SiolNET. Trendi Življenje v čevljih
Vsebino omogoča Mass

Foto: Kristjan Kovač

  • Messenger
  • Messenger
Življenje v čevljih Iva Čarmana

Ivo Čarman: Naše srce je preveliko, vedno ga lahko košček podarimo drugim.

Vsebino omogoča Mass

Foto: Kristjan Kovač

"Pozdravljeni. Ivo Čarman, Jugoslavija." Tako se je nekoč, malo za šalo malo zares, predstavljal in rokoval nekdanji vrhunski smučarski tekač. Tokrat smo ostali zgolj pri "Ivo". Vstopili smo v čevlje enega izmed najboljših smučarskih tekačev nekdanje Jugoslavije, ki je po koncu kariere šport uspešno zamenjal za posel in tudi humanitarnost. Ivo Čarman je v življenju zamenjal veliko vlog, že 20 let je denimo tudi Miklavž junakom tretjega nadstropja na pediatrični bolnišnici v Ljubljani in kdor je imel z njim opravka, bo znal povedati, da je v prvi vrsti predvsem človek z veliko začetnico.

ivo Čarman Mass

"Moja življenjska filozofija je, da je naše srce za nas preveliko. Vedno ga lahko košček podarimo drugim. To je stavek, ki mi že dolgo odmeva v glavi," uvodoma pove Ivo Čarman, ki ga skupaj z življenjsko partnerico, ženo Valerijo Čarman, v življenju vodi tudi misel, da je sreča to, ko je nekdo ob tebi srečen zaradi tebe.

Čarman skupaj z ženo že dve desetletji kot Miklavž obiskuje otroke in mladostnike, obolele s krvnimi boleznimi. Ti se zdravijo v tretjem nadstropju pediatrične klinike v Ljubljani. To so junaki tretjega nadstropja.

Vrsto let sta zakonca Čarman razmišljala, kako bi malim bolnikom dan polepšala tudi zunaj bolniške stavbe. Skupaj z ženo sta bila pobudnika Teka junakov 3. nadstropja, ki je letos potekal v sklopu projekta Teka štirih mostov v Škofji Loki. Projekt je med drugim prejel tudi nagrado žaromet za najbolj izstopajoč družbeno odgovorni projekt v Sloveniji.

Letos poleti je tako 58 otrok, ki se zdravijo zaradi ene od težjih krvnih bolezni ali pa so bolezen že premagali, v družbi slovenskih olimpijcev in predsednika države Boruta Pahorja v Škofji Loki v sklopu Teka štirih mostov preteklo simboličnih 150 metrov. To je bil sploh prvi tek v Sloveniji, na katerem so sodelovali otroci, oboleli za rakom in krvnimi boleznimi.

V rubriki Življenje v čevljih predstavljamo zanimive, nadarjene in navdihujoče posameznike, ki si tako ali drugače zaslužijo pozornost. Pogovarjali smo se že z nekdanjo vrhunsko atletinjo Britto Bilač, pa ljubiteljskim botanikom Janom Robinom, z Lauro Unuk smo predstavili njeno zgodbo s črno-bele šahovnice, sledila je umetnica ličenja Maja Gorenc, tokrat pa je na vrsti legendarni Ivo Čarman.

Ivu Čarmanu je leta 1984 pripadla neizmerna čast: bil je namreč zadnji nosilec olimpijske plamenice, s katero je umetnostna drsalka Sanda Dubravčić prižgala olimpijski ogenj in z njim slovesno odprla olimpijske igre v Sarajevu. Ivu Čarmanu je leta 1984 pripadla neizmerna čast: bil je namreč zadnji nosilec olimpijske plamenice, s katero je umetnostna drsalka Sanda Dubravčić prižgala olimpijski ogenj in z njim slovesno odprla olimpijske igre v Sarajevu. Foto: Osebni arhiv

Samo štoparica in jaz

Ivo Čarman se je rodil očetu mizarju in mami gospodinji. "Vse do petnajstega leta sem bil nekako navajen na ritem šola, dom, nato sem želel nekaj napraviti iz sebe. Smučarske teke sem začel trenirati pri 17 letih. Pol leta sem treniral tudi rokomet, bil sem vratar, a pri meni so vedno prišli v poštev le individualni športi. Znal sem presoditi, da nisem bil za kolektivni šport. Nisem hotel biti odvisen od sodnikov in njihovih ocen, zame je bila samo štoparica in to, kar bom vložil, to bom tudi dobil. Ravno tako tu kasneje v poslu. Kar sem rekel, za tistim sem stal. Šport in posel bi gotovo lahko primerjal. Če bi igral rokomet, odbojko, nogomet, ne bi bilo v redu. Jaz sem tak po naravi, da če se nečesa lotim, skušam to popolnoma izpopolniti. Tudi na treningih, ko so že mnogi odnehali, sem sam še dodatno delal. Tudi na olimpijskih igrah sem denimo ponoči razmišljal in tuhtal, kje bom pridobil sekundo, ki se bo obrnila meni v prid," pove Ivo Čarman.

Pomena nosilca plamenice se je zavedal šele v zadnjem obdobju

Poudarja, da je v športu uspel zaradi trdega dela ter genov in predispozicij. Kot pravi, se je vloge nosilca plamenice na olimpijskih igrah v Sarajevu zavedal šele čez čas. "Čast in naloga je pripadla meni, za to sem izvedel le nekaj dni prej. Ni bilo časa za preveliko tremo. V Beogradu so odločili, da bo plamenico predal najboljši smučarski tekač zadnjih štirih let. Da, šele čez čas se me je dotaknilo. Na smučeh in z eno palico sem moral prismučati s plamenico do Sandre Dubrovčič, ki je prižgala olimpijski ogenj. Vsak korak imam v glavi, vem, kakšen je bil sneg, malce skrbi je edino bilo, da plamenica ne bi ugasnila, a vseeno nisem o tem preveč razmišljal. Ko sem jo predal, mi manjka pol ure spomine," razlaga.

Ivo Čarman Foto: Osebni arhiv

"Čarli, zdaj je konec filma"

"Ko je bilo tega konec, mi je trener dejal: 'Čarli, konec filma, zdaj moraš tekmovati.' Tisto sekundo sem pozabil. Olimpijskih medalj podelijo ogromno. Nosilcev plamenice pa ni tako veliko. Kdaj sem se torej zavedal pomena te vloge, da sem ostal zbran, miren? Šele pred petimi ali desetimi leti, ko sva se z ženo pogovarjala o vzponih in padcih v življenju. Ko si visoko, ne pomisliš, da lahko tudi nizko padeš. Takrat je žena rekla: 'Ivo, še vedno smo se pobrali, zavedaj se, da si nosil olimpijsko baklo. Če si imel takrat moč, in če si imel moč tudi po koncu športne kariere, da si spet uspel, bomo vse zmogli.' In res je tako. Težko bom verjel nekomu, ki reče, da gre v življenju samo navzgor," meni sogovornik.

Priznava, da so olimpijske igre največje tekmovanje za vsakega športnika. "Prav vsak gre tja po kolajno oziroma po čim boljši rezultat. Da je važno sodelovati, ne zmagati, je bolj reklo, kot pa resnica," razmišlja. Sam se jih je udeležil dvakrat, v Lake Placidu in Sarajevu, tudi za tretje, leta 1988 v Calgaryju, je imel normo, a so mu dva dneva pred odhodom povedali, da bo ostal doma. "Moje mesto so dali nekomu, ki ni šel tekmovat," je pojasnil še vedno z grenkim priokusom. To ga je tako prizadelo, da do pred kratkim iger ni spremljal, niti po televiziji. "Za šport sem živel, vsak dan sem garal, treniral po osem ur, imel sem rezultate, pa ni bilo dovolj. Po tistem sem razmislil in se odločil, da končam svojo tekmovalno kariero. Še enega štiriletnega ciklusa ne bi zmogel, zato sem smuči postavil v kot," pove.

"Njegovi" olimpijski kolajni

Leta 1990 se je lotil posla s trgovino s športno opremo, ki zakonca Čarman zaposluje še danes. "Petnajst let sem bil v športu, prišel je čas, da se odmaknem. Bili so trenutki, ko nisem natančno vedel, kaj bi delal. Poklic, za katerega sem se izšolal, ni prišel v poštev. Imel sem nekaj poslovne žilice. Začelo se je tako, da tekaških dresov v Jugoslaviji ni bilo možno dobiti. Rekel sem, da jih bomo poskusili sami narediti. Vem, da sem en tekaški dres delal 14 dni. Nato je vse skupaj rastlo. Leta 1990 so šli jugoslovanski veslači na tekmovanje v švicarski Luzern. Zvečer so me poklicali, ali bi lahko naredil dva veslaška dresa. Takrat so veslači dejali, da bodo samo še k Čarmanu hodili po drese. Najprej smo delali samo za blejski veslaški klub, potem za celotno Jugoslavijo, Avstrijo, Srbijo, Anglijo. Najbolj sem ponosen na moje veslače, posebej ko sta leta 1992 Iztok Čop in Denis Žvegelj osvojila prvo olimpijsko slovensko medaljo - v mojih oblačilih. Čez en dan je kolajno osvojil tudi četverec. Prvi olimpijski medalji v Barceloni sta bili tako tudi moji (smeh, op. p.). Poleg tega sem nato krojil drese tudi za olimpijske igre v Sydneyju in Londonu," razlaga.

ivo Čarman Mass

Ivica Kostelič in Slobodanka Čolović

Čarman je dolga leta opremljal atletsko zvezo, biatlonsko reprezentanco, osem let je izdeloval tudi štartne številke za smučarske polete v Planici. "Devetdeseta so bila zlata doba za tekstil, danes so večji športni konglomerati "vzeli" posel. Nekoč smo izdelovali težke konfekcije, športne izdelke, pižame, hlače, trenirke. Nekoč nas je bilo v podjetju 20, danes nas je samo pet, konkurenca v tekstilu je precejšna," razlaga.

Posebej pa so mu v spominu ostali specialni olimpijci ter Slobodanka Čolović in Ivica Kostelić, s katerim sta sodelovala, ko je bil ta že v jeseni svoje kariere. "S Kostelićem sva sodelovala leta 2012 in 2013, a ne s tekmovalnimi dresi, temveč s športnim spodnjim perilom. V vetrovniku se je namreč izkazalo, da je naše perilo najbolj prepustno za najboljše rezultate. S Kostelićem je bilo res dobro delati, izmenjala sva si številne izkušnje. Spominjam se, da sem mu predal perilo, ko se je ravno vrnil s treninga smuka. Takrat sem ga edinkrat v življenju videl, da se je razjezil. Dejal je, kaj mu bo koristilo to spodnje perilo, če pa ima smuči od vseh počasnejše za dve sekundi. Tega se živo spomnim (smeh, op. p.). Tudi Slobodanka Čolović je v tej kategoriji. Ona je bila sploh ena prvih športnic, ki sem jo oblekel. Enkrat si je na tekmi, ki sem jo spremljal po televiziji, vseskozi popravljala dres, kot da jo nekaj tišči. Naslednji dan sem jo poklical, da se ji opravičim. Dejala mi je: 'Ivo ne vznemirjaj se, so v prenosu vsaj videli dobro zadnjico (smeh, op. p.)'," pripoveduje Ivo Čarman, ki je lani postal član olimpijskega komiteja Slovenije, hkrati pa je član kluba slovenskih olimpijcev, katerega predsednik je Miro Cerar starejši.

Prav slednji pa je na Čarmana naredil velik vtis. "Gotovo je to človek, ki ga imam za vzornika v vseh pogledih, naj gre za fair play, prijateljstvo, poštenost, šport," pove.

ivo Čarman Mass

"Če kompliciraš, zakompliciraš"

Nekdanji vrhunski smučarski tekač sicer poudarja, da sta si šport in posel zelo podobna. Z obeh področij se je veliko naučil. "V poslu in življenju moraš biti vseskozi vpet v dogajanje in lahko mimogrede kaj zamudiš. To te potem tepe nekje v ozadju. Življenje moraš vzeti takšno, kot je, če ga kompliciraš, ga zakompliciraš. Zadnje obdobje sva se z Valerijo pogovarjala o življenju, pred kratkim sem namreč dopolnil 60 let. Strinjava se, da moraš živeti življenje, kot da ga bo zvečer konec, moraš izkoristiti dobre stvari, se ne obremenjevati z nepomembnimi stvarmi. Zdravje je vse. Seveda moraš poskrbeti, da imaš za jesti in za piti, za položnico. Za samo življenje pa se ni treba prepirati za vsako stvar. Prej ali slej spoznaš, da materialne dobrine še zdaleč niso vse. Pomembni sta složnost in dobra volja, ki je moj zaščitni znak. Tako je bilo že od nekdaj. Spominjam se, da so me v športni karieri mnogi spraševali: 'Čarli, kako se lahko smejiš že navsezgodaj zjutraj (smeh, op. p.)?' Moj odgovor? Kaj pa vem, tak sem, to imam po očetu," pove Ivo Čarman.

Pa smo Slovenci srečni ljudje, ga še vprašamo? "Smo. Radi smo dobre volje, predvsem pa znamo stopiti skupaj, in to je tisto, kar nas drži pokonci," odgovori.

Zjutraj krojač, popoldne gozdar

Ivo Čarman je še danes v zavidljivi telesni pripravljenosti. Pravi, so za to najbolj zaslužni očetovi geni, delo v gozdu in dejstvo, da živi zdravo življenje, v katerem ni prostora za kompliciranje.

"Moj vsakdan je videti tako, da sem vsako jutro najprej krojač. Popoldne grem v trgovino pomagat ženi. Drugače pa najraje delam okoli hiše, podrem kakšen hrast za kurjavo. Za dušo grem najraje v gmajno ali kosim travo, zelo rad preživljam čas tudi v proizvodnji v delavnici. Žena skrbi za komercialni del, prodajo, jaz pa ji zadnje čase bolj pomagam, ne nazadnje sem že skoraj upokojen (smeh, op. p.)," razloži.

Ivo Čarman danes rade volje spremlja raznorazne športe, tekmovalni rekreativni pa je po koncu kariere postal le bleda sled. Vseeno pa si od časa do časa še nadene "štartno številko", ki ga, kot pravi, povsem spremeni.

ivo Čarman Mass

Tekmovalnost je treba izživeti v mladosti

"Danes sem v športu za dušo, tekmovalni vidik me še zdaleč ne zanima. Šport imam strašno rad. Vsak ima neko dušo, samo začutiti jo je treba. Če me zbudijo opolnoči, si upam odteči 30 kilometrov (smeh, op. p.). Ko dam nase štartno številko, postanem drug človek, naj gre za vaško tekmo, vrečo krompirja, štartna številka naredi svoje. Nazadnje sem si jo nadel v Škofji Loki na nočni desetki, ki sem jo v petdesetih minutah brez težav pretekel. Sicer pa nerad vidim rekreativce mojih let, ki pretiravajo. Lani je denimo nekdo kolesaril na Vršič uro in pet sekund, čez eno leto mu je uspelo v eni uri, opremljenemu z vso najsodobnejšo rekreativno tehnologijo, geli. Zame so to neizpolnjene mladostne ambicije. Tekmovati je treba, ko si mlad, ne kasneje. Posebej ne v vzdržljivostnih panogah. Vsako pretiravanje je škodljivo. Neizživete sanje so strašen problem," razmišlja sogovornik.

Sanje uresničuje drugim

Ivo Čarman danes sanje uresničuje drugim. Zato, da že 20 let kot Miklavž obiskuje otroke na onkološkem inštitutu, je najbolj zaslužen Čarmanov dolgoletni prijatelj in tudi nekdanji smučarski tekač, Tone Fornezzi - Tof. "Leta 1989 sva se srečala v Kranjski Gori. Tone Fornezzi - Tof je takrat že nekaj let zapored organiziral obisk miklavževanje na pediatrični kliniki. Težava je bila, da se je vsak izmed prostovoljcev v dobrega moža oblekel samo enkrat. Vse skupaj je bila namreč prehuda čustvena izkušnja. Vsi so odhajali, jaz pa sem kljub hudemu čustvenemu pretresu ostal. Čez 14 dni sem pozabil, po dveh mesecih sem pa že kar malce pogrešal. Jaz imam tako ali tako vse ljudi rad, ampak te najmanjše pa še posebej. Leto je prišlo naokoli in spet sem se vrnil kot Miklavž. Ni pa bilo miklavževanje prva dobrodelna stvar, že pred tem sva veliko sodelovala s Centrom za usposabljanje, delo in varstvo Matevža Langusa v Radovljici, kjer skrbijo za otroke s posebnimi potrebami. Pomagava tudi varni hiši v Kranju pa tudi s specialno olimpijado Slovenije sodelujeva že od začetka," pripoveduje.

ivo Čarman Mass

"Veliko več dobim nazaj"

Miklavževanje  traja že 20 let. "A to ni samo miklavževanje petega decembra. Sklenila so se prijateljstva. Ne mine 14 dni, pa že greva z ženo otroke obiskat ali kaj podebatirat z njihovimi starši. Ti otroci so zelo skromni. Nekdo je v pismu Miklavžu napisal, da je bil celo leto priden in če mu lahko prinese čokolado in pomaranče. Vse to se te seveda dotakne. Če to delaš s srcem, je veliko lažje. Samo, da se trije nasmejejo, pa sem že vesel. Čeprav sem figurativno sam v vlogi, ki daje, veliko več dobim nazaj. Otroci mi zapolnijo dušo. Ni to, da samo daješ, njihove reakcije me osrečijo, obdajo z zadovoljstvom in mi dajo vedeti, da ni vse v denarju, dobrinah," pove.

Ivo Čarman Foto: Osebni arhiv

Valerija za idejo, Ivo za izvedbo

Po 20 letih je miklavževanje preraslo v naslednjo stopnjo. "Z Valerijo sva razmišljala, kaj narediti, da se s temi otroki ne bi srečevali samo na bolnišničnih hodnikih. Zanimiv nama je bil v projekt Teka štirih mostov v Škofji Loki. Kot velja za najino zvezo, je žena podala idejo, sam pa sem bil bolj odgovoren za izvedbo (smeh, op. p). Povezala sva se z Urško Kolenc, mamico deklice, ki boja ni zmogla. Urška Kolenc je povezale vse ostale mamice in skupaj smo organizirali Tek junakov 3. nadstropja, ki je bil del tekaškega praznika v Škofji Loki. Naš tek se je imenoval Tek junakov 3. nadstropja, ker se ti otroci zdravijo na Hematoonkoloskem oddelku v 3. nadstropju Pediatrične klinike. Teku vrstniških otrok smo na Teku štirih mostov tako pridružili naše junake tretjega nadstropja. Najprej smo mislili, da jih bo le okoli 10 ali največ 20. Na koncu jih je bilo 62, skupaj pa 600 ljudi. Povabili smo olimpijce, ki so bili spremljevalci otrok. Tam so bili med drugim Ana Marija Lampič, Peter Prevc, Sašo Bertoncelj, Damjan Fras, Petra Robnik, Tadeja Brankovič, Sašo Jereb, Andrej Miklavc, Nuša Rajher in paraolimpijka Mateja Pintar Pustovrh … V Škofji Loki je bilo letos na Teku štirih mostov zagotovo pet olimpijskih medalj. Lepo je bilo videti, kako se bolni in zdravi med sabo družijo. Otrokom je prepevala Rebeka Dremelj, vrhunec vsega pa je bilo, ko je Miha Debevc s harmoniko odigral himno. Pol Škofje Loke je jokalo. Piko na i je z obiskom dodal predsednik Borut Pahor, zaradi tega sva bila z Valerijo še posebej počaščena. Otroci so bili srečni po odtečenih 150 metrih, vsakdo je prejel medaljo, tudi predsednik jo je. Po zadnjih virih naj bi jo imel shranjeno v svoji pisarni. To je najina dobrodelnost. Veliko je takih, ki samo govorijo, kaj bi. Tudi sam sem že mnogokrat slišal, da to bi pa lahko tudi oni naredili. Pa si mislim - zakaj pa potem niste? Tek štirih mostov je načrtovan tudi naslednje leto in gotovo bo vse skupaj še bolj veličastno," načrtuje Ivo Čarman.

ivo Čarman Mass

Drživa skupaj in ne komplicirava

Ivo in Valerija sta poročena že 40 let. Povprašali smo ga, kakšen je njun recept za srečno zvezo. "Z Valerijo sva se spoznala se pred 40 leti v Poreču. Valerija je bila s prijateljicami na dopustu, Ivo pa s tekači na pripravah. Ko sva se zagledala, sva vedela, da sva si usojena. To je bilo to. Isti dan naslednje leto sva se že poročila. Na začetku nisva bila veliko skupaj, ker sem prvih pet let še tekmoval. Ko sem zaključil, sva potrebovala kakšen mesec, da sva se povsem navadila drug na drugega. Od takrat naprej pa ni bilo večjih težav. Vedno si vse poveva. Iskrena sva, četudi prvo sekundo zaboli. To je najino vodilo. Drživa skupaj in ne komplicirava, prilagodiva se drug drugemu," odgovori.

"Svet je največja fakulteta"

Poleg pomoči drugim so njuna strast tudi potovanja. "Bila sva tako rekoč povsod, ne v Avstraliji in na Japonskem. Prišel je trenutek, ko nama je stekel posel, bila so sredstva za take stvari. No, da je do tega prišlo, sem moral najprej popustiti sam (smeh, op. p). Jaz sem v karieri 15 let hodil po Evropi, Skandinaviji, Ameriki, Kanadi, tega sem imel ne neki točki dovolj. Žena je profesorica geografije in zgodovine, vedno je hotela nekam iti. Pa sem potem rekel, pa naj bo. Jaz sem najraje doma in imam svoj mir. A kaj mi je drugega preostalo (smeh, op. p.). Dajati denar na kup nima nobenega smisla. Za sproti ga je bilo, gradov pa nisem nameraval graditi. Svet je največja fakulteta. Šla sva v revne in bogate države. Niti ene sekunde in niti enega prepotovanega kilometra ne obžalujem, najbolj pa se mi je vtisnil v spomin Mjanmar. To je eden redkih krajev, za katerega sem rekel, da se bom še vrnil. To so enostavno preprosti, srečni ljudje, nobene žlehtnobe nisem videl v očeh," še doda Ivo Čarman.

In kako glede na prepotovane kilometre živimo na sončni strani Alp? "Lepo, a to premalo cenimo. Vodo imamo iz pipe, solata zraste taka, kot mora zrasti, po mleko gremo k sosedu. Imamo svoje sadje. V Sloveniji se da res lepo živeti, čeprav se mogoče kdaj zdi, da ni tako," sklene zanimiv sogovornik.

1 / 14
2 / 14
3 / 14
4 / 14
5 / 14
6 / 14
7 / 14
8 / 14
9 / 14
10 / 14
11 / 14
12 / 14
13 / 14
14 / 14

Britta Bilač Trendi Britta Bilač: Zgodovino sem pustila za seboj Jan Robin Trendi Ljubiteljski botanik poskrbel za džunglo sredi Maribora Laura Unuk Trendi Umetnost življenja na črno-beli šahovnici Maja Gorenc - maske Trendi Kreativka iz Mengša, ki živi za iluzijo

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 45
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin