Nedelja, 6. 1. 2019, 17.59
5 let, 3 mesece
Vsak, ki je potoval s tem letalom, je lahko hvaležen, da je ostal živ
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
14
Sovjetski tupoljev tu-144 je prvič poletel 31. decembra 1968 in za nekaj več kot dva meseca prehitel krstni polet francosko-britanskega concorda, ki pa se mu je nato kasneje smejalo precej bolj, saj je njegova kariera potniškega prevoznika trajala kar 22 let dlje. Na tej fotografiji je sicer eden od predelanih modelov tu-144, ki jih je po komercialni upokojitvi letala v raziskovalne namene med drugim uporabljala tudi ameriška vesoljska agencija Nasa.
Ta teden je minilo natanko 50 let od prvega poleta prototipa sovjetskega tupoljeva tu-144, ki je bil ob bolj znanem concordu eno od le dveh letal v zgodovini, ki sta potnike prevažali z nadzvočno hitrostjo. Tu-144 v krogih poznavalcev civilnega letalstva slovi kot eno najslabših potniških letal vseh časov, saj so njegovo izredno kratko kariero zaznamovali številne okvare, nesreče in drugi incidenti.
Tupoljev tu-144 med enim prvih preizkusnih poletov
Vlada Sovjetske zveze je razvoj nadzvočnega potniškega letala blagoslovila v prvi polovici 60. let prejšnjega stoletja in ga zaupala letalskemu inženirju Alekseju Tupoljevu, sinu sovjetskega letalskega pionirja Andreja Tupoljeva.
Cilj je bil prehiteti Zahod oziroma francosko-britansko navezo, ki je istočasno razvijala svoje nadzvočno potniško letalo, concorda. Njegov krstni polet je bil napovedan za prvo četrtletje 1969.
Tupoljev tu-144, kot so Sovjeti poimenovali svoje nadzvočno letalo, je zato moral leteti že leta 1968. Roka so se držali, a komaj - tu-144 se je v zrak prvič dvignil 31. decembra 1968, concorde šele 2. marca 1969.
Več teorij zarote pravi, da so sovjetski vohuni kradli podatke o razvoju concorda (na fotografiji spodaj), Aleksej Tupoljev pa jih je nato uporabil pri sestavljanju tu-144 (na fotografiji zgoraj), a letali sta si bili v mnogo pogledih podobni zgolj zaradi videza. Med drugim sta imeli različne motorje ter nadzorne in zaviralne sisteme, drugačna sta bila tudi sistema za prezračevanje kabine. Ena od teorij zarote pravi, da so Francozi in Britanci, ki so razvijali concorda, sovjetskim vohunom namenoma podtaknili napačne informacije, da bi bilo letalo tu-144 kasneje slabše od concorda. Glede na to, da tu-144 velja za tehnično polomijo, morda celo ni tako privlečena za lase.
Hitreje od zvoka je tu-144 nato prvič letel junija 1969 in še enkrat prehitel concorda, ki je zvočni zid prebil šele 1. oktobra istega leta. Prvi je dosegel tudi tako imenovano hitrost mach 2, kar je skoraj 2.500 kilometrov na uro.
Sovjetska zveza se je zaradi opisanih dosežkov tupoljeva tu-144 tolkla po prsih, a nadzvočno letalo je zaradi ihte, da bi jo vzhodni blok s tehnološkimi dosežki na področju letalstva podkuril Zahodu, kasneje drago plačalo.
Letalski miting 1973: zaradi tu-144 umrlo štirinajst ljudi
Vzlet tupoljeva tu-144 na pariškem letalskem mitingu leta 1973
Leto tupoljev tu-144 je Sovjetska zveza svetu prvič pokazala junija 1973 na letalskem mitingu v Parizu. Šlo je tudi za prvi letalski dogodek, ki sta se ga udeležili obe nadzvočni potniški letali.
Miting je zaznamovala huda nesreča, ki se je zgodila 3. junija, v njej pa je bil udeležen prav tu-144. Med postopkom pristajanja je pilot nenadoma izvedel nepričakovan manever prestrmega spuščanja proti tlom. Iz položaja se posadka letala nato ni več mogla rešiti.
Tu-144 je zaradi prevelikih sil v zraku razpadel in treščil v bližnje naselje ter uničil petnajst hiš. Umrlo je vseh šest članov posadke in še osem ljudi na tleh.
O razlogih za nesrečo sta krožili dve teoriji. Ena je bila, da je vodstvo Sovjetske zveze pilotom ukazalo postavljanje pred občinstvom in izvedbo manevra, s katerim bi tu-144 lahko zasenčil predstavo concorda.
Druga teorija pravi, da se je pilot v resnici izognil vohunskemu francoskemu vojaškemu letalu, ki naj bi si poskusilo od bližje ogledati obliko kanardov, to so majhna krila ali predkrilca, nameščena pred glavnimi krili, na trupu tu-144.
Parkiran tupoljev tu-144 z razprtimi kanardi
Čeprav je letalski miting v Parizu potekal debela štiri leta in nekaj mesecev pred prvim potniškim poletom tupoljeva tu-144, je tragična nesreča že nakazala, v katero smer se bodo premikale stvari.
Potniki so se s tu-144 peljali samo 55-krat
Prvi komercialni poleti tupoljeva tu-144 so se začeli decembra 1975 s prevozom tovora, potniška linija na relaciji Moskva-Almati (danes v Kazahstanu), edina, na kateri je kadarkoli letel tu-144, pa je bila krščena 1. novembra 1977.
Čez natanko sedem mesecev, 1. junija 1978, je tupoljev tu-144 opravil svoj 55. in hkrati tudi zadnji potniški polet. Le nekaj dni prej, 23. maja, je med preizkusom namreč strmoglavil model z izboljšanim dometom tu-144D, ki bi lahko opravljal polete na daljših relacijah. Umrla sta oba pilota.
Sovjetska zveza je nadaljnji razvoj in proizvodnjo letala tu-144 dokončno preklicala 1. julija 1983. V tem času je tupoljev opravil samo 102 poleta - 55 je bilo potniških, preostali pa tovorni.
Zakaj je propadel tu-144
Sovjetski inženirji, ki so sodelovali pri programu tupoljev tu-144, so kasneje večkrat pojasnili, da je bilo nadzvočno potniško letalo žrtev prevelike želje Sovjetske zveze, da bi na področju tehnoloških dosežkov prehitela Zahod.
Razvoj tu-144 je zaradi tega zaznamovala predvsem velika površnost, ki se je odražala v številnih tehničnih okvarah letala. Med 102 komercialnima poletoma tu-144 se jih je zgodilo 226, kar je v povprečju 2,2 na polet. Tretjina je bila tako kritičnih, da bi moralo letalo takoj najti pristajalno stezo.
Dokaz, kako zelo je bil političnemu vrhu pomemben prestiž, ki ga je prinašalo nadzvočno potniško letalo, je bil polet 25. januarja 1978, med katerim je odpovedalo kar 22 od 24 sistemov na krovu letala, od tega tretjina še pred vzletom. Tu-144 se je takrat vseeno dvignil v zrak, ker je bilo med potniki tudi precej domačih in tujih novinarjev, gospodarstvenikov in politikov. Med približevanjem cilju je delno odpovedal sistem za spust koles, kar bi pomenilo, da bi tu-144 pri hitrosti več kot 300 kilometrov na uro moral pristati s kolesi, ki so bila spuščena samo na desni strani letala. Sovjetske oblasti so takrat pričakovale katastrofo in o možnosti, da se zgodi, obvestile tudi takratnega prvega moža Sovjetske zveze Leonida Brežnjeva.
Ob številnih okvarah in dveh nesrečah (letalski miting leta 1973 in strmoglavljenje tu-144D leta 1978) je bilo razlogov za opustitev tupoljeva tu-144 še več:
- Višja poraba goriva kot pri concordu, zaradi česar je imel tu-144 manjši domet od francosko-britanskega sodobnika.
- Nevarno visoka hitrost ob pristajanju. To težavo so dodatno potencirale pogoste okvare zavor in mehanizma za spust koles.
- Izreden hrup v kabini, zaradi katerega sta se med pogovorom komaj slišala potnika, ki sta sedela na sosednjih sedežih.
- Strukturne težave, ki so v trupu letala med preizkusi povzročile nastajanje razpok že pri 70 odstotkih pričakovane obremenitve med poletom, zaradi načina proizvodnje letala pa jih je bilo popravljati zelo težko.
- Sovjetska tehnologija tisti čas preprosto ni bila kos zahtevam za razvoj zanesljivega nadzvočnega letala. Zahod so kasneje večkrat prosili, da z njimi deli svoje tehnološke rešitve, a ker bi jih bilo mogoče uporabiti tudi v vojaške namene, ZDA in njihovi zavezniki ter Sovjetska zveza in njeni zavezniki pa so bili vpleteni v tako imenovano hladno vojno, prošnjam niso ugodili.
S tu-144 je kasneje letela celo ameriška vesoljska agencija Nasa
Tupoljev tu-144 na vzletni stezi. To je sicer muzejski primerek, saj je fotografija nastala dolgo po zadnjem poletu tu-144.
Po komercialni upokojitvi in prenehanju proizvodnje tupoljeva tu-144 so preostala letala - skupno so jih naredili samo 16 - postala leteči laboratoriji in orodje za urjenje sovjetskih kozmonavtov, ki so se pripravljali na polet z vesoljskim plovilom buran.
Vesoljski program buran, sovjetski odgovor na ameriški space shuttle, je bil veliko razočaranje. V vesolje se je dvignil samo enkrat, 15. novembra 1988, in še to brez posadke.
Enega je dolgo po razpadu Sovjetske zveze in koncu hladne vojne leta 1995 kupila celo ameriška vesoljska agencija Nasa in z njim opravila 27 poletov v raziskovalne namene.
Tupoljev tu-144 je bil zadnjič v zraku 14. aprila 1999.
Edini kraj zunaj Rusije, kjer je danes mogoče videti tupoljeva tu-144
Kdor želi danes v živo videti letalo tu-144, a mu ni do izleta v Rusijo, kjer jih je razstavljenih kar nekaj, mora obiskati avtomobilski in tehnični muzej v mestu Sinsheim v Nemčiji.
To je tudi edini kraj na svetu, kjer drugo ob drugem počivata obe nadzvočni potniški letali, ki sta kadarkoli leteli, torej tupoljev tu-144 in concorde.
Concorde (1) in tupoljev tu-144 (2) na strehi avtomobilskega in tehničnega muzeja v Sinsheimu v Nemčiji
Streha muzeja v Sinsheimu na satelitski sliki:
Mogočni motorji tupoljeva tu-144, ki je razstavljen v muzeju v Sinsheimu:
Preberite tudi:
14