Sobota, 14. 12. 2024, 21.58
2 uri, 52 minut
Majda Širca: Lovska zgodba
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,01
Razgledni stolp ArcelorMittal Orbit v Londonu
Tisti, ki smo šli skozi prvo sito, smo s skicirkami v rokah obkolili model, ki je stal na pručki in čakal, da ga upodobimo. Predstavljal je lovca v zeleni uniformi, na rami mu je visela puška, obut je bil v škornje, na glavi pa je imel klobuk z elegantno zataknjenim peresom. Še danes ga do potankosti natančno vidim pred seboj.
Za kroki, hitro risbo z osnovnimi in ključnimi konturami, smo imeli na razpolago nekaj minut, ki sem jih nameravala porabiti za čim bolj realističen zajem njegovih proporcev, mrkega izraza, kontrapunktne drže telesa in podobnih reči, za katere sem sklepala, da so pomembne tistim, ki bodo kroki ocenjevali. Saj nisem imela pojma, kaj sploh ocenjujejo in kaj je na sprejemnem izpitu pomembno, ampak naivnemu dekletu, ki je prišlo iz province brez kakršnihkoli dodatnih priprav, vedenja in praks, kar je bilo dosegljivo v urbanem okolju, je bila že možnost preverjanja znanja selekcioniranim kandidatom kar obetavno jamstvo za sprejem.
To, da sem prihajala s Krasa, kjer je barv več, kot je oljnih tub na Akademiji za likovno umetnost, debela mapa ljubiteljsko naslikanih del in gimnazijske izkušnje z otroki, ki so žareli, ko so njihova dela, naslikana na različnih potepanjih, na koncu visela na razstavi, je bil zame ključni zrelostni sprejemni izpit. Naivnemu mlademu dekletu je bilo to dovolj, da se je že videlo v tisti peščici, ki jo bodo potegnili iz ogromne mase pretendentov in pretendentk.
A svet je bil mnogo večji, kot sem ga takrat poznala.
Medtem ko sem se šele lotila proporcev in gabaritov figure, je dekle ob oknu v kotu risalnice z našim lovcem že opravilo. Samozavestno je zamahnila po papirju, pritrjenem na štafelaj, in po nekaj veličastnih potezah, ki so puščale v zraku sledi odločnosti, naznanila, da je zadevo zaključila. Zdi se mi, da celo s pridihom očitka, kaj za vraga so potrebne zdaj te lovske zgodbe.
Kandidatka, ki je bila očitno močna tudi izven omenjene kategorije, je bila sprejeta na študij, tako kot tudi nekaj drugih kolegov, ki jim je kasneje vsakemu na svoj način uspevalo oziroma jim še uspeva v širšem polju likovne umetnosti. Ogromno pa nas je ostalo zunaj.
Dve desetletji brez čopiča
Dve desetletji nisem vzela v roke čopiča, nisem se dotaknila platna in barv. Ampak to je povsem druga zgodba.
S spominjanjem na dogajanje na tistem sprejemnem izpitu želim namreč s prispodobo poudariti, da pri ustvarjanju ne gre nikoli le za povzemanje realnega, ampak za podajanje stališč. Ne gre za zadovoljitev pričakovanj drugega – bodisi trenda ali kanona, bodisi inštitucije, bodisi sprejemne komisije, temveč predvsem za kreiranje drugačnosti z vsemi možnimi in vsak dan raznovrstnejšimi orodji, ki jih poganja imaginacija in zaokrožuje subjektivna interpretacija.
Gre za definiranje in ne za potlačitev svojega pogleda. Predvsem pa za vizije, zamahe, iskrena stališča, budna opažanja, iskanja resnice, za pogum, obup in up, za puščanje znamenj in za ambicije ustvarjanja sprememb. Zdi se mi, da je vsaj kanček tega takrat imelo tisto dekle, ki je z nekaj tihimi, a pravzaprav vulkanskimi potezami sporočilo, da ne obstaja le eno pričakovano očišče. Vsi poznamo iste črke, a vsakdo bere drugače. Vsi pritisnemo na sprožilec fotografskega aparata, a se naši pogledi, tako kot naši prstni odtisi, razlikujejo.
