Majda Širca: Čas, ki jemlje voljo

Sedaj izraženi dvomi o tem, ali ustava zajema zaščito pravice do splava ali ne, želijo omajati dejstvo, da je pravico do umetne prekinitve nosečnosti prva na svetu vsebovala že stara socialistična ustava iz leta 1974. Ampak ne, juge se je treba danes sramovati.

Konservativne sile se očitno ne bodo utrudile pri spodnašanju teh in drugih težko prigaranih pravic, zato je treba nenehno bdeti nad prikritimi in odkritimi agendami vračanja v preteklost neenake obravnave. Danes v grozljivo manipulativnem videu Operacija gledamo v hiperrealistični maniri zrežirano animacijo, ko jeklene klešče trgajo iz maternice kose človeškega mesa, ki sporoča, da je splav zločin. Video propagirajo krščanski možje, tisti, ki so ob Katoliški mladini za petek zjutraj, 8. marca, vabili na Kongresni trg na molitev rožnega venca "za svetost slovenskih žena in deklet".

O ženskah, katerih svetost je domnevno s fizičnim, duhovnim in psihičnim nasiljem skrunil pater Marko Rupnik, pa nič.

Možnost izbire

Mogoče je le vprašanje časa, kdaj bo 55. član ustave priromal v presojo ustavnega sodišča ali pa v evropske forume, s čimer bi omajali sporočilnost pobude Inštituta 8. marec za varen in dostopen splav v Evropi. Kajti poziv, ki sega čez domači plot, je bolj vpliven in viden, kar pa desnici, ki v Bruselj pošilja peticije o nujnosti obsodbe komunizma in obtožbe o nedemokratičnosti naših medijev, zagotovo ne godi.

Ob snemanju dokumentarnega filma Ženska, ki je obravnaval vse ključne parametre ženskega vprašanja – od njenih pravic do njenih krivic, sem bila nemalo presenečena, da je o tem, kdaj so pri nas ženske dobile volilno pravico, vedelo zelo malo ali skoraj nič vprašanih anketirancev. Takrat so se mi pred očmi zavrteli posnetki starih mamic, ki so takoj po koncu druge vojne prihajale na volitve celo v samokolnicah, ker so bile že tako betežne, ampak hkrati tako vznesene, da sploh lahko volijo.

  "Pravica do splava je temeljna pravica," je bilo geslo gibanja, ki je v Franciji doseglo vpis te pravice v ustavo. Foto: Guliverimage

Čas utaplja in ohromi spomin, če v njem gojimo tišino. Danes, po toliko letih utrjevanja pozicij enakopravnih pravic, se mi zdi, kot da je vračanje na stare tirnice podrejenega statusa žensk nemogoče, saj smo spisali primerne zakone in načeloma skrbeli za pravično klimo. A, če se samo malo ozrem naokoli, me pogled na sicer zgledno participacijo zastopanosti žensk v politiki ali dviganju deležev in moči na drugih področjih ne more zadovoljiti, saj je prisotna še kopica skrb vzbujajočih problemov – od porasta nasilja, kjer so ženske primarne žrtve, do podcenjujočih položajev v prekarnih, izkoriščajočih delovnih razmerjih in neplačanih ali nižje plačanih delih.

Resničnost iz na videz banalnosti vsakodnevnega življenja bi nas morala zelo skrbeti kot tudi dejstvo, da se po nemarnem izgublja zgodovinski spomin o nekoč vzpostavljenih solidarnostih, ko so javne službe koristile dobrobiti ljudi, ne pa žepom. Vse to nas mora voditi k nenehni budnosti.

Zato v nadaljevanju obnavljam stvari, ki žal odhajajo iz spomina in so me ob februarskih dogodkih, ko je bilo govora o enačenju fašizma s komunizmom, še posebej vznemirile. Pustimo ob strani, da jih je izrekala ženska. 

Judežev poljub

Leta 1938, ko je fašizem v naših krajih že popolnoma jasno pokazal zobe, so tigrovci v Kobaridu pripravili atentat na Mussolinija, ki je prišel na otvoritev kostnice in številnih gospodarskih projektov. Na kobariškem trgu ga je dočakala zbrana množica, v kateri je bilo mnogo otrok. Mlada Tatjana Miklavič je bila določena, da mu izreče dobrodošlico. Na stara leta je Tatjana pripovedovala, da se še vedno spominja vonja njegovih rokavic in da jo je bilo strah, ko jo je dvignil in poljubil na čelo.

Na mestu, kjer jo je poljubil, ji je kasneje zraslo veliko, temno znamenje, ki ji je ostalo na čelu do konca življenja.

Pustimo ob strani vprašanje, ali je bila pravilna odločitev atentatorja Franca Kavsa, opremljenega s sedmimi kilogrami eksploziva okrog pasu, da si je takrat, ko je Mussolini poljubil malo Tatjano, tik pred zdajci premislil in ni pognal v zrak dučeja, sebe in vseh v bližini vogala kobariškega trga. Mogoče bi se sicer druga vojna začela v Kobaridu. Ni da bi danes govorili, kaj bi bilo, če bi bilo.

Lahko pa ozavestimo to, kar je bilo in kar se danes pozablja do te mere, da vidimo žrtve druge vojne v vrstah okupatorja, lastne pa pozabljamo.

Farsa ob odvzemu odlikovanja

Pri tem mislim tudi na predlog italijanskih oblasti, da posthumno odvzame odlikovanje, ki ga je Tito prejel kot nagrado za prijateljstvo in zaščitništvo Italije in zahodnega sveta. Ko je Mussolini po dolini Soče trosil "ljubezen", se "poklonil miru" v luči spomina na prvo svetovno vojno in "sejal napredek ter gospodarski razcvet", je za lepimi besedami utrjeval fašizem in zločine, za katere mu nihče ni nikoli odvzel nobenega odlikovanja. Se pa sedaj njegovi potomci zavzemajo za odvzem odlikovanja jugoslovanskemu voditelju, ki se je uprl zločinom.

Ne bega me, ko padajo odlikovanja. Bega me, ko padajo resnice, ko se spomin usmeri v zločine komunizma in spregleda, kaj šele prizna, zločine fašizma. Zato se moramo k resnicam vedno na novo vračati.

Nič kolikokrat se je Italija odločila, da bo odvzela državno odlikovanje maršalu Titu. Še najbližje uresničitvi tega cilja je tokrat, ko je volja vladajoče stranke Bratje Italije premierke Giorgie Meloni še posebej udarna. Tako so poslanci spodnjega doma parlamenta nedavno odobrili zakonski predlog, po katerem bodo ob priznanje tudi pokojni odlikovanci, kar po sedaj veljavni zakonodaji ni možno. Titu jemljejo priznanje, ker je zgrešili "kruta dejanja in zločine proti človečnosti".

Spravno srečanje predsednikov Slovenije in Italije, Boruta Pahorja in Sergia Mattarelle, pred spomenikom bazoviškim junakom leta 2020. Foto: Guliverimage Ob operiranju s fojbami se Giorgia Meloni in njeni Bratje ne sklicujejo na poročilo mešane slovensko-italijanske zgodovinske komisije, ki kontekstualizira pred-, med- in povojno zgodovino obeh držav. Njen prefinjen in na osebnih usodah spesnjen govor, izrečen v Bazovici na dan spominjanja, je bil v Sloveniji sprejet tolerantno in celo prijazno, saj je v uradnih krogih obveljala drža, da treba pač počakati, da gre ta vlak mimo in počakati, da po prazničnem desetem februarju pride enajsti februar.

Ampak enajstega februarja je Meloni odpeljala vlak z nekaj milijonov vredno ciljno razstavo, ki je prepotoval celo Italijo z jasnim sporočilom o žrtvah, ki jih je zadal Tito, komunistični morilec Italijanov. Zlo, ki ga je z okupacijo slovenskega ozemlja in duha povzročil fašizem, pa se tako postopoma briše.

Večkrat kot bo ponovljeno sklepanje, da je bil naš odpor fašizmu v resnici komunistična morija, ki jo je vodil maršal, odgovoren za tragedijo fojb in množično izselitev, bolj bo osvojena. In tu je problem, zaradi česar težko sprejemam držo, da sta Borut Pahor in Sergio Mattarella z roko v roki na bazoviškem šohtu in pred obeležjem štirim "teroristom" oziroma žrtvam fašizma že vse postorila in smo sedaj lahko mirni in tiho. Kajti ob postopkih priprave terena za odvzem odlikovanja komunističnemu jugoslovanskemu voditelju Josipi Brozu – Titu v vrstah Bratov Italije pravijo, da je to le začetek in da je treba storiti še veliko več. Več, kot so sporočila iz sanremskega odra, vrelca solz, šova in emocij.

Osebne zgodbe malih ljudi, ki so z novo mejo zapuščali svoje domove, seveda niso preproste. Tudi osebne zgodbe tisočih primorskih Slovencev, ki so ravno tako morali zapustiti svoje domove, niso enostavne. A ti nimajo takega vlaka, ki bi šolajočim in ostalim utrjeval zgodovinske dogodke. Vprašanje je, ali bo slovenski delež tako pričakovane evropske prestolnice kulture finančno zmogel nadomestiti ta manko.

In kaj je narobe z odlikovanjem, da naj bi ga skoraj pol stoletja po Titovi smrti vrgli stran? Leta 1969 mu ga je kot najvišje priznanje za tuje državljane med obiskom v Beogradu podelil tedanji socialni demokrat, predsednik Giuseppe Saragat. To je bil čas urejanja meje med državama, ki se je dokončno zaključilo leta 1975 s podpisom Osimskih sporazumov,  ki so z majhnimi popravki potrjevali sporno ozemlje, zarisano v Londonu že leta 1954.

Konec 60 in v 70 letih prejšnjega stoletja so se zelo krepili medsebojni sosedski in še posebej gospodarski odnosi. Tito se je takrat srečal tako s papežem kot šefom Fiata. Na Fernetičih se je načrtovala odprta cona, v Sežani so rastle zgradbe, ki so bile dimenzionirane za širše, ne le domače občinstvo (npr. Kulturni dom Srečka Kosovela). Poleg tega je svet Tita dojemal kot učinkovitega vodjo odporniškega gibanja proti nacizmu in fašizmu.

Velja prisluhniti tudi Jožetu Pirjevcu, ki razloge za najvišje državno odlikovanje v svoji knjigi o Titu vidi predvsem v dejstvu, da je šlo za čas, ko je bila v zraku opcija, da bi Rusi poleg Češkoslovaške napadli tudi Jugoslavijo in se približali Italiji. Takrat je Tito jasno nasprotoval takim idejam in na ta način pomagal obvarovati evropski Zahod.

Nikoli pozabljene rane …

Ampak vsi ti konteksti pri naših sosedih in mnogokrat tudi pri nas, niso v prvem planu. Na "rane, ki se jih ne pozablja", se je Italija spomnila tudi ob našem vstopu v EU, ki je bilo za Italijo gospodarsko in tudi sicer pomembno. Silvio Berlusconi in zunanji minister Gianni de Michelis sta takrat spomnila, da je treba pred pogovori o slovenskem polnopravnem članstvu v EU vrniti optantsko premoženje, mogoče tudi odpreti razpravo o vrednotenju in pomenu Osimskih sporazumov, ki opredeljujejo dokončno mejo med državama, zaščito narodnih manjšin in gospodarsko sodelovanje.

Borut Šuklje je v svojih slikovitih spominjanjih opisal sestanek Janeza Drnovška z italijanskim predsednikom vlade, Romanom Prodijem iz leta 1996. Pogovor je potekal v prijetnem vzdušju, do točke, ko je Prodi vprašal, kako je s slovenskimi odškodninskimi vplačili Italiji.

Drnovšek je, kot barvito opisuje Šuklje, v svojem počasnem slogu in ob zanj tipičnem navideznemu pisanju po papirju pojasnil, da Slovenija svoj del dolga, 53 milijonov dolarjev, redno vplačuje na fiduciarni račun Dresdner banke v Luksemburgu. Govora je namreč o pravični, v sporazumu definirani odškodnini za odvzete ali zapuščene nepremičnine italijanskih izgnancev iz Istre in Dalmacije, ki znaša 110 milijonov ameriških dolarjev – 62-odstotni delež je bil določen za Slovenijo, 38 odstotkov pa je bilo naloženo Hrvatom.

Prodi je bil z Drnovškovim pojasnilom zadovoljen, bivši državni sekretar v Berlusconijevi vladi, Roberto Menia, ki je bil zraven, pa je znorel. Kot zapiše Šuklje: "Vstal je od mize, prišel k Prodiju in začel vpiti ter cepetati in ropotati, da Prodi govori o veleizdaji države in da v svoji zaslepljenosti ne razume, da je treba namesto odškodnin in judeževih novcev na fiduciarnem računu banke zahtevati takojšnjo vrnitev vse odvzete zemlje v naravi."

… in nikoli dvignjen denar

In res, denarja za zapuščeno imetje italijanskih optantov, ki ga je Slovenija nakazala do centa natančno (57.707.679 ameriških dolarjev) že v letu 2002, Italija vse do danes ni dvignila, saj je vedno računala, da bo "preskočila" sporazum in dobila nepremičnine vrnjene v naravi.

Nekdanja premierja Italije in Slovenije, Romano Prodi in Janez Drnovšek. Fotografija je iz leta 2003, ko je bil Prodi predsednik Evropske komisije, Drnovšek pa predsednik Republike Slovenije. Foto: STA Če bi ga dvignila, bi morala obmolkniti in ne več računati na ozemlje, ki je že davno dobilo dokončno mejo. Čeprav je Antonio Tajani rad vzklikal: "Živela italijanska Istra, živela italijanska Dalmacija", ne trdim, da na to računa še danes, a dejstvo je, da ima Italija preračunljive razloge, zakaj pušča dogovorjeno nadomestilo za nepremičnine optantov nedotaknjeno. Gre sicer za njihov notranji problem, a očitno tudi za neko preračunljivost, ki ima svoje ozadje.

Medtem ko italijanska vlada snema filme, poganja vlak spoznanj in v najbolj številčni ministrski zasedbi prihaja na "dan spomina" na tržaški Kras, se pri nas ponavljajo razprave o tem, ali smo Primorsko priključili ali vrnili matični deželi. Težko bomo dočakali, da se bo kdo prišel prikloniti umrlim taboriščnikom na Rabu, kjer so od lakote, bolezni in mučenja umrli številni Slovenci, ali da bi obiskali Gramozno jamo, kjer je italijanski okupator ustrelil 185 talcev, ne da bi jim sodili, kaj šele dokazovali njihovo kakršnokoli krivdo.

Slovenija ni nikoli zahtevala povračila za izgube v času fašizma. Po vojni je sicer zahtevala kaznovanje vodje požigalcev Narodnega doma in zagrizenega fašista Francesca Giunte, a se to ni zgodilo. Še več, po vojni je v Italiji prejel številne prestižne naslove, tudi od papeža.

Meja, ki naj združuje

Ena težje določljivih mej, ki je delila dva politična sistema, kompleksno zgodovino, polno izdaj in ponižanj, ni prinesla polnega zadovoljstva ne Sloveniji ne Italiji. Ranila je ene in druge, nihče ni bil z njo popolnoma zadovoljen. Rezala je grobove in hleve, trgala hribe od dolin, porušila upanje na Trst in Gorico, a nam tudi odprla obalo in morje. A hkrati nas je naučila živeti v večkulturnosti in pretočnosti in odprtosti, kjer ideologije ne diktirajo več cene ljudi. Še več, soočenje enih in drugih je postala prednost, ki se bo – upajmo – nadgradila s projektom dveh Goric, evropskih prestolnic kulture. V poznih šestdesetih letih je meja veljala za najbolj odprto mejo v Evropi med državama z različno družbeno ureditvijo.

Naj se ta tradicija sedaj, ko mej res ni več, raje nadaljuje, kot spodkoplje.

A za bivanje v sožitju so nujni čisti računi. Kar ne pomeni, da ne pozabimo na fašizem, ki je iz Evrope naredil svetovno klavnico, katere prvi krvavi zamah je bil zadan prav Slovencem.

Slovenski odzivi so vedno diskretni, zmerni, prijazni, uvidevni in oklepajo se načela o dobrih medsosedskih odnosih, češ vemo, da so vse poteze naslednikov fašizma – tistih okupatorjev, ki niso nikoli obračunali s svojo fašistično preteklostjo – le manevrsko orodje za lastne notranjepolitične (ne)stabilnosti. Eni se pač ob teh sklonjenih glavah miroljubnosti in drže pametnih in trpežnih sosedov jezimo, ko se pred nami vrtijo vojne podobe sekanja glav, požigov nosečnic, zažiganja posesti, posiljevanja z ricinusom, izguba domov in shiranih taboriščnih otrok, drugi pač ne. A s tem prispevajo k pisanju alternativne zgodovine in ne vključujoče prihodnosti. 

Gre za simbolni pomen

Tito je zbral verjetno največ odlikovanj med vsemi tedanjimi, mogoče tudi kasnejšimi državniki, saj jih je strastno ljubil, kar je nedvomno sovpadalo z njegovim pretiranim (samo)povzdigovanjem kulta osebnosti. Imel je skoraj sto tujih odlikovanj iz vseh koncev sveta in raznolikih političnih sistemov. Doma so mu celo pred smrtjo predlagali, da mu po treh imenovanjih za herojstvo, podelijo še četrto, ker je uspešno prestal operacijo, kar so potem še pravočasno umaknili, ko se je operacija izkazala za neuspešno.

Ne bomo jokali za odlikovanjem, smo pa lahko presunjeni nad sporočilom in simbolnim pomenom tega odvzema. Na nek način se ta odvzem razume tudi kot pozabo, da so bili naši fantje prve žrtve antifašističnega upora v Evropi, ki so padli pod italijanskimi streli že desetletje pred tem, ko se je začela vojna. Pa tudi kot pozabo na najlepšo grmado, ki jo je kdaj videl Trst, ko je gorel naš Narodni dom, ki so ga zakurili fašisti. Tisti dom, ki mu je Meloni nasprotovala, da se ga nam vrne.

Kolumna, ki je pristala drugje

Pravzaprav sem danes hotela pisati o grehih, ki se ob Fidesovi stavki dogajajo v zdravstvu. Sem zašla, ampak vseeno naj končam prav s tem – namreč z dejstvom, da se s tako drastičnim spodnašanjem zaščite zdravja in življenja ne v novi ne v stari državi še nismo soočali. Tudi s tako neomejenim napuhom stavkajočih in nezmožnostjo dogovarjanja ne.

Grožnje Fidesovih zdravnikov o možnosti kolektivne odpovedi dela so dosegle rob normalnega, saj tovrstno izsiljevanje v prevodu pomeni ukinitev javnih bolnišnic in postopni vstop v sistem, kjer bo zdravstvo dostopno tistim, ki ga bodo lahko plačali. In to je ta čas, ki jemlje voljo.

Siolova kolumnistka Majda Širca Foto: Siol.net