Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Majda Širca

Sobota,
10. 2. 2024,
22.08

Osveženo pred

2 tedna, 3 dni

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2,59

Natisni članek

fašizem nacizem France Prešeren kolumna

Sobota, 10. 2. 2024, 22.08

2 tedna, 3 dni

Majda Širca: Prešeren in dan spomina na žrtve v fojbah

Majda Širca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2,59
France Prešeren | Prešernov spomenik v Kranju, kjer je pokopan | Foto Siol.net

Prešernov spomenik v Kranju, kjer je pokopan

Foto: Siol.net

Še vedno se mi zdi fascinantno, da je bila že na samem začetku druge svetovne vojne kultura jasno vpeta v odporniško gibanje. Tudi z uzakonitvijo Prešernovega dne kot vseslovenskega narodnega praznika kot tudi z uveljavitvijo kulturnega molka, ko je bilo prepovedano vsako kulturno sodelovanje z okupatorjem, večina ustvarjalk in ustvarjalcev pa se je priključila osvobodilnemu boju. Zanimivo tudi je, da je sicer večkrat spotaknjen, cinično obravnavan in politično koreografiran praznik s podobo Prešerna preživel tiste, ki so se nanj sklicevali v trdem socializmu in kasnejšem kapitalizmu, in tudi bolj osveščeno razumevanje ženskih vlog in mačizma.

Slednje se je vedno nekako sprejemalo z razumevanjem – še celo v filmu o njem, četudi bi bil njegov odnos do žensk po današnjih merilih problematičen. A očitno mu je genialnost pesnjenja priskrbela odpustke za dve skrajni razumevanji žensk – na eni strani naklonjenost, hrepenenje in čaščenje nedosegljive in virtualne podobe, na drugi pa neuvideven odnos do realnih žensk, sploh matere njegovih treh nezakonskih otrok, ki se je morala v revščini sama prebijati skozi življenje.

Kljub temu (ali prav zato) da njen oče sploh ni bil odgovoren in da je imela travmatično otroštvo, pa je Ernestina Jelovšek, Prešernova hči, očeta oboževala, mater pa zavračala, češ da je bila hladna in robata ter da je otroke dajala v rejo.

"Moj oče mi je ideal, po katerem sodim vsakogar, kdor se mi bliža," je zapisala Ernestina Jelovšek (Spomini na Prešerna, 1903).

Ne le Ernestini, tudi slovenskemu narodu je ta ideal ostal za večno. Postal je merilo za vsakogar, ki se mu želi približati.

Spominjam se zanimivega predloga za scenografijo Prešernove proslave, ko naj bi bil na odru le podstavek Zajčevega Prešernovega spomenika, češ da naj pesnikovo mesto zasedejo tisti, ki prejemajo nagrade in dosegajo njegova merila. Upravni odbor je ta predlog gladko zavrnil, češ da Prešeren ne more biti praznina, ki jo lahko nadomesti slehernik.

Kar je, kot rečeno, povedala že Ernestina. Če gremo še nekoliko dlje – v smešni, a povedno žalostni prigodi je razliko med idealom in resničnostjo podkrepila s spominom, ki je začrtal njeno privrženost nikoli zares dosegljivemu očetu:

Bil je ravno njegov god in Smole je povabil več prijateljev na večerjo  "na zajca"; samo po sebi se razume, da je bil povabljen tudi Prešeren. In ravno ko je Prešeren stopil v sobo, se je Smole zgrudil, zadet od kapi. Prešeren ga je ujel v naročje. Poslali so po zdravnika in po duhovnika, toda Smole ni več govoril. Ves zasopel, potrt in osupel pride Prešeren povedat moji materi, da je izgubil najboljšega prijatelja. Moja uboga otročja mati ga je, namesto da bi bila sočustvovala z njim v tej boleči izgubi, vprašala, "kdo pa je potlej pojedel zajca"; globoko užaljen se je obrnil proč.

Vse jasno, mar ne?

Vhod v najzloglasnejše nekdanje nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz | Foto: Reuters Vhod v najzloglasnejše nekdanje nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz Foto: Reuters

Ni apolitičnosti v umetnosti

Veličina umetnosti ni vedno le v tem, da nas čustveno gane, premakne v nevsakdanji svet alternativnih videnj ali pa sooči z umom, ki ga drugi zmorejo za naš užitek. Temveč je tudi v tem, da ima moč usmerjanja pogleda na stvari, pred katerimi sami zatiskamo oči, ki jih ne znamo sintetizirati, nočemo videti ali se z njimi ne želimo soočati. V luči ugodnega preživetja smo si zgradili fascinantno sposobnost odvračanja pogleda, ki pa ga lahko prav umetnost neusmiljeno razgali.

Vsi vedo, a nihče noče zares videti razsežnosti sedanjega genocida, ki se dogaja tako rekoč pred našimi očmi in mu ni videti konca. Enkrat se bodo naši zanamci ali se bomo kar mi sami čudili filmu ali knjigi, pesmim in upodobitvam zidu, pred katerim zdaj stoji človeštvo brez moči, da bi pogledalo čez in ustavilo morijo, ki iz ure v uro življenja spreminja v pepel.

V filmu Interesno območje (The Zone of Interest, Jonathan Glazer, 2023) obstaja tak zid, ki loči nebesa od pekla. Rudolf Höss, poveljnik koncentracijskega taborišča v Auschwitzu živi na tej strani zidu idealno družinsko življenje v cvetočem vrtu in urejeni rezidenci z bazenom sredi neokrnjene narave. Le tu pa tam priplava po bližnji reki, kjer se z otroki radi kopajo, siv prah in kakšna kost, v zvočno kuliso njihovega domovanja občasno prodirajo oddaljeni streli in kriki, iz dimnikov za zidom pa se nenehno kadi. Smo v času največje produktivnosti tamkajšnjih plinskih peči. Ne vidimo nobenih grozot, niti ene žrtve niti ene solze, le harmoničen svet brez kančka krivde. 

Rudolf Höss je bil šef Auschwitza v obdobju 1940–1943, ko so ugotavljali, da streljanje ljudi vzame preveč časa, zato so se preusmerili k učinkovitejšemu ubijanju s plinom, pri katerem je bilo stranskih učinkov manj. Höss, ki je po letu 1943 plemenitil učinke genocida v Ravensbrücku, je bil podobno kot številni esesovci ljubeč družinski oče, njegova žena in prava nacistična mati Hedwig Höss pa je vzorno gojila vrtne cvetlice, prevzemala zaseženo premoženje in utrjevala trojstvo Dom, Družina, Domovina. Nobenega zavedanja greha, zla in pohlepa. Vse je dovoljeno.

Predvsem pa lahko ponovljivo. Premestimo se lahko v katerikoli čas zgodovine, še posebej boleče pa v današnje bivanje novodobnega genocida, ki se od iztrebljanja pred osemdesetimi leti razlikuje le po izpiljenosti in učinkovitosti morilskega orožja. Danes se ubija komfortno, brez soočenja z žrtvijo, iz varnega zaledja vojaških baz ali pa udobnih naslanjačev, ko se s pritiski na gumb pošilja drone v resničnostne in ne le računalniške šove. Nič se ni spremenilo, le vse bolj sofisticirano je postalo.

Zločin in kazen

Seveda družinski oče in zažigalec ljudi ni bil slep in brez vesti, zato je Rudolf Höss ob koncu vojne zamenjal identiteto. Med drugim se je izdajal za mornarja Franza Langa.

O tem film sicer ne govori, temveč o njegovi nadaljnji usodi pričajo dokumenti. Ko ga je izsledila britanska vojaška policija, je zanikal, da je človek, ki ga iščejo. A so ga kmalu identificirali, ne da bi ga kdo izdal.

Izdal ga je namreč njegov poročni prstan.

Izdala ga je torej vloga, za katero je skrival svoja uničujoča dejanja – vloga ljubečega, preprostega in družinskim vrednotam zavezanega človeka, ki na zunaj ni nič drugačen od naših sosedov.

V zaporu v Varšavi je napisal natančno avtobiografijo, v kateri je trdil, da je le izvrševal ukaze. Zato tudi ni do zadnjega razumel, za kaj je odgovoren.

Prizor iz filma Interesno območje | Foto: Fivia Prizor iz filma Interesno območje Foto: Fivia

O njem je ogromno literature in zapisov s sojenja, vključno z ocenami njegovega psihološkega profila. Opisali so ga kot vestnega, neobčutljivega, nepristranskega, skrbnega, do oblasti lojalnega človeka, ki je ljubil red, naravo in družino, četudi je spal z ujetnico, je pa ni ubil, temveč poskrbel za to, da so ji naredili splav, ko je bila z njim noseča.

V avtobiografiji je zapisal, da ni izražal čustev, ko so matere z otroki metali v plinske celice, saj je bil vendarle poglavar in vzornik vsem ostalim.

Banalnost zla

Deloval ni nič drugače od Adolfa Eichmanna, ki je uslužno ubogal ukaze nadrejenih in je z birokratsko natančnostjo v plinske celice poslal na milijone ljudi. Vsi so bili isti: bili so spodobni državljani, ki so samo ubogljivo izvrševali ukaze drugih.

Banalnost zla, kot je temu rekla Hannah Arendt, ko se čisto navadni ljudje v posebnih okoliščinah spremenijo v pošasti, razmišljajo čredno in ne znajo ločiti med dobrim in zlim. Ključno jim je, kako dobro izpolnjujejo pričakovanja, ki jih ima do njih avtoriteta. Tudi Arendtova, ki je prisegala na um in razum, je razmišljala mimo toka množic vedoč, da je najhujša napaka slepo podrejanje avtoriteti.

