Sobota, 9. 11. 2024, 21.44
2 dneva, 8 ur
Majda Širca: Od kod moč, ki spreminja dom in svet
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,44
Srbsko-ameriška umetnica in performerka Marina Abramović
Na vrata premožne malomeščanske italijanske družine potrka skrivnosten lepotec. Kmalu se udomači, komajda kaj spregovori, a vseeno vse prisotne usodno spremeni. Vanj se takoj zaljubijo služkinja, sin, hčerka, mati in naposled tudi oče. Po konzumaciji ljubezni vseh družinskih članov in hišne dekle lepi tujec nenadoma odpotuje. Ob odhodu skušajo vsi udušiti žalost, ki pa je tako globoka, da se povsem spremenijo.
Žena, ki odkrije odrekano ji strast, začne oprezati za plačljivimi fanti, sin se odreče vodenju družinskega podjetja in bo raje slikar, njegova sestra po odhodu Gosta (Terence Stamp) povsem otrpne, dekla postane svetnica in se pusti živa pokopati, oče, uspešen podjetnik, pa se odloči, da bo svojo ogromno tovarno predal v last in upravljanje delavcem.
Ko pride na obisk lepotec
Pier Paolo Pasolini je to metamorfozo na politični, osebni in religiozni ravni prikazal v filmu Teorema (1968), kasneje tudi v knjigi Izrek. Sprožil je vprašanja – in ob tem tudi številne cenzurne posege –, od kod prihajajo vzvodi posameznika, da lahko tako radikalno spremeni odnose v družini in družbi. S provokativno erotično tragikomedijo in drzno metaforiko je napadel okorele vrednote religije, izpraznjene medsebojne in razredne odnose v družbi ter načel temo o naravi radikalnih družbenih preobratov.
Ta teden se je svet soočil z enim takih vprašanj v zelo usodni obliki. Kajti po volitvah v največji in najvplivnejši državi na svetu bo marsikaj drugače, na mnogih ravneh zagotovo slabše, bolj tvegano, nepredvideno, nedemokratično in ne-varno. Ne iščimo razlogov samo v prišleku, ki je kot Gost v Teoremi potrkal na vrata ameriških domov, ampak tudi v okolju, ki ga je podprlo in mu prepustilo ogromno moč, postlano z neizmernim denarjem. Težava ni zgolj v nosilcu absolutističnih sprememb tistega, ki je trkal na vrata – tokrat z vulgarizmi, prostaškimi, zlaganimi, všečnimi, izpraznjenimi in predvsem nevarnimi obljubami –, temveč tudi v tistih, ki so ta vrata odpirali in se zadovoljili z razlago, da bo odslej njihovo življenje boljše. Bo res?
To je to stanje, ta izrek, ki se je pokazal tudi na volitvah v ZDA. Na eni strani sprejem "voditelja", ki bi lahko bil v taki konstelaciji tudi pravi šofer ali pek hamburgerjev, saj je dovolj, da z robatim, naivnim jezikom, polnim žalitev, obljublja, da bo zapeljal v boljši, bolj pravičen in demokratičen svet brez nizkih plač in migrantov. Na drugi strani vrat pa ljudstvo, ki prepoznava svoje svoboščine skozi omejitev svoboščin drugih, ki verjame, da jih čakajo nizki davki in da bogati ne bodo še bolj bogati, ki so se navadili na ponižanja, ki se ne bojijo posledic podnebnih sprememb, odpis človekovih pravic, predvsem pa pravic žensk in prišlekov. Kajti v upanju na boljši standard nemalokrat spolzi vednost, da boljši standard ljudi temelji prav na naštetih vrednotah.
"Ni zgolj problem v nosilcu absolutističnih sprememb tistega, ki je trkal na vrata – tokrat z vulgarizmi, prostaškimi, zlaganimi, všečnimi, izpraznjenimi in predvsem nevarnimi obljubami –, temveč tudi v tistih, ki so ta vrata odpirali in se zadovoljili z razlago, da bo odslej njihovo življenje boljše. Bo res?"
Ampak predvolilne zgodbe so zgodbe brez posluha. Gost, ki je potrkal na vrata buržujev v Teoremi, je imel le lepe oči in karizmo, ki ni prihajala iz njegovega intelekta, temveč iz potisnjenih želja in projekcij družinskih članov, ki jih je nagovoril. Želeli so ljubezen, strast, smisel, upanje in motiv za polno življenje.
Sveta, polnega negotovosti, dvomov in pomanjkanja lastnih stališč, ni težko omamiti s podobami, vsiljenimi dvomi, hujskanjem, naj gre vse k vragu, in s strahom pred neznanim. Forma žal vsak dan bolj oblikuje vsebino.
Sonja Prosenc, režiserka in scenaristka filma Odrešitev za začetnike (2024), pravi, da je svoj film osnovala tudi na Teoremi in ne le na mladostni izkušnji, ko je mimo njenih otroških oči neprizadeto odpeljal luksuzni avtomobil, ki ni pomagal njeni družini v gorečem avtomobilu. Tudi v tem filmu v bogato in izolirano hišo, kjer domujejo posttranzicijski nouveau riche (sic, ukvarjajo se s kulturo!), vstopi lep fant, ki s svojo pristnostjo odnose v morbidno hladni družini postavi popolnoma na glavo.
A njen pater familias, spodleteli pisatelj in sanjač o Muskovih turističnih poletih v vesolje, se ob obisku prišleka ne spremeni do te mere, da bi dejansko kaj res spremenil ali pa, metaforično, svoj dvorec, v katerem domuje, predal tistim, ki za razliko od njega nimajo ničesar. Stvari bodo pač šle naprej, mogoče se bodo majčkeno spremenile, a brez globalne spremembe lastnega statusa ali sistema. Obiskovalci so skratka takšni in drugačni.
Ko pride na obisk Marina
Moderna galerija v Ljubljani je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ustanovila edinstveno zbirko Arteast 2000+ s prelomnimi avantgardnimi deli umetnikov iz nekdanjih socialističnih držav. Zbirka zajema dela o stanju duha v času tranzicij, teme identitet v Jugoslaviji, razpada Sovjetske zveze, konca ideje Vzhodne Evrope, reflektira moč državnih sistemov in položaja posameznikov v njih.
V to zbirko je svoje delo, performans Ritem 0, 1974, donirala tudi Marina Abramović. V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (MSUM) hranijo več kot ducat diapozitivov njenega šesturnega solističnega performansa in 72 predmetov (rože, parfum, med, kruh, škarje, skalpel, sekiro, kladivo, nože, žeblje in nabito pištolo), ki jih je ponudila občinstvu v morebitno uporabo za poseg v njeno telo.
Gre za njen najslavnejši, najbolj radikalen in tudi najbolj mejen performans, ki ga je izvedla pri triindvajsetih letih, ko je bila, kot pravi danes, za umetnost pripravljena umreti.
Marina Abramović v performansu The artist is present iz leta 2012
Izbor iz zbirke Arteast 2000+ je zdaj razstavljen v MSUM na Metelkovi skupaj z drugimi avtorji in avtoricami izven te zbirke, saj zbirka danes odpira vprašanje Kako naprej? (tako je tudi naslov razstave) v luči dejstva, da se je kulturna krajina tega prostora od devetdesetih do danes bistveno preoblikovala. Močno priporočam, da si ogledate postavitev, v katero se trenutno zajeda tudi predstavitev del palestinskih umetnikov in Gaze.
Kakorkoli, Marina, ki je te dni vznemirjala slovenski prostor, obiskala Piran in Cukrarno, do te razstave ni utegnila priti. To ni njena prihodnost.
Gledano nazaj in v luči njene današnje prezence je nekoč, ko je izvajala svoje radikalne performanse, šlo za izvorno drznost in predrznost, ko je svoje telo uporabila kot ultimativno orodje, ga podvrgla možnosti poškodovanja, ran ali celo smrti. Zdaj pa z bojem proti minljivosti in v do konca pripeljani želji po fascinaciji vse po malem spodnaša.
Telo izpostavlja kot upor času in ne kot upor sistemu – če je v eksplicitni obliki družbenega nezadovoljstva kot tak sploh obstajal. Komunizem ji je prišel prav kot citat, kot ovira in kot del delovanja v svetu kapitala – ne le zaradi trga, ki zeva iz ozadja projektov, ampak neke moči, ki jo fascinira.
Ampak to ni njen problem, zakaj bi bil. Bolj je naš, ko ploskamo, če ji šef pripravi nepozabni večer s pojedino v jesenskih barvah in sezonski garnituri: s kaviarjem iz ajvarja in z visečimi ocvirki, zavitimi v folijo, da asociirajo na sladkarije iz bivše juge!
Skratka, ta teden se je zdelo, da tudi pri svetovno poznani umetnici Marini forma definitivno definira vsebino. Na tej poti ji slovenski prostor zvesto asistira. Sicer ne tako daleč kot nekoč Črna gora, ki ji je pred dobrim desetletjem na Cetinju ponudila ogromne zapuščene prostore nekdanje tovarne hladilnikov Obod. Projekta sicer niso izvedli, je pa Marina iz te zgodbe izpeljala samopromocijski projekt.
Marina Abramović obdobju, ko je živela še v Jugoslaviji – zapustila jo je leta 1975 –, pripisuje izpraznjenost, represivnost in dolgočasje. Če je treba, pripoved prilagodi na ta način, da omejitve takratnega sistema, vojaško hladnost staršev partizanov – menda tudi herojev – predstavi kot prednost, saj je bila po eni strani zatrta, a hkrati tudi privilegirana umetnica, ki je z nekaj kolegi lahko eksperimentirala v Titovem kulturnem centru. Zdaj meni, da je oblast takrat tolerirala body art in performans, ker nista nikomur škodila. Tudi zahvaljujoč omejitvam v socializmu oziroma komunizmu – to poimenovanje ji je bližje – je zdaj ena najvplivnejših sodobnih umetnic, saj ji je sistem postavljal ovire, ki so jo spreminjale v vojščakinjo, bojevnico, zmagovalko. Tudi s tem, ko je mama ni nikoli poljubila, kot pove v skoraj vsakem intervjuju.
Zavožen, a hkrati fajn svet
Ta svet je problematičen, v marsičem zavožen, Trump je bedak, je te dni jasno povedala, a zaradi njega ni pisala manifestov, kot se tudi ne spomnim, da bi se ukvarjala z Miloševićem ali da bi imela zadržke pred medaljo, ki ji jo je Aleksandar Vučić izročil pred petimi leti, ko je imela v Beogradu veliko retrospektivo, češ da jo je bivša država odgnala, nova pa sprejela. Kajti prvenstveno zanimanje njenega dela je telo, ona sama, njeni odnosi z drugimi in preizkušnje lastnih meja. Za tovrstno umetnost bi nekoč, kot rečeno, tvegala življenje, danes pa seveda ne.
Danes je polje njenega dela povsem nekje drugje. Je vrt, kjer se nabirajo sadeži zaslug za preteklo delo, a hkrati je tudi trdna promocijska mašinerija, ki – v primeru njenega nedavnega obiska Pirana in Ljubljane – sega dlje od oglaševanja svoje razstave prihodnje leto v Cukrarni. Gre nedvomno za dobro tlakovano akcijo, ne naključno podprto s pozornostjo predsednice države Nataše Pirc Musar. Nedvomno je zelo pozitivno, da se predsednica posveča umetnosti, a če že, naj jo spomnimo, da v newyorškem MoMA ni nastopala le Marina, ampak je imel retrospektivo svojih filmov tudi Karpo Godina, ki bi lahko tudi dobil ajvar za kaviar.
Karpo Godina
Maja Doroteja Prelog je letos posnela osupljiv celovečerni dokumentarec Cent'anni, v katerem s kamero spremlja čustvena stanja para, ki se sooča s svojimi tesnobami ob premagovanju smrtonosne bolezni. Režiserkin fant Blaž Murn se po zdravljenju levkemije namreč poda po zahtevni kolesarski poti od italijanskih Dolomitov do Etne. Koliko vzdrži telo, koliko volja in koliko ljubezen, nam nepretenciozno in iskreno niza film. Mnogo bolje od marketinško zastavljenega body arta.
Socializem je vzgojil bojevnike, ki jih je kupil kapitalizem
Želim le opozoriti, da se včasih do umetnosti pristopa z dvema obrazoma: enkrat se po njej pljuva, češ da umetniki obremenjujejo vlak, ki ga vleče gospodarstvo, da praznijo proračun in s pokojninami obremenjujejo delovno ljudstvo, drugič pa se jim ploska, sploh če niso pri nas doma.
Marina ima vse to, kar lahko fascinira introvertirane in preplašene ljudi, saj stopa tja, kamor si marsikdo ne upa. Nasproti sedečega lahko poniža tudi tako, da sogovornika uči, kako naj govori in diha. In da začrta svoje ozemlje.
Torej ljudi, sploh pa Slovence, fascinirajo njen pogum, samozavest, svetovno mreženje – vse tisto, česar sami nimamo na pretek. Pa tudi občutek, da je vsaj majčkeno naša – ker na tej točki se Balkana pač ne zanika – in da se je pri nas ustalil, žal pa tudi umrl njen nekdanji partner in umetnik Ulay, ki je bil njen ključni navdihovalec.
Fascinirajo njene zgodbe, ker so polnokrvne, tudi če se nenehno ponavljajo in baročno presegajo: v piranski cerkvici je obnovila spomine na svojo babico, ki jo je v času komunizma, ko njuna starša nista verjela v nič (kot revolucionarja nista verjela v nič?), vodila v cerkev. Obnavljala je zgodbe, ki jih bolj ali manj poznamo, a se prav s ponovitvami šele zares utrdijo: o beograjskem modrem nebu, ki so ga sekala letala in jo preusmerila iz slikarstva v performanse in body art, o mami, ki je bila hladna kot hladilnik, o igmanskem maršu in tifusu, skratka o življenjskih preizkušnjah, ki so – to velja poudariti – polne borbenosti, volje, dokazovanja, vztrajnosti, inteligentno všečne manipulacije in moči. Kdorkoli ji je to dal – bodisi komunizem bodisi kapitalizem: za ene ni malo, za druge pa odveč.
Ko je v Ljubljani konec devetdesetih svoje golo telo skupaj z boo obesila v Cankarjevem domu, je kot v cirkusu marsikomu zastajal dih. Ni razočarala z močjo odklopa, ko se je basala s čebulo, niti takrat, ko se je prepustila rezilom noža. Tudi če je lahko šlo za manipulacijo, igro, poznavanje emocionalnih točk občinstva in krhkosti naše percepcije, so se mi ribanje, čiščenje, drgnjenje kupa krvavih kosti z res močnim sporočilom, da se kri nikoli ne spere, na beneškem bienalu zdeli vredni zlata.
To orodje danes prepušča rezilom in mazilom, ki konzervirajo čas. Mladost. V redu, tudi v tem je lahko smisel. Če ne podira tistega, ki je nekoč preizpraševal sistem, ne pa mu skušal ugajati.
Siolova kolumnistka Majda Širca, umetnostna zgodovinarka, novinarka, publicistka ter avtorica številnih prispevkov in oddaj o kulturi. Avtorica večkrat nagrajenih dokumentarnih televizijskih oddaj Povečava. Trikratna poslanka v državnem zboru in nekdanja ministrica za kulturo. In neutrudna kritičarka prostora in časa. Kolumne na Siolu objavlja vsako drugo nedeljo v mesecu.