Razlike so vedno zapisane v odgovorih, zakaj nas nekaj/nekdo zanima, kaj pušča v nas in kaj mi v njem. Še tako popolna bo umetna inteligenca na tej točki – upam – vedno bosa.
Seganje v svet in čez
Četudi bi pri letošnjih dobitnicah in dobitnikih Prešernovih nagrad lahko široko govorila o tem, s kakšnimi zamahi so dosegali in dosegajo presežke, se bom ustavila pri Niki Autor, letošnji dobitnici nagrade Prešernovega sklada. Želim namreč poudariti zame zelo pomembno umeščanje umetnosti v družbeni kontekst in preseganje polja, v katerem se najraje in najudobneje gibamo, ko gre za ustvarjanje.
Resda je Dragan Živadinov, letošnji dobitnik velike Prešernove nagrade, na tej točki šel najdlje, saj je dobesedno vstopal v vesolje in avantgarde z redko videno strastjo in pogumom. Upam, da je zdaj čas za revitalizacijo Ksevta, Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga v Vitanju, kamor je z Dunjo Zupančič, Miho Turšičem in izjemno spodbudnim lokalnim okoljem usmeril poglede relevantnih znanstvenikov, ki so podpirali vizijo kulturalizacije in raziskovanje vesolja.
Ksevt – Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga v Vitanju
Ksevt je res slovenski fenomen: sredi ruralnega okolja je zrasla netipična, dobre tri milijone evropskih evrov vredna in zelo posebna zgradba, večkrat nagrajeno skupinsko delo arhitekturnih birojev Bevk – Perović, Dekleva – Gregorič, Ofis ter Sadar + Vuga. Drzno projektirana stavba izhaja iz načrtov vesoljske postaje, kakor je opisana v Potočnikovi knjigi Problem vožnje po vesolju. Z vrtinčenjem, spiralno zasnovo in klančino daje občutek, da lebdi in se vrti v vesolju.
Pogled nanjo je res nebeški, saj jo obdajajo enakomerno razporejene cerkvice, ki rastejo vsaka na svojem hribčku. Za dodaten nadrealistični vtis so nemalokrat poskrbeli trki traktorjev in kozmonavtov ter znanstvenikov, ki so pogosto obiskovali ta srčen kraj ali nas nagovarjali z Mednarodne vesoljske postaje.
Avtorica Nika
Odkar pomnim, se Nika Autor posveča umetnosti v odnosu do zgodovinskih in aktualnih družbenih vprašanj. Skozi zgodbe izbrisanih, opeharjenih delavcev SCT in Vegrada, migrantov, proletarcev in drugih ljudi z družbenega roba je začela iskati poti, da bi nam spregovorili na čim bolj neposreden in dostopen način. Najbližji ji je bil digitalni zapis. Nadgradila ga je s poznavanjem filmskih arhivskih dokumentov, še posebej tistih, ki so v obliki dragocenih Obzornikov nastajali v obdobju povojne obnove domovine in slavnih petletk.
Na nacionalni televiziji sem v nekem obdobju prevzela skrb za feljtone in jih zastavila kot neke vrste filmske krokije o različnih družbenih fenomenih. Ker ni zanje nihče prav resno skrbel in so jih nabirali po inerciji, me je serija izjemno motivirala. Nastal je načrt za kompaktno in konceptualno močno večletno serijo, kjer naj bi v 14 polurnih doku filmih obdelali zle in dobre družbene procese, interpretirane skozi konkretne zgodbe, subjektivne izkušnje, potopise in vse tiste možnosti, ki jih televizijski feljton kot poseben žanr omogoča.