Leta 1947 je bil Rudolf Höss kot vojni zločinec obsojen na smrt z obešenjem. Usmrčen je bil na mestu nekdanjega glavnega taborišča Auschwitz.

Vsega tega v filmu ne vidimo, ker tu ne velja le pravilo manj je več, temveč predvsem vse je odveč, kar nam mora kazati slika namesto naše logične imaginacije, namesto filma, ki si ga ustvarimo sami. V filmu Interesno območje, ki bo letos najbrž obveljal za enega najboljših stvaritev zadnjih let, so avtorji filma pomenljivo prevedli fašizem v obči vtis zla – bodisi s kakšnim pomenljivim dialogom, zabito hojo njegove žene Hedwig (že spet izjemne Sandre Hüller), s pločevinastim bobnom enega in igro z zlatimi zobmi drugega sina, z bukoličnim kopanjem v kontaminirani reki in beleženjem dejstev, kaj pomeni odsotnost sleherne morale. 

Odilo!

V zgodnjih jutranjih urah maja leta 1945 so Britanci z majorjem Alexandrom Ramsayjem na čelu obkolili koči na planini Mösslach na Koroškem in aretirali šest esesovskih krvnikov, med njimi tudi Odila Globočnika, ki se je z dokumenti in preobleko izdajal za celovškega trgovca z imenom König, češ da je zbežal pred Titovimi partizani. Ramsay mu ni povsem verjel. Ko je Globočnik stopal pred njim, je glasno zaklical: "Odilo!"

Globočnik se je z rahlim nagibom glave ozrl proti njemu in se v istem trenutku zavedel, da je zagrešil usodno napako. Tedaj naj bi zagrizel v kapsulo ciankalija, ki jo je imel vedno pri sebi. Župnik ni dovolil, da bi ga pokopali na cerkvenem pokopališču, odpeljali so ga na Svinjsko trato na dravskem bregu in ga pokopali izven posvečene zemlje.

Je pa tudi res, da so okrog njegove smrti ostala ugibanja, saj se nekateri opisi njegove obleke ob hitrem pokopu niso ujemali z opisi očividcev, hkrati pa niso našli vsega naropanega blaga, ki ga je spravil na Koroško. Šlo je za 1.400 ton naropanega blaga, ki ga je vestno odvzemal ljudem, ko jih je pošiljal v smrt. V ZDA živeči sin Peter Globočnik o očetu ne govori.

Ko je njegova žena, s katero se je leto dni pred koncem vojne s Himmlerjevim dovoljenjem poročil, pri njem našla kapsulo s strupom, ji je pojasnil, da ne sme priti živ v sovražnikove roke. "Dva milijona smo jih pobili in enkrat bo treba plačati," je pristavil.

Tudi Odilo Globočnik je bil poslušen ubijalec.

Esesovski oficir Adolf Eichmann je bil simbol "dobrega uradnika", ki je izvajal holokavst brez občutka krivde, češ da je zgolj izvajal ukaze.  | Foto: Guliverimage Esesovski oficir Adolf Eichmann je bil simbol "dobrega uradnika", ki je izvajal holokavst brez občutka krivde, češ da je zgolj izvajal ukaze. Foto: Guliverimage

V Trstu rojeni nacist, gestapovec, stroj za ubijanje, množični morilec Judov in Slovencev je bil slovenskega rodu – praded je bil zdravnik v Tržiču, ded pa profesor na realki v Ljubljani. Podobno kot Höss je bil tudi Odilo specialist za plinske celice in za obračunavanje z Judi.

Potem ko je sejal smrt po Evropi – nekateri Globočniku celo pripisujejo, da je prav on prišel na zamisel o plinskih celicah –, se je po kapitulaciji Italije vrnil v Trst, kjer je plenil, zasegal premoženje Judom in ga pošiljal v Berlin. Njegovi natančni računovodski podatki kažejo, da je nemški proračun v svoji karieri obogatil za okoli sto milijonov mark.

V Rižarni je postavil uničevalno taborišče, kjer so umirali tudi Slovenci. Sušilne peči za riž so postale sežigalnice. Raziskovalci nacističnih zločinov ga uvrščajo med deset največjih nacističnih krvnikov, pečat pa je pustil tudi na slovenskih tleh, saj je v Gorici ustanovil šolo, v kateri je uril domobrance.

Kleine Berlin v Trstu

Če je bilo interesno območje Rudolfa Hössa cvetoč vrt ob dimnikih tovarne smrti v Auschwitzu, je bilo Odilovo bivalno rezidenčno območje v Trstu v bližini trga Oberdan in slovenskega Narodnega doma. Vila Ara, kjer je stanoval, je bila povezana z bližnjo esesovsko bazo s podzemnim hodnikom, imenovanim Kleine Berlin, ki so ga zgradili ob zavezniškem bombardiranju Trsta, kasneje pa ga je Odilo dogradil kot neke vrste bunker in zaklonišče z različnimi izhodi. Vanj je vstopal skozi lestev, ki je bila skrita v vodnjaku njegove vile in je vodila do osrednjega podzemnega hodnika.

Tudi Höss je v zgradbe taborišča v Auschwitzu dostopal iz svoje vile skozi podzemni hodnik, če sodimo po prizoru, ko hodi od svoje zapornice, da bi si po aktu in preden je legel k ženi, skrbno umil genitalije.

Höss, poveljnik taborišča v Auschwitzu, se je seveda z Odilom dobro poznal. Pravzaprav sta bila tekmeca v inovacijah učinkovitega ubijanja, zato ga je Höss opisoval kot samopoveličevalca in postavljača, "ki se je znal primerno postaviti v prvo vrsto. (…) Pri vsaki priložnosti, ki se je ponudila, je močno pretiraval, a je bil pravzaprav dobrodušen človek".

Pa smo tam. Pri dobrodušnih ljudeh. Prijaznih in krotkih, ki imajo radi družino, naravo in umetnost in ki so znali poskrbeti za to, da je zapornike pod plinskimi prhami spremljala klasična glasba.

Slovenci nismo dovolj sistematično preučevali naših krvnikov, se pa v zadnjem obdobju s politično motiviranimi vzgibi pogosto pod vprašaj postavlja tiste, ki so se krvnikom uprli, ne pa tiste, ki so z njimi sodelovali. V dokumentarni redakciji nacionalne televizije na primer že dolgo let predvajajo pričevanja ljudi – v veliki meri Primorcev –, ki so bili vpleteni v med- in povojna obračunavanja, nikoli pa ne slišimo na primer o šoli za domobrance, ki jo je ustanovil Odilo Globočnik v Gorici.

Bil je tudi boter Slovenskega narodnega varnostnega zbora (SNVZ), primorske veje domobrancev, ki so "skrbeli za red", pobijali in požigali s strašnimi žrtvami po Krasu – od Trnovskega gozda, Komna, Rihenberka do Brkinov, Ilirske Bistrice in Idrije –, kjer je sodeloval tudi Odilo Globočnik, ki naj bi imel v svojih vrstah več kot 25 tisoč mož različnih narodnosti za boj proti partizanskim bandam. Nemcem je tudi posredoval sezname skrivališč pripadnikov OF in sumljivih oseb.

O tem se ne ve kaj dosti.

A manj kot vemo, več možnosti je, da poslušamo tiste, ki so glasnejši in znajo svoja videnja glasneje in jasnejše zaščititi, na primer z državnim praznikom, 10. februarjem, dobro financiranim in taktično premišljenim italijanskim "dnevom spomina", ki se vedno konča z ugibanjem, koliko enih in drugih je v fojbah, nikoli pa z odločitvijo, da se Bazoviški rudnik oziroma šoht pregleda. Ali pa povabi italijanske državnike v Kampor na Rab, kjer so v italijanskem taborišču umirali tudi naši ljudje, medtem ko je Mussolini trdil, da se imajo lepo, ker so na morju.

Prešeren ob prvem protifašističnem spomeniku na svetu

Slovenci v Italiji in naši srčni prijatelji so mogoče včasih osamljeni ali celo utrujeni, ko so v nenehnem soočanju z branjenjem zgodovinske usode pod fašizmom in izpodbijanjem enostranskega videnja zgodovine, ki se še posebej utrjuje ob italijanskem 10. februarju, dnevu spomina na žrtve fojb.

Ker dejanja razuma in pietete štejejo, bi bil vsak visoki obisk kranjskega Prešernovega gaja dobrodošlo dejanje. Tam je grob Franceta Prešerna, človeka, ki že stoletja kliče k miru, ljubezni, sosedskim in ne bojnim mejam. Ni daleč od Tolminskih korit in Zadlaške jame, kjer je iskal navdihe njemu soroden Dante Alighieri, ko naj bi koval devet krogov pekla v Božanski komediji.

Predvsem pa je zraven pesnikovega groba tudi prvi spomenik v Sloveniji in na svetu, ki je posvečen žrtvam fašističnega nasilja. Najprej leta 1930 in nato 1931 so postavili pomnik v Bazovici ubitim članom tajne organizacije Borba, ki jih je italijansko fašistično posebno sodišče obsodilo na smrt in jih 6. septembra 1930 ustrelilo na gmajni tržaškega Krasa.

Majda Širca | Foto: Siol.net Foto: Siol.net

Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net.
Ne spreglejte