Anita Ogulin: Za vsako jutro, tudi če je v bolečini, se je vredno bojevati  #video

Ste humanitarka, ki se bori za druge, za tiste z družbenega dna. Kaj je bilo odločilno, da ste se odločili za to poslanstvo?

To ni bila odločitev. To je čisto življenje. Ne pomnim drugače, že otroštva ne, kot da sem pomagala ljudem. V začetku slepim in slabovidnim in seveda vsem, ki so bili malo šibkejši od mene. In zato je to kar neko poslanstvo, ki ti je dano ob rojstvu.

Tako pa se Anita Ogulin najbolj spominja svojega otroštva:

V dolgoletni karieri ste spoznali na stotisoče težkih zgodb. Poznate praktično vsako. Jih je z leti več? 

Veste, kaj me je najbolj presunilo? V času pred covid-19 sem že imela občutek, da malce obvladujemo nasilje, zlorabe, trpinčenja otrok. A čas epidemije covid-19 je to tako razširil, tako poglobil, pravzaprav skril pred drugimi. Vse se je zaprlo in mi smo imeli stike z otroki, ki so doživljali strahovito nasilje v družinah, med staršema in seveda tudi nad njimi samimi. Zdi se mi, da je to bil čas, ki nas je tako zelo zaznamoval, predvsem pa poškodoval naše otroke ter zelo, zelo, zelo ranljivo in negativno vplival tudi na življenje odraslih.

Kakšno je stanje v družbi v Sloveniji ta hip?

Današnje stanje v družbi je dobesedno hektično. Mi vemo, da je čisto vse dovoljeno, mi vidimo, da se nestrpnost razrašča. Predvsem pa me skrbi politični diskurz, ki je s sodbami in obsodbami, zelo neutemeljenimi, poškodoval že res preveč državljanov. Skrbi me ta družbena negotovost, ki te sodbe še poglablja. Saj nismo več prijazni, ne drug do drugega, kaj šele do tujcev, ki pa jih potrebujemo, če hočemo delovati v Sloveniji. Ker delavcev za proizvodnjo in tudi nekaterih drugih profilov, kot so recimo kuharji, v Sloveniji ni več. Kje smo?

"Finančna stiska je dobesedno rojevala fizično in psihično nasilje, manipulacije, vse tisto, kar naši družbi nikoli ni bilo tuje in kar je bilo predolgo časa zamolčano, skrivano. V času korone se je to še poglobilo." Foto: Ana Kovač

Da se sploh več ne poznamo, ste dejali. Koliko pa je še solidarnosti pri nas?

Družba je postala silno večrazredna, silno neenaka in vsak, ki zmore obvladovati svoje življenje, ki si je zagotovil dostojno življenje in eksistenco, se mi zdi, da se več ali manj zapira v svoj mehurček. Ker nekateri ne znajo reševati problemov, drugi se pa z njimi ne želijo obremenjevati. S tem, ko se zapiramo v svoj svet, ki nam ga je malce ponudila še digitalizacija, smo postali manj sočutni, manj solidarni, predvsem pa manj pozorni do drugih, do šibkejših od sebe.

"Sram vas je lahko, samo ljudje smo, a ne? In če koga in če kdo, ta trenutek oni potrebujejo vas, ne vaše sodbe."  Foto: Ana Kovač Ne govorim, da Slovenci nismo solidarni, pa še kako smo. Zdi se mi, da smo vodilni v Evropi in na svetu, ko gre za neki znani primer, ko gre za nekaj, za kar vemo, da se da premakniti. Takrat vse damo in se vsi ozremo v to zgodbo in ji pomagamo. Žal pa tega ni na mikroravni. A veste, da sosed soseda ne sliši, sosed do soseda ni prijazen ali pa vsaj ustrežljiv do te mere, da ko je v stiski, pristopiš k njemu in ga vprašaš, ali potrebuje pomoč. Pa ne vprašaš. Ampak saj vidiš, kajne, in lahko pomagaš. 

Zgodbe, ki so nam pred nosom, so dnevne. Preveč jih je. Preden sem zbolela, sem bila res veliko na terenu, in ko smo prihajali k družinam, so nas marsikdaj ustavili sosedje. "Zakaj greste do njih? Kaj boste tam, oni so lenuhi," so rekli. Mi pa smo prišli v družino – oba starša neozdravljivo bolna, trije otroci. To je le ena zgodba, jih je pa na tisoče ... Ampak nihče od njiju ni želel razkriti svojih težav, tega nista kazala, niti izražala. Niti na račun otrok. Otroci iz te družine so bili socialno popolnoma izključeni, izločeni, sošolci se niso družili z njimi. Onadva pa v taki bedi.

Ko smo se vračali, je sosed čakal na cesti in nisem se mogla zadržati, rekla sem: "Sram vas je lahko, samo ljudje smo, a ne? In če koga in če kdo, ta trenutek oni potrebujejo vas, ne vaše sodbe." 

To se je dogajalo mnogokrat – dogaja se v blokih, na vaseh, povsod. Na ruralnih območjih, kjer je vas bolj povezana, so sicer ohranili vrednote preteklosti in tam toliko težkih zgodb ni. Vaščani nas sami prosijo, naj vstopimo in pogledamo k družini – torej, ko nam centri za socialno delo dodelijo neko družino in jo obiščemo, nas vaščani opozorijo še na drugo.    

Kako pogosto pa vas ljudje v stiski pokličejo sami, zmorejo to moč? Ali pa njihovi sosedje ... Vas o družinah v stiski obveščajo zgolj centri za socialno delo?

Res smo hvaležni, da so to našo celostno podporo in pomoč, ki jo zagotavljamo ljudem v stiski, ugotovili tudi mnogi v družbi. Imamo podjetja, ki nas opozorijo na sodelavce, imamo stanovanjske skupnosti, vasi, mesta, ki k nam pošiljajo ljudi. Mi jih seveda usmerjamo na centre za socialno delo.

Ampak, stigma Slovencev: res sem reven, zgodilo se mi je, čeprav sem nedolžen, da sem padel v to stanje ...

"Slovenec ne bo odpiral vrat. Če pa že bo odprl ena vrata in ga bodo tam zavrnili, ne bo nikoli več odprl nobenih." Foto: Ana Kovač Slovenec ne bo odpiral vrat. Če pa že bo odprl ena vrata in ga bodo tam zavrnili, ne bo nikoli več odprl nobenih. Tukaj nastopi samodestruktivnost, ker se v tistem trenutku zapremo vase, se sami izključimo. Družba nas pa sploh izključi, če nismo več v taki dinamiki kot prej. In tako se ne samo zapletajo v krog revščine, ljudje tudi močno obolevajo – čustveno, duševno, da ne govorim fizično. 

V to spiralo potegnejo otroke, mladostnike, ki se takoj spremenijo v žrtev, ker menijo, da so strošek in razlog za vse, kar se dogaja doma. Otrok se izjemno trudi spremeniti to družinsko stanje, a tega seveda ni sposoben. In ob tem tudi sam čustveno, duševno in vedenjsko oboleva.

Na ZPM ste uspešni s številnimi projekti, za katerimi pa stojijo tudi sodelavci.

Tako neizmerno sem hvaležna za vsakega, ki je na ZPM Ljubljana Moste-Polje; sodelavca, prostovoljca, donatorja, kogarkoli, ki se vključuje v naše programe. Sami, na osnovi lastnih izkušenj in zaznavanj, smo v čas in prostor postavili vse te programe. To so programi, ki res učinkovito rešujejo zgodbe ljudi in jih kot učinkovite ljudi vračajo v družbo. Ker vsak od njih, ki zmore naprej, vrne družbi.

Mi celostno pomagamo družinam v stiski. Gre za podporo, ki ni vezana na paket hrane, plačilo ene položnice – to je samo gašenje, ni pa tista pomoč, ki jo človek v stiski potrebuje. Potrebuje finančno, materialno, psihosocialno in pravno pomoč. Ko padeš v spiralo revščine, tvoje funkcionalne sposobnosti upadejo ali pa jih popolnoma izgubiš. In tukaj gre za opolnomočenje.

Pomagamo jim na primer z delavnicami za finančno opismenjevanje, starševstvo, imamo socialna druženja ... Torej, kako ravnati z denarjem, kako biti učinkovit starš, kako presegati svojo bolečino, izključenost, kako otroka znova "opremimo" z enakovrednostjo.

"Potrebna je konkretna pomoč, da otroka dobesedno zgradiš in mu omogočiš, da razvija svoja dobra področja, svoje potenciale, da se lahko enači z vrstniki in da se počuti enakovrednega in znova zaupa vase. Vključujemo jih v številne programe, kjer se lahko izrazijo, kjer dobijo nove prijatelje in kjer jih potrjujemo kot otroke, ki so vredni vse pozornosti." Foto: Ana Kovač

Vstopamo v trinajsto leto programa Botrstvo. Mi jih spremljamo, dokler nas oni potrebujejo. Ti otroci, ki živijo življenje, neenakovredno vrstnikom, imajo potencial in imajo velike želje po uspehu.

Če jim ni uspelo v okolju, kjer so odraščali v začetku, oni želijo dosegati svoje sanje in pričakovanja. In mi jim moramo pomagati, da jih dosežejo. Ker ko jih dosežejo, dobimo družbene bisere. Ker res vračajo. Otrok, ki so z našo podporo uresničili svoje sanje, je že več kot 12 tisoč. To je armada, to je tisto, kar naša družba potrebuje. In o tem se premalo pogovarjamo.

Zato bi to pozornost, usmerjeno v otroke, res morali povzeti na državni ravni, ker nam nenazadnje že ustava zagotavlja enake pravice, enake dolžnosti. Deklaracija o otrokovih pravicah govori, da imajo vsi otroci pot do brezplačnega izobraževanja in udejstvovanja. Vse to uresničujemo zato, da bi razumeli, da so otroci naša prihodnost. 

Ste vedno uspešni, je dovolj posluha na drugi strani?

Če govoriva o posluhu sistema ali države, lahko mirno rečem, da ga ni. Zelo pa sem vesela in hvaležna za razumevanje socialnega sistema centrov za socialno delo, ki so nas sprejeli kot podaljšano roko svojega delovanja. Sprejeli so nas kot tiste, ki lahko ukrepamo v trenutku, ko pojav zasledimo, in ki smo z družino, dokler je ozdravljene, okrepljene in opolnomočene ne postavimo nazaj v družbo.

Tudi mnogo starejših, starostnikov je v velikih stiskah. Vas poiščejo tudi oni?

Ne morem vam opisati stiske, ko se je leta 2011/2012 uveljavljala nova socialna zakonodaja, ko so bili starejši prikrajšani za vse socialne podpore, ki so jih imeli kot kmetje, kot ostareli ... 

"Ogromno jih s svojo pokojnino ne pride čez mesec in hirajo." Foto: Ana Kovač Spomnim se Nežke s Primorske, ki je rekla: "Tri otroke imam, vsi trije so bolni. Nihče ne more služiti in poskrbeti za svojo družino. Jaz sem jim pomagala s svojo socialno podporo in skromno streho nad glavo. Ne bom je izgubila, raje odidem."

Nežko sem iskala povsod, nisem vedela, kje je doma, le da je s Primorske. Vse centre za socialno delo sem obrnila na glavo, ker sem na vsak način želela k njej. Poklicala me je dva, tri dni prej, preden je za vedno odšla. Povedala mi je, kje je, kdo je, povezala sem se z njeno hčerko, ki mi je sporočila, da je mama storila samomor. No, to ... Ta socialna zakonodaja je takrat vzela ogromno starostnikov.

Ta trenutek se na nas obračajo tudi ostareli, ja. Veliko babic imamo ... Družba se je spremenila in mame samohranilke so otroke pustile babicam in odšle. S svojo skromno pokojnino in bolečino niso upale odpirati vrat in povedati, da ne zmorejo. Prek centrov za socialno delo smo pomagali tudi njim, da lahko zdaj živijo zmerno.

Ogromno, ogromno pa jih je, ki s svojo pokojnino ne pridejo čez mesec in hirajo. Ne moremo jim pomagat toliko, kot pomagamo družinam v stiski, ker smo pač tak program. Jih pa usmerjamo in nikoli ne odrečemo hrane ali bona za prehrano, da jim vsaj tistega malo denarja ostane za položnice in niso lačni.

Kako je vaše poslanstvo spremljala družina? 

Če sem taka, kot sem, vse življenje usmerjena v podporo ljudem v stiski, sem oblikovala tudi tako družino. Mož me absolutno podpira v tem, otroka pa sta enaka, ne moreta prestopiti te meje. Že kar preveč sta enaka, če ne celo hujša na kakšnem področju (smeh, op. a.). Tudi vnuka sta že enaka. 

Ko sem bila tudi pedagoška vodja na letovanjih in taborih z otroki, kar najbolj pogrešam, sem kdaj pa kdaj s seboj vzela tudi vnuka. Videla in slišala sta zgodbe drugih, opazovala sta in se vedno postavila k otrokom, ki so najbolj izražali potrebe po druženju. Včasih mi je bilo kar težko, ker sta svoji potovalki na morju povsem izpraznila. Niti kopalk nismo prinesli domov, vse sta razdelila. Danes, ko sta že študenta, delujeta na enak način. Na to sem ponosna, hkrati pa me je malo strah, priznam. Ko si tako družbeno odprt, si hkrati tudi ranljiv. Sama sem potrebovala kar nekaj časa, da sem zaprla nekaj vrat, da me določene zgodbe niso tako prizadele, kot so me. 

In to razdajanje vas je gnalo še naprej?

Ja, v še večje obveznosti. Nikoli se nisem ustavila in rekla "Do tod, zdaj je pa dovolj." Vedno je bilo še zgodb in še več. In dokler nisem rešila najtežjih, nisem mogla obmirovati. In sem šla ... Oh, kako pogosto, dan in noč. Bila sem kot stroj. Sebe nisem slišala, samo verjela sem, da vse deluje dobro. 

"Doma so me ustavljali, zelo so me ustavljali, sploh otroka. Želela sta na izlet, na počitnice, a nisem šla, ker sem čutila, da je drugim težje in jih moram rešiti."  Foto: Ana Kovač

Za nič, kar sem naredila, kar smo naredili skupaj s sodelavci, mi ni žal. Nihče ne zmore sam take velike zgodbe in na sodelavce sem resnično zelo ponosna. V te naše programe so prišli ljudje, ki so odgovorni, sočutni, ki jim je mar. Ko sem zbolela, sem se najbolj bala, da ne bi pregoreli ob najtežjih zgodbah, ki sem jih reševala več ali manj sama, seveda ob podpori terapevtov, mediatorjev, naše pravne pomoči. 

Odkrito ste spregovorili o svoji bolezni. Kako ste izvedeli?

Na poti do družin, pa še televizijska ekipa je bila z nami ... Po tretjem cepljenju proti covid-19 sem čez nekaj dni hudo zbolela in obležala. Že prej sem imela otekle bezgavke, takrat pa je bezgavka pod pazduho strahovito zatekla in postala je ogromna. Lečeči zdravnik me je napotil na onkološki inštitut, kjer so rekli, da bi lahko bila posledica cepljenja, a so me za vsak primer naročili na punkcijo. Potem sem na poti izvedela, da imam mnogocelični limfom in da sem resno bolna. 

Takrat sem rekla, da se je treba ustaviti.

Pomaga, če govorite o tem na glas?

Na začetku mi ni, bil je šok, travma, a bolezen mi ni postavila sveta na glavo, to je dejstvo. Razmišljaš pa: "Ja, odšla bom, mogoče sem pretiravala, ampak svetu sem pustila, kar je bilo potrebno." Ko sem pomislila na moža, otroke, vnuke, na moje sodelavce, na vse ljudi, sem si rekla: "Nemogoče, da jih zapustim, da jim povzročim bolečino s tem, ko jim povem, da sem življenjsko ogrožena."

"Če ne bi bila še naprej sestavni del te zgodbe in bi skrbela zgolj za trenutek lastnega počutja, ki se res spreminja iz ure v uro, bi usahnila, se mi zdi. Zato se borim, zase in za druge." Foto: Ana Kovač Posvetovala sem se z mnogimi, znanci, prijatelji, zdravniki, ki so me zdravili. Vsi so mi rekli: "Zdaj pa je čas, da poveste družini, ne bi bilo fer, da se kar poslovite." In takrat sem začela o tem govoriti. 

Nisem še statistika, gremo v boj, sem si rekla, gremo se borit za zdravljenje. Ampak to je bilo samo v moji glavi. Ko pa se je začelo telo odzivati na kemoterapijo, je nastopil trenutek resnice in takrat sem res imela občutek odhoda. Zdravnica mi je takrat rekla: "No, zdaj se bomo pa borili." Iz pet sem potegnila zadnje atome moči. Zaupam v znanost, zaupam v zdravnike, sem pa samo ena od pacientov ... Do konca se bom borila in usmerjala moči v to, kar je moje poslanstvo. Res, odživela bom to.

Ne morem drugače. Čeprav na terenu nisem več tako aktivna, ker mi obrambni sistem organizma tega ne dopušča, sem sklenila, da bom delala na daljavo. Ves čas smo v stiku s sodelavci, skoraj ni dneva, ko ne bi reševala kakšne zgodbe. Pomaga mi, da sem še vedno sestavni del te zgodbe. Če ne bi bila in bi skrbela zgolj za trenutek lastnega počutja, ki se res spreminja iz ure v uro, bi usahnila, se mi zdi. Zato se borim, zase in za druge. Hvaležna sem družini, vnukom, da so me opogumljali po vsaki kemoterapiji, da sem prišla do sem, kjer sem trenutno. Res mi pomagajo in res sem jim hvaležna. 

Kako se sprostite?

Do pred kratkim sem se še sproščala v naravi – moja drevesa, moja pot ob Savi, vse moje bolečine sem lahko poslala po strugi. Pred mesecem dni pa so me doletele še druge zdravstvene težave, zaradi katerih težko hodim. Sprostitev je zdaj v glasbi, branju, tudi meditaciji, ki pa si je zdaj ne dovolim, ker takrat vsako bolečino čutim še bolj intenzivno. Samo upam, da bo hitro mimo, ker me čakajo nadaljnji posegi.

Nameravali ste napisati knjigo?

"Rekla sem, da bom pisanje odložila, dokler ne bom v boljši kondiciji. Ta kondicija se pa do tega trenutka ni pojavila, ker so se pojavile še dodatne težave. Na silo se ne da pisati, ampak jo bom spisala, ko bom spet v dobri kondiciji." Foto: Ana Kovač Ja, pisati sem jo začela že pred časom, potem pa so okoli novega leta padale take zgodbe, da ne morem opisati vsega, kar se dogaja. Z mojim čutenjem teh zgodb in dejstvom, da jih rešujem samo na daljavo, sem preprosto nehala, ker nisem več imela moči in energije.

Prepletla sem zgodbe, ki so del našega vsakdana, in tudi zgodbe o sebi. Izkušnje mojega življenja, mojega otroštva so mi pomagale razumeti ljudi, ki so v stiski, predvsem pa otroke, ki so prikrajšani, izločeni, kakorkoli drugačni. In ta moja spoznanja lastnega življenja so mi zelo zelo pomagala. Pa verjamem, da tudi vsem nam, ki rešujemo stiske, da znamo drugače pogledati na probleme ljudi, ki jih nosijo s seboj, in jih tudi reševati.

Kaj sporočate družbi in na drugi strani vsem, ki se borijo z rakom?

Poglejte, rak je samo bolezen, v mnogo primerih pogubna. To doživljam sama. Ampak je pa bolezen in je ozdravljiva, če ni ozdravljiva, pa je vsaj zazdravljiva, da nam omogoča še recimo dokaj kakovostno življenje.

Življenje je pa itak boj. In za vsak dan, za vsako jutro se je vredno bojevati. Jaz se veselim, tudi če v bolečinah, vsakega jutra.

Verjamem, da je treba ohranjati to moč, da zmoremo do novega jutra, da zmoremo slediti lastni družini, lastnim otrokom na njihovi življenjski poti, da z njimi doživimo še kaj lepega, srečnega. In da ne zapustimo okolja, delovnega okolja ali pa svojcev in družbe nasploh, ki je deloma odvisna tudi od nas.

"Za vsak dan, za vsako jutro, se je vredno bojevati." Foto: Ana Kovač

Planet TV Prvič v življenju sem doživela občutke smrti #video

Trendi Herta Kosmina: spoznajte prehransko svetovalko s televizije #video

Trendi Čebelarka Nika Pengal: Čebelnjak je zame eden najintimnejših prostorov #video

Trendi Primorka, ki je obnorela Slovenijo: Pri 30 letih imam, kar sem si vedno želela

Trendi Gorenjka, ki je s svojo kozmetiko postala zvezda družbenih omrežij

Trendi Navdihujoča Slovenka: nekdanja balerina, ki pri 82 letih vsak dan obišče fitnes #video