Četrtek, 26. 10. 2023, 9.26
1 leto, 1 mesec
Nina Osenar Kontrec iskreno: Boga sem prosila, naj me vzame k sebi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,79
Pretresljivo je predvsem poglavje, v katerem Osenarjeva opisuje obdobje, ko si je želela vzeti življenje.
"Ko sem prenehala jemati antidepresive, sem si prvič zaželela, da me ne bi bilo več. Boga sem prosila, naj me vzame k sebi, ker je bilo vse skupaj preprosto preveč. Tudi pogled na mojega sina ni bil več dovolj, da bi si želela ostati. Takrat sem spoznala dr. Klemna Rebolja. On je tisti, ki me je rešil iz brezna, da sem zbrala toliko moči, da sem si želela ostati," je povedala Nina Osenar Kontrec in povzela nekaj pretresljivih izpovedi iz knjige V objemu življenja, ki jo je izdala pred kratkim, zdaj pa tudi predstavila.
Knjižni prvenec manekenke in voditeljice Nine Osenar Kontrec je zgodba o ljubezni, hkrati pa tudi bolezni, ki jo je za kar pet let prikovala na posteljo. Medtem ko so ji številni strokovnjaki zatrjevali, da ima poporodno depresijo – pred šestimi leti je z možem Dejanom Kontrecem namreč dobila sina Marlona –, je bila sama prepričana, da ni tako.
Kot smo že pisali, se je Osenarjeva po več letih na sceno vrnila oktobra lani, ko je vodila Slovensko popevko 2022. Kmalu zatem je tudi razkrila, kam je za toliko časa izginila in kaj je v tem času počela. Vse to je zapisala v knjigi V objemu življenja, ki je izšla pred kratkim in ki jo je zdaj predstavila širšemu občinstvu.
V knjigi je opisala ljubezen do svojega moža Dejana, sina Marlona, pa tudi mame, očeta, tašče in prijateljev, ki so ji skozi ves ta čas stali ob strani.
Ne gre za knjigo o bolezni, ampak knjigo o ljubezni
Na predstavitvi knjige se je z Osenarjevo pogovarjala dolgoletna televizijska voditeljica Bernarda Žarn, ena izmed prvih, ki je knjigo tudi prebrala. Kot je citirala Nino Osenar, ne gre za knjigo o bolezni, ampak knjigo o ljubezni. V njej je namreč opisala ljubezen do svojega moža Dejana, sina Marlona, pa tudi mame, očeta, tašče in prijateljev, ki so ji skozi ves ta čas stali ob strani.
Zelo kmalu po tem, ko je zbolela, ji je mož Dejan namreč rekel: "Prosim, ne skrbi, jaz bom poskrbel zate. Vedno bom skrbel zate, karkoli se zgodi. Kakršnakoli bo diagnoza, mi je vseeno, ker te imam neskončno rad. Če ne boš mogla govoriti, bom tvoje misli ubesedil jaz, če ne boš mogla jesti, te bom hranil, če ne boš mogla hoditi, te bom nosil." In, kot je povedala Osenarjeva, se je vse to na žalost tudi uresničilo, saj prvi dve leti ni niti govorila, hrano ji je nosil v posteljo, kasneje pa jo je nesel tudi do psihiatra, ki ji je rešil življenje.
Zdravnik svetnik ji je rešil življenje
Pretresljivo je predvsem poglavje, v katerem Osenarjeva opisuje obdobje, ko si je celo želela vzeti življenje. Gre za obdobje po tistem, ko je prenehala jemati antidepresive. "Takrat sem si prvič zaželela, da me ne bi bilo več. Boga sem prosila, naj me vzame k sebi, ker je bilo vse skupaj preprosto preveč. Tudi pogled na mojega sina ni bil več dovolj, da bi si želela ostati. Takrat sem spoznala dr. Klemna Rebolja. On je tisti, ki me je rešil iz brezna, da sem zbrala toliko moči, da sem želela ostati," je pojasnila.
Knjiga je opremljena tudi s strokovnim vidikom, ki ga je pregledal psihiater dr. Klemen Rebolj. Ta je Osenarjevi pri njeni bolezni močno pomagal. Ko je ugotovil, da so ji prejšnji zdravniki predpisali antidepresive, ki so po opustitvi povzročili močan odtegnitveni sindrom, ji je skušal na vse načine pomagati, zato se je njeno življenje znova začelo vzpenjati. V knjigi ga je zato imenovala zdravnik svetnik in mu namenila celotno poglavje. Spregovorila je tudi o boju s strokovnjaki, ki so ji ves čas vsiljevali napačne diagnoze in jo prepričevali, da ima nekaj, česar nima – poporodno depresijo. Vedela je namreč, da ob bolezni, ki jo ima, ne more imeti še anksioznosti in depresije, saj tega zagotovo ne bi preživela.
Na predstavitvi knjige se je z Osenarjevo pogovarjala dolgoletna televizijska voditeljica Bernarda Žarn, ena izmed prvih, ki je knjigo tudi prebrala.
Knjiga se začne z najpomembnejšim dogodkom njenega življenja
Kot je Osenarjeva povedala na predstavitvi, je knjiga nastala z namenom, da bi pomagala oziroma motivirala koga, ki se sooča s podobnimi težavami, kot se je ona. Skozi osebno zgodbo je namreč predstavila svojo bolezen, sindrom kronične utrujenosti z mialgičnim encefalitisom, mogoče sprožilce, vzroke, pa tudi rešitve, kako lahko kaj takega preprečimo.
"Napisati knjigo je bilo zame zelo terapevtsko. Ko sem se prvič po več letih usedla za računalnik, sem začutila neki klic, da zapišem svojo izkušnjo. Zdravniki in sprva tudi domači, ki niso vedeli, kako naj z menoj ravnajo, saj so vsi krvni izvidi pokazali, da je z mano vse okej, jaz sem bila pa fizično in potem tudi psihično čisto na tleh, me niso razumeli. Ko sem se usedla za računalnik, nisem vedela, kaj lahko od sebe pričakujem. Nikoli v življenju še nisem ničesar napisala, zato sem se tega pisanja lotila z veliko mero odgovornosti, ponižnosti in hvaležnosti, da mi je sploh uspelo sedeti. Takrat se mi je odprl kanal do veselja, zdelo se mi, da sem v stiku z Bogom. Nanj sem se namreč obrnila večkrat v težkih trenutkih brezupa. Potem je to pisanje kar nekako steklo. Svoje občutke sem zlila in prelila v pisano besedo. Občutke nemoči in žalosti hkrati, pa tudi občutke majestetičnosti in ljubezni," je povedala o začetkih pisanja knjige.
Ta se začne z najpomembnejšim dogodkom njenega življenja, rojstvom sina Marlona. V knjigi ga Osenarjeva imenuje žirafček, saj sta z Dejanom, ko je bila Nina še noseča, zelo rada gledala dokumentarne filme o živalih. Ko sta gledala enega o žirafah, je zaradi navdušenja nad njimi Nina rekla, da bo svojega sina klicala žirafček. In res ga.
"Ker sem po horoskopu bik, sem res trmasta in nisem si dovolila, da bi mi zdravniki vsilili neko diagnozo, za katero sem vedela in čutila, da ni prava," je povedala.
Bil je čudež, da je preživela
V knjigi zapiše, da ko je spoznala Dejana, sta ji bili podarjeni dve zelo srečni leti, nato pa se je začela "kalvarija", kot poimenuje svojo dolgoletno bolezen. Ko se je Marlon rodil, se je zagnala v materinstvo. "Po sedmih, osmih mesecih, sem se povsem telesno sesula, kar je bilo zame izjemno težko. Najhuje je bilo, ko je Marlon začel govoriti, jaz pa nisem bila dovolj dobra, da bi odprla oči in ga pogledala. To so takšne srčne bolečine, ki so me res zaznamovale in se z njimi soočam še danes. To, da sem zbolela, je bil zame res hud udarec. Kar naenkrat sem postala odvisna od ljudi okoli sebe, saj nisem bila sposobna skrbeti zase. Mož mi je dve leti v posteljo nosil hrano, saj obroka nisem bila sposobna pojesti za mizo. Zobe sem si umivala na bideju. Skratka, popolno sesutje telesa. Bil je res čudež, da sem preživela," je povedala.
In dodala: "Rane so še vseeno zelo žive. Zdaj teče šesto leto, odkar sem zbolela, in šele v zadnjih dveh mesecih čutim dvig energije. Res sem hvaležna, da lahko danes sedim tukaj in se pogovarjam."
Ni izgubila smisla za humor
Čeprav je knjiga zelo pretresljiva in žalostna, pa Nina ob tem ni izgubila smisla za humor. Sploh ko piše o slabih izkušnjah z zdravniki, ki ji niso verjeli in so ji ves čas postavljali napačne diagnoze. Zdravnikov ni imenovala poimensko, ampak si je zanje izmislila imena. Neki psihologinji, ki je bila do nje, kot je dejala, zelo grozljiva, je nadela ime dr. Groznik, nekemu drugemu zdravniku pa dr. Blatnik.
"Ker sem po horoskopu bik, sem res trmasta in nisem si dovolila, da bi mi zdravniki vsilili neko diagnozo, za katero sem vedela in čutila, da ni prava," je še povedala. Vsi so jo namreč prepričevali, da ima poporodno depresijo, a se ni dala.
Čeprav je knjiga zelo pretresljiva in žalostna, pa Nina ni izgubila smisla za humor.
Preberite tudi:
