SiolNET. Trendi Kultura
1,63

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Intervju s francoskim pisateljem bosanskih korenin Veliborjem Čolićem

"Optimist sem, drugega niti ne moreš biti. V našem času je najlažje biti pesimist."

1,63

termometer

Velibor Čolić, francoski pisatelj bosanskih korenin, je sebe izgradil v drugem okolju. V državi, kamor je prišel leta 1992 kot begunec. Z malo možnostmi, a veliko energije in z romani, ki vzbujajo apetit do branja in v odnosu do življenja dajejo šampanjski občutek, kot za njegovo delo pravi humanistka Svetlana Slapšak.

Velibor Čolić je v Sarajevu študiral jugoslovansko književnost, bil je mobiliziran v vojsko, leta 1992 pa je v Franciji zaprosil za status begunca. Tam živi že 24 let in je uspel kot pisatelj. Sprva so njegova dela prevajali v francoščino, od leta 2008 pa jih piše v francoščini, izšla so tudi v nemščini, španščini in turščini. Sodeluje tudi s slovito francosko založbo Gallimard, za pesimistično komedijo Ederlezi pa je prejel tudi nagrado. Svojo begunsko izkušnjo je popisal v delu Manuel d'exil. Pisanje se je kot možnost v njegovem življenju pojavilo za nogometom in po tem, ko je opustil idejo, da bo rock zvezdnik. Humor, ironična distanca sta pomembni za njegovo delo, prav tako tudi odpiranje vprašanj. Klepetanje, moraliziranje in patetika pa so zanj smrtni grehi literature.  

Kakšno je vzdušje v Franciji po terorističnih napadih?
Edina javna manifestacija, ki sem se je udeležil, je bila ta po lanskih napadih v uredništvu tednika Charlie Hebdo. Ne glede na to, da njihovih karikatur nikoli nisem dojemal kot posebno smešnih, gre pri tem za pravico do izražanja.  Govorim o tedniku, v katerem so se na primer v 25 številkah letnika  naslavljali francoskega predsednika, v drugih 20 papeža, v treh muslimane. Ta dogodek je prinesel spremembe za nas, ki pišemo. Pri tem dogodku so se sprožila vprašanja, kje so meje moje svobode in kje pravice religije drugega. "V našem načinu vrednotenja je nekaj arogance, ko smo prepričani, da je naš način življenja najboljši." "V našem načinu vrednotenja je nekaj arogance, ko smo prepričani, da je naš način življenja najboljši."

Temelji francoske družbe so temelji naše, evropske družbe, in tu je nekaj počilo. Po napadih se spreminja ne le Francija, temveč tudi Belgija in Nemčija. V razmerju do tujcev obstajata dva koncepta. Eden je anglosaksonski, kot to lahko opazujemo v New Yorku, kjer so etnične skupine razdeljene po urbanih predelih. A v Franciji so imeli močno idejo o integraciji, da se torej imigranti v novo družbo vključijo skladno z njihovo lestvico vrednot. To med drugim vključuje laično državo, kar pomeni, da se religija ne vpleta v javne funkcije. A nekje pri tej integraciji smo vsi zgrešili, pokvarilo se je socialno dvigalo. V našem načinu vrednotenja je nekaj tudi arogance, ko smo prepričani, da je naš način življenje najboljši, naša demokracija prav tako najboljša. To pričakujemo od vseh in jo zato tudi izvažamo. Pri vsem pa ne gre pozabiti socialnega vidika. Ni namreč naključje, da se vse to pojavlja v času krize. Vendar za integracijo še ni prepozno. Bolje zdaj kot nikoli.

Že 24 let živite v Franciji, kamor ste prišli kot begunec iz bosanske vojne. Se velikokrat počutite drugi?
Povsod sem tujec, tako v Franciji kot v Bosni. A rešuje me književnost, prav tako sem tudi izobražen in starejši ter lahko potujem.

Nikoli pa ne bom pozabil, kako sem bil pred desetimi leti na povabilo francoske ambasade povabljen v Sarajevo. Takrat sem srečal svojega prijatelja iz študentskih let. Šla sva na pivo, veliko sva govorila, ob tem pa sem razmišljal, da sem v svoji deželi, v svojem mestu, v našem lokalu, na žalost v ozadju ob naši glasbi – bili so neki narodnjaki, s človekom, ki ga poznam od davno, a ga nisem videl leta. V nekem trenutku mi je rekel: "Čakaj, kako to govoriš? Naglas imaš." Na poti domov v Francijo sem na letalu razmišljal, da je to ena od definicij tujca. Ne le ta, vendar tudi ta. Povsod imaš naglas, tudi doma. Takrat sem si rekel, vidiš, Čolić, do konca življenja kamor koli boš šel, v New York, Sarajevo ali Novo mesto, boš človek z  naglasom. 

