Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Majda Širca

Sobota,
13. 1. 2024,
22.13

Osveženo pred

2 meseca, 2 tedna

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Orange 8,17

Natisni članek

politika kultura RTV Slovenija kolumna

Sobota, 13. 1. 2024, 22.13

2 meseca, 2 tedna

Majda Širca: Porušiti ta čebinarski RTV do tal!

Majda Širca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Orange 8,17
Izjava RTV | Zaposlenim na drugem programu TV Slovenija, ki so bili napoteni na čakanje, so po novem letu onemogočili dostop do delovnih mest. Med njimi je tudi odgovorni urednik drugega programa TVS Rajko Gerič. | Foto Ana Kovač

Zaposlenim na drugem programu TV Slovenija, ki so bili napoteni na čakanje, so po novem letu onemogočili dostop do delovnih mest. Med njimi je tudi odgovorni urednik drugega programa TVS Rajko Gerič.

Foto: Ana Kovač

To je ena iz niza parol v splošni tekmi napovedi, kdo bo hitreje poslal RTV Slovenija v stečaj – bodisi po grškem, poljskem, bosanskem ali kakšnem drugem scenariju – in kdo bo poslal (pre)številne zaposlene iz hiše, javni medij pa na trg. Vsi bi rušili, o tem, kako bi na novo zidali, pa nič.

Brez odgovora ostaja vprašanje, ali tisto novo uokvirja javni zavod ali kakšna druga oblika avtonomnejše in odgovornejše organizacije. Ti odgovori so bili sicer v preteklosti že dani, a niso računali na pokop javnega medija, ampak na njegovo regeneracijo, rehabilitacijo, prestrukturiranje in nov zagon – tako glede spremembe statusa, izstopa novinarjev iz javnega sektorja, fleksibilnosti zaposlovanja, financiranja, utrditve avtonomije in organizacije učinkovitih delovnih procesov. Niso pa zaživeli, ker že desetletja ni konsenza o tem, kakšna naj bo ta stavba, saj so več ali manj prevladovali parcialni, kontroverzni, interesno motivirani in politično obarvani pritiski, ki so tudi s pomočjo pogostih referendumov več ali manj ohranjali status quo.

Kdo bo torej gradil na novo, če je skoraj nihče ne mara, oportunistično pa jo večina interesno ljubi? Nanjo se vsi spoznajo, večina pa jo zagovarja le na deklarativni ravni, ob čemer radi hujskajo, da je ni treba plačevati. Mnogo tistih, ki danes pravijo, da se je televizija "zaciklala" že davno in da so za to prav vsi krivi, pa spregledajo, da nekdo komaj čaka, da bo novi zgradbi z veseljem prej ali slej dal gabarite po svoji podobi in mu bo vseeno, ali ima tristo ali petsto urednikov, ali ima kulturo ob osmih ali enajstih zvečer, ali podpira film, ali ohranja skrb za manjšine, ali zletijo ven orkestri, ali se vrže v smeti položnice, ali se komercializira arhiv, ali izbrišejo pogovore in ostanejo le tisti pričevalci, ki utrjujejo narodov razcep itd. Kajti pomembno mu bo le to, da bo njegova radiotelevizija lajala v eter njemu koristne resnice in laži.

Na prevečkrat razcepljeni in obzirni levi strani se taka vnebovzetja in predaje lahko kaj hitro zgodijo. Niti malo si ne želim ponudb, ki jih bo privlekla na dan ena sfera tovrstnih političnih arhitektov. Zato je pomembno, da se čim prej pojavijo rehabilitacijski načrti – ki bi morali biti sicer že davno na mizi, da ne bi še naprej prihajalo do tako težkih situacij, kot smo jim priča tudi zdaj, ko zmanjkuje znanja in zdrave moči. Posledično pa dobivamo heroje, ki mečejo puško v koruzo. Simonu Kardumu, spretnemu uradniku, ki je bil v preteklosti večkrat v vlogah snovalca reform javnega sektorja, ne bi smela biti neznanka, v kakšno službo se je prijavil. V luči izboljšanja njenega položaja bi bilo odgovorno, da bi ji pomagal, saj je hiša hudo nastlana z umazanijo prejšnje garniture, ki je izmozgala vse prihranke in se požvižgala na osnovne standarde javnega medija, kot jih pozna medijska kultura evropskih dimenzij.

Simon Kardum je tik pred koncem leta odstopil kot član uprave RTV Slovenija, ker da "ni več v položaju, ko bi lahko učinkovito prispeval k uresničevanju poslanstva in vizije javnega medijskega servisa ter uresničeval naloge, ki so pred njim". Na fotografiji ob njem je še predsednik uprave RTV Zvezdan Martić. | Foto: STA Simon Kardum je tik pred koncem leta odstopil kot član uprave RTV Slovenija, ker da "ni več v položaju, ko bi lahko učinkovito prispeval k uresničevanju poslanstva in vizije javnega medijskega servisa ter uresničeval naloge, ki so pred njim". Na fotografiji ob njem je še predsednik uprave RTV Zvezdan Martić. Foto: STA

Gremo mi po svoje

V socializmu je bilo v luči iskanja sprememb seveda vse lažje. Ko so postavili Litostroj, so samo vzeli meter, rekli od tu do tu, odplačali zemljo in neumorno gradili – ne le fabriko, temveč tudi zdravstveni dom, vrtce, menze, šole in stanovanja za tam zaposlene. Ni bilo takih, ki bi šli na ulico in rekli, da gradnja povzroča preveč decibelov hrupa in da naj se zato ustavi. Še zdaleč, da bi ploskali tedanji odsotnosti demokracije, a vendar so stare zgodbe še danes poučne.

Aprila leta 1968 so se Slovenci odločili, da gredo s TV Dnevnikom na svoje in se odcepijo od Beograda. Znotraj jugoslovanske mreže je imela namreč Ljubljana majhen odstotek svojega programa. Pravzaprav je ta odločitev pomenila preseganje takratnega unitarizma in centralizma in tudi nekakšen prvi korak k samostojnemu življenju.

Če bi bila nekoč občutljivost na RTV tako vseprisotna kot danes, bi težko speljali tako pomemben korak. Takratni botri pa so bili polni samozavestnega ponosa. Josip Vidmar je ob prvem slovenskem TV Dnevniku npr. izrazil zadoščenje, da bodo domača poročila pomenila obogatitev narodove zavesti, Mitja Ribičič je poudaril, da bo novinarstvu prinesel nove oblike propagande, Dušan Fortič, ki je takrat vodil radiotelevizijo, pa je menil, da brez Društva slovenskih pisateljev in brez posameznikov s področja kulture – omenjal je Mateja Bora, Menarta, Kavčiča in druge – v tistih zapletenih časih, polnih nasprotij znotraj federacije, ne bi zmogli tega pogumnega dejanja.

No, zaupal je tudi "sladke podrobnosti", ki so botrovale temu, da so slovenska poročila uvedli prej, kot so načrtovali. Nekoč naj bi Stane Kavčič, takratni predsednik slovenske vlade oziroma predsednik Izvršnega sveta Skupščine SRS, med dopustovanjem na Pokljuki gledal televizijo in bil zaprepaden nad tem, da ni nobenih posnetkov s svetovnega prvenstva v drsanju. Iz Beograda pač o tem niso poročali. Odločil se je, da na prvi seji vlade na dnevni red uvrsti vprašanje slovenskega deleža informativnega programa znotraj jugoslovanske radiotelevizije. Dušan Fortič, ki je za to izvedel, ga je šarmantno prehitel s predčasnim začetkom domačih poročil. Dve leti pred tem, ko je slovenska televizija oddajala v barvah, jo je že obarvala narodova zavest. Tako preprosto je nekoč bilo …

Osebno

Za delo na RTV ni dovolj strast, ki je bila – če sem zdaj malo osebna – za avtorsko in novinarsko delo na RTV vedno primarno vodilo. Strast in izjemno visoki standardi so mi pomagali kot ustvarjalki, novinarki in urednici spreminjati pravila od znotraj, kar ni vedno preprosto, je pa učinkovito. Na ta način deluje še mnogo tam zaposlenih ljudi.

