Torek, 31. 12. 2019, 4.00
4 leta, 3 mesece
Novoletne zaobljube: "Zavedajmo se, da nismo popolni. Nihče ni." #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,67
6
Konec leta je za mnoge čas samorefleksije, s katero poskušamo oceniti iztekajoče se leto in se zazreti v novo. Za marsikoga pa je to tudi obdobje postavljanja novih ciljev in zaobljub. Največkrat se te nanašajo na izboljšanje osebnega videza. Po pojasnilih strokovnjakinje za samopodobo Lucije Čevnik so novoletni cilji pogosto lažne obljube, na katere preveč lahkoverno stavimo. "Vsak trenutek je priložnost za nov začetek," pravi in dodaja: "Če si resnično želimo spremembe, ukrepajmo takoj, zdaj in se držimo discipline."
Zakaj si vsako leto postavljamo "nemogoče" zaobljube, za katere morda celo vemo, da so neizvedljive? Veliko ljudi se ob začetku novega leta na primer odloči za hujšanje.
Leto je pri koncu. Ko položimo račune tekočega leta in se zazremo vase, pogosto ne občutimo izpolnjenosti, potešitve in miru. Ujeti smo v rutino, ki nam premalokrat prinaša notranjo srečo, pred nami pa je novo leto. Prazen list, ki si ga želimo popisati in obarvati drugače. Že sama beseda novo nas navdaja z občutkom hrepenenja, da je lahko zdaj vse drugače.
Staro se končuje in klavrno preteklost puščamo za seboj, vendar je vsa ta praznična evforija o novih pravljičnih začetkih le v potrošništvo ujet mit, ki se v realnosti vsakdana, ko nastopi prvi popraznični delovnik, v hipu razblini. Novo leto – nov začetek je pogosto lažna (samo)obljuba, na katero preveč lahkoverno stavimo. Dejstvo pa je, da je vsak trenutek priložnost za nov začetek, če si to zares želimo. Poudarek je na zares.
Zakaj pa mislite, da hrepenimo po spremembah, ki se jih na koncu ne držimo?
Vsi si želimo sprememb, nihče pa se v resnici noče spremeniti. Dejstvo je, da večina ljudi živi v nezadovoljstvu. Opravljajo službe, ki jih ne marajo, živijo s partnerji, ki jih ne ljubijo in ne spoštujejo, živijo v telesih, ki jih sovražijo, ohranjajo odnose, ki jih onesrečujejo ... Pa kljub temu ne storijo nič, da bi se položaj vsaj nekoliko spremenil. Pretežno vso krivdo za lastno nesrečo pripisujejo in valijo na druge ali pa iščejo zunanje razloge, se izgovarjajo na okoliščine.
Večina nas je z vsakodnevno rutino nesrečna, a težko naredimo korak naprej in prekinemo stare vzorce.
Kaj mislite s tem? Gre za apatičnost?
Govorim o ljudeh, ki si spremembe sicer lahko privoščijo, pa jih ne storijo, ne tistih, ki jih na primer socialna stiska sili v situacije, ki so dejansko zelo obremenjujoče in neizhodne. Skratka, tisti, ki imajo zagotovljene možnosti samospreminjanja, vseeno ostajajo v istih, starih čevljih leta in leta, nekateri celo vse življenje. Hrepenenje pa ostaja kot logična posledica neznosnosti lastnega nezadovoljstva. A med " želeti in (si vsako novo leto) obljubljati" ter med "želeti in (tudi kaj učinkovitega v tej smeri) storiti" je velika razlika. In ta skoraj vedno vodi skozi boleč proces samospreminjanja.
Boleč v kakšnem smislu?
Gre za precej podoben proces kot pri zdravljenju različnih odvisnosti. Tudi od vzorcev, ki nas onesrečujejo, smo lahko močno odvisni, čeprav se jih ne zavedamo. Tako zelo si želimo sprememb, pa se nemalokrat razkrije, da jim sploh nismo kos in da spremembe tudi ne bodo prišle tako zlahka, kot smo si to mogoče zamislili v novoletnih zaobljubah.
Prednovoletna evforija je čas, ko si postavimo nove cilje, ki jih želimo doseči v prihajajočem letu.
Zakaj si vedno znova nalagamo zaobljube, ki se vežejo na izboljšanje osebnega videza, manj pa na osebno rast? Zadovoljstvo ne nazadnje izhaja iz notranjega miru.
Zunanjost je v današnji družbi močno na udaru. Zelo smo obremenjeni z videzom in lepoto, ki nam jo sugerirajo lepotni ideali, predvsem modna, kozmetična in filmska industrija. Ko se pogledamo v ogledalo in nismo videti tako kot ikone z naslovnic revij ali ljudje v oglasnih sporočilih, razni vplivneži na Instagramu, pomislimo, da je z nami nekaj narobe, da takšni, kot smo, nismo dovolj dobri. Zato težimo k predrugačenju svoje zunanjosti, ki bo (vsaj nekoliko) približala naš videz idealom.
Videz tudi bistveno prej opazimo, kot pa ozavestimo svoje nezavedne vedenjske vzorce. To je eden od vzrokov, zakaj se prej in lažje odločamo za spremembo videza oz. svoje zunanjosti kot pa za celovito osebnostno rast. Notranji principi pa so tisti, ki nas dejansko hromijo in držijo v začaranem krogu nezadovoljstva.
Zakaj smo v zadnjem mesecu leta tako obsedeni z videzom, da ga celo pogojujemo z novimi začetki?
To je postal že nekakšen decembrski kliše, o katerem se vsepovprek piše in govori. Novo leto, novo življenje! A brez nekih radikalnih sprememb, ki so dejansko vezane na ozaveščanje vzorcev, v katere smo ujeti, ali na celostno spreminjanje življenjskega sloga, je prav malo uspešnega predrugačenja, ki ima dolg rok trajanja.
Med najpogostejšimi zaobljubami je hujšanje.
Omenili ste, da vse izhaja iz nezadovoljstva v vsakdanjem življenju. Ali gre v tem primeru za neko potuho in upanje, da bo v prihodnje bolje?
Ni ravno potuha, je pa večna notranja želja po iskanju in zasledovanju boljšega življenja. Nenehno poudarjanje sreče pa danes velja za pravo pravcato "duhovno" gibanje. Če nisi ves čas evforično srečen, že imaš občutek, da je s tabo nekaj narobe.
Programirani smo, da si želimo to, česar nimamo. Podobno je tudi s samopodobo. Vedno ihtimo. "Če bi le imela ožje boke, bolj vitko postavo, obraz brez gubic, bolj sijoče lase, bi bila bolj všečna in posledično tudi osebno zadovoljnejša." Vendar nas takšne in drugačne zunanje spremembe in intervencije zadovoljijo le za kratek čas, dokler niso tu spet nove dileme in novi izzivi.
Nov avto, nova oblačila, nova lepotna operacija osrečujejo, dokler se na trgu ne pojavi nov model enakega avta, nove modne smernice in nove gubice. In ponovno vzplamtijo nove stare želje in nove (iste) potrebe. Vrtimo se v krogu.
Kaj pa vpliva na vrtenje v krogu, kot ste ga sami poimenovali?
Razmišljamo, da je sreča nekaj, kar šele pride, da nekje v prihodnosti potrpežljivo, a zagotovo čaka na nas. Medtem pa nam življenje polzi med prsti in izgubljamo trenutek tukaj in zdaj, kar je dejansko edino, kar resnično imamo.
V nenehnem iskanju sreče, se vrtimo v krogu.
Mislite, da so vse te zaobljube zgolj izgovor, da si decembra damo duška in gledamo na način, da se bomo januarja res vzeli v roke?
Da, tudi to. Izgovor. Samo danes še, jutri pa je nov dan. Prelagamo odgovornost v neko daljno prihodnost, ki pa se nikoli ne zgodi. Medtem pa nas vseeno grize podzavest, ker vemo, kaj bi morali, pa tega (nikoli) ne storimo. Pri svojih svetovanjih se pogosto srečujem z ljudmi (ženske prednjačijo), ki kronično vztrajajo v prelaganju svojih odločitev ali odgovornosti na prihodnost.
"Samo še ta teden potrpim, ker imam pomemben sestanek v službi, potem bom shujšala, samo še do poletja vztrajam s partnerjem, ki je nasilen, potem pa se ga zares odkrižam, samo to torbico si še kupim, potem bom res začela pokrivati svoj minus na računu." In tako v nedogled. Vedno iščejo nove in nove izgovore, da jim ni treba narediti končnega reza s starimi nezdravimi vzorci. In novo leto je zelo pogosto natančno ena taka lažna prelomnica (samo)obljub.
Ali so vse te zaobljube sploh smiselne, saj gre v resnici za neko obremenjevanje in stres?
Da, zelo velik stres. Neprestane zaobljube, ki se nikoli ne uresničijo, a se ves čas motajo po glavi. Kadar imamo opravka z lažno ali "netrdno" zaobljubo oz. samoobljubo, tej posledično praviloma vedno sledi razočaranje nad samim sabo. Ker nič nismo storili, se tudi nič (novega) ne zgodi. Želja in razočaranje sočasno vznikata in ponikata. Brez premora in olajšanja. Z novimi in novimi neuspelimi poskusi, da bi obvladali položaj in ga izboljšali, pa je vsak padec globlji in bolj grenak.
Nerealne obljube lahko postanejo stresne.
Torej so tovrstne obljube popolnoma brezpredmetne oziroma nesmiselne?
Dokler jasno in odločno ne uvidimo, da imamo resno težavo, iskanje rešitve sploh ni mogoče. Zato tudi ne moremo prepričati prijateljice ali prijatelja, za katerega vidimo, kako leta vztraja v nezdravem odnosu in neprestano trpi, da bi se bil dejansko pripravljen odpovedati takemu nezdravemu razmerju. Šele ko je učenec pripravljen, pride učitelj, pravi star vzhodnjaški rek. In res je tako.
Šele ko trpimo dovolj močno, pogosto uvidimo, da tako ne bo šlo več naprej. Ali pa nas okoliščine, lastno zdravje, osebno blagostanje prisilijo, da ukrenemo kaj konstruktivnega, nekaj, kar nas popelje k spremembam. In šele takrat lahko terapevt dejansko kaj stori v smislu spodbujanja motivacije, samorefleksije. Trdo delo pa je vselej na posamezniku in njegovi odločni volji.
Skratka, bolje je, da si priznamo in sprejmemo trenutni položaj takšen, kot je, kot pa, da si vzbujamo lažno upanje, da bo bolje. To prelaganje ubija duha in povzroča nenehen stres, ker nekaj nisem, pa vem, da bi moral. Zelo stresno!
Zakaj smo pogosto tako globoko razočarani? Če smo čisto iskreni, ta razočaranost ponavadi traja kratek čas, potem pa spet nadaljujemo stare vedenjske vzorce kot pred zaobljubami.
Razočarani smo, ker obljube niso bile plod resničnih odločitev. Resnične odločitve o lastni samospremembi vodijo skozi boleče soočanje s svojimi vedenjskimi vzorci, razvadami in navadami. Večina na to ni pripravljena. Če si nekaj obljubimo in potem tega ne izpeljemo, nastopi razočaranje nad lastno nezmožnostjo držati se zastavljenih ciljev.
Težko je stopiti iz cone udobja. Pogosto zmotno mislimo, da je cona udobja nekaj udobnega, prijetnega. Sploh ni nujno. Najpogosteje je nekaj zelo konfliktnega, je pa edino, kar zares poznamo. Prav zato se znotraj nje počutimo varno, čeprav onemogoča našo samouresničenje in srečo. Ne upamo si izstopiti iz te cone, ker nas tisto, kar je zunaj - neznano -, navdaja z neizmernim strahom in tesnobo. Raje vztrajamo v poznani nesreči, kot pa se predamo nepoznanim svetovom nepredvidljivega.
(Samo)obljube vodijo v razočaranje.
Gre za globlji pomen? Kot ste omenili - osebno nezadovoljstvo, ki ga podzavestno želimo na neki način potešiti?
Tudi tako bi lahko rekli. Lažje je spreminjati formo kot vsebino. Videz je površniki, spremembe so vidne instantno, takoj. Na primer nadenemo si ličila, modno se oblečemo, fotografijo prevlečemo s filtrom in že je vse videti popolnejše. Vsebina, naša osebnost, pa je globlja in pogojevana z nezavednim, ki ga je zelo težko reprogramirati. Zato zmotno mislimo, da če si bomo nekaj novega kupili, izboljšali telesno zunanjost, bo vse drugače.
Pa se vrnimo malo nazaj. Se to navezuje na potrošništvo?
Prav potrošništvo nas ves čas zapeljivo vabi k instantnim, hitrim rešitvam. Te obljubljajo takojšno izboljšanje, ki obenem še notranje izpolnjuje in osrečuje. Poglejmo si vse čudežne lepotne kreme proti gubam. Samo namažeš se in že si videti vsaj 20 let mlajši. Ko zapraviš že za peto različico iste kreme, ugotoviš, da je sreča, ki sloni na videzu, zelo izmuzljiva.
Nezadovoljstvo izvira iz notranjosti in z vsemi obljubami, ki slonijo na spreminjanju zunanjosti, pa naj bo to videz, materialne dobrine, ugled, bomo to nezadovoljstvo samo zamaskirali, ne pa ga tudi odpravili.
Potrošništvo je gonilo kratkotrajne sreče, ki ne izpolnjuje.
Se vami zdi, da se z zaobljubami na neki način mogoče poskušamo kaznovati, ker smo bili čez leto "poredni"?
Da, treba se je disciplinirati, nam govorijo "zdrave" reklame, oglasi, športni trenerji ... S ponotranjenjem lepotnih idealov razvijemo proces notranjega samonadzora. Kaj smemo, česa ne, kdaj smo grešili ter kako se bomo zdaj disciplinirali in kaznovali z različnimi dietami, pretiranimi športnimi vadbami, odrekanji, odpovedovanjem. Globlje ko smo ponotranjili lepotne standarde, bolj slepo jim sledimo in tem bolj radikalne prakse in represijo smo pripravljeni izvajati nad lasno telesno "nepridnostjo" in nepokorščino.
Obenem pa nas potrošništvo ves čas mami h grehu. Tako imamo v lepotnih revijah na eni strani opisan zdrav življenjski slog in telesno vadbo, na naslednji strani pa recept za super sladko in kalorično sladico, oglas za čokolade in nagovarjanje h kulinaričnemu razvajanju. Torej se moremo ves čas nadzorovati in se držati nazaj, da se ne pregrešimo. Samonadzor deluje po načelu, če sem bila poredna, se morem zdaj kaznovati.
Mediji pogostokrat sugerirajo smernice "idealov," ki jim je izjemno težko slediti.
Kakšno pa je vaše stališče do zaobljub? Se vam zdijo zdrave?
Ne, ne zdijo se mi zdrave, ker so pogosto lažnive. Zakaj čakati na novo leto, da si obljubimo spremembo? Vsak dan, vsak trenutek je lahko nov začetek, če si nekaj res želimo spremeniti. S temi novoletnimi zaobljubami vse skupaj deluje hudičevo sumljivo in smrdi po samoizdaji.
Če mi na primer hči reče, da sem nekaj obljubila, vem, da je to nekaj, kar moram storiti. Obljube se drži in spoštuje. Obljubimo si le to, kar smo prepričani, da lahko, in kar zmoremo in znamo.
Torej ni dovolj samo, da si nekaj obljubimo, temveč moramo to obljubo spoštovati - če ne zaradi boljšega jutri, pa zaradi samih sebe?
Vsaj tako pomembni kot so pri obljubah cilji, je pomembna tudi sama pot uresničevanja teh ciljev oz. želja. Pripraviti si moramo strateški načrt, ki razčlenjuje postopne korake, kako bomo zastavljene cilje sploh dosegli. Kot nekakšen osebni krizni menedžment, ko/če nam na poti popusti volja. To je nujna lastna podpora, da pridemo na cilj, kljub notranjim pritiskom, neprijetnim občutkom in bolečini, ki jo kot davek terjajo osebnostne spremembe.
Namesto, da čakamo na novo leto, lahko spremembe v vsakdanjik apliciramo takoj.
Govorili smo o tem, kako velik poudarek je na osebnem videzu. Kako pa naj posameznik izboljša svoje življenje z obljubami, ki niso izključno seme nečimrnosti? Kaj lahko naredimo za izboljšanje samopodobe in počutja?
Najprej si moramo oblikovati realno sliko o tem, kaj imamo, kaj lahko in kaj zmoremo. Nezdravo je začeti z iskanjem vsega, česar nimamo. Imamo dve zdravi nogi, ki nas nosita po svetu, ki pa mogoče res nista v kondiciji top modela. In to je v redu. Za začetek odkljukajmo svoje prednosti, ne slabosti in pomanjkljivosti. Tako takoj ustvarimo boljšo sliko položaja, v katerem smo.
Torej prvi korak je to, da cenimo, kar imamo?
Zavedajmo se, da nismo popolni. Nihče ni. To je dejstvo! Ideali so medijski konstrukt in v resnici ne obstajajo. Oblikovani so s kopico profesionalcev (frizerji, vizažisti, stilisti, grafična izboljšava fotografij ...). Ne primerjajte se z njimi! Sem nepopoln/-a in tudi to je v redu. Nobena popolnost, niti telesna niti materialna, pa še ni zagotovilo za srečo.
Ne prelagajmo svojih želja na jutri, na novo leto. Priznajmo si napake in jih sprejmimo kot del sebe. Če si resnično želimo spremembe, ukrepajmo takoj, zdaj in se držimo discipline. Tak proces terja močno voljo in veliko potrpežljivosti. Ne bo lahko, ni pa nemogoče. Mnogim je uspelo, lahko tudi vam.
Smo veliko več kot le telo, zato moja zunanjost, moje imetje, kritike na račun videza nikoli ne morejo biti nosilec moje samovrednosti. Če je naša samopodoba, samovrednost ali pa samozavest zgrajena zgolj na našem videzu ali odvisna od mnenja drugih, imamo resno težavo.
Za zgled so nam pogosto zvezdniki.
Kakšne se vam zdijo primerne/zdrave zaobljube?
Pri svojem delu z ljudmi pogosto opažam, kako težko odgovorijo na preprosto vprašanje, kaj si resnično želijo. Običajno rečejo, da bi bili radi srečni. Prav. Kaj pa sploh je sreča?
Se pravi, da v resnici še sami ne vemo, kaj hočemo. Iščemo srečo, ki je ne znamo določiti.
Sreča ni odsotnost kakršnekoli bolečine, to je vendar nerealno pričakovati. Sreča je, kot radi pogosto poudarjamo, v majhnih stvareh. A kako bomo te majhne stvari sploh sposobni prepoznati, če sami sebe neprestano teptamo z mislimi, da nismo dovolj, da bi morali biti drugačni, da smo nesposobni, grdi, dolgočasni?
Zame zdrava zaobljuba pomeni vsakodnevni trud za čuječo prisotnost, ki sili k nenehnemu samoizpraševanju, kako bolj ceniti svoje življenje, se manj obremenjevali s tem, kaj si mislijo drugi o meni ali mojem videzu, si dopustiti lastno nepopolnost in zmotnost, se potruditi za ljudi, ki jih imam rada. To so te majhne stvari, v katerih lahko najdem iskrice sreče.
Veliko imamo, pa tega sploh ne cenimo in ne prepoznamo. Vsakdo bi se moral pogosteje družiti s tistimi, ki imajo manj in so v marsičem resnično prikrajšani: invalidi, bolni, ljudje v socialni stiski … Verjamem, da bi se vsebina novoletnih zaobljub precej spremenila - od "imeti" k "biti". Sreča ni nekaj, kar leži na drugi strani obzorja, niti nekaj, kar biva onstran silvestrske polnoči.
6