Šlo je za minimalna finančna sredstva, saj so bili produkcijski procesi televizijski, le avtorji, ki sem jih izbrala in bi delali v paru, so bili zunanji. Ni jih čakal spodoben honorar, a so kljub temu vsi – razen enega – pristali na sodelovanje. Večinoma je šlo za delo v paru, scenarista in režiserja, ki sta sama oblikovala zgodbo in način njene pripovedi. Izbrani avtorji so bili zveneči in s svojo kredibilnostjo jamčili zanimiv izplen. Ob filmih sem načrtovala močno spremno dogajanje, projekcije po art-kino mreži po Sloveniji, razprave, festivalske prezentacije, okrogle mize in televizijske nočne pogovore.
Letošnja nagrajenka Prešernovega sklada Nika Autor
Taborišče v Omarski
Nika Autor je bila ena izmed predvidenih avtoric feljtona. Njena tema je bila Zlo in Pravičnost, v kar naj bi vpela temo o nekdanjem taborišču in največjem rudniku Omarska pri Prijedoru v severozahodni Bosni, ki jo je že dlje časa raziskovala. Tam so v začetku 90. let bosanski Srbi množično mučili, pobijali in zapirali več kot pet tisoč Bošnjakov in Hrvatov. Veliko jetnic je bilo posiljenih.
Dokazi o mučenju in pobojih zapornikov v Omarski, ki jih je zbrala komisija strokovnjakov ZN, so pripeljali do ustanovitve prvega Mednarodnega sodišča za vojne zločine po Nürnbergu in Tokiu – za območje nekdanje Jugoslavije.
Mogoče se še kdo spominja znamenitih fotografij in posnetkov, ki jih je leta 1992 objavila novinarka Penny Marshall in z njimi razkrila tamkajšnje grozote. Prikazujejo koščene taboriščnike iz Omarske, ki jim je štrleče kosti komajda pokrivala koža. Vest je obšla svet. Taborišče so potem zaprli, a v bližini so kmalu zrasli novi štirje centri. Novinarko so kasneje tožili zaradi domnevne neverodostojnosti, a je po mnogih letih tožbo dobila.
Taborišče je bilo del rudniškega obrata, kjer so kopali železovo rudo. Po vojni so oblasti Republike Srbske rudnik prodale najbogatejšemu prebivalcu Velike Britanije, Indijcu Lakshmiju Mittalu, ki ima v lasti največji železarski in jeklarski koncern na svetu Mittal Steel. Obogatel je prav z nakupi številnih opuščenih železarn v bivših komunističnih državah in deželah v razvoju in ponovno zagnal proizvodnjo.
Novi lastniki so seveda ostali gluhi za pobude sorodnikov tamkajšnjih žrtev, ki so s peticijami in pozivi zahtevali, naj del Omarske ohrani v prvotnem stanju kot spomenik, ki bi opominjal na pogrom nad civilnim prebivalstvom. A za to ni bilo posluha. Prijedorski ArcelorMittal je sicer obljubljal postavitev spomenika, ki naj bi spominjal na vojne grozote, a ga ni nikoli zgradil. Pravica do žalovanja z obeležjem jim pač tam ni bila dana.
Kot je takrat pripovedovala Nika Autor, ki je redno obiskovala Omarsko, naj bi bila v rudniku tudi trupla žrtev. V bližnjem rudniku Ljubija so namreč leta 2001 izkopali več kot 350 trupel Bošnjakov in Hrvatov. Nika je sodelovala na delavnicah, kjer so domačini – v večini ženske – ob pomoči mednarodnih skupin poskušali predelati travme. Vseskozi je snemala in izpopolnjevala scenarij, kar je nacionalka tudi podprla.
Zabaviščni stolp iz kontaminirane rude v Londonu
Za perverzno nadaljevanje te zgodbe je poskrbel klasičen diktat kapitala in odsotnost vsake etike. Namesto v Omarski so spomenik namreč leta 2012 postavili v Londonu, ko so se tam odvijale olimpijske igre. Razgledni stolp ArcelorMittal Orbit sta oblikovala Anish Kapoor in Cecil Balmond. Dviga se skoraj 115 metrov visoko, celo višje od newyorškega Kipa svobode.
Inženirski in kiparski podvig so hvalili zaradi drzne zasnove, polemizirali pa zaradi njegove neefektne javne uporabe. Ne spominjam se, da bi očitali omarsko rudo, v kateri naj bi bile pomešane kosti pobitih domačinov. Večino denarja zanj je prispeval (16 od približno 19 milijonov funtov) jeklarski tajkun Lakshmi Mittal.
Stolp ArcelorMittal Orbit je narejen tudi iz rude iz rudnika v Omarski v BiH, kjer je bilo med vojno koncentracijsko taborišče.
Nikin feljton o izigravanju spomina in neetičnosti v umetnosti bi bil zagotovo koristen in zanimiv. Dokumentarna različica celovečerca Interesno območje Jonathana Glazerja.
Nič sicer novega, a še en dodatek k zgodovini Zla. Tudi pri kopanju predora na Ljubelju so umirali taboriščniki, ki so bili tam zaprti. V Dolini padlih (El Valle de los Caidos) v bližini Madrida so v hribu, ki so ga za Francov grob izvotlili taboriščniki, nasprotniki njegovega režima, je ostalo mnogo trupel.
Umetnost kot povečevalno steklo družbenih anomalij
Omenjen projekt feljtonov, ki je zajemal tudi dokument Nike Autor, je zaradi prav nič prijaznih zavrnitev kasneje propadel: vodstvo ga je kastriralo z uvrstitvijo v program, ki se je napajal iz neprogramskih sredstev (delnic Eutelsata), skratka, tistih sredstev, ki so bila izvorno namenjena za tehnološki in digitalni razvoj nacionalke, ne pa za posamezne programske pasove, kar sem vedno glasno zagovarjala in temu ostala zvesta tudi ob tej nespodobni in nelegalni ponudbi, ki je očitno že vnaprej vračunala zdrs.
Serijo so izbrisali iz načrta in v dokumentarni program pripeljali Spomine, s katerimi so uravnotežili Pričevalce.
Če sestavimo skupaj na začetku vzpostavljeno nit: verjamem, da boste o naravi dela Nike Autor, njenih družbeno osveščenih, socialnih in socialističnih temah tja do 8. februarja še mnogo izvedeli.
A skupni imenovalec njene poteze, njenega zamaha, njenega zanimanja, ki ji je omogočil vstop v svet umetnosti, sega preko vstopnice na Akademijo likovnih umetnosti. Sloni v odločnosti in odločitvi, da je umetnost pomembno povečevalno steklo družbenih anomalij, da je njena dolžnost, da o njih govori in trka na vest tistih, ki raje molčijo ali zamolčijo. Očitno je to uspelo svetovni zvezdi Anishu Kapoorju, ko je postavil ogromno igračko v Londonu namesto spomenika žalovanja sredi od vojne razgretih tal in balkanskega blata, ki ga uspešno izžema kapital.
Spomenik, ki si ga je zaželel nekdanji župan Londona Boris Johnson, z najbogatejšim Britancem in jeklarskim tajkunom pa se tudi dogovoril za posel, je sicer sprožil precej polemik. Očitali so mu, da gre za Johnsonov ego projekt nečimrnosti, ki ne bo pomagal revnemu in devastiranemu okolju (da bi imel več obiskovalcev so mu sicer kasneje dodali ogromen toboganski tunel in ga dodelali v nekakšen gardalandovski igralni stolp). Očitali so mu, da gre za fašistični gigantizem, lasten diktatorjem "falične politike", in za verjetno najslabšo javno skulpturo 21. stoletja.
A pri tem ostrenju mnenj ni nihče postavil pod vprašaj multinacionalke in dejstva, da je bila ruda iz Bosne in Hercegovine krvava. O tem je takrat spregovorila Nika Autor.
Siolova kolumnistka Majda Širca, umetnostna zgodovinarka, novinarka, publicistka ter avtorica številnih prispevkov in oddaj o kulturi. Avtorica večkrat nagrajenih dokumentarnih televizijskih oddaj Povečava. Trikratna poslanka v državnem zboru in nekdanja ministrica za kulturo. In neutrudna kritičarka prostora in časa. Kolumne na Siolu objavlja vsako drugo nedeljo v mesecu.