Enega prvih prispevkov na RTV sem naredila, še preden sem bila tam honorarna sodelavka. Neko nedeljo popoldne me je poklical odgovorni urednik kulture na televiziji, naj naredim prispevek o nastopu konceptualnega skladatelja Johna Cagea, ki je tisti večer gostoval v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.

Očitno ni bil nihče drug na razpolago, bilo pa bi več kot nerodno, če bi RTV spregledala gostovanje učitelja tako rekoč vseh, ki so v drugi polovici 20. stoletja ustvarjali na glasbenem področju. Še bolj nerodno je bilo meni, saj se mi je zdelo, da bi vse, kar bom vprašala takega mojstra, lahko izpadlo neumno. Tuhtala sem, ali naj stopim čez rob, vreden Cagea, ali pa naj opravim za televizijsko občinstvo zadovoljivo poročilo, ki bo v duhu pričakovanj informativnega programa.

Ampak kot je v prvem delu nove sezone televizijske serije Življenje Tomaža Kajzerja pojasnil tokrat svetovno uveljavljeni koreograf Kajzer baletniku, ki ga je na avdiciji zavrnil, češ da pleše brezhibno in po pravilih, a da njega taki ne zanimajo, temveč ga zanimajo tisti, ki zmorejo z napako kreirati presežek, sem na srečanje s Cageom prišla z "I Chingom", vrgla palčke in prispevek zmontirala na osnovi njihovih leg.

RTV Slovenija | Foto: Matic Prevc/STA Foto: Matic Prevc/STA Dvomim, da je kdo te nenavadne reze sploh opazil, a meni je bil ta nevidni prekršek intimno zelo blizu. Prispevek bi najbrž šokiral le, če bi šla še dlje in predvajala tišino, zgledujoč se po tisti njegovi kultni izvedbi 4' 33", ko je držal roke štiri minute in triintrideset sekund negibno nad tipkami klavirja. A ni mi šlo za šov, ampak za neko potrebo po iskrenosti, lastni Johnu Cageu.

Kasneje sem imela pri svojem delu na RTV kar nekaj pomembnih izkušenj – tudi poročanja s solzno ganjenostjo po izjemni predstavi, tudi občutkov zmagoslavja ob tem, ko si zavrnjen zato, ker delaš prav, in predvsem zadovoljstva ob zgodbah, ki jih ni še nihče prej znal ali hotel pripovedovati.

Skratka, prepoznati moč slike, ki zmore z iskrenostjo pojasnjevati bivanje, pomeni tudi prepoznati strast ob njenem nastajanju, ko si kot ustvarjalec lahko bog, brez nje pa ničla. Mogoče je takrat preroški I Ching napovedoval usodo meni in ne Cageovemu prispevku, saj sem se tej strasti kasneje popolnoma zavezala. Brez nje namreč v mediju nimaš kaj početi.

Osebno je vedno tudi politično

Ampak tu ni mistike, so lahko le dobri ali slabi uredniki – oh, Simon, ne le zdaj, vedno jih je bilo kar nekaj, ker produkcijsko razvejan javni zavod z medijsko odgovornostjo nima dimenzij polustvarjalnega, posredniškega in finančno stabilnega zavoda na nivoju Kino Šiške.

Problem ni njihova kvantiteta, temveč kvaliteta, sploh če uredniki RTV tlačijo v konformizem, politično pravoverne okvire in sankcionirajo objave, ki ogrožajo ali vrednostno spreminjajo njihova obzorja, kar sem izkusila tudi sama – najsi je šlo za nezadovoljstvo s prispevki o pojavu Alternativne televizije, o prvih samostojnih ustvarjalnih skupnostih, o družbenih in kulturnih drugačnostih, o ljudeh, ki so napovedovali spremembe, o katerih so vsi že vpili, le televizija si je pred njimi zatiskala oči.

Ampak sprejeti utišanost pomeni poraz in pristanek na to, da tako tebe kot sistem okrog tebe usmerjajo drugi. Puščajo te sicer v varnem, a odvisnem zavetju. Mnogo razlogov je bilo za to, da so zaposleni na RTV Slovenija v turbulentnih časih v velikem deležu ostali tiho in čakali, da bo tudi ta faza nezadovoljstva – kot mnogokrat prej – šla mimo.

A to ni dobro, ker potrebujemo kvalitetno medijsko hišo. Predrzno in odkrito. Brez samocenzure in neznanja. Brez kaznovanja in nadzorovanja, ki lahko pokosi pokončnost in te vrže v kot, kjer povijaš svoje rane. Način, da se izogneš stagnaciji, je neupogljivo, drzno in argumentirano delanje stvari, zaradi katerega lomljenje rok ni možno. To so ti temelji novogradnje, ki morajo biti ob pošiljanju v stečaj popolnoma jasni.

Da ne bo pomote, o javnem zavodu, ki je še vedno inhibirana, omejitev polna statusna oblika, ni vse tako zanič, da bi se morale luči ugasniti. Drži tudi, da slabosti niso le iz obdobja zadnje vladne in nanjo vezane RTV garniture, sicer ne bi bilo možno dno, ki ga je ta dosegala. Molk je bil gnoj in ne zlato takrat, ko se je pogoltnilo direktorja, ki je javno priznal, da o mediju, ki ga bo vodil, nima pojma.

Novinarski sindikati na RTV Slovenija še vedno stavkajo. Prizor je z enega od protestnih dogodkov, na katerem je bilo opaziti tudi bivšega direktorja TV Slovenija, zdaj pa glavnega avtorja oddaje Pričevalci Jožeta Možino, ki sicer ni stavkal. | Foto: Matic Prevc/STA Novinarski sindikati na RTV Slovenija še vedno stavkajo. Prizor je z enega od protestnih dogodkov, na katerem je bilo opaziti tudi bivšega direktorja TV Slovenija, zdaj pa glavnega avtorja oddaje Pričevalci Jožeta Možino, ki sicer ni stavkal. Foto: Matic Prevc/STA Ali je kdo analitično dvignil obrvi nad oddajo, ki nastaja v kulturno-umetniškem programu, ob tem pa nima ne trohice kulture ne umetnosti z vsebinskega, kaj šele oblikovnega vidika? Ko je zvok komaj prepoznaven, ko luči maličijo obraze starih ljudi, ko jih "v offu" izpraševalec usmerja v svojo smer v pričakovanju, da bodo ljudje, katerih usoda ni bila enostavna, izpričali to, v kar jih sili? Se sploh še goji kritika televizijskega in radijskega medija, kot je bila praksa nekoč? Se je tudi kritika preselila na omrežja, kjer opravlja prej družabno kot družbeno vlogo?

V tem "jeb… mediju" je še vedno nekaj ljudi, ki znajo ali pa so motivirani za ustvarjanje javnega medija. Tem velja pomagati, ne pa bežati. Ko bežiš, odpreš vrata tistim, ki čakajo, da izpraznjen prostor naselijo s svojimi prepričanji. Ta film žal poznamo. 

Zakonodajne spremembe so nujne tudi za odpravo organizacijsko-produkcijskih anomalij, inertnosti zaposlenih, ki zdaj v hiši ne najdejo izzivov. Vsak digitalni mojster je lahko bolje nagrajen in prepoznaven kot na RTV, kjer grafično, digitalno in elektronsko delo predpostavlja vrhunske poznavalce tehnologije, da o scenografiji, naftalinski kostumografiji, osvetlitvi, optiki in tehniki, ki napreduje s svetlobno hitrostjo, niti ne govorimo.

Čas je prinesel toleranco za zgodbe, ki so bile nekoč strašno stresne, npr. za Lipico ni bilo mogoče razmišljati, da ne bo več javni zavod, kar se predlaga danes. Mogoče se bo zmehčalo tudi videnje, da RTV ni več treba tlačiti v oklep, kjer ima vsak, ki vstopi vanjo, zagotovljeno doživljenjsko bivanje, četudi tam izdeluje nepotrebne grafe o tem, koliko kak uslužbenec uporablja kopirni stroj in ali to počne za nekaj centov v barvah ali v črno-beli tehniki. Ampak to so vse zadeve, ki jih nova gradnja z zdravo pametjo, čvrsto močjo in pravim zakonskim tlorisom lahko odpravi brez rušenja celotne hiše.

Glavna, a še zdaleč ne edina kreatorja sedanjega stanja RTV Slovenija, nekdanji generalni direktor Andrej Grah Whatmough in njegova desna roka, direktor TV Slovenija Uroš Urbanija | Foto: Bojan Puhek, Ana Kovač Glavna, a še zdaleč ne edina kreatorja sedanjega stanja RTV Slovenija, nekdanji generalni direktor Andrej Grah Whatmough in njegova desna roka, direktor TV Slovenija Uroš Urbanija Foto: Bojan Puhek, Ana Kovač

Zapuščinska razprava

Seveda se upravičeno sprašujemo, ali gre znotraj tridesetletne poosamosvojitvene zapuščinske razprave za zamujene šanse restavriranja ali novogradnje, če si sposodim Miloša Kosca, ki razmišlja o zamujenih priložnostih na področju arhitekture, kjer se gradi manj velikopotezno, kot smo zmogli v bivšem sistemu takoj po drugi svetovni vojni.

Res je, v elanu po vojni so znali zgraditi zadružne domove čez noč, prostovoljno, celo starke so porivale samokolnice, četudi so imele porušeno domače ognjišče in jih ni kaj prida zanimala tista edina nagrada, brigadirska značka. NUK II je še vedno parkirišče, s katerim MOL vsako leto zasluži kakšne tri milijone evrov, četudi je zemljišče last države in ne občine. Območje gradbene jame, ki je nastala po rušitvi vojašnice za Bežigradom in kjer naj bi po prvonagrajenem natečaju Vojteha Ravnikarja z ekipo leta 1997 nastala nova stavba notranjega ministrstva, se je zaraslo v gozd, ki ga bo po novo izvedenem natečaju mogoče umaknila stavba arhitektov Bevk & Perovič. Prvonagrajena (biro Vojteha Ravnikarja) sodna palača, ki je bila na natečaju ministrstva za pravosodje leta 2007 načrtovana na leto prej kupljenih deset tisoč kvadratnih metrih zemljišča na Masarykovi ulici, je tudi šla po gobe. Nerealizirani projekti se zdaj, kot kaže, flikajo s sumljivim nakupom neke škatle na Litijski cesti.

Ne čudi, da danes marsikdo prisega na velike in drzne arhitekturne poteze v času socializma – od Glanzove stavbe Ljudske skupščine, zgrajene leta 1958, Kristlovega Kliničinega centra, Ravnikarjevega Cankarjevega doma in stavb na Trgu republike do Jedrskega reaktorja Otona Jugovca ali Mušičeve cerkve v Dravljah. Ampak četudi se pritožujemo, da nismo več zmožni velikih potez, je treba vendarle povedati, da je finančno šibka država vendarle marsikje poskrbela za kakovostno gradnjo, ki ni skoncentrirana le v Ljubljani, saj ima Slovenija npr. dobre knjižnice po celi Sloveniji (razen v Ljubljani), zanimive gledališke stavbe, trge, postopoma tudi dobro obnovljeno spomeniškovarstveno dediščino, šole in vrtce in tudi neko vizijo za naprej.

Naj zaključim povezavo med gradnjo stavb in javne medijske hiše z mnenjem, da se velja potruditi za trdno, moderno in neodvisno medijsko zgradbo z vizijo, ne pa za njen pokop. Radio in televizija sta trezor spomina, ki se nenehno ustvarja. Podobe in zapisi, ki jih hranita, so dobra, dragocena in mogočna osebna izkaznica naroda in njegovih vidnih, pa tudi manj vidnih korakov, ki jih nikjer drugje ni.

Siolova kolumnistka Majda Širca | Foto: Siol.net Siolova kolumnistka Majda Širca Foto: Siol.net

Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net.
Ne spreglejte