Nedelja, 10. 8. 2025, 11.01
0 minut
Ocena igre Death Stranding 2: On the Beach
Death Stranding 2: Vrnitev v apokalipso
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,05
Po vsem, kar je Sam prestal v prvi igri, si zdaj zasluži mirno družinsko življenje z Louiso. A le nekaj minut igre.
Death Stranding je ena najbolj fascinantnih iger prejšnjega desetletja, nadaljevanje s podnaslovom On the Beach pa nenavadno zgodbo in edinstveni način igranja še stopnjuje, kar bodo oboževalci prvega dela nedvomno cenili. V apokaliptični svet postavljena kontemplativna akcijska igra ni za vsakogar, a ponuja igralsko izkušnjo, ki je pri drugih igrah ne boste našli.
Če najprej poskusimo Death Stranding in njeno nadaljevanje klasificirati v smislu žanra, vzdušja in igralnosti, bi jo lahko označili kot akcijsko pustolovščino, postavljeno v svet po apokaliptičnem dogodku. Posebnost igre je visoka raven realističnosti podobe, saj je hollywoodski zvezdnik Norman Reedus, ki upodobi glavni igralni lik Sama Porterja, videti skoraj enako kot v Živih mrtvecih, zasedbo pa dopolnjuje še cela paleta slavnih obrazov, med drugim Léa Seydoux, Elle Fanning in režiserji Guillermo del Toro, George Miller in Fatih Akim.
Poglejte napovednik:
Izgradnja omrežja človeštva
Zgodbo je težko opisati, a je vredno poskusiti, saj je res posebna. Skratka, postavljena je v apokaliptični svet, v katerega je vdrlo posmrtno življenje. Dogodek je znan kot "Death Stranding", torej naplavljena smrt, saj se v naš svet vsake toliko prebijejo duše umrlih ("beached things" oziroma BT), ki jih "naplavi" v našo resničnost in uničijo vse, s čimer pridejo v stik. Poleg tega za seboj puščajo škodljivo "kiralno snov", ki povzroča številne škodljive učinke, vključno s "časovnim dežjem", ki nemudoma postara vse, na kar pade – živa bitja, stavbe, naravo.
Kljub realistični podobi je igra v "filmskih scenah" občasno videti nekoliko lesena, sploh pri stranskih likih, kjer so igralci samo posodili podobo, ne pa tudi glasu. Fragile in Sam v podobi Lee Seydoux in Normana Reedusa sta izjemi.
Človeštvo se je umaknilo v podzemna mesta, ki pa so medsebojno ločena, zaradi česar je potrebna dostava – in tukaj vskoči naš glavni junak, Sam Porter Bridges. "Porter" pomeni nosač prtljage in točno to počne Sam – prenaša robo med mesti. Sam ima nekaj posebnih sposobnosti, saj lahko zazna bližnje BT in je torej sposobnejši preživeti na prostem. V zgodbi prve igre dobi nalogo vzpostaviti t. i. kiralno omrežje za povezovanje mest in to je tudi osrednji del igralne izkušnje: potovanje prek prekrasne, a pogosto smrtonosne narave in pustinje ter prenašanje vse večjega števila zabojev, ki jih je treba previdno balansirati. Pri tem je treba paziti na časovni dež in se izmikati BT in roparjem, ki prežijo v zunanjosti.
V nadaljevanju se vrne tudi eden osrednjih antagonistov prve igre, Higgs, a seveda ni vse tako preprosto.
Kontemplativno prečenje nedotaknjene krajine
Čeprav ima igra več napetih, skrivnostnih, metafizičnih in neverjetno čustvenih zgodbovnih niti, ki jo pripeljejo do veličastnega zaključka, so bistvo igranja prenašanje stvari, hoja, plezanje in tek. Občasno se je treba tudi boriti, a kot ugotovimo po nekaj urah igranja, so ti deli pravzaprav distrakcija od kontemplativnega prečenja nedotaknjene krajine.
Prvi Death Stranding je zgodbo pripeljal do učinkovitega, recimo mu kar srečnega konca, nadaljevanje pa uspe nadgraditi osrednjo zgodbo in obenem ponuditi igralcu vrnitev k osrednji nalogi – prenašanju stvari in vzpostavljanju povezav med odtujenimi mesti. Na začetku On the Beach je Sam mladi starš svoje Louise in živi ločen od civilizacije, ki jo je pomagal vzpostaviti. Dokler ga ne najde Fragile, ki ga pošlje na še eno misijo.
Elle Fanning upodobi skrivnostno Tomorrow.
Združena mesta Amerike so povezana prek kiralnega omrežja, drugi deli sveta pa ne. Tako se odpravi v Mehiko in prične v kiralno omrežje priključevati tamkajšnja mesta, vmes pa večkrat komunicira s Fragile in Louise, kar ustvari vzdušje družine, kot da je on običajen oče na službeni poti. Vse se spremeni, ko Sam odkrije kiralni portal, ki ga transportira v Avstralijo. Preostanek igre je nato podoben prvemu delu, saj tam naletimo na odprti svet, ki ga lahko raziskujemo in povezujemo po lastni izbiri, vmes pa tudi naletimo na konstrukcije, ki so jih ustvarili drugi igralci.
