Sobota, 12. 10. 2024, 22.33
3 ure, 46 minut
Majda Širca: Naj coprnica utihne!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,02
Pesnica Svetlana Makarovič je bila ostra protestnica proti vladi Janeza Janše in ena glavnih podpornic "kolesarskih protestov".
Na lanskoletni podelitvi Prešernovih nagrad smo v trenutku, ko je na koncu prireditve prišla na oder Svetlana Makarovič in povedala svojo pesem o opravičevanju, ki ne izbriše dejanj, slišali v dvorani razburjenje, da "naj coprnica utihne". Gnev je prihajal iz ust člana tistega upravnega odbora, ki je leta 2000 predlagal, da prejme veliko Prešernovo nagrado za mozaike v Vatikanu pater Marko Ivan Rupnik. Zaradi te odločitve se je takratna Rupnikova sodobitnica Svetlana Makarovič odpovedala celotni nagradi.
Spomnimo, da je Rupnik prejel nagrado, četudi ga strokovna komisija za likovno umetnost sploh ni predlagala, večina članov pa tudi ni videla njegovih mozaikov. (Nekaj podobnega je bilo ob podelitvi nagrade Prešernovega sklada Jožetu Možini za dokumentarec o Pedru Opeki, ki ga strokovna komisija ni predlagala, saj ni šlo za izjemen, umetniško prebojen dosežek nacionalnih dimenzij. Posledično je komisija za scensko umetnost odstopila.)
No, po letu dni se je primer z odra Cankarjevega doma, kuloarjev, polemik in pravnega žongliranja o tem, ali je ministrstvo za kulturo s tem, ko je Svetlani Makarovič vrnilo tudi finančno nagrado v vrednosti nekaj minimalnih plač, ravnalo prav ali ne, prenesel v državni zbor.
Tlakuje se pot k interpelaciji ministrice za kulturo Aste Vrečko. Izplačilo takratne nagrade v višini osmih tisočakov vrhunski in fanatično načelni pesnici se je takoj prelevilo v politični problem, seksualni delikti – psihološke, duhovne in fizične zlorabe redovnic nekdanjega jezuita – pa so bili medtem dobro potlačeni.
Pridno so metali blato na ime pesnice, saj je bila večkrat na tapeti kot nagrajeni mozaičar, ki je – sodeč po jasnih izpovedih prizadetih redovnic – tudi mladoletne silil v seksualna dejanja in izkoriščal svojo premoč. Prejel je celo najvišje državno odlikovanje, častni znak svobode, ki mu ni bilo nikoli očitano ali odvzeto.
Muzejski eksponat vrečke Bata
Nihče pa se ni sekiral, ko je zdaj bivši predsednik republike Borut Pahor potegnil iz vrečke Bata šest državnih odlikovanj in jih mimo zakona vrnil šesterici, ki se jim je pred 30 leti zaničljivo odrekla. Dvojna merila niso naključna: za nezakonitost vračanja Prešernove nagrade za življenjsko delo sedaj demonizirajo ministrico za kulturo, zato da bi polena pod sežigalnico Svetlane Makarovič bolje gorela, vrnjena vrečka Bata pa pelje akterje vsaj v vice, če že ne v nebesa.
Naj spomnim: konec leta 2022 je tedaj odhajajoči predsednik države zaslužnim osamosvojiteljem podelil zlate častne znake svobode, ki so jih leta 1993 vrnili in v zanikrni plastični vrečki pustili pred predsedniško palačo, kjer je takrat domoval Milan Kučan.
Pahor se je v spogledovanju z desnico farsično dobrikal šesterici – Igorju Bavčarju, Francetu Bučarju, Janezu Janši, Jelku Kacinu, Lojzetu Peterletu in Dimitriju Ruplu, ki so nekoč zavrnitev odlikovanj uprizorili kot politični obračun, kasnejšo vrnitev pa kot nagrado za spregled zaslug, ki jih je prepoznalo pravo, ne pa Kučanovo oko. Četudi so bila državna odlikovanja, ki jih je izročil Pahor, vrnjena mimo zakona, so jih sprejeli s hvaležnostjo in nasmehi.
Zdaj bivši predsednik republike Borut Pahor je 13. decembra 2022 šesterici osamosvojiteljev vrnil odlikovanja zlati častni znak svobode, ki so jih junija 1993 zavrnili in vrnili v "zanikrni vrečki".
