SiolNET. Trendi Moda
9,50

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Anžej Dežan

"Google ve vse o tebi, tudi stvari, ki jih nočeš zaupati ljudem" #intervju #video

9,50

termometer

Anžej Dežan
Foto: Jan Lukanović

Anžeja Dežana se še danes marsikdo spomni kot evrovizijskega predstavnika, ki je Slovenijo na velikem odru zastopal pred 13 leti. Takoj zatem ga je pot odnesla v čisto drugo smer, v modni svet, kjer si je začel graditi zavidljivo kariero, ob kateri je v življenjepis že zapisal delo za Vogue, Chloé in Burberry, trenutno pa je del hiše Chanel.

Kmalu po letu 2006, ko je zmagal na Emi in Slovenijo zastopal na Pesmi Evrovizije v Atenah, se je Anžej Dežan poslovil od domovine in se preselil v London. Njegova pot v svetu mode se je začela pisati med študijem modnega novinarstva, prva vrata pa so se mu začela odpirati, ko je pogumno in predrzno – kot pravi sam – na uredništvo britanskega spletnega Voguea poslal prvi članek. 

Sledilo je delo za Jigsaw Menswear, kjer je ustvarjal vsebine za družbena omrežja, pa za Burberry in Chloé ter nazadnje Chanel, kjer trenutno skrbi za razvoj digitalnih vsebin znamke. Zdaj živi v Parizu, v katerem ima tako dobra kot slaba obdobja, pravi: "Moji odnosi z mesti so zelo podobni odnosom z ljudmi. Včasih potrebuješ strokovno pomoč, drugič pa pač gre (smeh, op. p.)."

V Slovenijo se v bližnji prihodnosti ne namerava vrniti, saj pravi, da je pri nas nezaposljiv. Na delo, ki ga opravlja, se pri nas namreč še vedno gleda kot na hobi, češ da zna z družbenimi omrežji upravljati vsak. A v resnici gre za precej kompleksno panogo, za katero je potrebnih veliko izkušenj, poznavanja znamke, za katero delaš, in natančnejših strategij. Vendar tega, kako se loteva svojega dela, ne sme razkrivati. "Ne vem, ali obstaja ena sama interpretacija tega, kaj počnemo, različne znamke to počnejo na zelo različne načine. To je del recepta, zato se o receptu ne govori."

Brez omahovanja pa pove, kaj si misli o spletnih komentatorjih, o negativnih zapisih na družbenih omrežjih in digitalnem odtisu, ki ga na spletu pušča vsak posameznik vsak dan.

Anžej Dežan Foto: Jan Lukanović

V svojem življenjepisu se lahko pohvalite, da ste delali za Vogue.com, Chloé, Burberry. Lahko razkrijete, kakšne izkušnje ste dobili tam?

Najbolj zanimivo je bilo izkušnje pridobivati v obdobju rasti. Ta okolja so šla ravno takrat skozi proces digitalizacije, vsebine so se začele seliti na digitalna omrežja ... To je bil poseben čas, ki se ne bo ponovil. To obdobje me je naučilo tudi, da se sporočilu ni treba prilagajati platformi, na kateri ga prebereš. Sporočilo mora ostati zvesto temu, od kod prihaja, pa če si velika znamka ali javna osebnost. 

Za svoje pisanje ste pred nekaj leti prejeli nagrado Sunday Times, natančneje za raziskovalno delo. O čem ste pisali?

Podelili so mi jo za nove načine razmišljanja o tem, kaj je modna revija. Šlo je za raziskovalni članek v okviru projekta, ki ga je na naši šoli podpiral modni pisec Colin McDowell. Izbrali so mojega, ki je že takrat, pred sedmimi leti govoril o tem, da se bo vse dogajalo v filmski obliki, na spletu, da bodo revije živele samo še tam in ne več v resničnem življenju. En delček se je uresničil, drugi del pa na srečo ne. 

Kako pa je bilo pisati za Vogue.com, ki ima sicer zelo močno tiskano publikacijo?

Deluje tako kot vsako drugo medijsko okolje, kar pomeni, da na začetku pošlješ članek s prepričljivim sporočilom in upaš, da ga bo kdo prebral. V mojem primeru ga takratna urednica britanskega spletnega Voguea Dolly Jones je. Članek ji je bil všeč, pa mislim, da tudi ta moja predrznost, da sem še med študijem spisal članek in ga oddal, ne da bi mi ga kdorkoli naročil.

O čem je govoril članek?

Šlo je za povzetek predavanja klobučarja Stephena Jonesa. Bil je sprejet in mi je odprl prva vrata. Zanje sem nazadnje pokrival prvi "London Collections: Men", moški teden mode v Londonu, ko sem v treh tednih spisal od 30 do 40 ocen revij, še kot študent na LCF-u (London College of Fashion, op. p.). To je bila šola, ki jo težko nadomestiš. Potem me je življenje poneslo v drugo smer, a tam se je vse zares začelo.

V katero smer?

Na Jigsaw Menswear, kjer so iskali nekoga za ustvarjanje vsebin za družbena omrežja, za njihov blog, potem se je pokazala priložnost pri Burberry in po tem Pariz.

Anžej Dežan Foto: Jan Lukanović

Kako je delati za takšne luksuzne, svetovno priznane znamke? Je tako glamurozno, kot si mnogi mislijo, ko slišijo imena teh znamk?

Pride z veliko odgovornosti in verjetno manj glamurja ali "pompa", kot bi nekateri pričakovali. Trdo delamo, moda je posel, česar ne smemo ignorirati. Takoj ko pozabiš, da je posel, ki ga vsak pomaga na svoj mali način soustvarjati, se začnejo težave. Si košček v mozaiku izjemno talentiranih ljudi. Kar najbolj cenim v zadnjih desetih letih, kolikor me ni v Sloveniji, je to, s koliko dostopnimi, pametnimi, srčnimi ljudi sem lahko delal tudi zunaj meja svojega doma.

Lahko izpostavite koga poimensko?

Koga tako izpostaviti se mi ne bi zdelo primerno ali spoštljivo. To so ljudje, ki mi jih je industrija prinesla nasproti in sem zelo hvaležen, da so bili in da so nekateri še vedno tu.

Sveta mode in dela v svetu mode se še vedno držijo določeni stereotipi, da so ljudje v tem poslu vzvišeni, zahrbtni, vase zaverovani. Ste vi kdaj občutili to?

Nikoli. Bolj kot so izjemni, manj so stereotipni. 

Anžej Dežan Foto: Jan Lukanović

Anžej Dežan Foto: Jan Lukanović

Anžej Dežan Foto: Jan Lukanović

Kako je videti vaš vsakdan v Parizu?

Ni vsakdana, naš ritem je hiter in se prilagaja projektom.

Kakšno pa je vaše zasebno življenje v francoski prestolnici, v čem najbolj uživate?

Pariz je zelo lepa kulisa, vse je premišljeno, načrtovano, poetično, romantično. Kar mi je pri Parizu najbolj všeč, je to, da je verjetno počasnejši od Londona ... Hrana, vino, razstave in potem neki kotički, ki jih najdeš in v katere se vračaš. Meni je v vseh teh res velikih mestih najlepše poiskati svoje mesto pod soncem.

Kot ste omenili že sami nekaterim se Pariz zdi najbolj romantično mesto na svetu, spet drugim pa se zdi umazan in grd. Kaj je res?

En Pariz izkusiš, ko ga obiskuješ nekajkrat na leto ali v življenju, drug Pariza pa je tisti, v katerem živiš. Tako je z vsakim mestom. Ne bi ovrgel ne ene ne druge interpretacije, odvisno je samo od zornega kota. Če ga doživiš v lepem vremenu, je lahko romantičen, če se isti prizor odvije v hudem nalivu sredi novembra, morda malo manj. Če živiš tam celo leto, je pa tako kot z vsemi ostalimi odnosi – so obdobja, ko vama gre bolje, druga, ko gre slabše in imaš občutek, da ne komunicira s tabo, potem znova obdobja, ko se odlično razumeta. Moji odnosi z mesti so zelo podobni odnosom z ljudmi. Včasih potrebuješ strokovno pomoč, drugič pa pač gre (smeh, op. p.). 

Kako je v Parizu med tednom mode?

Nemogoče je priklicati Uber (smeh, op. p.) ali na ulici ujeti taksi. Rezervacije v restavracijah kar naenkrat izginejo, predvsem pa se takrat ne vidita prav dosti, ker delaš. Za nas se delo začne z revijo in zares po njej, ko je treba o njej komunicirati.

Anžej Dežan Foto: Jan Lukanović

Anžej Dežan Foto: Jan Lukanović

Sta si Ljubljana in Pariz še vedno zelo različna v modi in osebnem slogu ljudi?

Na tem mestu vedno omenim matematiko, ironično, saj je to panoga, ki mi je šla v gimnaziji verjetno najslabše (smeh, op. p.). Torej, v naboru tristo tisočih ljudi najdeš nekaj ljudi z odličnim okusom, nekaj ljudi z zelo slabim okusom in večino ljudi s povprečnim okusom. Isto se zgodi v Parizu, mogoče je le koncentracija na določenih delih mesta malo drugačna in imaš vtis, da jih je več. Jaz mislim, da je prijetnih, neprijetnih, urejenih, neurejenih, dobrih ali manj dobronamernih ljudi vsepovsod enako. Edino, kar je mogoče drugače, je, da v Ljubljani nimam občutka, da za modo stoji industrija.

V Parizu imaš občutek, da je moda vsepovsod, dihaš jo na vsakem koraku, vidiš jo, kamorkoli se ozreš, medtem ko je tukaj včasih dojeta kot kaprica. Ampak ni, živimo jo vsakodnevno, vsi mi. To, kako se odločiš prezentirati sebe navzven, je moda.

Bi se po desetih letih življenja v tako velikih prestolnicah sploh še vrnili v Ljubljano?

V Ljubljani sem nezaposljiv, nemogoče je, da se vrnem. 

Zakaj ne, tukaj ni službe za vas?

Tukaj ni dela, za katerega bi drugi želeli, da bi ga opravljal. To, kar počnem, se navzven vidi kot hobi, češ saj vsak zna upravljati s Facebookom in družbenimi omrežji. V resnici se za tem, kakor za vsako drugo panogo, skriva veliko znanja in izkušenj, ki so bili pridobljeni, ampak se je na neki točki, ko sem razmišljal o tem, da bi se vrnil v Slovenijo, to izkazalo za nerealistično željo. 

Anžej Dežan Foto: Jan Lukanović

Ste se sami naučili vseh znanj, ki jih imate glede družbenih omrežij in kako uspešno privabljati občinstvo?

Ko enkrat začneš delati v teh okoljih, so stvari, ki jih osvojiš z delom, izkušnjami in s pogovori. Mislim, da smo vsi, ki se ukvarjamo s tem, samouki. Ni druge poti. Pred desetimi leti moje delo ni obstajalo in čez deset let verjetno ne bo več, se bo razvilo v nekaj spet čisto drugega. Meni ta fluidnost čisto ustreza. Se bom kdaj vrnil v Ljubljano? Vsak si želi vrniti domov, ne pa za vsako ceno in pod vsakimi pogoji.

Res je, da mnoga podjetja pri nas mislijo, da lahko z njihovo stranjo na Facebooku upravlja vsak, a v resnici ni tako?

Vam lahko povem iz prve roke, da ni. 

Kaj je pravzaprav potrebno za obvladanje družbenih omrežij?

Gre za razumevanje zakonov platform, distribucije vsebin, uporabniške izkušnje na drugi strani, poznavanje vzorcev in navad tistih, ki ti sledijo, za ustvarjanje pravega sporočila za to občinstvo. Še vedno se ukvarjam s stvarmi, za katere sem se izšolal, le da so zapakirane drugače. Da imam možnost, da to počnem za eno znamko, mi daje fokus, ki ga mogoče drugače kot modni novinar ne bi imel, tako pa se lahko osredotočam na razvoj enega sporočila oziroma sporočila z eno izvorno točko.

Kako vi vidite Facebook in Instagram?

Kot način komuniciranja ne samo s strankami, ampak z ljudmi, saj se ljudje tako danes sporazumevajo.

Kako je videti vaše delo v praksi, objavljate Instagram storyje, komunicirate s sledilci?

Ne vem, ali obstaja ena sama interpretacija tega, kaj počnemo, različne znamke to počnejo na zelo različne načine. To je del recepta, zato se o receptu ne govori. Si predstavljam, da bi naše mame zelo nerade izdale recept za jed, ki jih dela tako posebne. Na isti način se lahko interpretira to, kar počnemo mi. Vsak to počne na svoj način s svojim setom orodij in pričakovanj. Ni pa mehansko, sploh v modi ne. Spreminja se tudi s kolekcijo, sezono.

Anžej Dežan Foto: Martin Baebler

Ste si kaj ogledali kolekcije zadnjega tedna mode v Ljubljani (LJFW)? Kako bi jih ocenili?

Trenutno se mi zdijo pomembne tri stvari: lokalnost, konsistentnost in izvirnost. Ko pogledam kolekcijo Urške in Tomaža Draž, me gane, da sta si izposodila ikone slovenskega impresionizma in jih razvila v kose, ki se bodo fotografirali še bolje kot se dela njihovih izvornih avtorjev danes v Narodni galeriji. To se mi zdi izjemno.

Da vidiš Groharjevega Sejalca, ki oživi na pletenini na tak način, da te ustavi. Mislim, da imata nekaj, česar veliko znamk ne želi preživeti in preskočiti, in to so izkušnje. Kar pomeni, da deset, dvajset let treniraš tehniko in si v tej tehniki najboljši, kar si lahko. Ni vrlina, ki je cenjena, saj je treba vse hitro zamenjati in iti naprej, ko pa pogledaš njuno kolekcijo, razumeš, zakaj Missoni še vedno obstaja, zakaj Draž še vedno obstaja. Ker so grajeni na trdni podstati, ki ni sezonska, je stil. Ko postane tvoja moda stil — velikokrat imitiran, nikoli presežen — šele takrat se začnejo dogajati zelo zanimive stvari.

Anžej Dežan Foto: Martin Baebler

Danes mladim sporočamo samo to, da je treba iti iz Slovenije, da je treba nujno študirati v tujini, da se je treba čim prej zediniti z znamko v tujini in z njo zgraditi svojo kariero. Zavedam se ironije (smeh, op. p.). Ampak to je bila moja pot, ker ustreza temu, kdo sem. Vem pa tudi, da ne obstaja samo moja pot, vedno bolj verjamem, da je treba ceniti ljudi, ki so izbrali kakšno drugo. Zdi se mi pomembno, da jih cenimo, se jim zahvalimo in jim pomagamo ohraniti njihov način dela. Pa naj gre za Draž, Alpino, Kopitarno Sevnica ali Alana Hranitelja.

Izjemni Slovenci niso samo izjemni Slovenci po svetu, izjemnih Slovencev v Sloveniji je tudi veliko. Zadnje čase se nam rahlo mrači vizija tega, kaj in koga imamo doma. Na njihovem mestu bi se počutil zelo zapostavljenega.

Kolikor sta mi Urška in Tomaž povedala v intervjuju, se ne počutita zapostavljena, temveč cenjena s strani slovenskih kupcev.

Odlično, to me bo grelo v prihodnjih mesecih, poleg Sejalca (smeh, op. p.).

Poleg tega na ulicah redno videvam ljudi v Draž pleteninah.

Enako, tudi jaz. In vsakič se razveselim, ko koga vidim v Draž pletenini, bi ga kar ustavil.

Kolekcija znamke Draž na oktobrskem LJFW, ki ga je tako navdušila:

1 / 12
2 / 12
3 / 12
4 / 12
5 / 12
6 / 12
7 / 12
8 / 12
9 / 12
10 / 12
11 / 12
12 / 12

Urška in Tomaž Draž o trajnosti in tem, kako Slovenci sprejemajo domače znamke:

Kako pa bi komentirali Matejo Benedetti, ki je ena prvih, ki pri nas ustvarja trajnostno in luksuzno modo, ki je sicer v svetu že dobro razširjena?

Če je našla svoj način izražanja, je to vse, kar šteje. To je lahko njen ključ do uspeha. Ne velikost trga ne primanjkljaj industrije, ni težava v tem, da ni partnerjev, mislim, da se velikokrat težava začne s tem, da izražamo nekaj, kar mislimo, da moramo biti, za razliko od tega, kar smo. In če je ona ugotovila, da se bo svet razvijal v to smer, mislim, da si takšni ljudje zaslužijo samo naše občudovanje. Mislim, da je bila Mojca Celin tista, ki je rekla, da jo čudi, da poleg vseh plakatov v stilu "ne pij in vozi", "kajenje ubija", nihče nikoli ne reče "kupuj lokalno".

Tu je treba narediti še en korak naprej v našem osveščanju, da se zavemo tega, da naše življenje nosi odgovornost. Naše poteze nosijo odgovornost. To, kar objavljamo na družbenih omrežjih, nosi odgovornost. Pa naj si gromozanska, majhna znamka ali pa samo Anžej iz Šentjurja.

To, kar objavljamo, to, kar dajemo v svet, nosi odgovornost. Z globalizacijo zlahka pozabimo na to in imamo občutek, da živimo v svetu brez meja, kjer ni težav in je vse možno. To je laž.

Ko ste ravno izpostavili odgovornost kako bi komentirali negativne tvite in objave, ki jih je nekdo objavil v preteklosti, pa jih danes spet najdejo in uperijo proti njemu?

Včasih so rekli, da sloni ničesar ne pozabijo, danes je Google slon in Google ve vse o tebi, tudi stvari, ki jih nočeš zaupati ljudem. Jaz sem šel skozi eno obdobje, ko sem bil malo bolj javno izpostavljen, kot sem zdaj, in tega obdobja na srečo ni več.

Ko sem živel bolj javno, so ljudje o meni pisali strašne stvari. 17-letniku, ki odrašča, je te stvari zelo težko brati. Ljudje se ne zavedajo, da vsak komentar pusti sled. Sploh digitalne, ki jo težko zabrišeš.

Upam, da so komentarji tistih, ki so pred leti pisali o meni, še vedno tam, nimam nobene želje po tem, da se izbrišejo, vse slabo naj ostane. Mora ostati, zato da bo opomnik vsem ostalim, da lahko komentarji o drugačnosti mečejo dolge sence. Če bo to pomagalo enemu, dvema ali trem ljudem, je cilj dosežen. 

Anžej Dežan Foto: Jan Lukanović

Anžej Dežan Foto: Jan Lukanović

S kakšnim občutkom se torej spominjate mesecev kot zmagovalec Eme?

S čudovitimi občutki! Mislim, da si nihče pri osemnajstih letih ne more želeti več kot imeti to izkušnjo pod pasom, ker ti v življenju pomaga na toliko različnih načinov, ki se jih takrat sploh še ne zavedaš. Ko enkrat stojiš pred tisočimi ljudmi in nekaj milijoni pred malimi ekrani, se koncept tega, kaj te plaši, zelo spremeni. To izkušnjo cenim, izkušnjo, ki sem jo imel s svojo ekipo, izkušnjo, ki sem jo imel v Grčiji – ta del je zelo lep.

Ali imam občutek, da sem bil takrat razumljen? Ne. Ali sem naredil dovolj, da bi bil razumljen? Ne. Ali mislim, da bi se moralo od 17-letnika pričakovati, da bo toliko zrel, da bo razumljen? Ne. Mislim, da je to pač življenje, zmes kopice dejavnikov, za katere sem lahko samo zelo hvaležen, ker so me veliko naučili. Upam, da so naučili tudi druge.

Še kaj spremljajte Evrovizijo?

Seveda! Prav zares imam zelo lepe spomine na to obdobje in na delo na televiziji, tega ne bi zamenjal za nič, hkrati pa tudi ne bi danes zmogel biti na njihovem mestu. Vsakomur svoje in ob svojem času.

Preberite tudi:

Draž, Urška Draž, Tomaž Draž, thumb Trendi Urška in Tomaž Draž: Oblikovalci smo v službi ljudi in oblačila delamo zanje, ne zase #intervju Benedetti Life, Mateja Benedetti Trendi Veliki koraki slovenske oblikovalke: v družbi Diorja, Vuittona in Givenchyja #foto

Komentarji

5

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • quark / 03.11.2019. ob 10:47 +5 0

    Sounder, res si ubogi, nizkoten, primitiven. Pa kaj vas nestrpneže toliko motijo določene osebne okoliščine ljudi, če ne vplivajo na vas in nikomur niso škodljive! Anžej je zeloo fejst dečko, vse dobro mu želim tudi vnaprej in naj ve, da nas je večina ljudi normalnih in ga podpiramo.

    +5 0
  • vesnac / 04.11.2019. ob 13:50 +3 0

    Sounderju ni pomoči. Niti ne ve, da jo potrebuje. Niti ne ve, v kakšnem svetu danes živimo. Najbolje ga je pustiti, naj vegetira po svoje.

    +3 0
  • Gora / 03.11.2019. ob 11:19 +3 0

    Quark, strinjam se s teboj v prvem in drugem stavku, takšna drža je korektna, ljudje se bomo bolj razumeli in spoštovali.

    +3 0
delitve: 26
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin