Novi Hyundai Tucson: Ljubljanski Olimp, ki nam je postregel božanske razglede

Le kaj je lahko še bolj ravno in nižje od Ljubljanskega barja? Jutranje meglice so se vlekle čez zasanjano pokrajino, kot bi še napol v snu princesa za sabo vlekla tančice, jutranji žarki pa bi ji kazali pot. Tudi nam so jo, ko smo na Lavrici pri drugem semaforju zapeljali desno na makadamsko pot.

In znašli smo se v domišljijskem svetu. Nekdo je iz vstajajoče megle pričakoval zombije iz grozljivke Megla, jaz sem si zamišljala eterično krhko princeso v svilenih oblačilih. Aleš pa je bil predvsem realist, ki je obujal spomine na kolesarske izlete in nas varno vozil, tako da nismo bili vsiljivci v naravnem okolju, saj so bile tudi živali, ki smo jih srečevali, šele na začetku dneva in nekoliko zaspane.

Jutranji sprehod njegove visokosti

Takole se je fazan vlekel kot jutranja barjanska megla in se držal vzvišeno. Le vsake toliko nas je ošvrknil s pogledom, to pa je tudi bilo vse. Da bi ga slikali v letu, smo počasi odprli okno. Nič. Malce pokašljali. Spet nič. Zakrilili. Nič od nič.

Vzvišen, ponosen, domišljav. Kot da je iz kraljevskega rodu. Sicer pa je zares iz družine poljskih kur. Kaj ima skupnega z našim izletom? Morda to, da so ga v Evropo prinesli stari Grki, ki pa so bili zagotovo bližje bogovom z Olimpa kot mi, ki smo se počasi začeli siliti v hrib, da bi vsaj malo podoživeli ta občutek vzvišenosti. Ne take, kot je bila fazanova, ampak zaradi višavskih razgledov.

In pot na ljubljanski Olimp …

Cesta čez barje, znana kot Hauptmanca, nas je vodila do križišča petih cest, kjer se prav tu lahko odžejate s pitno vodo, ki jo upehani rekreativci dobro poznajo. Potem smo jo mahnili čez Iško vas in se pri odcepu za Krim začeli vzpenjati čez Gornji Ig.

To je bila trasa mnogih relijev od konca šestdesetih let naprej, tudi prvega Rallyja Saturnus leta 1978, zadnjič pa leta 1992, ko je bila cesta še makadamska. Tudi mi smo se navdušeno zakadili na makadam in ga malce razkadili.

Parkirali smo tik pod planinskim domom, saj do vrha dostop ni dovoljen drugače kot peš, ker je vojaško območje. Torej, nekaj korakov skozi oster mraz … do prizora, ko je Ljubljanska kotlina zavita še v spanje in se komaj prebuja. Tudi jutranje meglice so kot odeja, ki greje in ščiti prebivalce kotline.

1.107 metrov visok Krim nam je predvsem poznan po oddajnikih, poleg planinskega doma, kjer vam bodo vedno postregli odličen čaj, pa so tudi še vedno aktivni vojaški objekti.

Na obisk k najbolj zmuzljivemu slovenskem jezeru

S Krima smo se spustili do ceste, ki pelje na Rakitno in mimo Selščka, Begunj, Cerknice, Dolenjega Jezera, Otoka, Laz pri Gorenjem Jezeru, Lipsenj in Grahovega prek nešteto zavitih in zvitih zavojev zavili k Cerkniškemu jezeru. To je pot, ki jo imajo radi tako motoristi kot avtomobilistični ljubitelji vožnje v amplitudah. Levo desno levo desno … ko pa se ustaviš, če tega nisi vajen, je enak občutek, kot ko se optimistično izkrcaš z barke, ker si si poželel kavo ali sladoled. Oboje ostane spregledano, saj samo loviš ravnotežje, tudi ko sediš. Cerkniško jezero nas je pričakalo v vsej umirjeni lepoti, kot da je tam vedno vse prav. Prav z ničemer ni kazalo, da ko mu kaj ni prav, poplavlja, ko se mu ne ubada s turisti, po zvezdniško ponikne in se skrije pod pisano cvetočo odejo, včasih pa zamrzne, da te spet očara in prepriča, da se vračaš. Muhast je kot vihrava zvezdnica. Morda pa imajo v resnici prste vmes čarovnice s Slivnice, ki nanj gledajo s hriba, ki se vzpenja nad njim? O njih in njihovem domovanju, Coprniški jami, je pisal že Valvasor. On je menda že vedel, saj je bil moder mož.

Čarovnice, medvedi in jezerski živelj

Kakorkoli, tudi če vas bo presenetila megla, ki ima v teh krajih nekaj zlohotnega v sebi, je precej bolj verjetno, da vam bo v želodcu težko od vseh ovinkov, preden pridete do jezera. Ali pa da srečate medveda, kar tu ni tako izjemen pojav, kot pa pravo čarovnico. Tudi ščuko in žabo debeloglavko je lažje videti in slišati v daljavi volka ali risa. Precej več možnosti imate, da se vam na ramo usede kateri od 126 vrst metuljev ali katera od 255 vrst ptic, ki so tu našle svoj dom, kot da vas med vožnjo prehiti coprnica na metli. Mi tega dne pač nismo imeli te sreče.