"Povsod sem tujec, tako v Franciji kot v Bosni. A rešuje me književnost, prav tako sem tudi izobražen in starejši ter lahko potujem." "Povsod sem tujec, tako v Franciji kot v Bosni. A rešuje me književnost, prav tako sem tudi izobražen in starejši ter lahko potujem."

Opazujete lahko tudi razlike v načinu komunikacije?
Bosanci smo glasni in vsi hkrati govorimo. Leta življenja v Franciji so me naučila tišjega govorjenja, pa tudi poslušanja. Pri nas namreč nihče ne posluša, samo govori, to je tak hrup (smeh). Spomnim se, ko sem bil pred leti pri očetu na obisku s svojo takratno Francozinjo. Vprašala me je, kdo so ljudje okoli mize.  Bili so oče, dva sorodnika in najboljši prijatelj. Aha, je rekla, in zakaj se potem prepirate? Odgovoril sem ji, da se imamo radi. Če je tako, kako je šele takrat, ko se sovražite, je komentirala. Prav ti detajli nas razlikujejo. In literatura je tudi v detajlih.

Na šolah v Franciji na temo begunstva oz. imigracije vodite delavnice.
Zaradi vojne in begunske izkušnje ter pisanja me ministrstvo za izobraževanje  pošilja na različne srednje šole v Franciji, kjer skozi pisanje in pogovore z mladimi obdelujemo te teme. Kažem jim različne fotografije in posnetke, ob tem pa jim skušam pojasniti, da slika ni vedno resnica. Govorim jim o svojih vojnih izkušnjah, kaj pomeni imeti v rokah puško, kaj biti ranjen … Otroci so odprti, želijo si pogovora, razlage in to, da jih poslušaš. V mlade je treba verjeti in nove generacije bodo drugače živele. Sam sem optimist, drugače niti ne moreš biti. "V današnjem času smo se znašli v neke vrste sodobni vojni, ta poteka na ravni komunikacije. Problem je v dialogu." "V današnjem času smo se znašli v neke vrste sodobni vojni, ta poteka na ravni komunikacije. Problem je v dialogu."

Drugače, kot da ste optimist, niti ne gre – konstruktivna pozicija do življenja in sveta.
V našem času je tako lahko biti pesimist. Vendar življenje nikoli ni bilo lahko. Vsaka generacija misli, da živi nekaj novega in nekaj ekskluzivnega, vendar ne gre za nič novega. Kapaciteta človeka, da se prilagodi na najbolj grozne stvari, je strašna. To dokazuje izkušnja Varšavskega geta, Sarajeva …  Ljudje mi govorijo, kako v Sarajevu nikoli ni bilo toliko zabav in ljubezni kot v času vojne.

V današnjem času smo se znašli v neke vrste sodobni vojni, ta poteka na ravni komunikacije. Problem je v dialogu. Zakaj ne moremo več govoriti z muslimani te vrste, torej tistimi, ki se gredo terorizem? Kje se je to zataknilo? Zakaj se oni bojijo nas? Zakaj se mi bojimo njih? Moj prijatelj pravi, da strah, ki ga nekdo v Parizu začuti, ko zagleda zakrito žensko, ni nič v primerjavi s tem, ko muslimani vidijo žensko zgoraj brez. Gre za kulturno paniko. Tu se odpira še drugo vprašanje, kako žensko telo uporabljamo tudi v tem političnem smislu. Da je takšen ali drugačen simbol strahu. Prav ti boji med simboli pa so tudi del sodobnih vojn. Nasilje pa je kot kača, ki na koncu je svoj rep.

Kaj pravite o tem, da bi vas kdo želel razumeti, kot glas Bosne v Franciji?
Predstavljam le sebe in nikogar drugega. To je za pisatelja zelo pomembno. To je bila ena od tragedij v Jugoslaviji, ko so pisci začeli predstavljati nekaj drugega, kar bi morali. Postati so želeli očeti naroda.

Najprej so vaša dela prevajali v francoščino, že osem let pa pišete romane v francoščini.
Pišem v tujem jeziku, in še to v tem, ki sem se ga naučil v relativno poznih letih, torej star 30 let. A ne glede na to, danes absolutno vse zapiske delam v francoščini. Pravzaprav vse pišem samo še v francoščini. Če se med pisanjem na ekranu pojavi materni jezik, takoj vidim, da ta stavek nima smisla. Da je izgubljeno v prevodu. Moram ga zbrisati ali predelati.

"Vse dokler nisem podpisal sodelovanja za največjo francosko založbo Gallimard, je vse lahko bilo še simpatično. V smislu, da sem tujec, ki se je naučil drugega jezika, dokler vse to ni postalo resno. Zdaj je drugače. Po toliko objavljenih romanih v francoščini nimam več izgovorov." "Vse dokler nisem podpisal sodelovanja za največjo francosko založbo Gallimard, je vse lahko bilo še simpatično. V smislu, da sem tujec, ki se je naučil drugega jezika, dokler vse to ni postalo resno. Zdaj je drugače. Po toliko objavljenih romanih v francoščini nimam več izgovorov."

Kaj pa jezik emocije, jezite se v maternem jeziku?
Kadar sem resnično jezen, kar se redko zgodi, je to v našem jeziku. Ko sem samo malo razburjen, rečem "merde", kar v francoščini pomeni sranje. Ko mi na tla padejo očala za 120 evrov in se jim nič ne zgodi, rečem merde. Če se razbijejo, pa je a u, p. m. Vedno pa od ena do deset štejem v našem jeziku. 

Je bila enomesečna pisateljska rezidenca v Novem mestu plodna?
Bila. Tu sem iskal formo za svoj novi roman, ki je drugi del trilogije. Zgodbo že imam, a najti pravo formo je zelo pomembno. Torej, kako jo boš oblikoval in povedal. Kaj se torej  zgodi z ljudmi, ki preberejo obe deli, kaj s tistimi, ki poznajo le prvo ali bodo le drugo. Za zdaj vem, česa ne sme biti. Če pogledamo v obdobje enega leta, je pisatelj v tem času en mesec arhitekt, enajst mesecev zidar. Romanopisje je težaško delo. Treba je veliko delati.

V svojem prenosnem računalniku za nov roman sicer praktično še nič napisanega, razen naslova. Ta za zdaj stoji na praznem papirju. Ko razmišljam, ga dam v velikost pisave 24, ga nato spet pomanjšam, dam levo in desno. Pri  tem ne gre za izgubljen čas, temveč del procesa. Ne moreš hiteti, kdaj se med pisanjem tudi izgubiš in se moraš vrniti. Nikoli ne gre za linearno pot. Res pa je, da zdaj po toliko objavljenih romanih v francoščini tudi kot tujec nimam več izgovorov.

"Prednost literature pred glasbo je, da če je roman slab, je tih." "Prednost literature pred glasbo je, da če je roman slab, je tih."

Z uspehom je prišla sprememba?
Vse dokler nisem podpisal sodelovanja za največjo francosko založbo Gallimard, je vse lahko bilo še simpatično. V smislu, da sem tujec, ki se je naučil drugega jezika, dokler vse to ni postalo resno. Zdaj je drugače. Med 8. septembrom in 25. oktobrom bom imel skupaj 28 literarnih večerov, predstavitev svoje knjige v Franciji. Bomo videli, kako bo. Če mi ne uspe, potem sem gotov. Zdaj gre zares, imam francoskega založnika in moje knjige nastajajo iz francoskega denarja. To sem iskal in s tem so se mi uresničile sanje. Torej, da bom tako kot drugi pisci. Dobro, le ime imam za francoskega pisatelja nekoliko čudno.

Vendar je to, da postanete pisatelj, bila vaša zadnja izbira. Po nogometu je bil rock'n'roll, nato je prišla književnost.
Prednost literature pred glasbo je, da če je roman slab, je tih. Za glasbo smo imeli veliko željo, a malo znanja.

Po drugi strani pa mora biti po vašem mnenju književnost bučna, strastna, zapacana …
Seveda, ko govorim v teh metaforah, želim poudariti, da je linearna, korektna in vljudna literatura dolgočasna. Književnost te mora malo zafrkavati, zbosti, postavljati vprašanja, vzbuditi določeno nelagodje. Da spodbudi odziv. Ljudje so mi rekli, da so se med branjem mojih romanov pogosto smejali. Da to dosežeš kot pisec, je najtežje.

Imam formulo za najbolj prodajano knjigo, to je lahko: napišeš zgodbo o 15-letniku, ki ima levkemijo in je izgubil psa. A naša slovanska, mogoče celo jugoslovanska posebnost, je tragikomedija, ki se v književnosti in filmu danes nekoliko izgublja. Hoja po vrvi med tragičnim in komičnim s tem, da ne padeš ne na eno in ne na drugo stran, to je zame književnost.

"Če pogledamo v obdobje enega leta, je pisatelj v tem času en mesec arhitekt, enajst mesecev zidar. Romanopisje je težaško delo. Treba je veliko delati." "Če pogledamo v obdobje enega leta, je pisatelj v tem času en mesec arhitekt, enajst mesecev zidar. Romanopisje je težaško delo. Treba je veliko delati."

Pravite tudi, da ni treba, da ste žalostni za to, da bi bili resni. To je lahko  precej osvobajajoči odnos do življenja.
To je nekako lažje. Na vso srečo živim ob obali Atlantskega oceana, v Bretanji. Kadar je lepo vreme, vidim tisto gospodično, ki živi v New Yorku. Ta bližina oceana, tega upanja in divjine, te postavi na svoje mesto. Veter, sol, kamenje, nebo, to me pomiri. Svet obstaja tudi brez moje knjige, sonce je še vedno sonce. S tem se borimo vsi, še posebej pa umetniki.

Humor je torej vaš odgovor na marsikatero situacijo, predvsem pa pomembno za vaše delo.
Ironija, ne cinizem. Ta je posmeh, a ironija se začne pri tebi, in to mi tudi daje pravico, da se zafrkavam z vsemi drugimi. Cinizem je vzvišen, ironija je neposredna. Vzpostaviti ironično situacijo in jo izvesti skozi dialog je strokovno zahtevno. Ali ko mi rečejo, joj, kako me je nasmejala vaša knjiga in kako se lahko bere. Si mislim, koliko dela je, da je tako. Vsakič, ko začnem nov roman, se postavijo vprašanja, ali to res znaš, ali bo dobro, ali ne bo.

"Književnost te mora malo zafrkavati, zbosti, postavljati vprašanja, vzbuditi določeno nelagodje. Da spodbudi odziv. Ljudje so mi rekli, da so se med branjem mojih romanov pogosto smejali. Da to dosežeš kot pisec, je najtežje." "Književnost te mora malo zafrkavati, zbosti, postavljati vprašanja, vzbuditi določeno nelagodje. Da spodbudi odziv. Ljudje so mi rekli, da so se med branjem mojih romanov pogosto smejali. Da to dosežeš kot pisec, je najtežje."

Zrasti ste ob bogati domači knjižnici,  s privzgojenim odnosom do knjig, torej do pisanja kot dela in literature, pa vendar  vas oče še vedno sprašuje, kdaj se boste začeli ukvarjati z resnim poklicem? Kar je mogoče v določenih kontekstih in dojemanjih razširiti na nek širši pogled na poklic pisatelja, umetnika?
Govorim zase. V svojem prostem času sem viden v mestu, kjer živim. Gre za majhen kraj, kjer imam svoj lokal. Tam me vsi vidijo na kavi, kdaj ob vinu, sprašujejo se, kdaj pišem. Vendar kadar delam, je to samostansko življenje. Zaprt sem v sobo, takrat me ni. Kdaj grem s prenosnim računalnikom v lokal, pa si kakšni mislijo, poglej ga, kako se kaže, da piše. Marsikdo si misli, da to ni neko posebno delo. Kot moj oče na primer, ki je bil v Jugoslaviji sodnik. Tako mu na to odgovorim, da kaj mi govori on, ki je branil državo, ki je propadla (smeh). Njegove sanje so bile, da bi njegov sin bil odvetnik. 

A pisanje je samo en del tega poklica, drugi je tudi delo na promociji. Po objavi knjige jo mora opaziti kritika. Prav tako moraš biti dober tudi v predstavljanju svojega dela v živo, v stikih z novinarji in na javnih pogovorih, radiu in televiziji. Vedno moraš ponuditi tudi kakšen stavek, citat, ki si ga bodo zapomnili. Meni pri tem pomaga radijska izkušnja še iz mladosti v Sarajevu. Žena celo pravi, da več kot je mikrofonov in kamer, boljši sem. Ta pozornost me res ne moti. Vendar pa so skrb za široko promocijo, kot še na primer to, da obstajaš na Facebooku in podobno, novi problemi. Danes moraš biti viden na več kanalih.         

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 30
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin