Sobota, 10. 8. 2024, 22.00
3 dni, 14 ur
Majda Širca: Misija nemogoče
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,21
Slavnostne otvoritve, proslave, svetovne razstave in podobne ritualne manifestacije vedno spregovorijo tudi s simbolno govorico, ki demonstrira moč prireditelja, vrednote časa in stopnjo družbenega razvoja posameznega prostora. Čeprav je od otvoritve poletnih olimpijskih iger v Parizu preteklo kar nekaj Sene, se je treba spomniti, da bi trupla žrtev vseh vojn, ki so se odvijale v celotnem obdobju olimpijskih iger, lahko zapolnile vse stadione tega sveta, kajti vse zahteve po premirju že dolgo nimajo več nobenega efekta. Naj spomnim, da je število ubitih palestinskih civilistov v Gazi te dni že preseglo številko 40.000, bojišča pa se zgolj še širijo.
Na olimpijskih igrah je mogoče skoraj vse: se dvigniti kot ptica, hoditi po vodi, telo približati stroju, strenirati mišice kot v virtualnem svetu robotov. Tudi prekriti telesa z diamanti in ne več s potnim prahom, ki so ga tekmovalci v antiki odstranjevali z golih teles s strgali, kot nam v vsej svoji presunljivi lepoti kaže bronasti rokoborec Apoksiomen, ki smo ga po slavni najdbi na Lošinju občudovali tudi v Ljubljani.
Edina nemogoča misija olimpijskih iger je premirje, pozabljeno in danes utopično pravilo izvornih olimpijskih iger. V antiki so ga uzakonili tudi zato, da bi športniki in obiskovalci lahko varno pripotovali iz svojih mestnih držav na Olimpijo, prizorišče iger, kamor vojska ni smela vstopiti. Med nekdanjimi načeli ustavitve vojn in modernimi časi ni več nobene vezi, le rahli že vnaprej na poraz obsojeni poskusi pozivanja k prenehanju bojevanja – tokrat vsaj z zadoščenjem, da je k premirju v Varnostnem svetu Združenih narodov glasno pozivala prav Slovenija.
Danes zvečer bo na slovesnem zaključku poletnih olimpijskih iger v Parizu najbrž odmevala akcija iz filmov Misija: Nemogoče, ki v omenjenem kontekstu še najbolj ustreza stanju nemiru v svetu, njegovi latentni ogroženosti in potrebi po sposobnem odrešitelju, ki je zmožen preskakovati še tako nemogoče ovire in izumiti alternativni svet. Zvečer se pričakuje nastop Toma Cruisea, igralca, ki se na filmskih setih ne ravno pogosto poslužuje dvojnikov – sploh v Misiji: Nemogoče, saj številne kaskaderske trike izvaja kar sam. Že po tej logiki si podaja roke z drznimi športniki. Cruise bo simbolno ponesel olimpijsko zastavo v Los Angeles, kjer bodo naslednje poletne olimpijske igre. Menda bo plezal po francoskih fasadah in ikoničnem Hollywoodskem napisu v Los Angelesu ter naredil most med evropsko in ameriško pop kulturo.
Prizor iz filma Široko zaprte oči s Tomom Cruisom in Nicole Kidman.
Mogoče pa bo umetniški direktor Thomas Jolly referiral na poslednji Kubrickov erotični triler Široko zaprte oči (Eyes Wide Shut), torej na film, kjer se filmska (in takrat tudi realna) zakonca Tom Cruise in Nicole Kidman ukvarjata predvsem z dušo, s telesi pa le v morečih psihoseksualnih fantazijah, ki brišejo tabuje in mite o družinski sreči. Vizualno in interpretativno bi bilo tu dovolj materiala za ponovne polemike o dekadenci sveta. Francozi so bili na ta film nori, slavna revija Cahiers du cinéma ga je razglasila za najboljši film leta 1999, Kubrick pa je eden najpomembnejših filmarjev dvajsetega stoletja. Ker so po otvoritvi še vedno nekateri vroči zaradi za krščanski prostor spornih prizorov – celo v Dnevniku smo npr. te dni brali, da je otvoritvena slovesnost postregla z obilico razgaljenih intimnih predelov teles in vulgarnimi ter obscenimi nastopi številnih umetnikov –, me prav zanima, kako bi se Jolly lotil Kubrickovih religioznih orgij, ki jih je z maksimalnim hedonizmom uprizarjala sekta bogatašev. Hočem le reči, da je človeška duša – in s tem tudi umetnost – večplastna in kompleksna zadeva, pred katero ne velja na široko zapirati oči.
Kako oživljati zgodovino? Kje so meje med realnostjo in fikcijo?
S to mejo se praviloma poigrava Umetnost. Otvoritvena slovesnost mi je bila všeč v točkah, ki so ponujale možnosti kontekstualnega branja zgodovine in umetnosti, ko je šarila po referencah in se spogledovala s citati. Ko ni originalov, je čas za reciklažo. V tem smislu se je vsaj sprožil razmislek, da obstaja neka spomina vredna preteklost, ki jo žal gojijo le še muzeji in podobne javne institucije. Ponavljati jo je treba tudi zato, ker preteklost sploh ni enoznačna, kot so npr. enopomenski kakšni Pričevalci na RTV Slovenija, ki jih lahko gledate istočasno na drugem, tretjem in še lokalnem programu, četudi ne vsebujejo nikakršnega novinarskega presežka razen izpostavljanja ene plati zgodovine.
Na otvoritvenem spektaklu nam kratki kader prihoda vlaka na železniško postajo, ki se zapelje v filmsko platno in ga raztrga, pove, da sta bila brata Lumière pionirja filmskega realizma. Sanjavo potovanje na luno, kjer se znajde tudi Mali princ, pa spomni, da je bil Georges Méliès oče vse filmske iluzije. Da so torej Francozi dali svetu temelje filmske umetnosti.
Mimogrede, ali je katerakoli slovenska proslava ali ambicioznejša prireditev kdaj spomnila na prve metre slovenskega filma, ki jih je pred skoraj stodvajsetimi leti v Ljutomeru posnel dr. Karol Grossman? Govorim namreč o tem, da dokler o stvareh ne govorimo, jih ne pošiljamo v javnost in ne analiziramo, jih narod ne bo posvojil, premestil v podzavest in jih vtkal v polje, ki konstituira našo identiteto.
Naj nadaljujem z nekaterimi referencami iz otvoritvenega spektakla: prizori trikotnika z žensko in dvema moškima, posnetimi med knjigami, so priklicali Françoisa Truffauta. Njegov antologijski film Jules et Jim (1961), najstarejši pariški novi most na Seni, Pont Neuf, ki ga je na film s svojima ljubimcema prenesel Leos Carax, pa je eksplodiral v treh barvah in treh temeljnih vrednotah Svoboda, Enakost, Bratstvo. Da ne naštevam naprej. Dvomim, da bi s tem prepričala našega nekdanjega ministra za kulturo, ki je ob slovesnosti priobčil, da je Francija na otvoritvi spomnila na svojo veliko vlogo pri izkoreninjenju Zahodne civilizacije, namesto da bi spomnila na bleščeče dosežke svoje kulture!
A ko se umetnost novega obdobja dotakne rimskokatoliške umetnosti, vedno nastane škandal. V zadnji kolumni npr. omenjam, kako je Cerkev napadla in zavrnila vrhunskega Caravaggia, ki je na sliki Smrt device Marije (1606) za model Marije uporabil prostitutko, ki se ji je zaradi intimne izgube zmešalo in se je v bolečini vrgla v Seno. Razkrinkavanje ali parodiranje krščanske ikonografije nikoli ne mine brez glasnega zgražanja in nasprotovanja. Tako kot so se muzali nad pariško otvoritvijo ob reviji ikone modnega oblikovanja, Jean Paul Gaultiera, tako so nekoč vpili, ko je Federico Fellini v filmu Rim (1972) prestavil modno revijo v cerkev.
