Sobota, 13. 7. 2024, 22.21
4 mesece
Majda Širca: Mona Liza iz Sene in naša Ančka
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,24
"Mona Liza" iz Sene; posmrtna maska neznane utopljenke, ki so jo našli sredi Pariza konec 80. let 19. stoletja.
Konec osemdesetih let 19. stoletja potegnejo iz Sene v bližini Louvra truplo utopljenega šestnajstletnega dekleta. Patolog v pariški mrtvašnici sklepa, da je naredila samomor. Presunjen nad lepoto njenega obraza želi ohraniti večni spomin nanjo, tako da nemudoma poskrbi za odtis njene podobe. Po eni od različic naj bi kostanjevo rjav mavčni odlitek posmrtne maske naredil kipar iz bližnjega ateljeja Lorenzi, po drugi pa naj bi masko izdelal sam patolog. Obraz utopljenega dekleta je bil nenavadno lep in svež, njen izraz je bil pomirjen, rahlo se je smehljala in ni kazala nobenih znakov strahu, melanholije ali žalosti, čeprav je kasneje postala muza številnim umetnikom, ki so vanjo projicirali nesrečno ljubezen, revščino in obup.
Številne kopije posmrtne maske neidentificirane mlade ženske postanejo v trenutku zelo priljubljene, tržno zanimive in iskane. Okrog njih se razpletajo številne skrivnosti. Ko masko leta 1926 katalogizirajo, dobi ime Neznanka iz Sene – L’Inconnue de la Seine. Kmalu postane ideal svoje dobe, navdihuje številne literate in druge ustvarjalce ter s svojim videzom vpliva na prihodnje generacije. Izzove zgodbe o njeni identiteti in že detektivsko filozofska ugibanja o enigmatičnosti njene smrti.
Vsaka smrt in vsaka izguba je boleča, a tu je smrt prijazna. Odrešujoča. Ker ji ni bilo mogoče priti do dna, se je njena usoda romantizirala in mitizirala. Ne kot kakšna Lepa Vida, temveč kot oseba, ki izraža lepoto v izgubi, ki je lahko privlačna prav zato, ker je iztrgana iz kraljestva morbidnega. Kot neznanka ni zatresla nobenega odnosa ali sprožila konkretnega žalovanja, je pa kot romantična, filozofska in celo utilitarna ideja zaživela šele v prihodnosti.
Iz Pariza v Ljubljano: od Le Corbusierja do Plečnika
Anonimna utopljenka torej zares zaživi šele po smrti. Njeno podobo opazi Le Corbusier, ključni francoski arhitekt moderne, in eno od replik podari Jožetu Plečniku. Ni povsem jasno, ali je do Plečnika prišla neposredno ali prek Corbusierjevega učenca Edvarda Ravnikarja ali katerega drugega izmed Plečnikovih učencev, ki so študirali pri Le Corbusierju. Znano namreč je, da Plečnik ni bil ravno privrženec Corbusierjevega modernizma in asketizma, o katerem je celo cinično trdil: "Kar zna Corbusier, znam tudi jaz, kar znam jaz, Corbusier ne zna!"
Je pa Corbusier cenil Plečnika predvsem zaradi odlične risbe njegovih študentov, ki so mu kazali stvari, ki so jih izrisovali pri Plečniku.
Kakorkoli, Plečnika L’Inconnue de la Seine presune. Meni, da je njen nasmeh enako lep kot tisti od Mone Lise. To, kar pomeni Mona Lisa v slikarstvu, predstavlja utopljenka iz Sene v kiparstvu, je menda komentiral.
Maska v zahvalo za Brione
Ampak slovensko posmrtno življenje utopljenke se tu ne konča. Plečnik namreč njeno podobo izroči pokojnemu umetnostnemu zgodovinarju, poznavalcu in organizatorju Lojzetu Gostiši v zahvalo za posredovanje pri gradnji vrtnega paviljona na Brionih. Gostiša je bil namreč tisti, ki je predlagal Brione, ko so mu leta 1955 borci Slovenije predlagali, naj nagovori Plečnika za gradnjo paviljona, posvečenega Titu. S Plečnikom sta si ogledala lokacijo za vrtno lopo, ki jo je Plečnik kmalu zatem tudi navdušeno izrisal. Žal prva ideja ni bila realizirana, ker v Sloveniji ni bilo mojstrov, ki bi znali udejanjiti avtorjevo hotenje.