Lik Neila Vane je namenjen Solid Snakeu, junaku iz iger Metal Gear, ki jih je Hideo Kojima razvijal od leta 1987 naprej.
Večigralski način brez nadležnih drugih igralcev
To se imenuje "asinhroni večigralski sistem" in je ena izmed posebnosti Death Stranding. Igra je namreč zasnovana za samostojno igranje – kot kombinacija sledenja zgodbi in odprtega sveta –, vendar pa se v tem svetu lahko pojavijo mostovi, generatorji, lestve, varne hiše, ziplini … ki so jih zgradili drugi igralci v svojih lastnih igrah. In seveda lahko tudi sami kaj zgradimo ali pa v poštnem nabiralniku pustimo kaj uporabnega za druge.
To sploh ni najbolj bizarna scena iz igre.
V slogu družabnih omrežij lahko te stvari tudi všečkamo in puščamo komentarje, vendar so avtorji ta del zgradili previdno, saj v duhu filozofije igre to ni prava skupnost, temveč sledi konceptu izolirane družbe s povsem izoliranimi igralci. V tem večigralskem načinu namreč nikoli ne srečamo dejanskih igralcev in igre ne moremo igrati skupaj s prijatelji ali popolnimi tujci.
Death Stranding 2: On the Beach je torej pristno in obsežno nadaljevanje prve igre, ki razširi zgodbo in nadgradi način igranja, vendar to stori brez poseganja v ključne elemente, zaradi katerih je izvirnik tako izstopal. Preprosto ponudi še več vsega in dodatno stopnjuje bizarnost sveta ter osrednje teme izolacije, smrti, apokaliptičnega vzdušja in pomena izgradnje skupnosti.
Hoja po neokrnjeni naravi s polnim nahrbtnikom prtljage
Apokalipsa in pandemija
Mimogrede, te teme so nedvomno tudi ključni razlog za neverjetni uspeh prve igre, ki je izšla 2019, tik pred pandemijo, in je za številne igralce na neki nadrealistični način potencirala njeno izkušnjo. Ključno vprašanje za uspeh dvojke je torej, ali se igralci želijo vrniti k tem občutkom ali pa bi raje – tako kot večina sveta – pozabili na kovid in igrali kaj manj zamorjenega.
A bistvo DS2: On the Beach je prav v tem, da kljub osrednji zgodbi o smrti in izgubi ne pusti zateženega občutka. Za razliko od streljačin ali napetih dirkaških iger tukajšnji na hojo in dostavo osredotočen igralski način ne povzroča dviga adrenalina, temveč prenese igralca v kontemplativno stanje. Prostrani svet je poln nepričakovanih odkritij, nova vozila in naprave pa naredijo svet druge igre ravno dovolj drugačen, da je še bolj zanimiv.
Z menjavo lokacij se zamenjajo tudi značilnosti narave, toplotni pasovi, rastlinje in vse preostalo.
Za nameček je tukaj ena bolj bizarnih zgodb, ki potrjuje, da je avtor igre Hideo Kojima vizualni in pripovedni umetnik na ravni Davida Lyncha, zaradi česar mnogi še toliko bolj željno pričakujemo filmsko različico igre, ki se ravnokar pripravlja na začetek snemanja ter v kateri naj bi Norman Reedus, Léa Seydoux, Mads Mikkelsen in drugi ponovili svoje vloge. Do takrat pa imamo Death Stranding 2: On the Beach in čez kako leto bomo bržkone dobili še kakšno razširitev, glede na pričakovanja z novimi kontinenti.
Premagovanje viharja je še težje, ko si oprtamo številne zaboje.
Za koga je igra Death Stranding 2: On the Beach?
Za razliko od filmskih ocen, kjer na koncu zastavim vprašanje, ali je film vreden ogleda, bom pri izboru video iger poiskal samo take, ki so vredne igranja – bom pa razložil, katere igralce bi ta igra najbolj navdušila. Pri DS2 je odgovor preprost: igra bo navdušila oboževalce prve igre in teh ni malo, saj so do letos našteli več kot 20 milijonov igralcev. To je resda bistveno manj kot recimo Fortnite (več kot 200 milijonov mesečno), a je treba upoštevati, da ne gre za kratkočasno igro, temveč za projekt, v katerega se je treba poglobiti – skoraj kot da bi primerjal plažno branje z romanom Vojna in mir (če bi Tolstojev roman imel "kul" elemente ZF).
In čeprav igro toplo priporočam, je pred vstopom v svet DS2 priporočljivo odigrati prvi del. Tega je mogoče pogosto dobiti v cenovno ugodnih akcijah ali rabljenega na fizičnih nosilcih in je na voljo za bolj ali manj vse platforme (celo za iPhone), medtem ko je za DS2 trenutno treba odšteti kar precej denarja in ga za zdaj lahko igramo samo na PlayStation 5.
Občasno se moramo tudi streljati, vendar je za razliko od Kojimovih iger Metal Gear to postranskega pomena – čeprav nas na težjih stopnjah lahko sovragi hitro pokosijo.
Vrsta: akcijska pustolovščina
Platforma: PlayStation 5, kasneje bo na voljo za preostale
Studio: Kojima Productions
Cena: med 65 in 80 evrov
Enostavčnica: Vse, kar bi lahko pričakovali od nadaljevanja, in še več.
Preberite tudi:
