Četrtek, 19. 1. 2023, 15.43
1 leto, 9 mesecev
Kaj ima v mislih Robert Golob, ko govori o "estonskem sistemu"?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,21
48
Robert Golob je v sredini oddaji Odmevi na Televiziji Slovenija med drugim omenjal uvedbo univerzalnega zdravstvenega zavarovanja, ki bi nastalo z združevanjem obveznega in dopolnilnega zavarovanja.
"Z digitalizacijo po estonskem sistemu bomo odpravili vse meglice v zdravstvu. To se bo zagotovo zgodilo do konca leta," je po sredinem vrhu koalicije zagotovil premier Robert Golob. Da bo Sloveniji pri reformi javnozdravstvenega sistema pomagala Estonija, je 4. januarja napovedal tudi minister za zdravje Danijel Bešič Loredan. Kaj pa pravzaprav pomeni imeti digitalno javno zdravstvo po estonsko?
Estonija je začela z nepopisanim listom in ne sredi resne krize v zdravstvu
Za boljše razumevanje "estonskega sistema" je najbolje začeti čisto na začetku.
Ko so se septembra 1991 po petih desetletjih otresli sovjetske okupacije, so v Estoniji takoj stekle priprave na lovljenje priključka z razvitim Zahodom. Do leta 1994 je bil v Estoniji pripravljen prvi osnutek zakonodaje z imenom Načela estonske informacijske politike, ki je pripravil teren za kasnejšo tesno vpetost sodobne tehnologije v življenja tako rekoč slehernega Estonca in Estonke.
Ko je Estonija leta 1991 tik pred razpadom Sovjetske zveze postala samostojna oziroma neokupirana država (ponovno, prvič so neodvisnost razglasili že leta 1918), tako rekoč ni imela robustne lastne javne uprave, saj je vse pomembne odločitve nekaj desetletij sprejemala Moskva. Estonci so se zato odločili, da jo bodo, če jo je že treba zgraditi praktično od začetka, zasnovali z mislijo na digitalno prihodnost. Na fotografiji je prestolnica Estonije Talin.
Leto 1996 je močno zaznamoval Tiigrihüpe ali po slovensko Tigrov skok, program modernizacije s silovitim vlaganjem v razvoj estonske računalniške in omrežne infrastrukture. Zanj se je še posebej zavzemal Toomas Hendrik Ilves, takratni estonski diplomat v ZDA in kasnejši predsednik Estonije, ki med državljani velja za enega od očetov sodobne tehnološko napredne Estonije. Po Ilvesovi zaslugi je Estonija vse šole že do leta 1998 povezala s svetovnim spletom, tamkajšnji otroci pa se že zelo zgodaj učijo računalniške pismenosti, nekateri tudi programiranja.
Prve storitve e-bančništva so v Estoniji zaživele že leta 1996, davčne napovedi pa so lahko prek spleta začeli oddajati leta 2000, torej tri leta prej kot v Sloveniji, kjer je sistem eDavki zaživel decembra 2003.
Prelomnica je bilo leto 2001, ko je bila postavljena in zagnana infrastruktura X-Road. Šlo je in še vedno gre za hrbtenico tehnološko napredne Estonije. V X-Road so integrirani tako rekoč vsi informacijski sistemi estonskega javnega in zasebnega sektorja oziroma več tisoč različnih storitev, do katerih lahko Estonci dostopajo prek spleta. Platforma X-Road je interoperabilna, kar pomeni, da je mogoče podatke iz enega sistema deliti z drugimi.
V praksi to pomeni, da lahko, čeprav uporabljajo različne informacijske sisteme, dispečerska služba v primeru prometne nesreče dostopa do zdravstvene kartoteke ponesrečenca in jo posreduje osebju v reševalnem vozilu, da lahko to ob prihodu na kraj nesreče ukrepa optimalno.
Leto 2002 so Estonci dobili digitalne osebne izkaznice s čipom in digitalnim podpisom, ki jim omogočajo preprosto identifikacijo pri uporabi storitev in e-storitev tako v javnem kot zasebnem sektorju in na spletu. Takšno osebno izkaznico ima danes že tako rekoč vsak polnoletni državljan Estonije.
Estonska osebna izkaznica je pravzaprav bolj vstopnica v digitalno Estonijo, saj državljanom ne omogoča le izkazovanja identitete, temveč tudi dostop do več kot štiri tisoč različnih storitev tako v javnem kot zasebnem sektorju in sodelovanje na elektronskih volitvah, ki so v Estoniji stalnica od leta 2005. Povprečnemu Estoncu ali Estonki, ki se ne bo poročil ali prodal stanovanja, tako rekoč nikoli ni treba prestopiti vrat upravne enote.
Za nastanek sodobne e-Estonije je bilo zelo pomembno tudi leto 2007, ko je država utrpela ogromen kibernetski napad, pravzaprav enega največjih sploh, ki je bil uperjen zoper posamezno državo in njeno omrežno infrastrukturo.
Ena od posledic dogodka, za katerega naj bi bila neuradno odgovorna Rusija, je bila uvedba kibernetskega varnostnega protokola KSI. Gre za različico blockchaina oziroma tehnologijo veriženja podatkovnih blokov, ki je, na primer, tudi eden od temeljev kriptovalut, kot je bitcoin. Implementacija KSI v praksi pomeni zelo izboljšano transparentnost v vsakem estonskem informacijskem sistemu, kjer se obdelujejo osebni podatki, saj lahko vsak državljan Estonije v javnem zapisniku preveri, kdo in kdaj je dostopal do njih (ne more pa videti vsebine), obenem pa je vnose v zapisniku nemogoče potvarjati oziroma spreminjati za nazaj.
Kako je videti estonsko (digitalno) javno zdravstvo in po katerem vidiku se želi (najverjetneje) zgledovati Slovenija
Blockchain protokol KSI se uporablja tudi v estonskem javnozdravstvenem sistemu oziroma v estonskem e-zdravstvu, ki je zaživelo decembra 2008. Estonija je za razvoj in uvedbo sistema e-zdravstva porabila zgolj deset milijonov evrov oziroma preračunano okrog 7,5 evra na prebivalca. To je bilo mogoče, ker je že imela razvito infrastrukturo e-javne uprave in ker ima razmeroma malo prebivalcev (1,33 milijona).
Estonija je bila leta 2018 v indeksu EHCI, ki je primerjal zdravstvene sisteme evropskih držav glede na dostopnost storitev, rezultate in še nekatere druge parametre, uvrščena na 15. mesto, Slovenija pa na 21. mesto. Sodeč po podatkih Eurostata, ki je istega leta izvedel vseevropsko anketo o čakalnih dobah v zdravstvu, so Estonci sicer menili, da na zdravstvene storitve čakajo najdlje med vsemi državljani EU.
Največja prednost estonske digitalizacije javnega zdravstva je bila selitev zdravstvenih kartotek Estoncev na splet. Po zadnjih podatkih ima elektronsko zdravstveno kartoteko skupaj s pripadajočo celotno izdano zdravstveno dokumentacijo, do katere lahko kadarkoli dostopa prek portala e-zdravstva na domeni digilugu.ee, že več kot 97 odstotkov državljanov Estonije.
Estonija je bila sicer prva država na svetu, ki je uvedla elektronske zdravstvene kartoteke. V digitalno obliko so spremenili tudi recepte za zdravila: danes je v Estoniji v elektronski obliki izdanih kar 99 odstotkov vseh receptov.
Estonci lahko v spletnem portalu e-zdravstva oziroma na portalu za paciente med drugim dostopajo do svojih izvidov, podatkov o zdravstvenih stanjih in boleznih, izdanih receptov, podatkov o opravljenih cepljenjih, zobozdravstvenih kartotek in celo rentgenskih slik. Za dostop do lastnih osebnih podatkov lahko pooblastijo tudi drugo osebo ali pa odvzamejo dovoljenje za ogled podatkov (na primer zdravstveni ustanovi iz tega ali drugega razloga). Zdravstvene ustanove lahko prek platforme medtem izmenjujejo podatke o pacientih.
Estonsko zdravstvo tako kot drugi sistemi in podsistemi javne uprave Estonije uporablja tehnologijo blockchain, ki zagotavlja precej boljšo sledljivost in transparentnost podatkov od konvencionalnih pristopov.
V Sloveniji se estonski zdravstveni sistem v zadnjih dneh najpogosteje omenja v kontekstu primerjav med estonskim in slovenskim zavodom za zdravstveno zavarovanje.
V Estoniji nad državno zdravstveno blagajno bdi Eesti Haigekassa oziroma Estonski sklad zdravstvenega zavarovanja, tamkajšnji ekvivalent našega ZZZS. Blagajno sklada z daleč največjim deležem polnijo državljani z obveznim prispevkom od plač (13 odstotkov), nekaj primakne tudi državni proračun. Zasebno zdravstveno zavarovanje je v Estoniji medtem razmeroma ozka niša, saj sistem univerzalnega javnega zavarovanja pokriva večino potreb državljanov.
Estonski zavod za zdravstveno zavarovanje je edini kupec in plačnik opravljenih zdravstvenih storitev v estonskem javnem zdravstvu, ima pa precej širša pooblastila kot slovenski ZZZS. Med drugim v okviru estonskega zavoda deluje komisija, ki presoja o upravičenosti zdravstvenih storitev in ima tudi pristojnost, da zavrne plačilo morebitnih neupravičenih posegov. Estonski javnozdravstveni sistem tudi ne pozna sistema koncesij, temveč izvajalce zdravstvenih storitev izbira z javnimi razpisi.
O estonskem modelu je beseda danes tekla tudi na tiskovni konferenci slovenskega zavoda za zdravstveno zavarovanje:
48