Eugène Delacroix je znamenito sliko Svoboda vodi ljudstvo ustvaril v obdobju upanja, ko je bilo videti, da je Francijo resnično navdihnila svoboda.
Kot je kasneje zapisal Gostiša, je Plečnik kmalu zatem zasnoval nov načrt, po katerem so leta 1956 tudi zgradili omenjeni paviljon. Gre za neke vrste Plečnikov testament, saj spada med zadnja Plečnikova dela, čeprav v določenem pogledu pooseblja njegove celotne umetniške ideale.
Posmrtna maska utopljenke je svojo pot kasneje nadaljevala, saj jo je Lojze Gostiša na starost predal Antonu Majzlju, kjer je zdaj dobro ohranjena tudi shranjena. Vsekakor je bil gospod Lojze Gostiša (1923–2019) izjemna banka spominov, avtor in boter številnih kulturnozgodovinskih podvigov – od trilogije o slikarju Francetu Miheliču do slavne Iconothece Valvasoriane, če se zelo površno dotaknem nekaterih njegovih prispevkov.
Srečala sem ga le nekajkrat, a se ga spominjam s hvaležnostjo, saj je omogočil razstavo pretresljivih, tako rekoč nepoznanih gvašev Gabrijela Stupice o okupirani Ljubljani z naslovom Upor. Razstavo smo 11. julija – ob obletnici genocida nad Bošnjaki – pred natanko 15 leti postavili v Srebrenici. Zanimivo je, da je bila razstava v malem kulturnem centru v središču Srebrenice, ki ga je v sedemdesetih letih zasnoval slovenski Biro 71, o čemer se danes sploh nič ne ve.
Od Ofelije do Ančke
Utopljenke iz Sene se ni polastila le umetniška in intelektualna scena, ampak je njeno podobo ohranila pri življenju tudi množična uporaba: iz privilegiranega je prestopila v vsakdanjo, konkretno uporabno množično kulturo. Kot lutka z imenom Ančka že več kot pol stoletja posoja svoje obličje lutki za vadbo umetnega dihanja in učenja postopkov pri nudenju prve pomoči.
Tudi tu ne gre brez zgodbe: namreč, ko je sredi petdesetih let prejšnjega stoletja norveškemu izdelovalcu igrač in lutkarju Asmundu S. Laerdalu skorajda umrl dvoletni sin, mu je z umetnim dihanjem "usta na usta" rešil življenje. Ob tem je kmalu dobil naročilo, naj izdela pomožno lutko za učenje takrat še ne prakticirane tehnike reanimacije.
"Ančka" za usposabljanje tehnik oživljanja.
Da bi bila lutka čim bolj prijaznega videza, se je odločil, da ji bo dal žensko obličje, za matrico pa je vzel lepo podobo mlade neznanke iz Sene. Skupaj z ameriškimi strokovnjaki je njegovo podjetje iz mehkih umetnih materialov izdelalo lutko Ančko, ki jo v različnih inačicah od leta 1960 naprej izdelujejo še danes, kar vam lahko pokažejo tudi na našem Rdečem križu.
Zakaj je dobila ime Ančka, ne znam pojasniti. Utopljenka iz Sene, ki je Plečnika spominjala na Mono Lizo, je tako postala največkrat (po)ljubljen obraz na svetu. Do zdaj so jih pri Laerdalu (obstajajo pa tudi drugi proizvajalci) izdelali že več kot šest milijonov. Skratka, sega daleč čez pop kulturo Andyja Warhola!
Ančka tudi za spolne užitke
"Ali organizirate prijateljevo fantovščino ali rojstni dan? Potem je napihljiva seksi lutka v obliki medicinske sestre odlično darilo ali pripomoček! Izdelana iz kakovostne plastike, ki bo zdržala še tako močne pritiske. Velikost: 155 cm," ponujajo za dobrih 24 evrov na oglasu "Fantovščina, zadnji dan svobode" za napihljivo "Ančko" z vulgarizirano podobo seksualnih atributov.
A umetno izdelane lutke za seksualno sproščanje niso neka posebna novost. Nekateri jih pripisujejo tudi Hitlerju, ki naj bi si tovrstne lutke za seks zamislil za vojake, da se ne bi okužili s spolnimi boleznimi prostitutk. Načrtovali so seveda plavolase in modrooke napihljive lutke, skladne z arijsko raso.
No, dokazi niso ravno trdni, saj naj bi bili prototipi uničeni ob bombardiranju Dresdna. So se pa seksualne lutke razmahnile v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in kasneje z internetno anonimno dostopnostjo in svobodo komentatorskega govora, ki ga na tem mestu ne bi ravno ponavljala.
Svoboda vodi ljudstvo
Ob izidu nedeljskih volitev v Franciji, ko si je pomemben del napredno in liberalno usmerjenega francoskega in širšega prebivalstva oddahnil pred grožnjo nevarnega desnega konservativizma, se je večkrat odtisnila podoba Eugèna Delacroixa Svoboda vodi ljudstvo (1830, Louvre), kjer je v prvem planu upodobljena ženska, ki združuje moč antične boginje in pogumne francoske borke.
Ikonična alegorija o Svobodi poudarja pomen človekovih pravic, daje upanje, da je Francijo resnično navdihnila svoboda in da je prav upor pomembna pot do nje. Svoboda se z razgaljenim oprsjem, vihtečo zastavo v eni in bajonetom v drugi roki ter s čepico, ki je med francosko revolucijo simbolizirala svobodo, vzpenja nad trupli in vodi v ozadju naslikane borce, predstavnike različnih razredov (med njimi so tudi tisti, ki jih opisuje Victor Hugo v Nesrečnikih).
Brez razsvetljenskega in demokratičnega pogleda na svet, ki ga je prineslo obdobje takratnih radikalnih družbenih in političnih sprememb v Franciji, ko je prišlo do zatona moči starih monarhij in Cerkve, ter preobrata v smeri demokracije se najbrž ne bi tudi utopljenka iz Sene zapisala v spomin na tak način, kot se je: kot pomirjeno bitje, pa četudi mrtvo, a vendarle vsega osvobojeno življenje, ne pa kot žrtev krivic.
Marija kot utopljena prostitutka
Na tem mestu se ni mogoče izogniti drugi, mnogo starejši utopljenki in prostitutki, ki je služila za slikarski model Caravaggiu, kar je več kot nazorno predstavljeno v filmu Caravaggieva senca (Michele Placido, 2023).
Caravaggieva največja slika Marijina smrt oziroma Smrt device Marije (Morte della Vergine, 1606) je nastala v času, ko je Cerkev naročala in tudi diktirala ikonografijo slikarskih del. Caravaggio, brutalni upornik, svobodomislec in genialni slikar, je za model Kristusove matere vzel prijateljico in prostitutko, ki se je po izgubi otroka vrgla v Tibero in v reki tudi utonila.
Slikar uprizori smrt device z eno najbolj kontroverznih in svetosti zanikajočih potez: za devico izbere kurbo, za katero pravi, da je predvsem človek, resnična, stvarna in oseba polna bolečine, ki se ji je ob "križanju" otroka zmešalo. Ni v pričakovani črnini, ampak v rdeči obleki, bosa, z otečenim trebuhom, razmršenimi lasmi, brez angelov, apostoli so skrušeni in starikavi, Magdalena skriva obraz, ambient je siromašen, svetloba pada na Marijo, ki bi morala biti v nebo vzeta, ne pa pred nami ležati kot sleherna smrtnica.
Smrt device Marije (Morte della Vergine, 1606)
Zaradi blasfemičnosti so cerkveni naročniki sliko takoj zavrnili, a jo je kupil Duca iz Mantove po nasvetu Paula Rubensa, ki se je zavedal, za kakšno absolutno mojstrovino gre. Mojstrovino novega časa, kjer je vstopil realizem s predstavitvijo smrti kot nečesa neizbežnega, ki briše robove med dobrimi in zlimi in kjer se zbriše tudi pojem svetega in cerkveno vzvišenega.
Današnje maske smrti
Pot nesrečne Caravaggieve utopljenke nam pove, da umetnost lahko spreminja čas – časovne kode in zapovedane vrednote.
Pot od lepe utopljenke iz Sene do Ančke iz bordela nam pove, da se je nekoč svet dojemal v kontekstu iskanja lepega, nadrealnega, sublimnega, ko je celo smrt vzpodbujala življenje in ga premeščala v večnost; da pa današnje posmrtne maske ne izzovejo transferov na Ofelije, na tihi Had ali Svobodo, ki vodi ljudstvo.
Današnje smrtne maske so podobe iz Gaze, Ukrajine, Afrike in tretjega sveta.
Današnji pokloni ne gredo prevzetosti, temveč prevzetnosti, kjer nasmehe zapoveduje majhen odstotek ljudi, bogatejših od devetdesetih odstotkov revnih prebivalcev sveta.
Memento (u)mori
Posmrtne maske poznamo predvsem kot zamrznitev podobe, realistični odtis z učinkom memento mori v smislu zavedanja in pomnjenja smrti. V umetnosti je zvrst, ki se ukvarja z (ne)smrtnostjo in opozarjanjem na našo končnost neskončno – pa ne le v krščanskem svetu, ki nas napotuje k posmrtnemu zveličanju duše. Vedno se nekje skriva lobanja in peščena ura, ko opozarjamo na minljivost človeškega življenja.
Najbolj sublimen in detektivsko prefinjen je primer slike Hansa Holbeina ml. V podobi njegovega Ambasadorja (1533) z amorfno lobanjo v spodnji sredini slike se skriva prikrita lobanja, ki dobi pravo podobo šele takrat, ko pogledate na sliko iz točno določenega očišča na okvirju.
Posmrtne maske so celo služile kot dokaz smrti, kot dejanski memento (u)mori. Tako so za dokaz Britanci naredili posmrtno masko nacističnega zločinca Himmlerja takoj, ko je pregriznil in zaužil kapsulo s cianidom. Napoleonovo posmrtno masko je v štirih odlitkih naredil francoski zdravnik; zgodba pravi, da naj bi jo na Napoleonovem obrazu, ko se je še trdila, ukradla madame Bertrand, a jo je kasneje vrnila.
Lojze Dolinar je avtor Napoleonovih portretov, izdelanih po odlitkih teh mask na ljubljanskem spomeniku Ilirskim provincam, ki ga je leta 1929 zasnoval Plečnik in vanj vzidal prah neznanega francoskega vojaka. Tudi mavčne odlitke Ivana Cankarja je na dan njegove smrti decembra 1918 naredil kipar Lojze Dolinar. Z evidentiranjem javnih baz in analizami boste o funkcijah posmrtnih mask ogromno izvedeli pri Društvu za domače raziskave, o Ančki pa v reviji za medicinske sestre.
Odlivanje mask je praksa, ki sega še v Egipt in antiko, a šele francoska revolucija je prinesla preobrat. Namreč pred razsvetljenstvom je za nesmrtnost in svetništvo skrbela Cerkev, po revoluciji pa je prišlo do afirmacije tudi meščanstva, umetnikov, politikov ter znanih in pomembnih ljudi, ki so se uveljavili zunaj cerkvenih krogov. Kultura je postala dostopna vsem, ne le mitskim. Kakorkoli, razlogov za izdelavo posmrtnih mask je nešteto, brez dvoma pa je med pomembnejšimi želja bližnjih, da ohranijo zadnji izraz obličja v trenutku, ko se srečata smrt in življenje.
Siolova kolumnistka Majda Širca, umetnostna zgodovinarka, novinarka, publicistka ter avtorica številnih prispevkov in oddaj o kulturi. Avtorica večkrat nagrajenih dokumentarnih televizijskih oddaj Povečava. Trikratna poslanka v državnem zboru in nekdanja ministrica za kulturo. In neutrudna kritičarka prostora in časa. Kolumne na Siolu objavlja vsako drugo nedeljo v mesecu.
