ženske
Četrtek, 8. 3. 2018, 4.11
6 let, 1 mesec
Ženske v moških poklicih (1.): evangeličanska duhovnica
"Fararca" iz Prekmurja, ki podira stereotipe o duhovniškem poklicu #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,59
11
Osemintridesetletna Jana Kerčmar Džuban že 15 let širi sporočilo o ljubezni. To počne v črnem talarju, kot ena od petih evangeličanskih duhovnic in kot šesta duhovnica v svoji družini. Energična "fararca" slovaških korenin, ki ji nikoli ne zmanjka besed, je kot sapica sproščenosti, ki popestri dan. V cerkvi, domu za starostnike ali na ulici. Duhovnica z družino, s sončnimi očali znamke Dolce & Gabanna in v kavbojkah, podira stereotipe.
V rubriki Ženske v moških poklicih predstavljamo življenjske zgodbe deklet in žena, ki delajo v poklicih, ki so pretežno moški. Zgodbe bomo objavljali v obdobju med dnevom žena (8. marec) in materinskim dnem (25. marec).
Njena mama in oče, Jana in Vili Kerčmar, sta bila evangeličanska duhovnika, po poti enakega poslanstva so krenili tudi njen bratranec, svak in stric.
Sama najprej ni bila prepričana, da bo to tudi njena pot. Resno se je namreč spogledovala z idejo, da bi na filozofski fakulteti študirala nemščino in angleščino in stopila na prevajalsko pot.
A obrnilo se je drugače. Največ zaslug za to, da se je na koncu vendarle odločila za študij teologije, ima njen osem dni starejši bratranec Aleksander Erniša, s katerim sta že od otroštva zelo tesno povezana. "Ne vem, kako, ampak na božični večer leta 1998 me je v petih minutah prepričal, da sem se vpisala na teološko fakulteto v Bratislavo," se je spominjala usodnega večera, ki je bolj kot ne zakoličil njeno karierno pot.
Slovaške korenine
Zakaj ravno Bratislava? Janina mama je Slovakinja (z očetom sta se spoznala med študijem teologije v Bratislavi) in tako je slovaški jezik v njihovi družini nekaj povsem običajnega. Tudi Jana se s svojo hčerko Milado sporazumeva izključno v slovaškem jeziku.
Poleg prekmurščine, ki je jezik, ne dialekt, poudarja Jana Kerčmar Džuban, in slovenščine govori še srbohrvaško, nemško, angleško, češko, malo tudi špansko.
Sproščena oprava, dopolnjena s sončnimi očali. Na prvi pogled ne bi rekli, da gre za duhovnico, kajne?
Ponedeljek, ko se je vse postavilo na svoje mesto
Po prvem letniku študija teologije je skoraj obupala. Grška teologija in podobne učenosti niso ravno mačji kašelj, želja po študiju jezikov je še vedno tlela nekje v ozadju. Jana je že oddala prijavnico na "filofaks" in bila sprejeta, ko je napočil mesec marec, bil je ponedeljek, se spominja, dan, ko se je vse spremenilo.
"Še večer prej sem bila vsa nesrečna, da teologija ni prava stvar zame, no, naslednji dan pa se je vse postavilo na svoje mesto. Ne vem, kako, božja volja pač, odločila sem se, da vztrajam pri teologiji. Pozneje sem ugotovila, da nisem rojena za prevajalko, nimam 'zicledra'," se je namuznila. "Tako da ... Hvala Sašu," se je spomnila bratranca, ki jo je tako vztrajno prepričeval za študij te smeri.
V evangeličanski cerkvi v cerkveni občini Selo
Vedno na očeh
Kakšno je življenje duhovnika? "Precej nehvaležno zna biti," odgovarja brez dlake na jeziku. "Vedno si na očeh. Kot otrok sem živela v župnišču, kjer so nenehno prisotni drugi ljudje in v resnici nikoli nimaš čisto prave zasebnosti."
"Morda tudi zato nisem želela študirati teologije, še manj pa postati duhovnica. Še ko sem privolila v študij, sem vedno vztrajala, da ne bom duhovnica. Želela sem nadaljevati z doktoratom, a ko sem opravila obvezno prakso, sem delo vzljubila in tukaj ostala. Ni mi žal, danes si ne predstavljam, da bi počela karkoli drugega."
Jani Kerčmar Džuban smo se pridružili med bogoslužjem v domu za starostnike v Murski Soboti.
Skrbi za dve "gmajni"
Če je začela z negativno platjo, pa vendarle prevladujejo pozitivne, ugotavlja. "Veliko dela lahko opraviš od doma, vse pridige na primer, po lastni volji si delo razporediš čez dan. Bogoslužje imamo ob nedeljah in praznikih, verouk je na programu med tednom, obiski na domu, poroke in pogrebi pa, ko se zgodijo. Naše delo je zelo podobno delu katoliškega župnika," pravi evangeličanska duhovnica, ki je bila v duhovniški poklic posvečena na dan reformacije, 31. oktobra 2003. Pod njeno okrilje spadata dve "gmajni", kot jim rečejo evangeličani, župniji Apače in Selo.
Ljubezen na božji način
Že 15 let se trudi govoriti o ljubezni na božji način. Opaža, da je v današnjem času vedno težje najti besede zanjo. Že večkrat je povedala, da bi brez oklevanja poročila tudi homoseksualni par. Ljubezen je pač ljubezen in ta ne pozna barve kože, verske pripadnosti in še bi do onemoglosti lahko naštevali.
"Na hčer Miladko gledam kot na samostojno osebnost, ki je meni dar, saj se tudi sama prek nje ogromno učim o sebi." (Na fotografiji: obvezen pritisk na gumb v dvigalu.)
Evangeličanski duhovniki si lahko ustvarijo družino. Jana jo je zasnovala z možem Tadejem.
Duhovniško družinsko življenje
Drugačnega ne pozna, pravi, saj je tudi sama odraščala v duhovniški družini. "Zame je to povsem normalno in gre čudovito skupaj. Navajena sem, da delam takrat, ko so ostali prosti."
V primerjavi s svojim odraščanjem v župnišču Jana z možem Tadejem in hčerko Milado živi v bloku v Murski Soboti. "Po eni strani mi je žal, da ne živim v župnišču med svojimi verniki, po drugi strani pa je moje življenje zato bolj sproščeno, podobno kakšni podjetnici, ki dela tudi doma," se namuzne, da ni povsem prepričana, ali je primerjava na mestu.
Med opravljanjem bogoslužja evangeličanski duhovnik nosi duhovniško oblačilo. Sestavljajo ga črn talar in dve beli tablici, ki simbolizirata kamniti plošči z desetimi božjimi zapovedmi, ki naj bi jih Mojzes prejel na gori Sinaj.
Ženska v duhovniškem talarju
Kako na njen poklic gledajo moški? "Zdaj je to že nekaj povsem normalnega," pravi. "Zahvaljujoč moji mami. Bila je namreč prva duhovnica v zgodovini naše cerkve. Že pred 40 leti je orala ledino. Je bil pa njen prihod v Slovenijo velika senzacija. Bila je mlada, luštna deklina z dolgimi lasmi in katoliški verniki so takrat govorili, da so luterani (evangeličani, op. a.) ukradli Marijo. Mama je imela kar nekaj težav, da so jo ljudje sprejeli, danes nas je pet duhovnic in zaradi tega, ker smo ženske, nimamo nobenih težav. Včasih, ko se kdo od duhovnikov upokoji, ljudje prav zahtevajo 'fararco'."
Janina mama, prav tako Jana Kerčmar, je že pred 40 leti orala ledino v evangeličanski cerkvi. Bila je prva ženska v vlogi duhovnice. "Danes je to nekaj povsem običajnega," opaža naša sogovornica.
Ženski čut
Zakaj, kaj ženska naredi drugače, kaj vnese v ta poklic? "V delo vloži svoj ženski čut," je jasna naša sogovornica, ki sodeluje tudi z laičnimi sodelavci. "Cerkveno občino vodim skupaj z inšpektorjem, v Apačih pa z inšpektorico, naša energija res lepo kroži. Tudi odbor smo pomladili," pravi, "tako da se nam obetajo zelo lepi časi."
11