ženske
Ponedeljek, 11. 3. 2019, 4.17
5 let, 1 mesec
Mesec žensk na Siol.net: pogrebnica Elvina Babajić (2.)
Mlada pogrebnica, ki je v svojem delu našla svoje poslanstvo #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,61
8
Elvina Babajić je prokuristka družinskega pogrebnega podjetja in ustanoviteljica zavoda Pogreb ni tabu.
"Poklic pogrebnice sem vzljubila in danes si ne predstavljam, da bi počela karkoli drugega. To, da družini pomagaš v trenutku, ko to najbolj potrebuje, mi pomeni res ogromno. V tem sem našla svoje poslanstvo," pravi 31-letna Elvina Babajić, nekdaj direktorica, danes prokuristka družinskega pogrebnega podjetja in ustanoviteljica zavoda Pogreb ni tabu.
Na prvi pogled bi le stežka uganili, s kakšno dejavnostjo se ukvarja. Na prvo žogo bi jo morda umestili v svet bančništva, morda nepremičnin, nikakor pa ne v svet pogrebništva.
Tudi sama priznava, da so ljudje praviloma vedno presenečeni, ko jo zagledajo na drugi strani vrat.
"Običajno rečejo, da si niso predstavljali, da sem tako mlada. Ko sem bila še mlajša, jih je skrbelo, ali bom znala izpeljati vse potrebno za slovo pokojnika, ali bom zmogla, ali ne bi raje poslala očeta, ki je bolj izkušen … Res je, sprva so presenečeni, a so potem vedno zadovoljni," pravi 31-letna Velenjčanka, ki je s pogrebno dejavnostjo povezana že vse življenje.
Ljudje so običajno presenečeni, ko jim tako mlada ženska odpre vrata. "Ko sem bila še mlajša, jih je skrbelo, ali bom znala izpeljati vse potrebno za slovo pokojnika, ali bom zmogla, ali ne bi raje poslala očeta, ki je bolj izkušen … Res je, sprva so presenečeni, a so potem vedno zadovoljni."
Poklic, v katerem je vse več žensk
Strinja se, da je v preteklosti res veljalo, da je pogrebništvo moški poklic, a je v zadnjih letih v njem vse več žensk. "To se mi zdi dobro," pravi, "saj ženska lahko pokaže več empatije in elegance, kar daje trenutkom ob soočanju z izgubo dodano vrednost", je prepričana.
Družinska tradicija
Poklic pogrebnice ji ni bil ravno položen v zibelko, a bil je del družine in kot takega ga je tudi sprejela in vzljubila, pa naj se to še tako čudno sliši.
"Res je, vzljubila sem ta poklic in danes si ne predstavljam, da bi počela karkoli drugega, čeprav bi težko rekla, da sem kot majhna deklica sanjala o tem. Dvomim, da si pri osmih, devetih letih kdo želi delati v pogrebni dejavnosti. V mojem primeru je to del družinske tradicije.
Moj oče se je s pogrebi in prevozi pokojnikov začel ukvarjati kot samostojni podjetnik in že zelo zgodaj sem mu začela pomagati pri delu," se spominja sogovornica, druga v letošnjem nizu zgodb o zanimivih ženskah, ki jih bomo na Siol.net objavljali v marcu, mesecu žensk.
"Vzljubila sem svoj poklic in danes si ne predstavljam, da bi počela karkoli drugega."
Od preprostejših opravil do vodenja podjetja
Začela je s preprostimi opravili. Očetu je pomagala pri administraciji, oprala avto za prevoz pokojnikov, če je bilo to potrebno, z bratom in sestro so doma dežurali ob stacionarnem telefonu in sprejemali informacije o pokojnikih. S svojci pokojnikov in pogrebi se je srečala pri 16 letih, danes, pri 31 letih, je prokuristka pogrebnega podjetja Babajić, d. o. o., pred tem je opravljala delo direktorice.
Z družinskim podjetjem je dobesedno odraščala. "Ko je oče začel delati na tujem trgu, to pomeni, da smo začeli skrbeti tudi za pokope pokojnikov iz tujine ali v tujini, sem mu pomagala pri komunikaciji z angleško govorečimi strankami. Pri 18, 19 letih sem se povsem aktivno vključila v podjetje in se uradno zaposlila. Takrat sva z očetom dejavnost razširila po vsem svetu."
Z družinskim podjetjem je dobesedno odraščala. Začela je s preprostmi opravili, kot je delo v administraciji, pranje pogrebnega avta, javljanje na telefonske klice in podobno, danes je prokuristka pogrebnega podjetja.
Za uspešno opravljanje pogrebne dejavnosti v mednarodnem prostoru so potrebna zelo specifična znanja, poudari sogovornica. "Če se na primer smrt zgodi v Kambodži, pogreb pa je na primer v Nemčiji, moraš poznati regulativo, zakon, pravilnike, navade v Kambodži, postopek. Za to moraš imeti določena predznanja."
Zadnjih sedem, osem let je osredotočena predvsem na vodenje in razvoj podjetja, ki v marsičem orje ledino. Bili so na primer prvo pogrebno podjetje v Sloveniji, ki je ponudilo unikatno storitev, spominski diamant, izdelan iz pepela umrlega.
Pogrebno podjetje Babajić je na slovenski trg pripeljalo spominski diamant, izdelan iz pepela umrlega.
Delo, kjer ni prostora za popravni izpit
Naša sogovornica priznava, da je delo v pogrebnem zavodu vse prej kot enostavno. V njem ni prostora za popravni izpit, svojcem moraš biti na voljo 24 ur na dan.
"Sama sem zaradi svojega dela zamudila celo na lastno poroko, saj sem urejala podrobnosti pogreba," je spomnila. Tudi po porodu prvorojenca, ki je danes star 2 leti, je že v porodnišnici urejala podrobnosti za pokop pokojnika v Dubrovniku.
V pogrebniški dejavnosti ni prostora za popravni izpit.
"Pri našem delu je zelo pomembno, da si v dobri psihofizični kondiciji in da si stalno stoodstotno pri stvari, ki jo urejaš," pravi. Zelo jo veseli, da ji zadnja leta pri delu pomaga tudi sestra, saj je zelo težko najti človeka, ki bi opravljal delo pogrebnika in ki bi ga opravljal s srcem. "Če ga ne opravljaš s srcem, ne moreš biti uspešen," poudarja. "Biti moraš profesionalen, a z občutkom za soljudi. Svojcem moraš znati prisluhniti," pravi. Ponosna je na to, da jo svojci pokojnikov tudi po pogrebu povabijo na kavo ali ji pošljejo pisemce ali elektronsko sporočilo v znak zahvale.
Sprijaznjena z minevanjem
Sama se je s smrtjo in minevanjem nekoliko že sprijaznila, ni pa še sprejela odločitve, kakšnega pogreba si želi, čeprav svetuje, naj se ljudje o tem čim več pogovarjajo in o svoji želji tudi odkrito spregovorijo, saj tako ob smrti vsaj delno razbremenijo svojce, ki se jim ni treba ubadati z vprašanjem, kaj bi si pokojnik želel.
Vsakodnevno se srečuje z življenjskimi zgodbami ljudi in se ob tem marsikdaj močno zamisli. "Naučila sem se, da je življenje kratko in da moraš vsak dan živeti tako, kot da je tvoj zadnji," pravi, a v isti sapi dodaja, da to vendarle ni povsem izvedljivo, se pa trudi, da to miselnost vključi v svoje življenje.
Navadila se je, da dela ne nosi domov, čeprav jo nekateri dogodki še vedno močno pretresejo. "Še posebej, kadar gre za smrti otrok in dojenčkov. Takrat zelo težko sprejmem svojce in delo raje prepustim preostalim," priznava mami dvoletnega Tarika.
Ob stiku s svojci se ne boji pokazati čustev. "Nemogoče je, da se te smrt ne bi dotaknila. Nekatere stvari te prizadenejo bolj, nekatere manj," pravi, in dodaja, da moraš biti svojcem na voljo, da jih korak za korakom vodiš skozi proces soočanja s smrtjo.
Svojci pokojnikov morajo čutiti varnost
"Za svojce je najbolj pomembno to, da se v tistem trenutku počutijo varne in da se zavedajo, da bomo vse izpeljali tako, kot si želi. To so zanje težki trenutki, veliko breme, hvaležni so, če jim ga nekdo vsaj delno vzame in se lahko posvetijo prebolevanju smrti," pojasni. Seveda se včasih zgodijo tudi kakšne napake v procesu, vendar z dolgoletnimi izkušnjami velikokrat lahko predvidiš morebitne težave.
Čuti in opaža, da v pogrebnih zavodih v Sloveniji ni dovolj poudarka na psihološkem vidiku… "To pomeni, da bi v pogrebnem zavodu poleg izvedbe pogreba poskrbeli tudi za svojce v obdobju po pogrebu, kar je v tujini že precej dobro razvito. To pomeni, da svojcem pokojnega po pogrebu ponudimo napotke, kam se lahko obrnejo po psihološko pomoč, kje se lahko vključijo v podporno skupino in tako naprej. Pogrebna podjetja smo pomemben del skupnosti, a se mi zdi, da se tega ne zavedamo dovolj," poudarja.
Ravno zato in zato, da bi rušila tabuje s področja minevanja, je ustanovila neprofitni zavod z imenom Pogreb ni tabu. Prek zavoda na blogu in v reviji z istim imenom odpira zelo različne teme, povezane z minevanjem, med njimi so tudi povsem konkretni napotki, na primer, kako izreči sožalje, kako se obleči za pogreb in podobno.
Preberite še:
8