Diplomacija Judeževega izdajstva
Marsikdo se spominja, kako je konec osemdesetih razburil film Martina Scorseseja Zadnja Kristusova skušnjava, ker naj bi bil Kristus prikazan v preveč človeških, torej tuzemskih podobah – pa ne le v odnosu do Marije Magdalene, temveč predvsem v odnosu do svojih učencev. Zbodel je način, kako ga je eden izmed apostolov potem, ko jim je ob zadnji večerji umil noge, izdal. Po evangelijih, ki so vendarle interpretacija interpretiranega, ga je takrat Judež izdal za 30 srebrnikov, zaradi česar so Jezusa kasneje trpinčili in križali. Ampak film razvija tezo, da je bil Juda pravzaprav Jezusov osvoboditelj, ki je s taktično potezo pomagal, da se je utrdil skozi žrtev, se znebil telesnih spon in postal resnično duhovni človek. Scorsese tako Judeža premesti (prosto po Evangeliju po Judu Iškarijotu) iz izdajalca v diplomata. Mar ni prav žrtvovanje zagotovilo Kristusu večnost?
Filmi seveda ne pišejo zgodovine, so pa kot rezultat pripovedi in imaginacij, ki jih niza družba, lahko tudi zanimiva pot po človeških (ne)znankah. Pri umetnosti je še posebej vznemirljivo dejstvo, da nemalokrat napoveduje družbene spremembe ali jim po neki svoji logiki interpretativno sledi. Poglejmo primer Zadnje večerje, freska v cerkvi sv. Martina na Bledu, ki jo je sredi tridesetih let naslikal Slavko Pengov. Obstajajo teze, da ima Judež v osrednjem prizoru Jezusa z apostoli podobo Lenina. Ima zadržan, nekoliko potuhnjen in s krivdo zaznamovan pogled. Mogoče gre za slučajno podobnost, mogoče tudi ne. Pengov je namreč Lenina – sicer v drugih kontekstih – večkrat skiciral. Tudi Tone Kralj, ki je skoraj vse primorske cerkve poslikal s protifašističnimi in protinacističnimi motivi, je v Vrtojbi Karla Marksa poslal v pekel.
Zadnja večerja, freska v cerkvi sv. Martina na Bledu, ki jo je sredi tridesetih let naslikal Slavko Pengov.
Zanimivo je, da je bil Pengov pred vojno eden od upov cerkvenega slikarstva. Po vojni se je prelevil v dvornega freskanta novega režima – v glavnega predstavnika socialističnega realizma. In tudi tokrat je bil dober. Deset let kasneje, na drugi strani jezera – v Titovi vili na Bledu – je naslikal freske s prizori vojne in zmage. Te freske ne velja skrivati za zaveso, saj so več kot zanimive. Ljudstva tu ne vodi več Marija, ampak Delacroixova žareča žena z otrokom in zastavo – Svoboda na čelu revolucije. Pri nas je bilo socialističnega realizma bolj malo, a ga ne velja pozabljati, sploh ob dejstvu, da je marsikatero delo predstavljalo kontinuiteto s predvojnim sakralnim slikarstvom.
Freska s prizori vojne in zmage Slavka Pengova v Titovi vili na Bledu.
Guernica
V ponedeljek, 26. aprila 1937, so špansko Gerniko preletela nemška letala, ki so na mesto spustila 50 ton bomb. Bil je semenji dan in v kraju je bilo zbranih precej ljudi in pribežnikov. Za Hitlerja in Mussolinija je bila to generalka za drugo svetovno vojno. Cilj bombardiranja je bil dokončno zlomiti upor republikanskih Baskov in prevzeti tamkajšnje rudnike.
Prvi maj leta 1937 so v Parizu zaznamovale orjaške manifestacije s slogani Svoboda, mir, kruh! Po ulicah Pariza so se vile povorke v čast delavskemu prazniku in v podporo revoluciji v Španiji.
Slika Pabla Picassa že skoraj devet desetletij kliče k premirju in miru.
Pablo Picasso je bil takrat v Parizu, a ni stopil iz stanovanja. Snoval je naročeno (in že plačano) sliko za svetovno razstavo, ki je bila tisto leto v Parizu. Takrat že zelo cenjen, za nekatere celo precenjen slikar, je Guernico, eno najbolj mitičnih in emblematičnih slik prejšnjega in najbrž tudi sedanjega stoletja dokončal v nekaj dnevih, 4. maja. Slika že skoraj devet desetletij kliče k premirju in miru. A hkrati opozarja, da je tisti poziv: "Nikoli več!" vsakič na novo votla fraza.
Svetovne razstave in nacionalni prestiž
Svetovno razstavo umetnosti in tehnike v modernem življenju – danes ji pravimo Expo – so odprli 24. maja 1937. Pariz jo je gostil že šestič. Na njej so države predstavile dosežke moderne dobe, še posebej novega televizijskega medija, arhitekture in industrijskega oblikovanja. Kot vedno ob takih manifestacijah je šlo za nacionalni in politični prestiž držav: katera bo najmogočnejša, najsodobnejša in najbolj tehnološko napredna. Na razstavišču ob Eifflovim stolpu sta izstopala nemški in ruski paviljon. Nemški je imel avtoritarne Speerove konture, opremljen je bil s slikami arijskega stila, predstavili so Mercedes-Benz in prikazovali domovinske filme. Nasproti pompoznega nemškega paviljona je stal nekoliko nižji, a še vedno impozanten sovjetski paviljon z znanima skulpturama kolhoznice in delavca. Nekje vmes je ždel španski paviljon z Guernico, ob kateri je bila še fotografija Garcia Lorce, v gledališkem prostoru pa je Luis Buñuel pripravil kulturni program s filmi, ljudskimi igrami in plesnimi večeri. Sredi paviljona je rastlo drevo. Hiša je bila sicer preprosta, a nabita z dramatično vsebino.
Svetovno razstavo Expo v Parizu so odprli 24. maja 1937.
Nemški poročevalec je takrat za španski paviljon zapisal, da je brezvezen, neviden: "V paviljonu rdeče Španije ni videti nič pomembnejšega. Videti je nekaj fresk, vsaj ena se zdi, prikazuje sanje norca: zmešnjavo nerazumljivih simbolov in človeških udov, kot bi jih narisal štiriletni otrok." Picasso ni hotel risati uniform, letal, bomb – zanj je bilo vse to daleč stran od alegoričnega načina predstavnosti. Guernica govori o ubijanju z Minotavrom, odtrgano cvetlico, krikom obraza, iztegnjeno roko, s plamenom, z besnim bikom, ki izgubi miroljubni pogled, s konjem, ki ga smrt upogne k tlom.
Španski borci
Picasso ni dovolil, da bi slika prišla v Španijo za časa Francovega življenja in vse dokler niso tam zavladale svoboščine in demokracija. Danes je v Reini Sofiji, v muzeju sodobne umetnosti, kjer na njihovo prošnjo hranijo tudi našo Povečavo, dokumentarni film o Guernici, Francovem mavzoleju v Dolini padlih in o Slovencih, ki so sodelovali v Španski državljanski vojni. V mednarodnih brigadah se je namreč v Španiji bojevalo več kot 35 tisoč prostovoljcev z vseh koncev sveta, tudi okrog 600 Slovencev.
Spominjam se enega izmed udeležencev državljanske vojne, Vlada Makuca, ki se je kljub starosti in krhkosti še dokaj natančno spominjal takratnega bojevanja v Španiji. Pred očmi mi je ostal njegov žalosten, pravzaprav objokan obraz, ko sem ga potem, ko smo že ugasnili kamere, vprašala, kaj meni o preimenovanju ljubljanskega kulturnega doma Španski borci. Bilo je to namreč v času, ko je vlada Janeza Janše predlagala, da bi Španske borce poimenovali v Dom sv. Jurija. Krhko telo nekoč klenega borca se je ob tem zlomilo. S tresočim glasom je dejal, da se bo, če se bo to zgodilo, ulegel na cesto, pa četudi bodo tja pripeljali tanki.
Berlin 1936
Seveda so olimpijske igre tekma moči, vztrajnosti, dresure, volje in zmožnosti, a nič manj niso tekma, kjer se uveljavlja politični prestiž. Leta 1936 je bilo povsem jasno, koliko tehta Nemčija in kaj pomeni glorifikacija nacističnega režima. Ni človeka, ki ne bi še danes dvomil v takratni angažma Leni Riefenstahl, režiserke, športnice, igralke, fotografinje, ki je pred berlinskimi olimpijskimi igrami posnela dokumentarni propagandni film Zmagoslavje volje o kongresu nacistične stranke. A hkrati ni človeka, ki ji ne bi priznaval vrhunskega obvladanja filmskega dokumenta. Njena Olimpija še danes velja za učbenik filmskega dokumentarnega in inovativnega jezika. Bolj kot se je otepala pripisane ji nacistične estetike, globlje kot se je skrivala v globine morja, temine tretjega sveta in celo med Greenpeaceavci, bolj je morala dokazovati, da ni zavestno podpirala Hitlerjeve politike, temveč zgolj film.
Leni Riefenstahl, režiserka, športnica, igralka, fotografinja, ki je pred berlinskimi olimpijskimi igrami posnela dokumentarni propagandni film Zmagoslavje volje o kongresu nacistične stranke.
Spraševala se je, ali je Michelangelo grešil, ker je znal malikovati telo – prav tako kot ona, ki se je obrnila v antiko in človeka premestila v center sveta. Štiriurno Olimpijo je razdelila v Praznik naroda in Praznik lepote. Montirala je skoraj dve leti, posnela več kot petsto tisoč metrov filma, s kamero je prvič stopila v balon in prvič snemala pod vodo, snemala s 36 kamerami in seveda razpolagala z neomejenimi denarnimi sredstvi. Hitlerja je sicer močno razjezila, ker je pustila, da je film zaznamovalo zmagovito temnopolto telo Jesseja Owensa, a vzpostavila je standarde, ki jih današnja tehnologija presega le s tehnologijo. Igrala se je z rakurzi, plani in posnetki, ki so omogočali, da bi gledalcu oddaljeno telo ostalo blizu – brez komentarja, le z glasbo in virtualno montažo. Šport je videla kot estetski dogodek, zato ni silila v naporne in izčrpane izraze maratoncev, raje je vstopila v njihovo senco in odseve teles okrepila le z glasbeno kuliso. Šport je prestavila v akt umetnosti, zmagoslavje volje in filma.
Leni in Leon
Njen primer zagotovo nima enoznačnih odgovorov, zato ne čudi, da smo nekoč snovali dokumentarec, v katerem naj bi se pred kamerami srečala z Leonom Štukljem, ki ga je na olimpijskih igrah ujela v svoj objektiv. Četudi že v letih, je bil Leon za, ona – muhasta in neulovljiva – se je mehčala, a je tik pred zdajci morala v mavec. Osmrtnice so bile že napisane in nihče ni verjel, z mano vred, da bo preživela helikoptersko nesrečo. A kljub temu je čez nekaj let praznovala stoti rojstni dan.
Bruselj 1958 z modernističnim jugoslovanskim paviljonom
Na svetovnih razstavah Expo v zadnjih desetletjih države predvsem tekmujejo v prezentacijah turistične, gospodarske in kulturne prepoznavnosti. Prebojnosti je manj kot nekoč, ko svet ni bil še tako izvotlen in dostopen v vsakem domu.
Jugoslovanski paviljon na pariški svetovni razstavi leta 1958.
Jugoslovanski paviljon na pariški svetovni razstavi leta 1958 je zasnoval arhitekt Vjenceslav Richter. Imel je ekstravagantno idejo, da bi celotno konstrukcijo hiše obesil na jambor s kabli, kar je moral kasneje spremeniti v nekakšen natezni steber, sestavljen iz šestih jeklenih lokov, ki so simbolizirali šest konstitutivnih jugoslovanskih republik. Paviljon, poln modernistične umetnosti, je bil pohvaljen zaradi svoje elegance in preprostosti ter nagrajen z zlato medaljo. Po koncu razstave so paviljon prodali. Danes je v njem srednja šola v belgijski občini Wevelgem. Jugoslavija je s to postavitvijo želela sporočiti svetu, da je naš samoupravni socializem liberalen in drugačen od sveta za železno zaveso. Z odsotnostjo ikonografije socialističnega realizma pa je poudarila ključni razhod Jugoslavije s Sovjetsko zvezo. Seveda ni manjkalo sporočil o umetniški svobodi, enotnosti, bratstvu republik in veri v povojni ljudski napredek. Dobro izpeljan projekt.
Prva razstava samostojne Slovenije v tujini
V antiki se je v okviru atletskih tekmovanj tehtala tudi umetnost, najbolj izrazito v kiparstvu in poeziji. Nastopanje umetnikov mestnih državicah je v kasnejših stoletjih dobilo svoj podaljšek na različnih umetniških bienalih, ki temeljijo na nacionalnih predstavitvah, kar je najbolj izrazito na beneškem bienalu, še vedno najpomembnejši prireditvi na področju sodobne umetnosti.
Koliko razprav je že bilo, ali bi na beneškem bienalu umaknili ključ nacionalnih paviljonov, češ da umetnost ne pozna meja in državnih omejitev. A ti predlogi vedno potonejo, saj je prav ta ključ pomemben presojevalec kritikov, ki sestavljajo lestvice prodornosti sodobnih umetnikov, obiskovalci pa radi v nacionalnih kontekstih pljuvamo na svoje in tuje izbrance ali pa jim ploskamo.
Ob razpadu Jugoslavije in v času, ko so Evropo pretresale velike spremembe, smo tudi Slovenci izgubili svojo razstavno hiško v beneških vrtovih – Giardinih.
Pomembnejše je biti v prostoru, kot prostor imeti
Prva razstava slovenskih umetnikov v tujini takoj po osamosvojitvi je bila prav samoiniciativna razstava leta 1991 na beneškem bienalu – v palači univerze Ca´Tron in v času bienala. Jugoslovanski paviljon v Giardinih so si kasneje postopoma prilastili Srbi, uprava bienala pa je zaprla vrata za gradnjo novih paviljonov. Pri arhitekturni reviji Piranesi so se na bienalno arhitekturno manifestacijo svetovnih razmer odzvali tako, da so samoiniciativno pripravili razstavo, ki je zajela tudi Vizijo realnosti. Šlo je namreč za izjemno izzivalni projekt natečaja, na katerega so povabili sedem arhitektov (Miloš Florjančič, Juri Kobe, Janez Koželj, Marko Mušič, Vojteh Ravnikar, Aleš Vodopivec, Vesna & Matej Vozlič), ki so izdelali predloge za slovenski paviljon v beneških Giardinih. Brez spraševanj in dvomov, ali je to realno, papirološko urejeno in od države požegnano. Načrte in makete so postavili v možgane Benetk, na univerzo in preprosto dejali, da je pomembnejše biti v prostoru, kot prostor imeti.
Siolova kolumnistka Majda Širca, umetnostna zgodovinarka, novinarka, publicistka ter avtorica številnih prispevkov in oddaj o kulturi. Avtorica večkrat nagrajenih dokumentarnih televizijskih oddaj Povečava. Trikratna poslanka v državnem zboru in nekdanja ministrica za kulturo. In neutrudna kritičarka prostora in časa. Kolumne na Siolu objavlja vsako drugo nedeljo v mesecu.
