SiolNET. Trendi Kultura
3,07

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Intervju: Katja Perat

Zakaj je bil mazohizem pri moških problem, pri ženskah pa normalen? #intervju

3,07

termometer

Katja Perat
Foto: Katja Perat je po dveh razprodanih in kultnih pesniških zbirkah kot ena najbolj branih slovenskih avtoric izdala še roman Mazohistka. Ta je zdaj v adaptaciji režiserja Nejca Gazvode na odru Anton Podbevšek Teatra zaživel še svoje gledališko življenje.

O mazohizmu, psihoanalizi, nacionalizmu, pisanju in položaju žensk smo se pogovarjali s pisateljico Katjo Perat. To so namreč teme, ki jih med drugim odpira njen roman Mazohistka, ki je zdaj zaživel tudi v gledališču.

Katja Perat uprizoritve Mazohistke v novomeškem Anton Podbevšek Teatru še ni videla, ker zadnje dve leti in pol živi med Slovenijo in ZDA, kjer je na Washington University v St. Louisu doktorska študentka primerjalne književnosti in asistentka. Ob pisanju se je tako lotila tudi poučevanja, v katerem neizmerno uživa.

Avtorica nagrajenih pesniških zbirk Najboljši so padli (2011) in Davek na dodano vrednost (2014) ter Mazohistke, ki je izšla lani pri založbi Beletrina, je lucidna sogovornica z izjemnim humorjem, (samo)ironijo in bogatim intelektualnim svetom.

Mazohistko je zasnovala kot zgodovinski roman, ki v okvirih političnih, družbenih in kulturnih razmerij ob koncu 19. stoletja v Avstro-Ogrski prikazuje intimni portret mlade, odločne ženske Nadežde Moser, posvojenke pisatelja Leopolda von Sacherja-Masocha, najslavnejšega mazohista.

Fiktivna protagonistka se v zgodbi srečuje zgodovinskimi osebnostmi, kot je utemeljitelj psihoanalize Sigmund Freud. Njen notranji svet pa se sooča z zunanjimi okoliščinami preteklega časa, spolnimi, razrednimi in narodnostnimi vprašanji.


V Anton Podbevšek Teatru je po vašem romanu Mazohistka nastala predstava Nejca Gazvode. Kako sta z režiserjem pri tem sodelovala?

Rekla bi, da sem bila v procesu nastajanja predstave stric iz ozadja, vendar so v Sloveniji tako napihnili ta izraz, da se to sliši, kot da sem pri tem imela zelo pomembno vlogo. A v resnici sem bila tiha svetovalka, koncept je Nejc Gazvoda naredil sam in zelo si želim, da bi vedela, kaj je nastalo. A to ne bo mogoče do pomladi, ko bom naslednjič v Sloveniji.

Je pa celoten projekt slonel na medsebojnem zaupanju. Kadar se je Nejc počutil, da ne ve točno, katera vzročnost stoji v ozadju določenega dela, da je ne more razbrati, se je obrnil name, sicer pa je imel popolnoma proste roke.

Prizor iz predstave Mazohistka, ki jo je po romanu Katje Perat ustvaril Nejc Gazvoda. Prizor iz predstave Mazohistka, ki jo je po romanu Katje Perat ustvaril Nejc Gazvoda. Foto: Borut Peterlin/Anton Podbevšek Teater

Kako se počutite vi, ko vaš roman zaživi v drugem formatu?

Absolutno počaščeno. Da je nekdo začutil, da bi na podlagi tega, kar sem ustvarila, naredil svojo umetnost, za začetek pomeni, da se ga je moralo kot bralca dotakniti in tega si kot avtorica seveda najbolj želiš. To govorim kot nekdo, ki končnega rezultata še ni videl. Čeprav si tega zelo želim, sem hkrati tudi nervozna. Vendar ne zato, ker ne bi zaupala Nejcu, temveč ker bo čudno slišati, kako besede, ki sem jih napisala, izgovarja nekdo drug.

To je tudi ena od točk, kjer nad svojim delom nimate več nadzora.

Sama se do stvari, ki sem jih ustvarila, počutim razmeroma neposesivno. Če se nekdo na osnovi tvojega avtorskega dela loteva svojega avtorskega dela, mu mora biti to dopuščeno. Ne, da je pri tebi v službi.

Ne verjamem v to, da bi morala budno bdeti nad tem, da ne bo kdo uničil moje vizije. Verjamem, da se velike stvari dogajajo v intersubjektivnih prostorih in kar sem sama imela za narediti, sem tako ali tako že. V tem primeru je to roman Mazohistka. Zgodovina si bo že zapomnila, kaj sem želela povedati jaz.

Prepričana sem, da bi vsi veliko izgubili, če bi v adaptacijah poskusili drug drugega usmerjati. Ravno to, da se iz istega izvira hrani drugi duh s svojo vizijo, proizvaja dodano vrednost.

Vam je dialog z drugim ustvarjalcem prinesel kakšne pomembne poglede na svoje delo?

Roman ali predstava, ki je zakoličena v času, je spomenik nečemu, o čemer si razmišljal, in ko daš delo iz svojih rok, postane javno. Miselna snov, iz katere je narejen moj roman, je nekaj, o čemer že dolgo razmišljam in zdaj, ko je knjiga napisana, gre to prek pogovorov s prijatelji, bralci in kritiko naprej svojo pot in marsikaj vse to še dopolni. Ko knjigo zaključiš, to ni del tebe, ki odmre in h kateremu se ne boš nikoli več vračal.

Vprašanje pa je, če potrebuješ, da tvoja umetnost živi naprej v drugi umetnosti. Po svoje je dovolj, če greš z nekom, ki ga imaš rad, na pogovor v bife.

V romanu Mazohistka se ukvarjate z vprašanjem položaja ženske v času secesijskega in patriarhalnega Dunaja. V študiji iz 19. stoletja o mazohizmu Krafft-Ebing poudarja, da je mazohizem patološko stanje samo pri moških, pri ženski pa je to normalno stanje.

Na manifestni ravni, kar sicer v romanu niti ni tako razvidno, je pa to zagotovo en del njegove podrasti, sem se precej ukvarjala z mazohizmom kot izumom 19. stoletja. Ta je del političnega ozadja habsburškega notranjega imperializma, ki vpliva na razvijanje ljudi glede na to, kako se opredeljujejo do okoliščin v svetu.

"Dlje ko se ukvarjam z vprašanjem, kako se 19. stoletje skozi prvo svetovno vojno, zatem še drugo svetovno in hladno vojno pretaka v 20. stoletje, vse bolj se mi zdi, da tečemo skozi večno vračajoče se kroge izčrpanosti liberalizma. Sprašujem se, kdaj se bomo že enkrat odločili, da nas liberalizem ne bo rešil družbenih neenakosti in da bo treba dati ponovno priložnost drugim diskurzom, ki smo jim predvsem s hladno vojno odrekli pravico do smiselnosti." "Dlje ko se ukvarjam z vprašanjem, kako se 19. stoletje skozi prvo svetovno vojno, zatem še drugo svetovno in hladno vojno pretaka v 20. stoletje, vse bolj se mi zdi, da tečemo skozi večno vračajoče se kroge izčrpanosti liberalizma. Sprašujem se, kdaj se bomo že enkrat odločili, da nas liberalizem ne bo rešil družbenih neenakosti in da bo treba dati ponovno priložnost drugim diskurzom, ki smo jim predvsem s hladno vojno odrekli pravico do smiselnosti." Foto: Ana Kovač

V 19. stoletju kot osrednje vodilo ustvarjanja avstrijskega pisatelja Leopolda von Sacherja – Masocha mazohizem vznikne kot umetnost. Z Richardom von Krafft-Ebingom, ki v tem obdobju spiše svojo bajno knjigo Seksualna psihopatija, pa se mazohizem vzpostavi kot teoretski problem. V popisu različnih primerov psihopatoloških praks, ki jih Krafft-Ebing poskuša katalogizirati, iznajde pojem mazohizem, ki ga pripiše Sacher-Masochu.

Mazohizem kot teoretski problem živi svoje življenje skozi 20. stoletje, pozneje ga poprime filozof Deleuze. V devetdesetih izide tudi čudovita knjiga Johna Noyesa, južnoafriškega profesorja, ki se je s tem problemom ukvarjal rahlo, a ne izključno, izhajajoč iz apartheida, ki je obrodil podobno ozračje nedomačne domačnosti. Vendar pa se vsi teoretiki, odkar je termin izumljen, in ko potuje skozi dolgo 20. stoletje, z mazohizmom ukvarjajo kot moškim problemom.

Izhajajo iz patriarhata, kjer je za žensko to stanje naravno?