Postopek v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, kamor so kot eksponat shranili Bata vrečko, namreč ni bil izpeljan po veljavni zakonodaji o varstvu kulturne dediščine, ampak po ad hoc postopkih takratnega direktorja Jožeta Dežmana. Ni bilo posebnih sej odborov v DZ, ki bi vzeli v roke dopustnost pravnih norm varovanja muzejskih eksponatov. Bili so le topli fotografski nasmeški, na katerih je predsednik žegnal spravo in s tem tudi legaliziral takratno pismo šesterice Kučanu, v katerem so mu odlikovanci očitali razvrednotenje slovenske samostojnosti in Ljubu Bavconu naprtili težo boljševistične kazenske zakonodaje, ki da je polnila zapore s političnimi nasprotniki. Ravno tako so diskreditirali nagrajenega Janka Pleterskega, ki naj bi zaustavljal in zaničeval osamosvojitvene procese.
Kakorkoli, odlikovanja, zavrnjena v vrečki Bata, so nedavno lahko slovesno romala v roke, ki so se jim nekoč odpovedale, medtem ko Prešernova nagrada, zavrnjena brez vrečke Bata, pa naleti na ovire.
Tako je, če si coprnica. Če znaš čarati.
In Svetlana Makarovič zna. Ha, podpisana je celo pod Coprnico Zofko, scenarij za lutkovni film; mene pa je davno očarala z vlogo v filmu nemškega novovalovca Reinharda Hauffa Hiša na morju (1973), kjer je zaigrala ob Hanni Schygulla.
Ne čuva lisica kokoši!
Da ne bi kdo mislil, da so litanije v parlamentu izraz skrbi desnice, da bo državni proračun zaradi poplačila nagrade ob nedolžnost, ki ni dovolj pravno zaščitena. Kot da lisica čuva kokoši!
Stranki SDS, ki poganja kolesa te zgodbe, je kaj malo mar za pravno državo, ko ob vrnitvi nagrade očita nepravno delovanje ministrstva za kulturo, saj sama pogosto ne spoštuje prava, sodstvo poimenuje s krivosodjem, rada pljuva po računskem sodišču, v poštnih nabiralnikih pušča uležane pozive na sodne obravnave, najema svoje odvetnike za avtentične razlage pravil pri dostopu do zainteresiranih zemljišč, poskrbi za predsednika Kmetijsko-gozdarske zbornice, ki ga preganja tožilstvo, da ne naštevam naprej, ker bi prehitro pokurila kvoto dolžine kolumne na Siolu.
In potem v DZ na sicer legitimni, a popolnoma redundantni maši modrujejo, da sploh ne gre za Makarovič, ampak za osem tisoč evrov, ki jih od dotične gospe ne morejo dobiti nazaj. Kakšna slepila! So mar dotični kdaj pomislili na rane žensk, ki jih je nadlegoval duhovnik? Psihično in spolno nasilje prizadetih je postavila s svojim dejanjem pod vprašaj pesnica in se do zadnje bilke distancirala od njega.
Pater Marko Rupnik se sooča s hudimi obtožbami, da je v 90. letih prejšnjega stoletja spolno in psihično zlorabil več redovnic. Obtožbe naj bi sicer medtem že zastarale, a je jezuitski red Rupnika junija lani vseeno izključil, papež Frančišek pa je odredil odpravo zastaralnega roka in s tem omogoči preiskavo obtožb.
Zanimivo je, da je z mešetarjenjem njenega imena začel pred četrt stoletja že nekdanji predsedujoči upravnega odbora Jože Kušar, ki je ob Svetlanini zavrnitvi nagrade pri takratnem ministru za kulturo Jožefu Školču iskal načine in pravne poti, kako bi pesnico kaznovali in jo tudi formalno izbrisali s spiska nagrajencev in nagrajenk. A mu minister pri tem ni hotel pomagati. Spomnil ga je, da Jeana-Paula Sartra ni nihče izbrisal, ko je odklonil Nobelovo nagrado za književnost, kot tudi ni bil temnopolti atlet Jesse Owens nič manjši zmagovalec, potem ko mu na berlinskih olimpijskih igrah leta 1936 branilci čiste rase niso hoteli seči v roko.
Pometanje in odprta sezona lova
V bistvu pa gre pri farsi okoli zavrnjene in vrnjene nagrade Svetlani Makarovič za priročno pometanje z vlado. Slednja ima nedvomno kopico težav, a zagotovo je nameščanje "coprnice" Svetlane in "coprnice" Aste na leteče metle neprimerno linčanje ustvarjalnosti in etičnih vrednot.
Razlogi kamenjanja vlade in ministrstva za kulturo tičijo v naporih destabiliziranja in spodkopavanja Levice, ki poskuša pritiskati na zavore, ko gre za krčenje socialne države. Poleg tega ministrstvo za kulturo (končno) prihaja z zakonodajo, ki bi jo opozicija in tudi še kdo drug radi spravil v mrtvi tek. Prihaja zakon o medijih, čakamo na dopolnitve zakona o RTV Slovenija, na mizi je novela krovnega zakona v kulturi, urejajo se izredne pokojnine, skratka kopica tega, kar običajno izvrže druga polovica mandata.
V tej luči je odprta sezona zbijanja kredibilnosti – tudi s cenami oblek, če to vžge. Gre za zakone, ki ne prinašajo nekih večjih finančnih obremenitev, a je desni pol s svojimi sateliti nanje skrajno alergičen, saj lahko ogrozijo interese, s katerimi že vrsto let ohranja ugoden in interesno postiljan status quo, če izpostavim vsaj medijsko zakonodajo.
Ministrica za kulturo Asta Vrečko se je morala v petek v DZ zagovarjati, ker je omogočila vrnitev Prešernove nagrade pesnici Svetlani Makarovič.
Pravila o izjemnih pokojninah ne bodo izvotlile proračuna, a se jih kljub temu da so že napisana, že dobro desetletje drži v predalu, z razliko od izjemnih pokojnin športnikom, kjer ni bilo težav pri reguliranju nagrajevanja. Kulturniki in znanstveniki so izviseli, ker so njihove olimpijade pač drugačne, diskurz politikov o umetnikih pa prej ali slej naleti na nerazumevanja, pristranskosti in očitke, da zajedajo družbo, ki jih hrani. Tudi z osem tisoč evrov.
Sokratov zagovor
Zavračanje zbijanja kredibilnosti je težka stvar. Mnogokrat misija nemogoče. Čas, ko je nekaj veljala novinarska pravica do odgovora in popravka, je mimo. Malokdo se še zateka k tej ustavni kategoriji izražanja nasprotnih dejstev in verodostojnih argumentov. Nadomestila jo je možnost, da ima vsakdo pravico do nasprotnega, ne nujno resničnega, pogosto potvorjenega, lažnega, izmišljenega, podtaknjenega ali pa umišljenega dejstva. Bolj ko se navedbe lepijo na spermo in kri, večji doseg imajo.
Saj ne da bi bilo ubijanje nasprotnega mišljenja nekaj novega. Spomnimo na Sokratovo obrambo pred napadi in očitki, ki jim filozof kljub zavezanosti resnici ni mogel ubežati. Kot je v trilogiji popisal Platon, so Sokrata, fanatičnega iskalca resnice in misleca, ki je položil temelj etiki, Atenci postavili pred sodišče in ga obsodili na smrt. Zakaj, če pa je življenje posvetil iskanju pravih, smiselnih odgovorov in zvesto izpolnjeval državniške dolžnosti?
A fanatična odkritosrčnost in resnicoljubnost mu nista dali, da bi molčal, če je videl, da je kje kaj narobe. Za ostro videnje in učenje so mu Atenci naprtili prevratništvo, mu očitali grehe drugih, ga obtožili, da verjame v bogove, ki si jih je sam ustvaril, da "se meša v tuje reči" in da pohujšuje mlade ljudi.
Zagovor pred več kot petsto porotniki, s katerim sicer ni ubežal smrtni kazni, je utemeljeval na dvomu pripisanega mu "zla” in na domeni, da ima vsako dejanje vedno tudi drugo plat pogleda – seveda v kolikor si ga zmožen videti in prepoznati.
Naj spomnim, da je 6. oktobra 2007 ustanovitvi stranke Zares oziroma prelevitvi iz Združenja za novo politiko botroval prav Sokratov zagovor, ki ga je izjemno interpretiral igralec Peter Trnovšek: "Ponavljam vam, da ni bogastvo tisto, ki daje vrlino, temveč da vrlina rodi bogastvo in vse to, kar je koristno tako za posameznika kot tudi za državo. Sem kakor neutruden obad. Nikoli vas ne bom prenehal buditi.”
Priznam, da mi je bil ta izbor razumljiv šele čez čas, obujen pa vsakič, ko se pošilja na grmado domnevne čarovnice in čarovnike.
Siolova kolumnistka Majda Širca, umetnostna zgodovinarka, novinarka, publicistka ter avtorica številnih prispevkov in oddaj o kulturi. Avtorica večkrat nagrajenih dokumentarnih televizijskih oddaj Povečava. Trikratna poslanka v državnem zboru in nekdanja ministrica za kulturo. In neutrudna kritičarka prostora in časa. Kolumne na Siolu objavlja vsako drugo nedeljo v mesecu.
