Gorenjka, ki je svoje slastne torte ponesla tudi v tujino

Težko je pravzaprav verjeti, kako in kdaj se je začela razvijati njena sladka zgodba. Ema Koselj je v dobrih treh letih napredovala iz nekoga, ki ni znal speči nič, v mojstrico tort, s kreacijami, ki vzamejo dih, že s svojo podobo.

28-letna Gorenjka je še nedolgo tega iskala, kaj bi v življenju res rada počela – od poskusov z dentalno medicino, germanistiko, velnesom in kozmetiko je pred dobrimi tremi leti le odkrila svojo strast. In bila kmalu čisto zapredena vanjo. Svoj hobi je, še preden se ga je dobro zavedela, spremenila v posel. In tako po letu in pol spoznala, da je delala samo še to: pekla torte in druge slaščice.

"Naj torte pečejo tisti, ki to znajo"

"Precej nepričakovano je bilo vse skupaj, gotovo. Vsi, ki me poznajo, namreč vedo, da nikoli nisem prav blestela v kuhinji," prizna sogovornica.

"Ne sekiraj se, naj torte pečejo tisti, ki to znajo," ji je tako dejal mož, potem ko mu je pred tremi leti za rojstni dan torto spekla prav ona. Da ta ni ravno uspela, lahko sklepate. "Punca, od katere smo praviloma naročali torte, je bila zasedena. Pa sem si rekla, kako težko je pravzaprav speči eno torto? Torta ni bila ne okusna, niti prijetna na pogled. Kot bi jedel Nuttello na žlico (smeh, op. p.). Takrat sem bila zelo jezna nase, ne maram, da mi stvari ne gredo od rok. Kar mi je rekel mož, čeprav s tem ni mislil nič slabega, me je le dodatno podkurilo. Rekla sem si, da bom vztrajala tako dolgo, dokler ne bom naredila vsaj približno dobre torte," pove. Ni trajalo prav dolgo.

Cvetličarka in gradbenica v enem

"Že druga in tretja torta sta bili mnogo bolje sprejeti kot tista prva," oceni. Takoj je uvidela, za kako zahtevno obrt pravzaprav gre. "Moraš biti pravi kreativec, cvetličar pri dekoriranju, gradbenik pri sestavljanju torte, da se ta ne podre ali sesuje sama vase, obenem pa torto tudi dobro zavarovati, da se ne preobrne pri dostavi (smeh, op. p.). Prej nisem znala narediti niti biskvita. Prav tako ne gre samo za sestavine, moraš se držati postopka, recepta. Vse skupaj mi je postalo zanimivo. Čez pol leta sem odprla podjetje. Enostavno − šla sem 'all in'. V življenju sem študirala mnogo stvari, nobena ni bili povezana s tem, kar delam zdaj. Pri tortah sem začutila, da je to to. Zanimanje mi ne upade, četudi delam tri dni brez spanja. Začutila sem, da je to prava stvar. Podjetje sem odprla februarja 2017, si nato uredila delavnico, naročila sem imela še pred odprtjem," pripoveduje.

Da je res dobra v tem, kar počne, jo je prešinilo pred letom in pol. Do danes je spekla že več kot tisoč tort.

120 ur za poročno torto

Poudarja, da je že v začetku želela peči torte, ki so nekoliko drugačne. "Nisem hotela delati tradicionalnih tort. Prek ameriških blogov in forumov sem iskala recepte. Ameriške torte so popolnoma drugačne, tam vse bazira na maslu in sladkorju. Sčasoma sem začela razvijati svoje recepte. Danes me med drugim stranke poznajo tudi po tem, da med sabo kombiniram sestavine, ki naj jih načeloma ne bi. Na primer torta s timijanom in limono, ki je zelo dobro sprejeta," pravi.

Največ dela ima med sezono, ki se začne takoj z majem, konča pa konec oktobra. Takrat največ peče za poroke, vmes pa ustvarja torte za rojstne dneve ali različne vrste dogodkov. Na delo se v svojo delavnico v Hrušici odpravi ob štirih zjutraj, konča pa med drugo in tretjo popoldan. "Lani sem delala tudi po 20 ur na dan, zdaj pa sem uvedla še mamo, ki mi pomaga. V sezoni spečem v povprečju 30 tort na teden, to je tudi moj maksimum, ker več niti ne morem. Ko ni sezone, pa 15 ali 20, takrat pa imam tudi druge projekte, razna sodelovanja. Največ sem porabila 120 ur za poročno torto za 200 ljudi, ki je bila desetnadstropna in mi je pobrala nekje pet let življenja (smeh, op. p.). Povprečno sicer za eno torto porabim deset do petnajst ur," oceni.

Poleg sladkih reči ima Ema Koselj zelo rada tudi čevlje. Ema Koselj v življenju postopa z Massovimi čevlji, ki so sestavni del njenega urejenega videza.

Sočen biskvit, krema, nekaj hrustljavega in sočnega

In kaj je njena skrivnost za dobro torto? "Drugih tort praviloma ne jem, tako da ne vem, ali so moje boljše (smeh, op. p.). Držim se pravila, da ima vsaka torta štiri različne komponente − sočen biskvit, sočno kremo, nekaj hrustljavega in nekaj svežega. Pomembno je, da ima vsaka torta, ki jo dam iz rok, pri rezanju lep prerez tako od zunaj kot od znotraj. Pomemben je tudi oseben pristop do stranke. To ne pomeni, da je treba 'požreti' vse, kar stranka reče. Veliko stvari je šlo navzdol, ko je postalo pravilo, da ima stranka vedno prav. Treba je imeti medsebojno spoštovanje. Treba je graditi na osebnem pristopu, to je gotovo dodatna dimenzija celotni izkušnji," razloži Ema Koselj, ki ima v procesu ustvarjanja tort najraje preizkušanje in testiranje receptov. "Biskvite zdaj dela mami, ki sem jo v delo uvajala 9 mesecev (smeh, op. p.). Sama pa rada sestavljam torte, še raje jih dekoriram, rada pa jih tudi navsezadnje dostavljam, čeprav je prav dostava mnogokrat bolj stresna kot vse drugo skupaj krat deset," meni.

Okus je temelj vsega

Za okus sogovornica reče, da je temelj vsega. "Želim ponujati take torte, ki so meni všeč, in bi takšno torto vsakič z veseljem pojedla. Ne maram pa pomaranče. Rada eksperimentiram z okusi, gledam, da je torta res zanimiva, četudi ni za vsakega. Nekaj, česar se ne dobi v sosednji slaščičarni. Okuse preizkušam sama, v pomoč pa so mi tudi drugi, a domači največkrat niso najboljši kritiki (smeh, op. p.). Prehitro je vsem vse dobro. Za očeta natanko vem, da mu ne smem dati jagodičevja, pa mu bo vse dobro, mami ne smet dati sladkih tort, pa bo dobro, moj mož poje vse. Najraje dam torte presoditi ljudem, ki jih ne poznam, konec koncev so oni tudi moje stranke. Nekaj se že zanašam na to, kaj povedo prijatelji in družina, ker so vedno zelo direktni, a na koncu dneva je pri presoji, če bo določen okus vključen v letno kolekcijo, moj glas najbolj pomemben," pripoveduje.

"Torta in moji go-to čevlji, ki me spominjajo na potovanja, severne dežele. Pri čevljih mi je pomembno predvsem, da so udobni in topli," pravi Ema Koselj.

Alkohol, da povzdigne okus

Letos je imela v kolekciji 30 okusov. Ogromno preveč, pravi. "Ljudje se težko odločijo zaradi take izbire. Oni izberejo en okus. Letos jih bo samo 15, a ti bodo skrbno izbrani. Ravno dva tedna nazaj sem imela degustacije testnih okusov za sezono 2020, zato da vidim, kako ljudje sprejmejo določene okuse. Naredila sem torto z makom, želela sem videti odziv, potem ko mnogi, še preden jo poskusijo, rečejo, da ne bi jedli tovrstne torte. Ko so jo poskusili, so bili navdušeni. Rada vidim, da so ljudje presenečeni. Ena taka zelo specifična za naslednjo sezono je na primer korenčkova torta, ki ima korenčkov biskvit z orehi pekan. Ogromno različnih komponent bo vpletenih, tudi rumova krema s skuto, pa cimet, rozine, tudi sadne torte s pistacijo, malinami, grškimi jogurti, limoninim biskvitom," našteva.

Ema pri ustvarjanju tort uporablja tudi alkohol. "Zato da povzdigne okus. Skoraj vsaka torta vsebuje vsaj malce alkohola. Ni nujno, da se bo začutil, pa vendarle. Uporabljam predvsem irske pijače, viski Jameson, pa liker Bailey in pivo Guiness za meni ljubo torto, ki se imenuje Irska pravljica. Tudi zaradi tega, ker mi Irska ogromno pomeni," argumentira.

"Če ne bi pred tem delala različne stvari, večkrat padla, se nato pobrala, močno dvomim, da bi mi uspelo."

"Povezala sem se z rožicami"

Poleg samega okusa ima veliko vlogo tudi dekoriranje tort, kjer si stranke velikokrat zaželijo cvetje. "Morala sem se razvijati in učiti. Povezala sem se z rožicami. Sama sem bila najprej mnenja, da sveže cvetje na tortah nima kaj delati. A pri nas je tako, da ljudje na tortah radi vidijo sveže cvetje. Treba se je bilo naučiti, kako ga dati na torto, da bo sprejemljivo za inšpekcijo, da so rože primerno zaščitene, preden jih daš v torto, da ne pride do izpusta pesticidov ter da se torti ne vzame okus. To je vseskozi treba nadgrajevati. Še zdaleč ne gre samo za cvet, ki ga zapičiš v torto. Znanje je treba razvijati," razmišlja.

Ema Koselj se tako nenehno izobražuje. Večinoma se obrne na tujino – Ameriko, Avstralijo in Novo Zelandijo, najbolj primeren način pa so spletni tečaji. V Sloveniji, pravi, virov, iz katerih bi črpala znanje, ne najde. "Načini peke, ki so pri nas, so mi sicer blizu, vendar tu učijo predvsem izdelavo slaščičarskih tort, ki so precej nižje od mojih. Pri nejedilnem materialu so mi mnogokrat inspiracija YouTube ter blogi, kjer se učim določene postopke. A tudi YouTube ima določeno mero znanja. Prej ali slej moraš plačevati drage naročnine, če hočeš res napredovati," še pove.

Znanje prenaša tudi na druge

Ema pa znanje rada tudi predaja naprej. "Lani sem premierno začela z delavnicami, tečaji, ker sem hotela ponuditi ljudem, ki se želijo učiti, nekaj novega. Nekaj neobičajnega, okuse, ki niso klasični. Zanimanje je bilo fenomenalno. Imela sem šest delavnic v roku treh tednov, vse so bile razprodane. Punce so letos spet prišle in se učile. Veliko jih tudi reče, da so 12 mesecev dajali na stran ta denar za delavnico. Slišati nekaj takega je res neprecenljivo. Sama vem, kako je to, ko varčujem za sebi ljube reči in ko dajem denar na kraj, za stvari, ki so mi pomembne. Organiziram delavnice za okuse, dekoracije, makrone, božične krofe. Bom pa imela letos tudi seminar o tem, kako odpreti podjetje za peko tort, kako začeti, koliko kapitala moraš imeti, kako vedeti, koliko si vreden, in kako temu, kar delaš, postaviti ceno," pripoveduje.

"Še zmeraj se mi zdi, da imam obute malce prevelike čevlje, da ne dosegam tega, kar bi mogoče mogla, tega, kar sem sposobna, kakorkoli. Vseeno na to gledam kot na dobro stvar, saj tako vem, da imam možnost za napredek, da grem lahko naprej, da to, kjer sem, gotovo ni končni cilj. Če vsako leto izpolnim enega ali dva majhna cilja, bo že v redu."

Naročila tudi iz tujine

Njene stranke so večinoma iz Slovenije, v zadnjem času pa je vse več kupcev iz tujine. Nekje 70 odstotkov jih je iz Ljubljane, 20 odstotkov iz Gorenjske z okolico, 10 odstotkov pa iz tujine. Od drugod po Sloveniji pridejo naročila nekje enkrat na mesec.

"V poletnih mesecih je veliko parov, ki se poročijo pri nas. Imela sem že naročnike iz New Yorka, z Nove Zelandije, iz Nizozemske, Maroka, Tajvana, Nemčije in kar nekaj iz Anglije, Škotske in Irske," pove. Vedno več pa je tudi strank iz sosednjih Italije in Avstrije, ki so jo našle prek družbenih omrežij.

Pomen ustvarjalne svobode

Njeno vodilo pri ustvarjanju je, da dela tisto, kar sama želi. Po njenem se Emazing Creations od drugih razlikuje po tem, da izpostavlja sebe, da ljudje vedo, kdo je obraz za tortami.

Kadar pridejo stranke k njej s fotografijo torte in želijo, da jim naredi enako, jih večkrat zavrne, bodisi ker ni v njenem slogu bodisi ker ne želi kopirati od drugih. Kakor pravi, ji sicer naročniki vse bolj zaupajo in ji pri okusih in dekoraciji pustijo veliko svobode. Ne le da ne želi kopirati idej drugih, tudi ne želi dvakrat narediti enake torte.

"Težko je narediti torto, ki je in dobra in lepa. Ne sprejemam v kalup označene torte, torej da stranka hoče točno določen tip torte. Če ni ustvarjalne svobode, ne morem delati, želim ustvarjati pristne, nove, originalne kreacije, torte, kolikor je le mogoče. Velikokrat je tako, da stranka misli, da ve, pa v resnici ne. Njim je vse všeč. Potem pa dam kar sama predlog in na koncu nastane fenomenalna torta, zato ker imam res proste roke, da ustvarjam. Pred letom in pol sem se zavedala, da delam dobro in da lahko tudi sama strankam sugeriram, kaj želijo," razloži ustvarjalka, ki svoj uspeh pripisuje predvsem trdemu delu ter nemirnemu karakterju, s katerim vedno išče poti za izboljšave.

"Če vem, da nisem naredila dovolj dobro, se bom gnala naprej. To gotovo pomaga pri okusih, dekoracijah, na vseh področjih. Tudi meni se včasih zdi, da to počnem že deset, in ne tri leta. Po kilometrini sem morda pravi zelenec, po drugi strani pa se včasih pri tortah počutim kot prava stara, izkušena mačka (smeh, op. p.)," dodaja.

Slika na Instagramu ne razloži vrednosti torte

Mnogi Emo Koselj poznajo tudi s profila na Instagramu Emazing Creations, na katerem ji sledi že več kot 16 tisoč sledilcev. Čeprav v zadnjem času vedno več pomena namenja tudi socialnim omrežjem, pa meni, da bi brez njih preživela. "Četudi se jutri vse poruši (smeh, op. p.)," pove. Največ priporočil tako prejema od ust do ust.

"Instagramu sem sicer začela namenjati večji poudarek pred kakšnim letom. Preprosto, objavljam slike, brez posebne marketinške strategije. Se niti ne spoznam toliko na potrebne matrike. Preprosto grem po telefonu in objavim tisto, kar še nisem. Na Instagramu sem ustvarila skupnost predvsem z drugimi, ki delajo torte. To so predvsem ustvarjalci iz tujine, kar mi ogromno pomeni, da tako pletem vezi. Slika na Instagramu ne bo razložila, zakaj je neka torta toliko vredna. Najbolj se 'izplača' osebni pristop, naročanja prek Instagrama ni prav veliko. Tisoč všečkov še ne pomeni tisoč naročil, to kvečjemu pomeni eno naročilo," razloži Ema Koselj, ki bo z novim letom na Bledu odprla trgovino s slaščicami. Konkurenca blejski kremni rezini? "Nikakor (smeh, op. p.). Turistov je dovolj za vse," odgovori.

Mit, ki ne drži

Ema meni, da ljudje slaščice še vedno bolj kot umetnost dojemajo kot hrano, kar se opazi tudi, ko pride do cene. "Človek lažje da za en kos torte, ki stane od tri do pet evrov, kot pa za petdeset kosov po enaki ceni," meni. Razume, ko se nekaterim strankam zdijo cene previsoke, ker gre na koncu "le za torto", ali pa si je ne morejo privoščiti. "Zaboli pa, ko te kdo namerno užali, ko ti reče, da se previsoko ceniš in tega denarja nisi vreden. Cenik je javno objavljen. Osnovna cena je fiksna, glede na velikost, število kosov, postavitev, potem pa variira od dekoracije. Rojstnodnevne so včasih dražje kakor poročne za isto število kosov, saj so zadnje mnogokrat tudi bolj preproste. Pri rojstnodnevnih si mnogi želijo številne dodatke," razlaga.

Menda tudi obstaja mit, da tisti, ki torte pečejo, teh ne jedo radi. "Pri meni ta mit vsekakor ne drži. Vsako torto, ki jo naredim, bi lahko pojedla. Lahko mi sredi noči ponudite kos torte, pa jo bom pojedla (smeh, op. p.). Včasih se doma hecamo, da je moja dieta izključno torta," pove.

Fotogalerija

1 / 7

Kovačeva kobila je vedno bosa

Ko beseda nanese, kdo Emi speče torto za rojstni dan, sogovornica pove, da pri njej še kako velja tisti pregovor o kovačevi kobili. "Za svojo poroko februarja sem razmišljala, da bi najela nekoga drugega, pa sem potem raje sama spekla torto. Pa ne samo eno. Na koncu sicer ni bila taka, kot sem si zaželela, nastalo je kar devet tort za 200 ljudi, čeprav nas je bilo na poroki samo 40. Natakarji in drugi povabljenci so bili srečni, ker so toliko več dobili za domov," pove.

Pravi, da čaka, kdaj bo njej kdo spekel torto za rojstni dan. "Večkrat sem si jo naredila sama, a to preprosto ni to (smeh, op. p.). Dajem pa zelo močne namige možu, ki pa jih očitno ne dojema najbolje. Tako sem mu letos s pomežikom dejala, da letos ne bom pekla torte. Najverjetneje ga bom morala še nekajkrat spomniti," meni Ema Koselj.

Potovanja in hribi

Ko se je Ema Koselj tort lotila tudi poslovno, je na neki način izgubila svoj ljubi hobi. "Kar naenkrat nisem imela več hobija, kar mi velikokrat kar malo manjka. Še vedno bi rada kakšno torto ljubiteljsko spekla, ampak enostavno ne znam več. Rada grem v hribe, zelo rada potujem, to je tista stvar, za katero diham. Všeč so mi bile Norveška, Kanada, Irska, Škotska, Finska, Islandija, Severozahodni del ZDA. Vleče me predvsem na sever, kjer so mraz, sneg, severni sij, jezera, gore, reke. To je tisto, kar me najbolj napolni z energijo," sklene Ema Koselj.

Fotogalerija

1 / 8

Trendi Ivo Čarman: Naše srce je preveliko, vedno ga lahko košček podarimo drugim.

Trendi Kreativka iz Mengša, ki živi za iluzijo

Trendi Umetnost življenja na črno-beli šahovnici

Trendi Ljubiteljski botanik poskrbel za džunglo sredi Maribora

Trendi Britta Bilač: Zgodovino sem pustila za seboj