Če moški živi svoje življenje želeč si, da bi bil pasivni člen, je to problematično in je nekaj, s čimer se moramo ukvarjati. Za žensko pa je takšno življenje normalno. Zanimalo me je, zakaj se tega nihče ne loteva kot problema.

Svoj roman ste postavili tudi v čas, ko so z ženskami povezovali tudi histerijo.

K temu zgodovinskemu trenutku sodi tudi nastanek psihoanalize. Ko Freud in Breuer objavita Študije o histeriji, so skoraj vse tako imenovane histerične pacientke v določenem pogledu mazohistke. Bolehajo za tem, da so bile zaradi domačijskega dela prisiljene odstaviti svoje čustveno življenje. Te ženske so bolne, šepajo, ne da bi si zlomile nogo, ne morejo govoriti, imajo sanje, o katerih nočejo razmišljati, ker so imele očeta, moža, strica ali bodisi koga že, za katerega so morale skrbeti do te mere, da so morale pozabiti na svoja čustva, saj bi bilo to sicer preveč v konfliktu z njihovo socialno vlogo. In ker ljudje ne želimo delati stvari, ki so v konfliktu s socialno vlogo, saj nas izguba ljubezni vedno boli, se bomo prilagodili. Psihoanaliza v tem svetu precej rigorozne prisile vznikne kot zdravilo za prilagajanje.

Zanimivo se mi zdi, da psihoanaliza očitno prepoznava določen problem, vendar nanj vseeno ne more resnično pogledati iz zunanje perspektive: kako to, da so te posameznice, ki živijo normalno življenje ženske, nenadoma vse bolne?

Je psihoanaliza vendarle tudi prostor, kjer so ženske lahko bile slišane? Ko protagonistka Nadežda izgubi glas, gre k Freudu.

20. in 21. stoletje sta doživela izdatno količino nujno potrebnih feminističnih kritik in dopolnil tako Freuda kot psihoanalize, predvsem s stališča tega, da je tisto, kar je izročeno zgodovini v večno branje, vedno zdravnikova interpretacija, v kateri pacientka izgine.

Tisto, v čemer velja psihoanalizo vsemu navkljub razumeti kot, če ne ravno feminističen, pa zagotovo emancipatoren diskurz, pa je, da je bila predvidena kot prostor, ki je dala glas ljudem, ki so vsa življenja živeli v socialnih situacijah, kjer niso mogli zares govoriti, če so že lahko, pa gotovo niso mogli povedati nič pametnega. In to ni bilo samo nekaj novega, bilo je revolucionarno.

"Vedno, ko se v teh ciklih vrača želja po ponovni vzpostavitvi dobrih starih časov, je to na račun ženske svobode. Sama sem večnega vračanja enakega že zelo naveličana in od tega utrujena." "Vedno, ko se v teh ciklih vrača želja po ponovni vzpostavitvi dobrih starih časov, je to na račun ženske svobode. Sama sem večnega vračanja enakega že zelo naveličana in od tega utrujena." Foto: Ana Kovač

Kako vidite položaj ženske danes, ko so tarče napadov avtonomne in izobražene ženske? Neokonservativne sile bi jih ponovno "udomačile".

Dlje kot se ukvarjam z vprašanjem, kako se je 19. stoletje skozi prvo svetovno vojno, zatem še drugo svetovno in hladno vojno pretaka v 20. stoletje, vse bolj se mi zdi, da tečemo skozi večno vračajoče se kroge izčrpanosti liberalizma. Sprašujem se, kdaj se bomo že enkrat odločili, da nas liberalizem ne bo rešil družbenih neenakosti in da bo treba dati ponovno priložnost drugim diskurzom, ki smo jim predvsem s hladno vojno odrekli pravico do smiselnosti.

Ko spremljamo srednjeevropski svet po obdobju hitre modernizacije 19. stoletja in pred prvo svetovno vojno, se zdi, da so ljudje imeli podobne težave, s katerimi se soočamo tudi danes. Vstopil je kapitalizem, ki se je napovedal z jezikom upanja in priložnosti, ki jih ni ni mogel ali hotel izpolniti, čemur so sledili razočaranje, jeza in želja po starih dobrih časih. Ti so se napovedali z jezikom konservatizma. Ob prelomu stoletij, v tridesetih, danes. Padel je berlinski zid, premagali smo pošast komunizma, zdaj smo svobodni ljudje, v drugi in tretji svet bo prišel tržni kapitalizem in spet bo vse dobro. In seveda ni.

Vedno, ko se v teh ciklih vrača želja po ponovni vzpostavitvi dobrih starih časov, je to na račun ženske svobode. Sama sem večnega vračanja enakega že zelo naveličana in od tega utrujena. Je pa zanimivo opazovati, kako se spet pogovarjamo o stvareh, ki so se zdele pred nekaj desetletji trdno izbojevane, kot je to pravica do splava. Še pred nekaj leti se mi je zdelo, da je naš največji problem stekleni strop osebnostnega razvoja, skozi katerega smo s prijateljicami opazovale, kako je fantom enake starosti in približno podobnih ambicij vedno bolj uspevalo. A danes vidim, da je to ni največji, temveč le eden izmed problemov.

Bivate in delate v dveh okoljih, slovenskem in ameriškem. Kako v njima doživljate vlogo pisateljice, intelektualke?

S prijateljico Manco G. Renko sva se ravno oni dan pogovarjali o citatu, ki govori o tem, da so kariere mladih žensk kot občinske ceste, za katere je zmanjkalo denarja. Kolikor sredstev imamo, do tja jih zgradimo, potem pa bog pomagaj.

Ameriški akademski prostor je veliko večji, zato je v njem več priložnosti v obliki služb. Dejstvo, da ima ameriška univerza veliko več denarja in bistveno boljše resurse, zagotovo vpliva na tekmovalnost in možnosti, ki jih imamo. A vsakič znova me negativno preseneti, kako je mladim moškim, ki so enako sposobni, izobraženi in nadarjeni, bistveno lažje priti do stabilne kariere. Pa ni nič narobe s tem, da imajo ljudje stabilne kariere. Narobe je to, da jih nimajo vsi. Ko se v to vmeša še vprašanje potencialne želje po otrocih, postane ta problem še večji. A če je ameriška akademija v marsičem pred slovensko, moram ob tem omeniti normalni porodniški dopust, ki ga pri nas poznamo in naj tak tudi ostane. Res pa je, da ta velja za redno zaposlene, ki jih je žal vse manj. V ZDA porodniški dopust traja štiri tedne.

Zamislimo si mlado akademičarko, ki se sredi svoje kariere odloči imeti otroka. Možnost za to, da ji bo uspelo, še posebej, če nima pomoči predanega partnerja ali partnerice, je minimalna. Ali je lahko? Ni lahko. Ali to pomeni, da moramo obupati? Ravno nasprotno. Sem pa, kot sem že prej rekla, utrujena od tega, da se moramo vedno znova boriti za stvari, ki bi morale biti že zdavnaj samoumevne. A žal moramo živeti v svetu, ki ga imamo, in ne v takšnem, kot bi si ga želeli.

"Navajeni smo govoriti o nacionalizmu, kot da bi to vedno pomenilo eno in isto stvar, vendar ravno v času slovesa dolgega imperialnega obdobja srednjeevropski nacionalizmi niso imeli enake konotacije, kot jo imajo danes. V 19. stoletju so to bili defenzivni nacionalizmi, ki so nastali zaradi neenakega razvoja v imperiju in v imenu boja za svoje pravice in samoodločbo. Danes so naši nacionalizmi izrazito ofenzivni." "Navajeni smo govoriti o nacionalizmu, kot da bi to vedno pomenilo eno in isto stvar, vendar ravno v času slovesa dolgega imperialnega obdobja srednjeevropski nacionalizmi niso imeli enake konotacije, kot jo imajo danes. V 19. stoletju so to bili defenzivni nacionalizmi, ki so nastali zaradi neenakega razvoja v imperiju in v imenu boja za svoje pravice in samoodločbo. Danes so naši nacionalizmi izrazito ofenzivni." Foto: Ana Kovač

V svojem delu se ukvarjate tudi z obdobjem Avstro-Ogrske.

Avstro-Ogrska se nam danes vrača na več načinov. Eden od teh je stara imperialna nostalgija, ki je samo eden od obrazov želje po dobrih starih časih, ki nikoli ne prinaša realističnega vpogleda v določeno zgodovinsko obdobje. To pa zato, ker prevladuje želja po tem, da bi se lahko oprli na nekaj, kar je tako daleč, da se zdi lažje razumljivo in tudi že tako oddaljeno, da so vse podrobnosti zbledele.

Po letu 1945 in daleč v 21. stoletje smo se toliko pogovarjali o vzrokih, krivcih in opravičilih za drugo svetovno vojno, da se je začelo zdeti, kot da gre za izoliran dogodek, ki je vzniknil iz nič. Nato je srednjeevropska desnica ob izdatni podpori zahodnega liberalizma izumila še slamnatega moža komunizma, iz katerega so morale izvirati vse sedanje pomanjkljivosti in s tem je vprašanje tega, kako je bodisi do komunizma bodisi do vojne sploh prišlo, postalo povsem zabrisano in premeščeno.

Vpliv, ki ga je imel razmeroma velik imperij v komunikaciji s sosednjim otomanskim in ruskim imperijem na naše prostore, je veliko močnejši kot ga vidimo z razdalje, ko se še vedno neprestano pogovarjamo o partizanih in domobrancih. Vzrok za to je tudi v tem, da je kontinentalna imperialna preteklost prejšnjega stoletje precej blizu, a se o tej resnično malo pogovarjamo, in če že se, je to na pravljičen ali nostalgičen način.

Kako vidite vprašanje nacionalizma v današnjem času?

Navajeni smo govoriti o nacionalizmu, kot da bi to vedno pomenilo eno in isto stvar, vendar ravno v času slovesa dolgega imperialnega obdobja srednjeevropski nacionalizmi niso imeli enake konotacije, kot jo imajo danes. V 19. stoletju so to bili obrambni nacionalizmi, ki so nastali zaradi neenakega razvoja v imperiju in v imenu boja za svoje pravice in samoodločbo. Danes so naši nacionalizmi izrazito napadalni. Ko smo danes Slovenci, Čehi ali Madžari nacionalistični, je to na način, v katerem smo zatiralci sami.

Napadalni nacionalizem in šovinizem je močno prisoten tudi v Trumpovi Ameriki.

Napadalni nacionalizem lahko vedno prepoznamo po napihovanju strahu pred manjšinami, kar lahko v ZDA vidimo na primeru Trumpovega vztrajanja, da je na južni meji nujno zgraditi zid. Ustvarja izredno stanje, ki naj bi domnevno vladalo v obmejnem pasu med Mehiko in ZDA. In ''make America great again'' ni nič drugega kot klic k dobrim starim časom, ki se zanaša na to, da velik delež Američanov diha z religiozno ruralno identiteto, ki jo je treba podpihovati in negovati. Celotni Misuri, ki je večji od Slovenije, ima le eno kliniko za splav in še za to nenehno govorijo, da jo bodo zaprli. Ljudje tudi neprestano lobirajo za prepoved splava. V Sloveniji imamo nekaj protestnikov, tu pa se to z veliko večjo samoumevnostjo dogaja na državni ravni.

Dobro bi se bilo boriti za določene standarde v slovenskem političnem prostoru. Manjkrat, ko se bodo v javnem diskurzu pojavljali zagovorniki mizoginih prepričanj, bolje bo za nas. "Pisanje je idealen prostor za vzdrževanje iluzije o vsemogočnosti, saj ne vključuje nikogar drugega. Na nikogar se ti ni treba ozirati in nikomur se ne prilagajati. Karkoli si že misliš, je le med tabo in papirjem." "Pisanje je idealen prostor za vzdrževanje iluzije o vsemogočnosti, saj ne vključuje nikogar drugega. Na nikogar se ti ni treba ozirati in nikomur se ne prilagajati. Karkoli si že misliš, je le med tabo in papirjem." Foto: Ana Kovač

Večkrat ste že omenili pomen boja, a hkrati spremljajočo izčrpanost.

Utrujen si lahko, dokler nisi življenjsko ogrožen. Ko postane tvoja edina izbira, na kakšen način boš umrl, v boju ali ne, se je verjetno lažje motivirati.

Na Washington University v St. Louisu niste le doktorska študentka, temveč tudi asistentka.

Študiram in poučujem ter oboje počnem zelo zelo rada. Prihajam iz družine pedagoginj, moja babica je bila partizanska učiteljica in mama je učiteljica slovenščine, tako da bi lahko rekli, da imamo pedagoški eros v družini. Od vseh stvari, ki sem v življenju počela, je poučevanje najbolj vidno nagrajujoče predvsem zato, ker imaš pred sabo 19-letnike, ki so lačni znanja. Neverjetno nujno se jim zdi začeti razumeti stvari, ki se jim dogajajo. Odlično se je pogovarjati z njimi.

Kaj pa strast do pisanja, ki poteka v osami?

Pisanje je idealen prostor za vzdrževanje iluzije o vsemogočnosti, saj ne vključuje nikogar drugega. Na nikogar se ti ni treba ozirati in nikomur se ne prilagajati. Karkoli si že misliš, je le med tabo in papirjem. Strogo vzeto je to prostor, nad katerim imaš popoln nadzor, kar je odlično za nevrotika, kot sem jaz, in to zelo pozitivno vpliva na moje razpoloženje. Domnevam, da vsi poznamo občutek, ko se ultimativnega odgovora, ki bi razrešil konflikt, v katerem si se ravno znašla, domisliš prepozno. Književnost je prostor, v katerem ti odgovori dobijo svoje lastno življenje. Je pa res, da živeti v svojem intimnem vakuumu nadzora za človeka, ki je družabno bitje in zame, ki sem zelo družabna, ne more biti dovolj. Življenje med ljudmi, nad katerim je nemogoče imeti nadzor, je vedno končna instanca tistega, kar si domislila v samoti. Sama potrebujem in si želim obojega in če bom za večno živela tako, da bom oboje tudi lahko imela, bom zelo srečen človek.

Kako pa se s tem soočate v novem okolju, dolgoletna in tesna prijateljstva imate najbrž v Ljubljani? Kako se soočate z identiteto imigrantke?

V St. Louisu sem dve leti in pol, kar je očitno dovolj časa, da človek stke resne, poglobljene in zelo bližnje vezi. Za začetek je ameriška univerza še vedno središče akademskega imperija, kar pomeni, da je polna tujcev, ki prihajajo sami in so hkrati lačni novih vezi med ljudmi, ker je redko komu do tega, da bi več let v akademskem izgnanstvu presedel doma.

Poleg tega je St. Louis relativno majhno mesto, po velikosti je primerljiv z Ljubljano, kar pomeni, da potrebuješ pol leta, da odkriješ tistih sto ljudi, ki hodijo ven. Še nadaljnjo leto pa, da se z njimi spoprijateljiš. Zanimiv podatek je tudi, da v St. Louisu živi največji odstotek Bošnjakov zunaj Sarajeva. Bosanski jezik je tu vseprisoten, pred leti so tukaj koncertirali Zabranjeno pušenje, Ceca in Šaban Šaulić, v trgovini pa ponujajo tudi Kraševe čokolade … Tako da se, strogo vzeto, ne počutim prav daleč od doma.

Je pa vprašanje ustvarjanje socialnih vezi gotovo povezano s tem, kakšen človek si. Sama se bom kot oseba, ki so mi prijateljstva zelo pomembna, vedno nagibala k temu, da jih bom ustvarjala in zanje skrbela.

"Dolgo časa sem bila prepričana, da je tisto, kar me zanima, kako najti način, v katerem boš vedno lahko govoril resnico. Zdaj pa ugotavljam, da me v resnici zanima, kako priti do tega, da boš vedno lahko iskren tudi glede tega, da resnice včasih ne moreš prenesti." "Dolgo časa sem bila prepričana, da je tisto, kar me zanima, kako najti način, v katerem boš vedno lahko govoril resnico. Zdaj pa ugotavljam, da me v resnici zanima, kako priti do tega, da boš vedno lahko iskren tudi glede tega, da resnice včasih ne moreš prenesti." Foto: Ana Kovač

V romanu Mazohistka izjemno lepo delate z jezikom. Kaj pa vam v jeziku prinaša ameriška izkušnja?

Sem velik jezikovni optimist in to, da živim v dveh jezikovnih okoljih, je odlično. Moja slovenščina hrani angleščino in nasprotno. Zavedam se, da obstaja jezikovna hegemonija angleščine v svetu in svetovni literaturi, ki je zagotovo problematična. Je pa res, da mi misliti, živeti in se pogovarjati v angleščini ne predstavlja težave in tudi nič ne škoduje moji slovenščini. Prav tako tudi ne mislim, da bi glede na to, da zdaj obstajam v angleščini, morala za sabo pustiti slovenščino.

