
"Navdihujejo me naši stanovalci. Počnejo neverjetne reči. Ne obremenjujejo se s starostjo, bolezenskimi stanji, ampak izkoriščajo 'zadnje' priložnosti za življenje v pravem pomenu besede."
Lahko opišete kakšen trenutek, izkušnjo pri svojem delu, nekaj, kar vas je ganilo in vam bo za vedno ostalo v spominu?
Takšnih trenutkov in dogodkov je toliko, da bi lahko napisala knjigo. Pretreslo me je, ko sem organizirala pogreb in pokopala dve stanovalki, ki nista imeli popolnoma nikogar, da bi poskrbel zanju, ne za časa življenja in ne za čas smrti. No, imeli sta mene. Na pogrebu sem jima prebrala govor, sodelavka jima je zapela pesmi. Vsako leto jima na grob nesem ekološko svečko, ki je izdelana v sklopu naše delovne terapije.
Vsak človek s seboj nosi svojo zgodbo, mnoge so žalostne, težke. Se vas dotakne, ko slišite takšne zgodbe starejših, ki so v življenju izkusili marsikaj? Kako se spopadate s tem?
Pred kratkim smo imeli med številnimi aktivnostmi v centru tudi pravi disko, v katerem se je zbralo mnogo plesnih in glasbenih navdušencev. Zaključili smo pozno in ko smo pospravljale, je do mene pristopila stanovalka in me prijela za ramena. Povedala mi je, da je neizmerno hvaležna, da sem jo rešila. Nič mi ni bilo jasno. Gospa pa je nadaljevala in povedala, da je že stala na mostu, da bi se vrgla v Ljubljanico, ko je prejela naš klic. V domačem okolju je bila namreč žrtev hudega fizičnega in psihičnega nasilja. Prošnjo za dom je oddala, vendar nismo imeli proste postelje, da bi jo lahko takoj sprejeli. Doma je bilo vedno huje. Zato smo prišli na idejo, da jo lahko vzamemo za prostovoljko in tako poskrbimo, da je vsak dan v centru, na varnem, vključena v aktivnosti in tudi na topli prehrani. Dva meseca za tem smo jo sprejeli in postala je naša stanovalka. Ko mi je zaupala dogajanje in svoje črne misli, mi je bilo hudo in tesnobno, saj bi se lahko zgodilo kaj hudega, kar bi si očitala. Zato se vedno angažiram in pomagam, če le lahko. Zame je pomembno, da naredim popolnoma vse, kar je v moji moči. Če je odvisno še od koga drugega, pa se obesim še nanj in težim, dokler se nekaj ne premakne. Šele takrat sem mirna in zadovoljna.
Ana Petrič se vsakodnevno srečuje s težkimi življenjskimi zgodbami, ki jih s seboj nosijo starejši.
Delate z ljudmi v tretjem življenjskem obdobju. Kako se spoprijemate s smrtjo?
Čeprav se o njej ne maramo pogovarjati in vse povezano z njo odrivamo nekam stran, enako kot starost in bolezen, je smrt enostavno neizbežna. Ko toliko let deluješ na področju, kjer si odhajanju priča pogosto in je to normalno, potem tudi spoznaš, da je smrt za mnoge, predvsem hudo bolne, odrešitev. Kadar gre za naše najdražje, običajno postanemo zelo egoistični, saj jih nočemo izgubiti. Tudi v družini smo imeli izkušnjo, ko si je babica želela umreti. V letu dni je izgubila oba svoja brata, moža, dve svakinji, prijateljico in naveličana je bila življenja, žalovanja. Verjetno je bila že prej depresivna, njeno življenje je bilo težko in z ničemer ji ni bilo prizaneseno. Odločila se je, da ne bo več jedla, uživala tekočine, se gibala. Čeprav sem to težko sprejela, ni bilo kaj narediti. Lahko bi jo silili v marsikaj, ampak če imaš nekoga resnično rad, sprejmeš njegovo voljo in si samo hvaležen za njegov čas, ljubezen in vse dobro, kar ti je namenil.
Mnogo starejših kljub visoki starosti ne želi oditi v dom. Zakaj se po vašem mnenju starejši bivanju v domovih tako upirajo?
Če tega ne želijo, bi bilo najbolj smiselno, da se jih v to ne sili in da se jim, če je mogoče, oskrbo uredi v njihovem domačem okolju. V nasprotnem primeru se pojavljajo same težave, slaba volja, slabo počutje stanovalca, psihična obremenjenost svojcev, dodatno obremenjevanje zaposlenih.
Problem nastane, ko nekdo potrebuje pomoč nenadno (padec, demenca, huda bolezen …), za oskrbo doma pa nima pogojev, v skupnosti ni dovolj služb, ki bi pomoč zagotavljale, svojci so po službah, nihče zanj ne more poskrbeti. Takrat na žalost ni druge rešitve kot poiskati ustrezno namestitev in narediti vse, da bi se stanovalec počutil dobro. Če se upirajo, se verjetno zato, ker se doma počutijo dobro, to je le njihov pravi dom, prostor, v katerega so vlagali energijo, čas, sredstva.
Domovi so bili zadnja leta tudi pogosto izpostavljeni kot nekaj slabega. In ko slišimo slabo zgodbo, se običajno hitro priključimo h kritiziranju, v resnici pa imamo velikokrat samo enostranske informacije. Starost in vse, kar je z njo povezano, pa je marsikomu tabu, težko sprejemljiva situacija, ki je nabita z negativnimi čustvi. Sama pravim, da moraš izkusiti skrb za nemočno osebo in šele potem lahko pametuješ in sodiš.
Je v Sloveniji dobro poskrbljeno za starejše? Lahko starejši pri nas dostojno živijo?
V primerjavi z manj razvitimi državami je dobro poskrbljeno. Če se primerjamo s skandinavskimi državami, bi lahko še kaj izboljšali. Je pa zanimivo, ko pogledaš, kako je drugje. Na Nizozemskem skoraj v celoti v domovih delajo samo tujci. Imajo še bolj izrazite težave s kadri. Cene oskrbe pa so najmanj dvakratne v primerjavi z našimi. Oskrba in nega pa nista popolnoma nič boljši.
Mislim, da imamo v Sloveniji veliko primerov dobrih praks. Samo premalo pozornosti dobijo, ker se vsi bolj odzivamo na slabo. Zagotovo ni dostojno, če si vsi starejši domske oskrbe ne morejo privoščiti, ker imajo tako nizke pokojnine. Res, da jim lahko pri doplačilu pomagajo svojci, če lahko, in pa občine, vendar je vprašanje, koliko časa bo to še vzdržno ob dejstvu, da imamo v Sloveniji vse več starejših in da se je življenjska doba podaljšala. Še manj dostojno je, da govorimo o starejših, ki si ne morejo privoščiti hrane, ogrevanja, osnove. Žalostno in sramotno, da ne zmoremo poskrbeti za ljudi, ki so poskrbeli za vse nas mlajše.
Srečujemo se s staranjem prebivalstva, pogosto slišimo, da prostora v domovih ni, posledica so dolge čakalne vrste, marsikdo si niti ne more privoščiti bivanja v domu. Kje so rešitve?
Prostor v domovih je. Zadnji podatki kažejo, da je več kot 700 postelj praznih. Novi domovi stojijo prazni. Problem je, ker ni delovne sile, ki bi vsem tem potrebam zadostila. In dokler za tovrstno delo ne bo dostojnih plač in boljših normativov, bo tudi s kadrom tako, kot je. Minevajo časi, ko so ljudje delali na etični pogon. Pameten delodajalec bo poskrbel za zaposlene, da bodo, kolikor je mogoče, zadovoljni. Pametni zaposleni pa se bodo izobrazili in naredili vse, da bodo imeli boljše pogoje dela. Samo tako je lahko zadovoljstvo obojestransko in vodi v dobre rezultate, zadovoljne ljudi.
"V Sloveniji imamo veliko primerov dobrih praks. Samo premalo pozornosti dobijo, ker se vsi bolj odzivamo na slabo," je prepričana Ana Petrič, idejna vodja številnih projektov, ki jih izvajajo v DEOS Centru starejših Notranje Gorice in ki jih po njih prevzemajo številni drugi domovi in centri za starejše.
S svojimi projekti in primeri dobrih praks dokazujete, da starostniki lahko živijo polno življenje. Kateri projekti trenutno potekajo v vašem centru?
Trenutno se mi zdi najbolj zanimiva terapija s pomočjo umetnosti, v katero vključujemo vedno več težje pomičnih stanovalcev in oseb z močno napredovalo demenco. Na podlagi njihovih življenjskih zgodb in v sodelovanju s svojci jih za to delo kvalificirana sodelavka vodi skozi proces, ki jim pomaga do boljšega počutja. Dobro so se prijele tudi delavnice likovnega izražanja, slikanja, oblikovanja gline. Neverjetno je opazovati vse te talente, ki smo jih odkrili med stanovalci. S prijateljico Tjašo Petrič Cvet sva zasnovali prvi mobil na podlagi življenjske zgodbe, ki je inovacija na področju obravnave oseb z demenco. Sicer se v centru zvrsti kar več kot 400 dogodkov letno in vsak je po svoje zanimiv in poseben. Najbolj znan pa je Mala pozornost za veliko veselje, ki vključuje tudi širšo populacijo in na subtilen način skrbi za povezovanje generacij.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Če bo vse tako, kot načrtujemo, bo septembra v centru začela obratovati majhna podružnica vrtca Montessori. Tega se veselimo tako zaposleni kot stanovalci. Skupinici otrok, starih od ena do tri, bosta zagotovo popestritev življenja v centru in bosta velik doprinos, saj verjamemo, da lahko otroci ogromno dajo starejšim in obratno, tudi starejši otrokom. Še vedno je v realizaciji tudi ideja o Željo mobilu za prevoz težje pomičnih stanovalcev in še vedno potekajo izpolnjevanja želja. To mi je posebej pri srcu in tudi precej svojega časa, energije in sredstev vložim v to aktivnost. Ko vidim, kakšno veselje to povzroči, ko se utrne tudi kakšna solza sreče, potem je vse vredno in občutek je neprecenljiv. To me izpolnjuje in tudi zato rada delam s starejšimi. Upam, da bodo tako čutili tudi naši zanamci in nas ne bo strah za našo prihodnost. Zato jih moramo vključevati, poučevati in jim biti vzgled. Za lepši jutri nas vseh.
Septembra v DEOS Centru starejših Notranje Gorice načrtujejo odprtje majhne podružnice vrtca Montessori.
1