Ljubiteljski botanik poskrbel za džunglo sredi Maribora

S tem, da imaš rad rastline, si nekako rojen, je mnenja sogovornik. "Vsekakor pa je k temu veliko pripomogla babica, s katero sva veliko vrtnarila in ki mi je dala neko osnovno znanje s tega področja," uvodoma svojo ljubezen do rastlin kontekstualizira in časovno umesti 32-letni univerzitetni diplomirani kemik.

V svojem vsakdanu se drži starega indijanskega pregovora, pravi. "Preden me sodiš, prehodi eno miljo v mojih mokasinih." "Trditev ima težo. Obsodbe in zaključki, ne da nekoga dejansko poznaš, so vedno škodljivi in tega se moramo v življenju izogibati. Marsikdo zastriže z ušesi, če se kategoriziram kot ljubiteljski botanik. Botanika je široka veda. In da, vedno poudarjam, da gre za ljubiteljstvo, saj nimam tovrstne izobrazbe. Verjamem pa v zagnanost, željo po učenju, v pridobivanje praktičnih izkušenj," meni.

Pa smo po njegovem Slovenci ljubitelji sobnih rastlin? "Fasciniran sem. Glede na to, kako majhna država smo, imamo zelo pestro zgodovino sobnih rastlin, veliko znanja, veliko ljubiteljskih botanikov in vrtnarjev. Pozna se, da smo zelena dežela," razlaga.

Spontana zgodba

"Z družbenim omrežjem Instagram se je pred tremi leti zgodba začela odvijati povsem spontano. V ozadju ni bilo nobenega velikopoteznega načrta. Ko sem začel opremljati svoje stanovanje, sem začel objavljati prve fotografije. Uvidel sem, da na tem področju obstaja velika skupnost, ki želi tako ali drugače opremljati svoje prostore z obilo zelenja. Zadeva je nekako začela rasti. Takrat so me zasledili tudi pri Boys with Plants. Kontaktirali so me ter me vključili v svojo knjigo. Moja fotografija je pristala na naslovnice knjige, ki je je bila izdana lani v Avstraliji. V povezavi s tem so se sčasoma začeli napletati različni projekti, s katerimi sem pridobival dodatno samozavest, ko sem uvidel, da je to zanimivo tudi ostalim," pove.

Okoljsko osveščena generacija

Zanimanje je postopoma raslo. "Raziskave kažejo, da milenijci postajajo izjemno osveščeni. Znanje o rastlinah, ki so ga imele naše babice, je v dobi kapitalizma kar nekako usahnilo. Menim, da je z našo generacijo to spet pomembna stvar. Da imamo urbane vrtičke, da je pomembna samooskrba. Mladi si želijo imeti znanje iz tega področja, imeti informacije. Dobivam denimo vprašanja o tem, kaj storiti s dobljenim fikusom ali pa denimo podedovano monstero. Enkrat tedensko težim k temu, da na svojem profilu tudi sam odprem razpravo in se posvetim različnim vprašanjem," razloži.

Jan Robin ima v svojem stanovanju v Mariboru tako rekoč pravo džunglo. Pa sploh še lahko prešteje svoje rastline? "Številka je zelo nehvaležna. Ogromno jih podarjam, nekaj jih dobim. Okvirno jih je med 70 in 80, če ne štejem rastlin, ki jih imam v službi ali doma na Koroškem pri starših," odgovori.

Med vsemi rastlinami pa ima tudi svojo najljubšo. "To je deset let stara pileja, prava spletna senzacija, predvsem zaradi velikosti. V dar sem jo prejel od starejše gospe iz domačega kraja," pove.

In kje dobiva vse te rastline? "Nekaj jih kupujem, nekaj jih dobim v dar. Denimo, ljudje me kontaktirajo, da imajo blazno velik fikus, da ne vedo, kam bi ga dali, in če sem ga pripravljen imeti. Moj odgovor je navadno pritrdilen, kljub temu, da mi počasi zmanjkuje prostora za shranjevanje. Za zdaj sem vesel, da imajo tudi sostanovalci posluh (smeh op.p.). Verjamem, da bo kdaj treba tudi reči ne, bo pa gotovo težko," meni.

Pa ima za ta primer tudi plan B? "Preselitev v hišo. Sicer ne a priori zaradi rož, ampak zaradi splošne želje, odraščal sem namreč v hiši, navajen sem na hišo," pripoveduje.

Samo necvetoče rastline

Posebnost Jana Robina je, da ima samo necvetoče rastline. Zakaj? "Rastlina, ki je zelena, je markantna skozi vse leto. Cvetoče rastline so po navadi markantne le v obdobju, ko cvetijo, po tem izgubijo nek svoj sijaj," odgovarja.

Velik pomen daje tudi okrasnim loncem, ki so zanj prava umetnost. "Pri okrasnih loncih se držim pravila, da pravila ni. Izbira okrasnih loncev je ogromna. Fino se je poigravati z oblikami, formami, še vedno pa obstajajo neka pravila, da lonec podpre formo rastline. Denimo, pileja z okroglimi listi bo zelo dobro sovpadala z okroglim loncem, ki obliko še dodatno podpre," pove.

"Moj cilj je dosežen"

Poudarja, da njegovi bližnji, družina, prijatelji in sodelavci, njegov hobi dobro sprejemajo. "Sem vesel. Delam v podjetju (Mikr+opolo), kjer zelo veliko dajo na zaposlene ter za krepitev njihovih hobijev. Vsako leto organiziramo tudi delavnico "Moja rožca naj pri tebi raste," kjer si zaposleni izmenjujemo rastline. Doma pa me prav tako podpirajo. Všeč mi je, da nad tem navdušujem tudi prijatelje. Da tudi njih zamika, da bi imeli sobne rastline. Takrat si rečem, da je moj cilj dosežen, saj sem še nekoga navdušil nad tem hobijem, ki se mogoče na prvi pogled zdi izjemno zapleten, a če upoštevaš osnovne modrosti, tudi zelo preprost," pove.

Zeleni prsti

Kako pa se je Jan Robin pravzaprav dokopal do vseh modrosti in znanja o rastlinah ter o tem, kako je treba rastline zalivati, katere gredo skupaj, od kod naj pada nanje svetloba?

"Velikega pomena je občutek, nekaj prebereš, največji del pa je empirika. Dejanski, praktični pristop. Vsekakor moraš kdaj narediti tudi kakšno napako, da se nekaj naučiš," razmišlja.

Nekateri sami rečejo: "Joj, samo rože mi ne podariti, ne bo dolgo živela. Pri meni še kaktus umre." Obstaja neke vrste talent za rože ali gre pri tem bolj za razmere, v katere postavimo rastlino, ga vprašamo?

"Nekaj je gotovo na tem. Angleži temu rečejo, da imaš "green finger" (zelen prst op.p). Zase bi rekel, da jih imam (smeh op.p.). Opazovanje je glavni ključ do uspeha. Primer. Kupite rastlino, postavite jo v kot, nato pa vidite, da po enem mesecu začne propadati. To pomeni, da očitno nečesa niste storili prav. Ali ste preveč zalili ali je premalo svetlobe ... Ko nekaj spremeniš, zgodba ni zaključena, rastlino se da oživiti. Neka splošna navodila obstajajo. V splošnem je pravilo, da se sobne rastline zaliva enkrat tedensko. To je sicer odvisno, nekatere je treba vsak drugi dan, nekatere pa v zimskih časih samo enkrat na dva meseca. Če posplošujemo, bomo kaktus prekomerno zalili, medtem ko se bo ciperus posušil, ker se ga bo premalo zalivalo," odgovarja.

"Rožca umre od preveliko ljubezni"

Pa se z rastlinami tudi pogovarja? "Glede na to, da sem tako ali drugače po duši naravoslovec, ne verjamem. A verjamem tudi, da jim pogovor ne more škodovati (smeh op.p)," meni.

Nega rastlin mu sicer vzame bistveno manj časa, kot mnogi mislijo. "Okoli ura na teden. Prekomerno zalivanje gotovo sodi med najpogostejše napake na tem področju. Star pregovor pravi, da rožca ne umre od premalo, temveč od preveliko ljubezni. Lonca s premerom 13 centimetrov pač ne moremo zaliti z litrom vode. Namesto neprestanega zalivanja in gnojenja je treba rastlino pustiti, da zraste v vsej svoji veličini, velikosti, lepoti," meni.

Danes je on tisti, ki v družini velja za največjega znalca, saj je na tem področju le šel korak dlje kot vsi ostali. "Vsekakor pa obstajajo ljudje, ki imajo bistveno več znanja kot jaz – z njimi si nesebično delimo nasvete. Vsak dan se nekaj novega naučiš. Navdih iščem po vsem svetu. Izpostavil bi predvsem avtorja knjige Boys with plants s profilom Tropicalo, pa profil Jamies Jungle," pove.

Soočanje s stereotipi

Vrtičkanje in skrb za rože ostajata v glavah mnogih ljudi ženski domeni, zato so moški – kar zadeva ti dejavnosti – v očeh mnogih pravi "fenomeni". Kako se sam sooča s (potencialnimi in zastarelimi) stereotipi?

"Glede na to, da sem kot študent delal na televiziji kot kemik, sem že takrat slišal najrazličnejše komentarje. Ne dam prav veliko na to, da naj bi bile rastline rezervirane samo za ženske. To ni moja težava. Nikoli se nisem obremenjeval zaradi tega. Z leti pač znaš oceniti, kaj je vredno tvoje energije in kaj ne," odgovarja.

Pa kdaj obžaluje, da tudi svoje formalne izobrazbe ni posvetil botaniki? "V otroštvu sem želel postati zobozdravnik, učitelj, farmacevt, kemija je bila prisotna vseskozi kot neka mešanica med naravoslovjem in empiriko. Vedno sem se bolj videl v naravoslovju," razloži Jan Robin.

Pestrost na vseh področjih

Kot rečeno, ljubiteljska botanika ni edino področje, s katerim se Jan Robin ukvarja. Veliko mu pomenijo tudi knjige, potovanja, njegov pes, fitnes ter zdrav duh v zdravem telesu.

"Zelo nerad se 'predalčkam'. Vsak od mojih hobijev me na nek način definira. Ne strinjam se s tistimi, ki pravijo, da se je v življenju treba osredotočiti na eno stvar. Moraš približno vedeti, kam greš, kot na barki, kjer približno poznaš smer, dopustiš pa, da te vsak dan odnese malo v levo ali desno. Vedeti moramo, kam gremo, imeti jasen cilj, drugače nam bodo cilje in prioritete postavljali drugi. Pestrosti si želim tako na delovnem mestu kot med hobiji. Izhajati pa je treba iz sebe. Če veš, kaj hočeš, potem je vse lažje. Dandanes ljudje želijo slavo za vsako ceno, na drugi strani pa se ne zavedajo, kaj to pomeni. Biti slaven samo po sebi nič ne pomeni," razmišlja.

Piaf, romani in biografije

"Zelo veliko časa namenim svojemu psu Piafu, malemu italijanskemu hrtu. Z njim preživim ogromno prostega časa. Veliko berem, romani in biografije so mi silno zanimivi. Vesel sem, da imam med kolegi in sodelavci veliko bralcev, s katerimi si izmenjamo knjige in debatiramo o njih. Vonj platnic me prevzame, ne predstavljam si dopusta brez dobre knjige. Rad imam nove tehnologije, ampak knjiga je le knjiga. Knjiga, ki je v zadnjem času pustila močan pečat name, je Zakaj otrok se v polenti kuha. Priporočam," pove. 

Rastline vodilo potovanj

Kar zadeva potovanja, je v zadnjem času pri Janu Robinu na prvem mestu Evropa. "Potovanje povezujem s hobijem in obiskom botaničnih destinacij. Obiskujem botanične vrtove in ljudi, ki me navdihujejo. Sodelujem na razstavah rastlin. Rastline so gotovo vodilo pri načrtovanju potovanj. Prijetno s koristnim, torej. Predvsem se mi zdi pomembno, da si napolniš baterije, da greš v nek nov svet. Da odkrivaš sebe skozi novo državo. Zelo mi je všeč denimo botanični vrt v Amsterdamu, pa v Bonnu. Francija je polna izredno lepih in dodelanih vrtov, tudi Madrid je čudovit s pisanimi balkoni. V bližnji prihodnosti se gotovo odpravim v New York, kjer je skupnost ljubiteljev rastlin izredno razvita. Polno je delavnic, ki si jih pri nas lahko samo želimo. Tam je tudi ogromno mojih znancev in prijateljev," pripoveduje sogovornik.

Edith Piaf ‎– Non, Je Ne Regrette Rien

Poleg obiska New Yorka pa je njegov, sicer malo bolj oddaljen, cilj tudi napisati knjigo. "Takšno, ki bo novodobna, pisana na kožo mlajšim generacijam. V načrtu imam tudi dobro oddajo, spletno platformo, ki bo dajala odgovore na vprašanja ljubiteljev rastlin. Delam na tem. Izhajal bom iz sebe," pove.

Lekcija, ki ga je v življenju najbolj prizemljila, je smrt babice. "Izguba najbližjih je hud šok in huda prizemljitev. Uvidiš, kaj v življenju je dejansko pomembno. V aprilu sem izgubil meni strašno ljubo babico, s katero sva imela izredno lep odnos. Če ima nekdo možnost odraščati s starimi starši, je to največje darilo, ki ga lahko dobi. Otroku je življenjska problematika prizanešena. Babica me je uvedla v naravo, v ljubiteljsko botaniko, imela je rada živali. Naučila me je imeti rad vse, kar je zeleno, naučila me je igrati harmoniko, podpirala me je pri norih in malo manj norih idejah," se spominja Jan Robin.

Investiranje v dobre, kakovostne kose

Kakšno je torej življenje v čevljih Jana Robina? "Edith Piaf je lepo povedala: 'Ne, ničesar ne obžalujem.' Pomembno je stati za svojimi dejanji, včasih se sicer zmotimo, naredimo napako, nedvomno pa se iz tega kaj naučimo," oceni.

In če se postavimo iz figurativnega v dobeseden pomen – tam se Jan Robin najbolj znajde nekje med sproščenimi ("casual") in elegantnimi modeli obutve. "Odvisno od priložnosti. V službi nosim bolj elegantne, v zasebnem življenju bolj casual modele. Vsekakor pa morajo čevlji ustrezati mojemu stopalu, biti všečnega videza, a ne preveč vpadljivi. Čevelj zaključi stil in mu da prepotrebno piko na i. Ljudje se znajo dobro obleči, pri čevljih pa mnogokrat zgrešijo. Pri barvah sem konservativen, prisegam na črno, rjavo in temno modro. Nedolgo nazaj sem bil na delavnici, kjer sem slišal zelo všečen rek: "Več kot vem, manj kupujem," s katerim se popolnoma strinjam. Investiranje v dobre, kakovostne kose je izrednega pomena. Boljši kos, ki ga lahko večkrat oblečeš, nadeneš ali obuješ, je tisto, kar iščem tudi v vsakdanjem življenju," sklene.

Fotogalerija

1

 / 4

 Preberite tudi:

Trendi Britta Bilač: Zgodovino sem pustila za seboj

Trendi Bele superge - spomin na poletne dni

Trendi Naj zasijejo lakasti čevlji

Trendi Znanilec letošnje modne jeseni je kačji potisk