SiolNET. Trendi Življenje v čevljih
Vsebino omogoča Mass

Foto: Gettyimages in Mass

Video: Mass

  • Messenger
  • Messenger
ŽIVLJENJE V ČEVLJIH BRITTE BILAČ

Britta Bilač: Zgodovino sem pustila za seboj

Vsebino omogoča Mass

Foto: Gettyimages in Mass

Video: Mass

"Tekmovalne motive v vrhunskem športu so danes nadomestile družabne igre z otroki, najsibo monopoli ali remi. Nikomur se mi ni treba več dokazovati, zaradi tega čutim notranji mir," poudarja nekdanja vrhunska skakalka v višino, Britta Bilač. Za hip smo se postavili v njene čevlje, za katere pravi, da morajo biti ravno dovolj udobni. "Ne smejo me tiščati, vedno pa mora biti tudi nekaj dovolj manevrskega zračnega prostora. Da lažje diham (smeh, op. p.)," poudarja sogovornica. Pri rosnih tridesetih je športne superge zamenjala za tiste bolj udobne, vlogo vrhunske športnice pa nadomestila s povsem običajnim vsakdanjim življenjem.

V prvi vrsti z materinstvom 12-letnemu sinu in 17-letni hčerki, ter poslanstvom, ki ga, kot poudarja sama, tudi najbolj živi in najraje opravlja. Lekcije, ki jih je osvojila v športu, danes uspešno prevaja v vsakdan, priznava pa, da so bili prvi koraki v njeno drugo življenjsko poglavje kljub diplomi iz prevajalstva vse prej kot lahki.

Danes, 21 let po koncu kariere, je s svojim življenjem zadovoljna. "Prav nič mi ne manjka," pove. Po karieri je sledil študij prevajalstva, nemščine in angleščine, področje, v katerem je nekaj časa tudi prednostno delovala. Danes kombinira prevajanje, lektoriranje, skrbi pa tudi za kadrovsko računovodske zadeve pri podjetju Mass.

V rubriki Življenje v čevljih bomo predstavljali zanimive, nadarjene in navdihujoče posameznike, ki si tako ali drugače zaslužijo pozornost.

Britta je v svoji športni karieri dosegla veliko vrhunskih rezultatov in kolajn na največjih tekmovanjih. Svoj prvi večji uspeh je dosegla leta 1990 na evropskem dvoranskem prvenstvu v Glasgowu, ko je nastopala za svojo nekdanjo domovino Vzhodno Nemčijo pod dekliškim priimkom Vörös. Takrat je osvojila srebrno kolajno (1,94 metra).

Leta 1992 je začela tekmovati za Slovenijo. Že po enem letu je Britta osvojila 4. mesto na dvoranskem EP v Genovi in prvo zlato kolajno za Slovenijo. Zmagala je na mediteranskih igrah. Leta 1994 je dosegla svoj največji uspeh. Dvakrat je preskočila magično mejo dveh metrov in s to višino postala evropska prvakinja. Tako je postala prva atletinja, ki je v zgodovini največjih atletskih tekmovanj Sloveniji prinesla zlato odličje. Še istega leta je na medcelinskem prvenstvu (svetovni pokal) nastopala v reprezentanci Evrope in na tekmovanju zmagala. Sezona 1994 je bila Brittino najuspešnejše leto. Poleg vseh priznanj, ki jih je Britta prejela v letu 1994, je bila izbrana tudi za športnico Slovenije.

Britta Bilač Foto: Getty Images

Naučila bi se tudi japonščine

"Vaša slovenščina je zavidljivo dobra. Kako ste se lahko tako hitro naučili slovenski jezik?" je vprašanje, ki ga je nekdanja vrhunska športnica Britta Bilač skozi kariero od novinarske srenje menda slišala tolikokrat, da več nima smisla šteti. Tudi, če ga ne bi bilo, vprašanja namreč, pravi. Na veliko bolj zanimivih vprašanj ima odgovore, Britta Bilač je pač vedno zanimiva sogovornica z obilo dragocenimi izkušnjami tako iz vrhunskega življenja ter obdobja, ki je sledilo.

Čeprav ji v uvodu zastavljenega vprašanja nismo niti zastavili, je nanj pravzaprav odgovorila sama. "Zdi se mi povsem samoumevno, da poskušaš obvladati jezik države, v kateri se nameravaš oziroma se ustališ. Če bi šla Japonsko, bi se pač naučila japonščine (smeh, op. p.)," pove.

Zgodba Britte Bilač je bila že mnogokrat pod "drobnogledom", že mnogokrat slišana, tolikokrat zapisana. Nekdanjo vrhunsko atletinjo je v Slovenijo leta 1991 pripeljala ljubezen, leto kasneje je pridobila državljanstvo, sledilo je nastopanje za slovenski državni grb. Ostalo je zgodovina.

"V Vzhodni Nemčiji je bil sistem tak, da si se nekako našel že v osnovni šoli. V atletiki sem od desetega leta, trenirali smo vse, sprinte, skok v daljino. Nadaljnja selekcija je sledila v športni gimnaziji, kjer se je ravno tako treniral mnogoboj. Predpostavka je bila, da je za mlad organizem bolje, če je vsestransko razvit. Šele s 16 leti se je zgodila tista prava usmeritev. Od nekdaj sem bila suha, z dolgimi nogami, rokami, po predispozicijah se je pričakovalo, da bom skakalka v višino. To je bilo tisto, v čemer se se našla. Nisem bila hitra, niti toliko vzdržljiva, odteči 800 metrov je bilo meni nekaj najhujšega na svetu. Tudi skok v daljino mi ni ležal, sem imela pa hiter odriv in v skoku v višino sem lahko konkurirala," se spominja Britta Bilač.

Sedanja Nemčija je drugačna

Britta Bilač priznava, da pred prihodom v Slovenijo za našo državo sploh ni slišala. "Prišla sem v času, ko je moja država, Vzhodna Nemčija razpadala. Nastala je ena velika zmeda, v kateri se ni vedelo, kaj se bo zgodilo. Istočasno je razpadala Jugoslavija, oblikovati pa se je začela mlada, zavzeta državica na sončni strani Alp. Prihod v Slovenijo ohranjam v dobrem spominu, športniki so se podpirali, pogoji za trening so bili dobri, poudarek na športu je bil ogromen. V tistem času je bilo takisto tudi lažje poiskati sponzorja, če si imel dobre rezultate," razloži Britta Bilač.

O življenju v Vzhodni Nemčiji sogovornica pove: "Vzgoja je bila odločilna, režim je bil drugačen. Podrediti se je bilo treba, če si šel po navodilih, je bilo vse v redu. Delovne navade so bile ključne, če si hotel kaj doseči, so ti omogočili vse, si moral pa sam tudi dokazati, garati. Nekdanje države ne pogrešam, ker niti ne obstaja več. Sedanja Nemčija je pač drugačna. Moja zgodovina je na neki način zaključena, pustila sem jo tam in prišla sem," pove nekdanja skakalka v višino, ki svoje uspehe pripisuje predvsem idealni kombinaciji delovne vneme in talenta.

Britta Bilač Foto: Vid Ponikvar

Kaj bi bilo, če bi bilo?

"Dobro je, če si nadarjen, ker ti to marsikaj olajša, a na koncu še nihče ni postal svetovni prvak na osnovi golega talenta. Hudičevo je treba garati, da prideš do rezultata. Ostati je treba zdrav, držati formo. Vse to je delo. Tudi mene je bilo treba prepričevati o delovnem angažmaju. Bila sem nadarjena, a od začetka tudi malce lena (smeh, op. p.). Če je bilo treba odteči tri kroge, sem denimo odtekla dva. Tudi sama se potrebovala nekaj časa, da sem dojela, da moram sama delati na sebi. Ko sem spregledala, je šlo samo navzgor," ocenjuje.

Najpomembnejši dan v karieri Britte Bilač se je zgodil 14. avgusta 1994, ko je na evropskem prvenstvu v Helsinkih osvojila zlato medaljo. To je bilo tudi obdobje, ko ji je vse teklo kot po maslu. Kot že omenjeno, je Britta Bilač svojo kariero končala pri 30 letih, razlog je bila tudi poškodba ahilove tetive. Pa je pod črto s svojo kariero zadovoljna ali kdaj razmišlja, kaj bi bilo, če bi bilo? Verjamete v to, da se je vse izteklo tako, kot se je moralo, ali bi v svoji karieri kaj spremenili?

"Malce sem bila naveličana teh poškodb. Starejši si, težje jih je sanirati, enostavno ti zmanjka volje. Poškodba, zaradi katere sem dejansko zaključila kariero, je prišla nenadoma. Ni bilo izbire. Mi je žal, vendar na to nisem imela vpliva. Na prvih olimpijskih igrah, na katerih sem sodelovala, nisem bila v formi, da bi se bojevala za odličja, na drugih pa sem bila poškodovana. Obžalujem tudi, da na olimpijskih igrah nisem bila v optimalni formi, da bi se bojevala za odličja. To je pač usoda," meni.

Atletike nikoli ni pogrešala

Bilačeva poudarja, da atletike nikoli ni prav zares pogrešala. "Atletika po zaključku kariere ni na prednostnem meniju, niti na eno zamižano oko. Tu in tam sicer sem v stiku s skokom v višino, kaj več od tega pa zagotovo ne. Nikoli nisem imela želje po treniranju, po predajanju znanja skozi trenerski poklic. Enostavno nisem tip za to. Nisem želela do konca življenja svoje ure prebiti na stadionu (smeh, op. p.). Dovolj je bilo tistih dvajset let. Jeziki so me zanimali od nekdaj. Želela sem si spoznati še kaj drugega v življenju, vesela sem, da so na Filozofski fakulteti odprli novo smer," se tistega obdobja spominja Britta Bilač.

Britta Bilač Športne lekcije, ki jih prenaša v vsakdan

Vloga, ki jo danes najbolj živi, je zagotovo materinstvo. "Vsa obdobja so imela svoje čare, tako športna kariera kot vse drugo. A zdaj v tem trenutku sem najbolj zadovoljna v čevljih mame. Moja najstnika sta vedno bolj samostojna, kar mi vedno bolj neverjetno ustreza. Športne copate sem postavila v kot in danes se dobesedno in figurativno v neformalni obutvi počutim povsem v redu (smeh, op. p.)," pove Britta Bilač.

Priznava, da ji je šport dal mnogo koristi, lekcij, ki jih rade volje prenaša v vsakdanje življenje. "Predvsem imam v mislih disciplino do samega sebe, zavedanja, da moraš garati za tisto, kar si res želiš, in da le tako obstaja verjetnost, da boš nekaj dosegel. Sem vztrajna in ne popuščam kar tako. Vem, česa nočem, tudi to sem prevzela od športa. Včasih sem bila bolj zadržana, zaradi športa in vsega, kar je sodilo zraven, sem postala bolj odprta in komunikativna oseba," meni Britta Bilač.

"Sem točno tam, kje moram biti"

Pa je imela kdaj občutek, da je obula prevelike čevlje? "Vedno sem bila zmerna v svojih željah in pri postavljanju ciljev. Rojstvo prvega otroka me je morebiti postavilo v položaj, ko sem se morala kar naenkrat znajti. Prvi otrok je tako ali tako problem, kar se naenkrat življenje ne vrti samo okoli tebe. A na splošno gledano sem dosegla cilje, ki sem si jih zadala," pripoveduje.

Lekcija, ki je sogovornico v življenju največ naučila, je ločitev. "Uvidiš, da je lahko z danes na jutri vsega konec. Takrat spoznaš, kdo je res ob tebi in kdo ne. Ponosna sem na mnogo reči v življenju. Imela sem uspešno kariero, ustvarila sem družino, doštudirala, resda sem mati samohranilka, a zmorem. Na to sem zelo ponosna. Ponosna sem na ljudi okoli sebe, ki me podpirajo. Gotovo so vedno vzponi in padci, a sama sem točno tam, kjer moram biti v tem trenutku," razlaga sogovornica, ki je lani praznovala 50 let.

Sama sebi največji mentor

Britta Bilač pravi, da je sama sebi največji mentor, otroka pa ji vnašata svežino in drugačne poglede. Pa se otroka zavedata, kako prepoznaven obraz je bila pravzaprav v sredini 90. let njuna mama? "Rekla bi, da vedno bolj dojemata (smeh, op. p.). Nikoli sicer nisem tega postavljala v ospredje, zanju sem vedno hotela biti zgolj mama. Doma pri meni na stenah ne boste našli razstavljenih medalj, odlik. Dom je doma. Tu smo vsi doma, smo enakopravni, moje stvari so pospravljene v škatlah v omari. Sta ponosna in me tudi dosti sprašujeta o tem, denimo, kam smo hodili na priprave, kje smo bili na tekmovanjih. Rada poslušata moje anekdote," pove Britta Bilač.

Pa se je danes ljudje na ulicah še spominjajo in ustavljajo? "Hvala bogu vedno manj. Najbolj "oblegana" sem bila leta 1995. S tem sicer nisem imela težav. Ne poudarjam, kdo sem, razen če me kdo ne prepozna sam. Mi pa ob spoznavanju novih ljudi ustreza, da v izhodišču ne vedo nič o meni in da me sodijo le na osnovi spoznavanja," meni Bilačeva.

Nekdanji uspehi še odpirajo kakšna vrata? "Tu je treba ločiti, ali vrata odpira tvoje ime ali stara poznanstva. Poznam nekatere ljudi, ki so rasti z mano, ki me poznajo, me cenijo, ljudje, ki so doživljali moje uspehe. Njihova vrata se bodo lažje odprla. Seveda me pa mnogi ne poznajo in na osnovi tega, kar piše na Wikipedii, mi verjetno ne bo lažje. Sama pa tudi nisem tako ekstrovertirana, da bi imela več profilov na družbenih omrežjih, na katerih bi delila vse podrobnosti iz zasebnega življenja. Otroka mi sicer predlagata Twitter, Pinterest, Instagram, a za zdaj sem kos le Facebooku," razloži Britta Bilač.

Branje in vrt

Na popolnoma prost dan Britta Bilač najraje bere ali opravlja različna opravila na svojem velikem vrtu. "Rada polenarim, znam pa tudi garati. Rada sem (tudi) sama s sabo, v tem ne vidim nič slabega. Moraš biti zadovoljen sam s sabo, če želiš dobro energijo prenašati tudi na druge. Če je slabo vreme, berem, če je lepo, se po navadi odpravim na vrt. Pri knjigah sem bolj stara šola, rada jih prebiram v fizični obliki, najraje trilerje in kriminalke ter zgodbe o uspešnih, navdihujočih ljudeh, ki vsebujejo tudi element izjemnega, šokantnega," pove.

Kot pravi, bi bila knjiga o njej zanimiva. "Morala bi biti preveč iskrena, da bi se knjiga tudi prodajala (smeh, op. p.). Jaz pa določene zasebne stvari ne želim deliti, tako da ne morem biti iskrena, posledično tudi knjiga ne bi bila dobra. Ne bi bila pristna. Ne želim dodatnih pet minut slave, nisem tako pomembna (smeh, op. p.). Če bi si sicer to res želela, bi morala leta in leta pisati dnevnik, kar sem pred časom opustila. Zdaj sem vsako leto starejša in določene stvari pozabljam oziroma jih z namenom pozabim (smeh, op. p.). Veliko mi pomeni tudi vrt. Poleg samooskrbnih dobrin boste tam našli tudi drevesa, grmičke, veliko cvetja. Uživam v tem, da vrt vseskozi preurejam, da imam proste roke pri ustvarjanju. Veliko sem si tudi sama naredila z lesom, prežagala. Do zdaj še nihče ni rekel, da nekaj ni v redu (smeh, op. p.). Sama imam do sebe velike zahteve, če lahko nekaj naredim sama, bom to tudi storila. Šele takrat, ko res ne vidim druge rešitve, bom nekoga prosila nekoga drugega," pripoveduje Bilačeva.

Britta Bilač Otroka po športnih stopinjah

Zanimalo nas je tudi, ali kdo od njunih najmlajših stopa po športnih stopinjah? "Sin je v nogometu, hčerka pa v fitnesu. Uživata v športu. Nikoli nisem imela želje, da bi njiju potiskala v šport. Karkoli si bosta izbrala, u bom pri tem podpirala. Res pa je, da sem jima prepovedala smučarske skoke in boks (smeh, op. p.). Tega njima ne bi dovolila. Zdi se mi prenevarno, morebiti tudi malce diskriminatorno, ampak vsak starš ima neko svojo pravico (smeh, op. p.). V mojo obrambo – nikoli nista imela želje po teh dveh športih. Vesela sem, da svojo odvečno energijo usmerjata v kaj smiselnega, zelo sem tudi vesela, da je pri sinu to ekipni šport. Za fante je to zelo pomembno, doma ima mene in sestro, super je, da ima to za uravnoteženje. Ekipni športi so v tem smislu dodatna korist, tako v smislu discipline, podreditvi poslušnosti, spoštovanja, biti poslušen, spoštovati druge," odgovori.

Pa je tudi sama kdaj pogrešala ekipo? "Pred atletiko sem pol leta trenirala tudi rokomet, pa mi ni bil prav nič všeč. Jaz sem bolj individualistka. Tudi v atletiki si resda v skupini, treniraš v skupini, a v končni fazi si odvisen sam od sebe. Meni je to ustrezalo, uspeh ali neuspeh je bil na mojih plečih," pove Britta Bilač, ki po športni upokojitvi ni nikoli več skakala v višino. "Prav zares, pri zoprni poškodbi ahilove tetive sem imela še srečo, da se mi ta ni strgala in da sedaj lahko normalo živim, hodim, brez trajnih posledic. Poznam mnoge upokojene športnike, ki imajo povsem uničene hrbtenice," razlaga.

Tehtnica laže?

Kakšno vlogo pa pravzaprav ima šport dandanes v njenem življenju? "Zelo sem lena, kar se tega tiče (smeh, op. p). Vedno poudarjam, da nisem več vrhunska športnica. Sem čisto navadna Zemljanka, ki se redi. Mogoče ni videti, a tehtnica ne laže. Vsakdo se lahko verjetno z mano poistoveti. V primerjavi z nekoč se seveda bolj redim, a nič hujšega, a gotovo se dobro počutim v svoji koži. Za dobre gene se lahko najverjetneje najbolj zahvalim očetu, ki mi je podaril najboljšo stvar. Nisem rada preveč stroga do sebe, kar se tiče športnih aktivnosti, torej ne hodim vsak dan v fitnes, ne pijem samo vode, imam številne prehranske razvade. Moram potrkati, da za zdaj nisem imela nobenih zdravstvenih težav, se bom pa verjetno kmalu morala malce bolj spraviti v športni pogon. V karieri je bil vedno prisoten tekmovalni motiv, zdaj tega seveda več ni. Tekmovalne imperative so nadomestile družabne igre. Nobenemu mi ni treba ničesar več dokazovati, zaradi tega tudi čutim notranji mir. Jaz sem svoje naredila. Še vedno pa rada zmagam v družabnih igrah, jasno (smeh, op. p.)," razmišlja Britta Bilač.

"Odločitev je bila prava"

Družina Bilač se na obisk k staršem in dvema polbratoma ter polsestri vrača enkrat ali dvakrat na leto. "Tu ne gre za nostalgijo, a družino vseeno rada obiščem, rada pa se tudi vrnem domov v Slovenijo. Da je Slovenija resničen dom, sem sicer spoznala šele v zadnjih letih. Prej je bilo vseskozi prisotno razmišljanje ali grem nazaj ali je ekonomično ostati tukaj, kaj je bolje …? V tem trenutku poti nazaj ni, lahko pa, da se bo to kdaj spremenilo. Če bi šla v Nemčijo, bi seveda morala iti čisto znova. Bili so tudi razlogi, zakaj sem takrat šla. Vse skupaj je prišlo v pravem času, bila sem dovolj mlada in hkrati tudi dovolj zrela. Če se ne bo kaj drastičnega spremenilo, ni želje iti nazaj. Odločitev je bila prava," sklene Britta Bilač.


Britta Bilač skozi življenje vstopa v kolekciji obutve Mass, ki ima dobro novico za vse modne navdušence, saj jim pri kombiniranju in izbiranju med različnimi trendi gotovo ne bo dolgčas.

PREVERITE PONUDBO

1 / 5
2 / 5
3 / 5
4 / 5
5 / 5

Jesen in zima 2019 prinašata trend "casual" obutve. V Massu so na voljo izredno udobne superge, tradicionalni oksford čevlji ter vpadljivi škornji, ogromno pozornosti vzbujajo tudi gležnjarji. Osnovni obutveni kos za prosti čas ostajajo superge v številnih različicah − od "lepih grdih superg", "chunky sneekersov", vendar v zelo olepšani verziji, predvsem so manj robustni, do "platform" superg z debelimi podplati in "skate sneakersov".

Gležnjarji bodo izžarevali eleganco in bili udobni ne le za nošnjo, pač pa tudi za obuvanje – z vezalko ali elegantno zadrgo. Usnjeni kavbojski gležnjarji dodajo vse bolj priljubljen "western" pridih, ki bo letos predstavljal kar celotni "look". Kavbojski trend namreč prihaja tudi v naše omare. Zanimivo in svobodno življenje kavbojev oziroma rančarjev je namreč prepričalo tudi vodilne modne oblikovalce, da so v svoje kolekcije vpeljali čar Divjega zahoda. Zemeljske, kamelje, puščavske, pudraste, modre, zelene in črne barve v kombinaciji z zaponkami, resami in kovinskimi dodatki bodo prevladovale ne le pri oblačilih, ampak tudi pri gležnjarjih, ki že dolga leta veljajo za nujni dodatek vseh hladnih mesecev. Ker so letos resnično zanimivi, bodo večkrat tudi glavna atrakcija celotnega videza.

Na prodajnih policah ostajajo tradicionalni britanski čevlji Dr. Martens ali Doc Martens, kot jih ljubitelji radi poimenujejo, in so s tiho revolucijo katapultirali v kultno obutev legendarnih razsežnosti za vse generacije. Ker osvobajajo ustvarjalnost, navdihujejo in hranijo osebnost posameznikov, so postali simbol uporništva in ljudi z vizijo. Razveselili bodo tudi ljubiteljice elegantne obutve. Flat čeveljci v slogu oksford obuval bodo kot nalašč za druženje z na novo postavljenimi pravili poslovnega kodeksa oblačenja, ujemali se bodo tudi z bolj romantičnim slogom. Nizki čevlji v oksfordskem slogu namreč še nikoli niso bili tako modni, z lasersko natančnostjo dodelana oblika ter večplastna peta bosta hkrati poskrbeli za še udobnejši in bolj sproščen korak.

Ne le turbasti šali in rokavice, tudi škornji, izdelani iz raztegljivih materialov, bodo spominjali na turban. Segali bodo nad kolena in bili eden od najbolj vročih trendov prihajajoče jeseni. V svoje modne kombinacije so jih vključile tudi številne hollywoodske zvezdnice. In glede na to, da jih lahko nosite s hlačami ali krili, smo prepričani, da bodo navdušili tudi vas.

Med barvami bodo prevladovale črna, bela, rdeča, bež, konjak, siva, rumena in srebrna. Kombinirali se bodo različni živalski vzorci − od leoparda, kače, zebre in celo konjička. Prav tako se bo moda poigrala z različnimi materiali − od semiša, laka, tekstila, bleščic do bolj transparentnih materialov. Svojo piko na i bodo dodali še natančno izbrani okraski, kjer bodo kraljevali neti na kavbojskih čevljih in bulerjih, ki bodo tako bolj nežni in manj vpadljivi. S kristalčki in okraski bodo zasijale tiste, ki si želijo več glamurja ob pogledu na svojo obutev, najdrznejše si bodo privoščile vzorce, ki bodo v kombinaciji s črnim pitonom.

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin