Nedelja, 16. 2. 2020, 4.05
4 leta, 1 mesec
Akrobati Dunking Devils: Če se začne tekma egov, gre samo še navzdol #video #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,38
1
Skupina Dunking Devils se je pred kratkim lotila novega podviga: skakali so na največjem trampolinu na svetu.
Le kdo ne pozna slovenskih akrobatov Dunking Devils, ki se ponašajo z nazivom dvakratnih svetovnih prvakov v akrobatskem zabijanju in s kar dvema Guinnesovima rekordoma – za najdaljše zabijanje s trampolina in najvišjo salto z zabijanjem. So svetovno znana akrobatska skupina, ki je v svoji desetletni karieri pripravila že več kot dva tisoč nastopov v 50 državah sveta.
Akrobatska skupina, ki sliši na ime Dunking Devils, in ki ni poznana in priljubljena le pri nas v Sloveniji, temveč ima občudovalce tudi daleč izven naših meja, je v resnici veliko več kot le skupina šestih akrobatov. Njihova ekipa pravzaprav šteje več kot 70 članov, med katerimi je kar 25 profesionalnih akrobatov.
Že pred leti so Dunking Devils ustanovili tudi akademijo, ki pod svojim okriljem združuje in trenira nadarjene akrobate najrazličnejših starosti. K zgodbi Dunking Devilsov potem sodi še agencija DD Artists, ki se ukvarja z organizacijo in prodajo nastopov akrobatskega zabijanja in še več kot 20 drugih tipov nastopov, ter spletna serija DD Squad, povezana z akrobatiko, ki si jo na mesec ogleda več kot 12 milijonov gledalcev.
Lani so Dunking Devils praznovali že deseto obletnico delovanja in čeprav začetki niso bili najbolj obetavni, Domen Rozman in ekipa niso odnehali ter so vztrajno sledili svojim sanjam. Z njim smo govorili o tem, kako so dosegli današnjo slavo in uspeh ter v čem je skrivnost vodenja tako velikega in uspešnega poslovnega modela, ki z leta v leto bolj raste.
Domen Rozman - ustanovitelj, idejni vodja in menedžer akrobatske skupine Dunking Devils.
Kako se je vse skupaj sploh začelo? Ste se že od malih nog navduševali nad trampolini, saltami, zabijanjem?
Ko sem bil star 11 let, sem treniral gimnastiko in bil sem precej slab. (smeh, op. a.) Ampak resno, vedno sem bil zadnji. Tretji sem na primer bil samo, če smo v kategoriji tekmovali le trije. Pri 16. letih sem z gimnastiko zaključil in ker se je ravno takrat na Gimnaziji Bežigrad ustanovila akrobatska skupina Bakros, sem se pridružil ekipi pod vodstvom trenerja Tomaža Režka, ki je bil nekdanji član akrobatske skupine Žabe.
To je bilo torej pred 17. leti, našli smo se pravi ljudje, ki smo uživali skupaj, se dobro imeli, pa čeprav prvo in drugo leto nismo dosegali rezultatov. Ne tekmovanju ŠKL smo bili celo zadnji. Šele potem, v četrtem letniku, smo bili drugi, pa smo bili kljub temu razočarani, ker se nam je zdelo, da bi si zaslužili biti prvi. Ampak imeli smo se super, bili smo si druga družina in uživali smo v tem, kar smo delali.
Svojo pot smo nadaljevali vzporedno s študijem, ustanovili smo akrobatsko skupino Gents in zabijali koše še naprej. V svoje vrste smo povabili akrobate z vse Slovenije, s svojimi Zoisovimi štipendijami pa smo plačevali dvorano, kjer smo imeli trikrat tedensko treninge. Blazine smo imeli izposojene od šole, trampoline pa na pol sponzorske s strani slovenskega podjetja Akrobat. Tri leta po koncu srednje šole ni bilo še nobenih velikih uspehov. Pet let smo samo trdo trenirali in imeli le tu in tam kakšen nastop, to je bilo pa tudi vse. Vrhunec sezone je bil tradicionalni nastop v Velenju. (smeh, op. a.)
Kdaj in zakaj se je potem zgodil tisti usodni premik, zaradi katerega ste doživeli razcvet?
Treninge smo ves čas snemali in dajali zanimivo zmontirane posnetke na splet, natančneje na Metacafe in YouTube. Enega od teh naših filmov je videl francoski menedžer Jerome Salot in povabil nas je v Francijo v Lille. Pokril nam je stroške potovanja in nam dal 1000 evrov honorarja, ki smo ga razdelili na osem delov, ker nas je toliko šlo takrat na nastop. In to se nam je zdel že noro velik uspeh, pa smo nastopali le na nekih konjskih dirkah za približno 100 ljudi. (smeh, op. a.)
Ampak to je bil očitno neki test, ki smo ga uspešno prestali. V naslednjih mesecih smo začeli redno nastopati zanj. Imel smo nastope v Parizu, Lyonu in Tunisu, glavnem mestu Tunizije. Pred desetimi leti je v lastni organizaciji sledila tri tedne dolga turneja v Jakarti, glavnem mestu Indonezije. Za potrebe nastopa smo ustanovili športno društvo ŠD Devils. To štejemo za uradni začetek zgodbe o Dunking Devils.
Dunking Devils so v svoji desetletni karieri nastopili že v 50 državah.
Takrat nam je to, kar smo počeli, bil še vedno hobi. Leta 2013, ko je bil pri nas Eurobasket, pa smo se znašli na prelomnici. Odločiti smo se morali, ali iz tega naredimo kaj resnega, ali si najdemo službe in zabijanje košev ostane zgolj hobi. Šest članov se nas je takrat odločilo, da se temu povsem posvetimo, da se profesionaliziramo, nekateri tudi pustimo fakse in se zgodbi Dunking Devils popolnoma predamo.
Odprli smo podjetje, ki je potrebovalo precej časa, da je začelo delati dobro. Prvo leto smo komaj shajali iz meseca v mesec. Danes smo lahko srečni, da je to naš posel, da se preživljamo s tem, da živimo svojo strast in da smo od košarke in zabijanja košev zgradili uspešno in navdihujočo zgodbo.
Meseca aprila boste kot gost nastopili tudi na NETPRO konferenci, kjer boste med drugim predavali prav o tem, kako pomembna za napredek in razvoj je dobro uigrana ekipa. Lahko o tem poveste kaj več?
Rdeča nit predavanja bosta timski duh in kako nenehno stremeti k rasti. Pojasnil bom, kako rast postaviti v jedro motivacije ekipe, kjer napredek postane pogon vsega, kar ekipa počne. Tako znotraj istega sistema vrednot vsak član ekipe čuti motivacijo v napredku na področju, ki ga najbolj žene. Če vsak član ekipe samostojno stremi k napredku in je ekipa tesno povezana, potem celotna ekipa hitro in uspešno raste.
Dunking Devils so kar sredi kontejnerskega terminala v Ljubljani postavili trampolinski park.
Torej je mogoče potegniti neke vzporednice med svetovno znano skupino akrobatov, kot ste Dunking Devils, in neko skupnostjo sodelavcev v podjetju?
Vzporednic je pravzaprav veliko. Ko si na parketu, moraš dihati kot eno. Na parketu je šest posameznikov, ena žoga in en koš. Vsak mora svoj element narediti perfektno, podati žogo naprej, da jo naslednji ujame in zadnji zabije koš. Če pride do napake, ni pomembno, kdo je napako naredil. Na koncu je zelo jasno, ali smo kot ekipa dali koš, ali ne. Če žoga zleti mimo koša, se mora celotna ekipa takoj vrniti na začetek, to pozabiti in začeti znova.
Mi smo timski duh in medsebojno pripadnost morali razviti, ker nas je v to prisilil naš šport. To je bil pogoj za naš športni uspeh. V skupini sodelavcev v podjetju se taka povezanost ne zgodi organsko. Mi smo ogromno energije vložili v analizo tega, kaj smo se naučili na parketu, in na enak način postaviti vodstvene strukture v naši pisarni. Želeli smo doseči, da je naša skupina sodelavcev predana svojemu cilju na enak način, kot so akrobati na parketu predani, da zabijejo koš.
Kako vam uspeva dosegati to predanost in motivacijo pri vaših sodelavcih, ki skrbjo za marketing, za organizacijo vaših nastopov in podobno?
En način, kako to dosegamo, je ta, da svojim zaposlenim dajemo zelo visok nivo odgovornosti in samostojnosti. Enako, kot je na parketu. Ko skočiš na trampolin, lahko samo ti skočiš, podaš žogo, narediš salto ali zabiješ koš. Tega ne more namesto tebe narediti nihče drug – ne tvoj kolega, ne tvoj kapetan, ne tvoj nadrejeni.
V podjetjih pa vemo, da načeloma ni tako. Vedno lahko kdo vskoči, ti pomaga, naredi kaj namesto tebe. Ni te radikalne, 100-odstotne odgovornosti. Mi zato pri svojih zaposlenih zastavljamo vloge tako, da so ljudje 100-odstotno odgovorni za svoje področje. Zaposleni tako dobijo svobodo za ustvarjanje in čutijo globoko strast in predanost do svojega dela.
Torej vi kot vodilni, če govoriva o širši Dunking Devils zgodbi, ne gledate ostalim sodelavcem nenehno pod prste? Jim povsem zaupate in prepuščate nadzor?
Jaz svojo vlogo vodje gledam skozi oči mentorja. Poskušam imeti čim manj neposrednega stika z operativnim delom posla. Veliko časa posvetim pogovoru z našimi ključni kadri, ki so vodje svojih področji v podjetju. Pa naj bo to prodaja nastopov, vodenje marketinga, sestavljanje treningov, ali kaj drugega. Vsak od njih ima pod seboj svojo ekipo, kateri je mentor in vodja.
Na tak način so vodje povsem odgovorni za svoje področje in čutijo, da je to, kar počnejo, njihova 100-odstotna odgovornost. Takrat ko gre vse narobe, vodja ve, da mora narediti vse, da bo "zborbal" in rešil situacijo. Ko pa vodja doseže velik uspeh, je to njegov rezultat in ne moj. Na tak način si lahko ljudem uspešen mentor, jim pustiš, da sami rastejo in sčasoma postajajo vse bolj učinkoviti in motivirani. Postajajo samostojni, odgovorni mikro podjetniki, ki ne potrebujejo mikro menedžeriranja.
Če se sam na neki točki odločim, da ne želim več biti vodja Dunking Devils skupnosti, se bo naša zgodba zagotovo nadaljevala. Ker vodje našo zgodbo vzamejo za svojo, bodo izzive premagovali in cilje uresničevali zaradi samih sebe, torej zaradi svoje notranje motivacije in ne zato, ker sem jaz tako rekel.
In prav takšen način delovanja daje meni možnost, da se ne ukvarjam z izzivi, ki jih imamo danes. Imam čas, da z ekipo kreiram nove izzive in postavljam temelje za dolgoročni uspeh Dunking Devils skupnosti.
Marca naši akrobati znova odhajajo v ZDA, kjer bodo tokrat nastopili za Dončića in njegovo ekipo.
Ste torej vašo Dunking Devils zgodbo, vaš uspeh skrbno strateško načrtovali, premišljevali korake za daleč vnaprej? Niste imeli zgolj sreče, da vas je opazil neki tuji menedžer, kar je bila odskočna deska za tujino?
Velikokrat slišimo, da sreča spremlja hrabre. Sam pravim, da moraš sam ustvarjati priložnosti in vztrajati. Sreča pa potem slej ko prej pride. To je podobno kot ribolov: moraš imeti trnek v vodi in čakati, da riba prime. Če v vodi nimaš trnka, riba nima česa zagrabiti. Zaradi naših prvih videov s treningov nas je opazil francoski menedžer. Takrat smo absolutno imeli srečno. Če pa videov ne bi snemali, ne bi imeli možnosti “imeti sreče”.
S tem v mislih ves dobiček vlagamo nazaj v kreacijo novih in novih, še boljših videov, v učenje PR-ja, razvoja novih akrobatskih disciplin in svojih socialnih profilov. V svojo poslovno ekipo vabimo strokovnjake, za viralni marketing, za prodajo in podobno. Verjamemo, da bodo z vlaganjem v razvoj k nam prišle vedno nove priložnosti in nam omogočale uresničevanje našega mota: “Obstaja ena prava smer. Navzgor!”
Izvajali ste tudi akrobacije in zabijanje na premikajočem se vlaku, preskočili ste parni vlak, naredili ste največji trampolin na svetu, o čemer so pisali tudi tuji mediji. To so že resne, na neki način kaskaderske situacije, ki so lahko življenjsko nevarne. Je tako?
Pravzaprav med zabijanjem v dvorani in zabijanjem na vlaku ni dosti razlike. Če preračunaš vse, kar je potrebno – širino vlaka, širino mostov, tveganje – potem zabijanje na vlaku ni dosti bolj nevarno od zabijanja na parketu. Seveda pod pogojem, da je vse dobro premišljeno in da na vlaku skačejo profesionalci, z večletnimi izkušnjami.
Motivacija za naše podvige izhaja iz našega mota, ki se glasi: “Obstaja ena prava smer. Navzgor!” Ko smo se ob odprtju podjetja spraševali, kako katalizirati naš naslednji preboj, da bi bili še bolj zanimivi, je nastal video zabijanja na Mangartskem sedlu, na Celjskem gradu in v Izoli. Ko pa smo želeli še korak naprej, se je rodila zamisel o zabijanju na vlaku, kar se je izkazalo za res nor mednarodno odmeven preboj.
Včasih pa tudi dobra ideja ni dovolj. Potrebuješ tudi prave stike in poslovna partnerstva. Sam sem zato pred nekaj leti šel za eno leto živet v London, prav z namenom za Dunking Devils odpirati nove poslovne priložnosti. Takrat smo začeli sodelovati z znamko People Are Awesome, skupaj z njimi smo rasli in dobili priložnost naše posnetke objavljati na platformi, ki ji sledi deset milijonov ljudi. People Are Awesome so v nas tudi finančno investirali, kar nam je omogočilo, da smo lahko vsako leto izvedli še več norih video projektov.
Tako je bil videti največji trampolin na svetu, ki so ga s pomočjo žerjava postavili Dunking Devils.
Dolgo časa ste že v akrobatiki in zabijanju, koliko je še vedno treba trenirati?
Če se s tem profesionalno ukvarjaš, je trenirati treba praktično vsak dan. Za nekoga, ki pa še ni na profesionalni ravni, ampak dela na tem, da bi tja nekoč prišel, ali pa za nekoga, ki vzdržuje formo, pa so treningi na urniku dvakrat ali trikrat na teden.
Imate tudi akademijo za mlade akrobate, ki bi nekoč želeli biti kot vi. Je zanimanje za akrobatiko v Sloveniji veliko?
Naša Dunking Devils akademija je polna, vključuje 80 članov. Ima pa svojo akademijo še Woop! trampolin park, ki je zadnja leta naš novi dom in kjer potekajo naši treningi. V njihovi akademiji pa je kar 300 ljudi in tudi ta je polna. Torej, glede na te podatke bi lahko zaključil, da je zanimanje pri nas ogromno.
Pa moraš biti za akrobatsko zabijanje košev posebej nadarjen, moraš imeti gimnastično predznanje, ali se lahko vsak s trdim delom in vztrajnostjo te veščine priuči?
Vsekakor je lažje, če imaš talent, na dolgi rok pa so poplačane ure, ki jih vložiš v trening. Tudi mi smo v akademiji imeli kar nekaj primerov, ko so bili posamezniki zelo talentirani, pa niso redno trenirali in niso nič dosegli, so celo odnehali. Poleg tega je prav ta način malo si malo nisi najbolj nevaren, ker nisi toliko v formi, da bi znal pravilno in pravočasno odreagirati, če gre kaj narobe.
Tudi pri nas velja, tako kot pri mnogih drugih stvareh, da moraš za mojstrstvo vložiti deset tisoč ur dela. Mi imamo pri nas v akademiji veliko fantov, ki niso bili rojeni s talentom ali akrobatsko postavo, pa so s trdim delom in predanostjo prišli do tega, da z nami potujejo po nastopih po vsem svetu.
Je pa res, da so v prednosti tisti, ki zgodaj v otroštvu začnejo s treningi. Nekateri so malo bolj 'štorasti', kot rečemo po domače, in to se pri otroku veliko lažje odpravi kot kasneje pri najstniku. Podobno je s strahom in zadržki. Otroci jih skorajda nimajo, pri odraslih je to že popolnoma drugače. Zagotovo bo moral neki fant pri 15. letih, ki je do sedaj ves čas poslušal, da je malo bolj ‘štorast', premagati en kup psiholoških ovir, da bo lahko napredoval. Otrok pri desetih letih pa teh meja v glavi še nima in je zanj napredek neprimerljivo hitrejši in lažji.
"Motivacija za naše podvige izhajaja iz našega mota, ki se glasi: Obstaja ena prava smer. Navzgor!" pove Domen Rozman.
Se tudi še vam po vseh teh letih kdaj dogaja, da se v glavi pojavijo kakšni pomisleki, prepreke, sploh pred kakšnimi novimi podvigi? Ali imate to že toliko v krvi, da teh psiholoških barier več ni?
Bariere vedno so in vedno bodo. Večji, kot so projekti, večji strahovi se pojavljajo. Če ne bi bilo novih strahov, bi to pomenilo, da delamo ves čas isto, in če bi delali ves čas isto, ne bi bili skladni z našim motom, ki se glasi. "Obstaja ena prav smer. Navzgor!"
Res pa je, da se z leti naučiš biti pogumen. Naučiš se strah obračati v pozitivno motivacijo. In ko pride do same izvedbe, znaš ta strah obrniti v pozitivni pritisk, ki ti omogoči, da nastop dvigneš na še višjo raven.
Poleg vsega tega pa je verjetno izrednega pomena za popolno izvedbo vaših akrobatskih točk tudi to, da ste res dobro uigrani in da si predvsem zaupate. Kako ste to dosegli v svoji ekipi?
Seveda, zaupanje je glavni predpogoj za to, da ekipa drži skupaj. Da pa si lahko zaupaš, moraš ves čas držati zelo visok nivo iskrenosti in avtentičnosti. To pomeni, da si na vseh nivojih poveš, kar si imaš za povedat, ter da sprejemaš vse prednosti in šibkosti sebe in drugih v ekipi.
Mi se radi šalimo na račun drug drugega, ampak to norčevanje izvira iz ljubezni. Znamo se pošaliti na račun pomanjkljivosti svojih članov, hkrati pa vsi vemo, da se sprejemamo takšne, kot smo, z vsemi pomanjkljivostmi vred, in da se, ne glede na vse, podpiramo. Nismo povezani na ravni svojih egov, kajti če se enkrat začne tekma egov, gre lahko samo še navzdol.
Veliko je takih primerov v akrobatskem zabijanju. Na primer francoska, madžarska in turška ekipa so vse razpadle na dva dela, ker so vodili s "prostora" ega. Prepirati so se začeli, kdo je boljši, kdo je več doprinesel in tako naprej. Najlažji način, da se temu izogneš, je ta, da odpiraš vrata, da poslušaš želje in predloge ostalih v ekipi. Da vedno sprašuješ, kaj članom ekipe ni v redu in kaj bi oni naredili drugače, kot počnemo to zdaj. Skupaj prideš do sklepov, ki jih nato takoj implementiraš v sistem vodenja. Zavedati se je treba, da bo ta proces potekal vedno, da se bodo mnenja vedno razlikovala in da tako mora biti. Različna mnenja so katalizator rasti.
Dunking Devils se ponašajo z nazivom dvakratnih svetovnih prvakov v akrobatskem zabijanju in s kar dvema Guinnesovima rekordoma.
Kaj pripravljate to leto? So kakšni dogodki, projekti, ki se jih še posebej veselite?
Najbolj smo veseli, da gremo 11. marca v Dallas, kamor gremo v okviru sodelovanja z I Feel Slovenija, tako da se res veselimo nastopati za Luko Dončića in njegovo ekipo. Potem pa takoj letimo naprej v Los Angeles, kjer se bomo udeležili še enega NBA dogodka, kjer bo častni gost Snoop Dog. Kar se tiče projektov, pa bomo poleti postavili največji trampolin na Ljubljanici, organiziramo tudi svetovno prvenstvo v akrobatskem zabijanju, "nasmiha" pa se tudi poletna turneja po ZDA z zasedbo Migos.
1