Še vedno pišem v slovenščini, po telefonu s tistimi, ki jih imam rada, vsak dan govorim v slovenščini in tudi s psom se pogovarjam v slovenščini. Kar pa je prineslo čudovito posledico, da skoraj vsi ljudje, med katerimi živim v ZDA, znajo nekaj slovenskih besed, čeprav gre za nabor besed, ki jih uporabljam v pogovoru s psom. Nikita je v St. Louisu postal ambasador slovenskega jezika.

Veliko se ukvarjate tudi z vprašanjem resnicoljublja.

Zanima me, kakšno razmerje moramo ubrati med resnico in lažjo, da ne škodimo sebi in drugimi. Majhni otroci veliko lažejo, kar pove nekaj o človeški potrebi, da bi svet prilagodili svojim željam. Kar je v svetu, v katerega smo rojeni zato, da umremo, zagotovo samozaščitno. Lahko pa postane problematično tako za nas kot za druge, če se nismo pripravljeni naučiti, kako oceniti razkorak med našimi željami in resničnostjo. Odraščati pomeni iskati razmerje med tem, kako ne postati grenak realist, ki se mu zdi nekaj resnično, samo če je grdo, in želji po tem, da bi se izognili resničnosti, kadar nas boli ali nam ne gre na roko. Dolgo časa sem bila prepričana, da je tisto, kar me zanima, kako najti način, v katerem boš vedno lahko govoril resnico. Zdaj pa ugotavljam, da me v resnici zanima, kako priti do tega, da boš vedno lahko iskren tudi glede tega, da resnice včasih ne moreš prenesti.

Živite med St. Louisom in Ljubljano, je čustveno naporno bivati med dvema krajema?

Na oba kraja me vežejo močne družbene in čustvene vezi in med obema se imam pravzaprav zelo lepo. Morda sem celo bolj zadovoljna, ker se počutim, da mi je na voljo več sveta. Vse skupaj me je osrečilo, česar od sebe nisem pričakovala. Mislila sem si, da bom grozno domotožna in da se bom vrnila domov, takoj ko bo to mogoče, a vidim, da ne bo tako.

Pred tem si nisem znala predstavljati, kaj pomeni življenje v gibanju, in me je bilo tega precej strah. Kot velik del svoje generacije sem bila zaznamovana s tem, da sem predolgo živela s svojimi starši, ker nisem imela dovolj priložnosti za realno zaposlitev in sem tako ostajala v soseski, v kateri sem se rodila. S to statično izkušnjo Ljubljane v poznih 90. letih in v začetku novega tisočletja sem to, da sem kot otrok močvirja vseeno lahko odšla in to prenesla, doživela občutek opolnomočenja, za katerega sem hvaležna. Če je v ozadju mobilnosti tvoja intimna odločitev, ki bi lahko bila tudi drugačna, to učinkuje popolnoma drugače, kot če si kot begunec prisiljen zapustiti svoj dom. Drugače je oditi, če veš, da se vedno lahko vrneš, hkrati pa ti tega ni treba.

Preberite še:

Miha Mazzini Trendi "Od vlade do vlade se je izbris vlekel kot plesen, ki je okužila vso slovensko družbo" #intervju Trendi "Optimist sem, drugega niti ne moreš biti. V našem času je najlažje biti pesimist." Bronja Žakelj Trendi Kot najstnica je zaradi raka izgubila mamo, nato je za njim dvakrat zbolela sama #intervju

Komentarji

3

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • niagara1 / 10.03.2019. ob 12:53 +3 - 1

    Dokler bodo ljudje verjeli ,da je Marija nedolzna rodila ,ne more pamet zavladati.v dvajsetem stoletju je ze cas ,da ljudje vemo kaj so pravljice in resnica.Se slabse ,pa je lagati proti resnici,za svojo korist.plemena Indijancev verjamejo ,da je narava tisti BOG, ,da lahko zivimo,in to se takrat ,ko so bili se nepismeni.

    +3 - 1
  • Astrolog / 10.03.2019. ob 09:50 +2 0

    Članek, kakršnih bi moralo na portalu biti več, refleksija intimnosti, ki jo Katja deli z Nežo in nami vsemi. Uspešen zaključek doktorskega študija, tudi ji želim, da bi našla odgovore na vprašanja, ki si jih zastavlja.

    +2 0
  • tonilo / 10.03.2019. ob 12:25 0 0

    Zelo kvaliteten intervju - članek. Opomba: na koncu gredo skoraj vsi, ki si želijo več v svoji stroki, študirati v ZDA.

    0 0
delitve: 82
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin