Nedelja, 14. 6. 2020, 18.03
4 leta, 5 mesecev
Plezalec, ki že šest let živi z multiplo sklerozo: Moje življenje je še boljše #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,42
Diagnoza multiple skleroze se zdi kot konec sveta, a Gregor Selak, ki kljub temu počne tisto, kar obožuje, pravi, da ni tako. Njegovo življenje namreč ni nič težje ali drugačno, kot je bilo pred boleznijo, ampak je še boljše, saj zdaj bolj ceni vsak nov dan.
Gregorja Selaka, znanega slovenskega paraplezalca, smo ujeli na sončen dan v njegovem priljubljenem plezalnem centru v Ljubljani, ki ga redno obiskuje. Pleza namreč petkrat na teden in če ga ne boste srečali na steni v prestolnici, pa morda kje v skali na Primorskem ali Gorenjskem.
Ko ga gledate pri plezanju, ni na prvi pogled pri njem opaziti ničesar nenavadnega, kar je pravzaprav značilno za večino paraplezalcev, pojasnjuje. Sam si je na svetovnem prvenstvu v paraplezanju že trikrat zapored priplezal bronasto odličje, pri čemer ga uvrščajo v nevrokategorijo, ta pa je razdeljena še na tri dodatne podkategorije. A v njegovi skupini za nobenega plezalca ne bi rekli, da ima kakršnekoli omejitve gibanja. "To se pri plezanju sploh ne vidi. V moji kategoriji je videti, kot da smo vsi zdravi, nekdo bi rekel, kaj pa ta dela tukaj, saj je čisto 'normalen'."
Letos so zaradi pandemije novega koronavirusa odpadle vse tekme v paraplezanju, zato bo lahko do konca leta izpolnil svoj osebni cilj: preplezati severno triglavsko steno, obraz Sfinge.
Gregor v svoji priljubljeni steni sredi Ljubljane:
Pleza lahko do štiri ure, pri krajšem teku pa je povsem drugače
Bolezen multiple skleroze (MS) ga pri plezanju ne ovira, v rokah in nogah ne občuti čisto ničesar drugačnega, pravi. "Lahko plezam tri, štiri ure, pa mi ne bo nič." Težava se pojavi, ko gre hodit za dlje časa ali na krajši, tri- do štirikilometrski tek. Takrat ga leva noga ne uboga več. "Potem lahko vsakič malo več. Je pa zanimivo, ker ne gre za to, da mišica ne bi zmogla, jaz imam mišice precej natrenirane, ampak centralno živčevje ne da več signala naprej in noga pač odpove."
Vsega se mora zato lotevati po občutku. "Tako mi je naročil zdravnik, a sem mu rekel, da je pri meni to tako, da imam, ko sem zje*** do konca, najboljši občutek (smeh, op. p.). Potem je rekel, 'no, ravno malo manj'."
Nekateri pravijo, da je plezanje zelo dobro za ljudi z multiplo sklerozo, a Selak meni, da to velja za vsak šport. "Seveda je dobro za tvojo psiho, da narediš nekaj zase. Kakršnekoli vaje ti bodo pomagale. Sam sem imel na začetku veliko težav z ravnotežjem in bi rekel, da mi je plezanje pri tem pomagalo, da. S tem se mi je povrnila koordinacija."
To, da lahko kljub diagnozi multiple skleroze še vedno pleza in pravzaprav nemoteno počne tisto, kar je že prej, mu prinaša veselje in mirnost, pravi. "Fino mi je."
Ko je dobil diagnozo, je bil vesel, da ima končno odgovor
Prve znake MS je začutil pred več kot šestimi leti, ko je bil star 25 let. Ni imel klasičnih simptomov, a je vedel, da je z njim nekaj narobe.
"Ko se je začelo, sem hodil kot pijanec, doživel sem nekakšen napad, nadzora nad nogami nisem imel, zato sem velikokrat padel. Potem pa so mi po dobre pol leta končno postavili diagnozo." Tako dolgo je trajalo zaradi številnih preiskav in šele magnetna resonanca je na koncu potrdila multiplo sklerozo. "Pravzaprav je magnetna resonanca nakazala na MS, potrdil pa jo je likvor iz hrbtenjače." Za naslednje tri dni so mu predpisali kortikosteroide in po treh dneh je bil čisto normalen, pravi. "Nič se mi ni videlo, da bi karkoli bilo."
Ko je končno dobil odgovor na to, kaj se dogaja z njim, je bil vesel, češ "končno imam diagnozo", pojasnjuje. "Pred tem namreč pol leta nisem mogel početi ničesar, potem pa sem začel brati o MS in sem videl, da ni tako 'fajn' (smeh, op. p.)."
Multipla skleroza je kronična, imunsko vnetna bolezen, ki prizadene osrednji živčni sistem. Ta vključuje možgane, hrbtenjačo in vidni živec. Bolezen je neozdravljiva, a jo je s široko paleto zdravil, ki so na trgu, mogoče obvladovati. Vzrok za izbruh bolezni še ni pojasnjen, med dejavniki tveganja se omenja okolje, kajenje in dedno predispozicijo. Najpogostejši simptomi so oslabljena roka ali noga, dvojni vid, izguba ravnotežja, težave kognitivnega mišljenja, mravljinčenje, velika utrujenost ...
Mirno obdobje je trajalo pol leta in v tem času se je začel intenzivneje ukvarjati s športom, a je kmalu nastopil drugi zagon bolezni. "Spet sem vlekel eno nogo za sabo, spet so mi predpisali kortikosteroide, a me tokrat niso v treh dneh spravili na noge."
Takrat ga je zdravnik opozoril: "Več zagonov, kot jih bom imel, slabše se bo telo odzivalo na kortikosteroide, saj jih bo že vajeno. Takrat sem jih zato prejemal pet dni, dobil sem dodatna zdravila, a se ni čisto uredilo. Zdaj pač živim s tem, sem na zdravilih, prejemam terapije, ki pomagajo, da se možnost za nov zagon zmanjša do 40 odstotkov."
Čeprav odtlej ni imel novega zagona, je skušal stanje izboljšati z različnimi dietami, a ni nič pomagalo, zato živi tako kot prej ali – kot pravi sam –: "Še bolje. Ko sem čakal na diagnozo, sem bil zelo depresiven, ničesar nisem mogel početi in strah me je bilo, ali bom lahko sploh še kdaj hodil ali plezal. Svoje življenje sem spremenil tako, da v njem uživam in počnem stvari, ki so mi všeč. Veliko bolj cenim vsak dan, ki ga imam."
Multiplo sklerozo ima tudi njegov brat
A Gregor ni edini v družini z diagnozo MS, ima jo tudi njegov brat, ki je za bolezen izvedel pred njim, vendar mu zato ni bilo nič lažje sprejeti te diagnoze, saj sta imela čisto različne simptome.
"On je imel mravljinčaste noge, jaz pa čisto nič, zato na začetku nisem povezal, da imam morda isto bolezen kot on. Tudi zdravniki niso vedeli, saj so takrat, ko so jo diagnosticirali meni, govorili, da to ni dedna bolezen, zdaj pa pravijo, da lahko je."
MS pri obeh bratih je družino še bolj povezala, pravi, čeprav je starša na začetku odrival stran. "Na začetku sta mi hotela pomagati, a sem bil tako razdražljiv, da sem hotel samo mir. Najprej sem hotel pri sebi razčistiti stvari."
Lepo se imamo in ta bolezen nas je še bolj povezala. Ko sva z bratom odraščala, smo se malo oddaljili, šli vsak po svoje, zdaj pa nas je bolezen spet združila.
Bolezen že od samega začetka obrača sebi v prid
Njegov vsakdan je čisto običajen in ne potrebuje nobene pomoči. "Navadil sem se živeti s tem, da levo nogo, ko sem utrujen, vlečem za sabo, občasno pa imam težave še z mehurjem, saj ne morem zadržati vode. Ko me prime, moram takoj na stranišče. A to ni nobena težava, dokler je samo to, je v redu," pravi optimistično.
Opaža tudi, da je veliko bolj umirjen, kot je bil prej, da ni treba vsega narediti takoj in da lahko kakšne stvari počakajo. "Se ne obremenjujem zaradi nepomembnih stvari."
Pri njem ima človek občutek, da mu je MS prinesla same pozitivne stvari, na kar v smehu odgovarja: "Da, tako sem si naredil. Takoj sem začel razmišljati, kaj bi naredil iz te bolezni, kako bom živel.
Rekel sem si, da jo bom obrnil sebi v prid, češ da sem jo dobil z nekim razlogom, da bom nekaj naredil. Rekel sem si, da bom živel naprej še bolje kot prej in to je to.
A se zaveda, da ima vseeno srečo, saj imajo nekateri precej hujše oblike MS in ne morejo hoditi, kaj šele plezati. "Oni pa res ne morejo početi stvari, kot so jih prej." Poleg tega ve, da se pri MS stanje ne izboljša. "Z vsakim naslednjim zagonom, ki ga dobiš, se stanje poslabša in ti zdravniki ne bodo več mogli pomagati v takšni obliki kot prej. Potem je pa čisto odvisno, lahko v celem življenju ne dobiš več novega zagona, lahko pa se zgodi čez noč."
Ljudem sporoča: "Zaupajte zdravnikom"
Na vprašanje, kaj je največja zmota med ljudmi o tej bolezni, odgovarja: "Ta bolezen je očem nevidna in ljudje sploh ne vedo, kaj se dogaja s to osebo." Kot primer je navedel kar sebe:
Preden sem dobil diagnozo, sem šel v lokal, hotel naročiti pivo in mi ga niso hoteli dati, češ da sem že tako pijan, da ne dobim ničesar. To bi bilo zame prvo pivo, niti enega še nisem spil. Nisem ga dobil.
Do končnega odgovora je – kot je omenil – prišel čez pol leta, vendar je vmes izgubljal vero v zdravnike in se spraševal, ali sploh vedo, kaj delajo. "V tistem času so mi šli zelo na živce. Mislil sem si, da so tu zato, da me spravijo na noge, in zakaj moram čakati pol leta, potem so me pa v treh dneh spravili na noge."
Vse skupaj je namreč potekalo po znanem scenariju: ena napotnica za pregled čez mesec, nato naslednja in še ena in še ena ... Vprašal se je, zakaj ga niso takoj poslali na magnetno resonanco. "Rekli so, da je takšen protokol, poleg tega prej ni bilo suma za MS, saj nisem imel tipičnih simptomov, mravljicev. Tudi nevrološke teste sem opravil brez težav, nihče mi sploh ni verjel, da je z mano kaj narobe."
Potem je spoznal, da zdravniki vedo, kaj delajo, in da "te na koncu 'zrihtajo', kolikor le lahko", zato: "Zaupajte zdravnikom," dodaja.
Preberite več:
