SiolNET. Trendi Odnosi
5,39

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Kot najstnica je zaradi raka izgubila mamo, nato je za njim dvakrat zbolela sama #intervju

5,39

termometer

Bronja Žakelj
Foto: Bojan Puhek

Ljubljančanka Bronja je imela le 14 let, ko ji je za rakom umrla mama. Šest let pozneje je za rakom zbolela tudi sama, nato sta ji umrla brat in babica, v začetku letošnjega leta pa je znova zbolela za rakom. Pred kratkim je njena avtobiografska zgodba, polna stisk in izgub, izšla v knjigi.

Bronja Žakelj je po izobrazbi novinarka, ki danes dela v bančništvu, a kljub temu nikoli ni pozabila na ljubezen do pisanja. Ta jo je pripeljala do njenega prvega romana Belo se pere na devetdeset, ki je pred kratkim izšel pri Beletrini.

V njem opisuje svojo zgodbo o odraščanju v sedemdesetih in osemdesetih. Začne se na Vojkovi ulici v Ljubljani, kjer so njen dom nekoč polnili glasovi mame, očeta, brata Roka, babice Dade, tet in stricev. V radost je v njenem otroštvu zarezala bolezen mame, ki je umrla, ko je imela Bronja 14, njen brat Rok pa 11 let.

Pri 20 letih je za rakom nato zbolela še sama. Tri leta zatem se je smrtno ponesrečil njen brat Rok, star 19 let, kasneje je izgubila še babico. Letos pozimi je Bronja Žakelj ponovno zbolela za rakom. Za njo je težka operacija, zdravljenje pa je tokrat potekalo brez kemoterapij.

Avtobiografski roman Belo se pere na devetdeset je pretresljiva in ganljiva literarna pripoved, ki gleda v oči bolezni, minljivosti in strahovom. Je tudi pripoved o ljubeznih, med hčerjo in materjo, med sorojencema, vnukoma in babico, odraščajočim dekletom in fantom ... In je tudi pripoved o pogumu, moči, upanju in pomenu resnice.

Bronja Žakelj je po izobrazbi novinarka, ki danes dela v bančništvu, a kljub temu nikoli ni pozabila na ljubezen do pisanja. Ta jo je pripeljala do njenega prvega romana Belo se pere na devetdeset, ki je pred kratkim izšel pri Beletrini. Bronja Žakelj je po izobrazbi novinarka, ki danes dela v bančništvu, a kljub temu nikoli ni pozabila na ljubezen do pisanja. Ta jo je pripeljala do njenega prvega romana Belo se pere na devetdeset, ki je pred kratkim izšel pri Beletrini. Foto: Bojan Puhek

Belo se pere na devetdeset, kot je naslov vašega romana, so bile zadnje besede vaše mame, ki je umrla za rakom, ko ste bili stari 14 let. Štiriintrideset let je že od tega, kako je s spomini?

Zelo dobro se spominjam predvsem obdobja, ko je bila mami še živa. O tem bi lahko pisala in pisala. To je bil čas, ki smo ga preživljali na Vojkovi v zakajeni in vedno polni kuhinji, kjer se je kartalo, kockalo, bralo Alana Forda, pilo pivo in deit, jedlo albert kekse, ko je teh zmanjkalo, pa kruh z margarino in sladkorjem. To je bil čas, ko se niso izpustila nobena poročila, nobena vožnja Bojana Križaja, nobena štafeta mladosti, niti oddaja O morju in pomorščakih ne.

Ko pa je mami umrla, je nastopila tišina. O mami se ni več govorilo, o vsem, kar je bilo, se ni več govorilo, zato sem se v mislih znova in znova vračala v dni, ko smo bili še vsi skupaj, ter obujala spomine na to, kar smo počeli kot družina. To je bil edini način, da je v meni mama ostajala vsaj malo živa. Verjetno je to tudi razlog, da je moj spomin na to obdobje še danes tako živ. Na ta način sem poskušala preseči tišino, ki je sledila njenemu odhodu. Bronja Žakelj Foto: Bojan Puhek

Edino, česar se ne spominjam, je njen glas. To je edina stvar, ki sem jo pozabila, sicer pa so tu ostali vonji, pore na obrazu, koža, vzorci tkanin, občutki … Skoraj vse, razen glasu.

Poudarjate, kako pomembno je, da si dopustimo žalovanje.

Če se po tako veliki izgubi, kot je smrt matere, izogneš procesom žalovanja, te žalost še bolj stiska in grabi za vrat. In v tišini te stiska še dalj in še močneje. Žalosti se ne da ubežati, ne da se je pretentati. Preprosto jo moraš izživeti. In to ni lahko in se ne zgodi čez noč.

Vem, da so naju z bratom Rokom s tišino želeli le zaščititi, morda so mislili, da bova tako na izgubo malo pozabila, a tako preprosto ne gre.

Žalovanje je bilo včasih proces in obred. In to ne brez razloga. V današnjem svetu pa se tako kot smrt izrinja iz naših življenj po načelu tisto, kar ne vidiš, tistega ni. Razlog tiči v strahu pred smrtjo, ki je bil sicer prisoten vso človeško zgodovino, a ni bil še nikoli tako močan, še nikoli tako neobvladan.

Vprašanje minevanja so nekoč reševali s simboli, mitologijo in obredi. Življenje se s smrtjo ni končalo, vse te eksistencialne stiske pa se je reševalo v polju kolektivnega, v skupnosti. Danes v nasprotju s tradicionalnimi družbami živimo čas diskontinuitete, smo civilizacija prekinitve. Smrt predstavlja konec, kar ljudi obseda in straši. Rešitve iščemo, a so neučinkovite. Razum, znanost, tehnologija se kažejo kot borna oprema v primerjavi z imaginarnim. Sodobni človek je zato pred smrtjo ostal razorožen, sam in preplašen.

"Žalosti se ne da ubežati, ne da se je pretentati. Preprosto jo moraš izživeti. In to ni lahko in se ne zgodi čez noč." "Žalosti se ne da ubežati, ne da se je pretentati. Preprosto jo moraš izživeti. In to ni lahko in se ne zgodi čez noč." Foto: Bojan Puhek

Podobno velja tudi za žalovanje.

Drži. Tudi v žalovanju smo največkrat sami in pogosto nerazumljeni, zlasti če žalujemo premočno, predolgo in preveč moteče. Žalovati je treba ravno prav. Ne preveč in ne premalo. Sicer pa naj bi šlo življenje čim prej dalje, kot da se skoraj nič ni zgodilo. Obredi in rituali so izginili. Poskušamo živeti, kot da se smrt ni zgodila, saj je smrt drugega vedno hkrati tudi naša lastna.

Živimo v družbi, ki goji "mit o sreči" in vsesplošnem pozitivizmu, poleg tega, da si srečen, pa je treba biti še zdrav, mlad, lep, aktiven in učinkovit. V teh premisah smrt in žalovanje nimata svojega mesta. Konec življenja je tako porinjen na rob in tisti, ki se jim to zgodi, tako kot se je zgodilo meni, v tem nekako ostanemo sami.

V knjigi govorite tudi o osamljenosti, ki ste jo doživeli v času svoje bolezni.

Ko sem še sama zbolela za rakom, sem bila stara 20 let, v prvem letniku fakultete. Najbolj sem bila osamljena zaradi tega, ker mi ljudje niso pustili prostora za moj strah pred boleznijo in smrtjo.

Bolj ali manj sem ves čas verjela, da se bom pozdravila. Verjela sem v svojo zdravnico in se počutila živo. A seveda so bili tudi trenutki, ko sem bila fizično in psihično na tleh. Smrt je visela nad menoj, saj sem imela Hodgkinov limfom (rak bezgavk) v tretjem stadiju. Začelo se je na bezgavkah v prsih, nato se mi je razširilo na vrat in potem še v trebuh. Vedela sem, kaj mi je, in težko je, če ti nekdo ne pusti, da te je strah smrti, kemoterapij, obsevanja. Bala sem se umiranja. Umiranja v bolnišnici, umiranja, ki boli.

Ko se ljudje o tem nočejo pogovarjati, te to osami. Pomemben je občutek, da lahko z nekom podeliš svoje stiske in strah. Da imaš pravico do strahu.

"Najbolj sem bila osamljena zaradi tega, ker mi ljudje niso pustili prostora za moj strah pred boleznijo in smrtjo." "Najbolj sem bila osamljena zaradi tega, ker mi ljudje niso pustili prostora za moj strah pred boleznijo in smrtjo." Foto: Bojan Puhek

Med svojim zdravljenjem ste imeli dovolj besed brez vsebine, kot so, na primer, zdrži, saj bo šlo … Ko izgovorimo svoje strahove, jih lahko začnemo tudi razgrajevati.

Ko jih izgovoriš, jih razdeliš. Razpršijo se. Vsak sprejme k sebi en del strahu. A če je na drugi strani nekdo, ki ti strahu ne dopusti, ga vrača k tebi in stiska je tako večja.

K sreči sem takrat imela fanta Urbana. Tako mlada sva bila, on je imel 18 let. Poslušala me je tudi moja zdravnica, ki mi ni nikoli, ko sem ji povedala, da me je strah, odgovorila, da bo vse še v redu, rekla pa mi je, da bo naredila vse, da se pozdravim. Nikoli me ni utišala.

Vem, zelo težko je nekomu, ki leži v bolnišnici, reči, da lahko tudi umre. Za to moraš biti pogumen, vendar je bila vsaj zame taka iskrenost zelo pomembna, saj sem vedela, da je to edina resnica. In le tako sem jo lahko predelala. Kako pomembno je dopuščati čustva, ki se porajajo, sem najbolj spoznala v dveh trenutkih svojega življenju. V času svoje bolezni in ob nočnih morah, ki sem jih imela vso srednjo šolo in še na začetku študija. Bronja Žakelj Foto: Bojan Puhek

Kaj ste sanjali?

Po mamini smrti sem sanjala, da me je zapustila. V sanjah sem jo srečevala na ulicah, jo klicala in tekla za njo. Ona pa me ni niti pogledala, kaj šele, da bi se me dotaknila. Če se me že kdaj je, ji je roka zdrsnila z mojih las in vedno je gledala vame z očmi, ki so bile prazne. Odhajala je proč od mene z drugimi otroki in me puščala samo.

Ne glede na to, da sem vedela, da je bila bolna in da je umrla zaradi raka, ne glede na to, da sem vedela, da za to ni bila kriva sama, sem jo v sebi krivila za odhod. Ko sem se prepotena zbujala in doma pripovedovala svoje more, so me tolažili in mi v želji, da se mi sanje ne bi ponavljale, pripovedovali, kako me je imela rada, da me ne bi nikoli zapustila, če ne bi tako zelo zbolela.

Ko sem že študirala, sem delala intervju z otroško psihologinjo, ki je tudi zbolela za rakom. Rekla mi je, da jo je najbolj strah, da bi umrla, saj ve, kako se otroci odzovejo na izgubo. Ko sem ji povedala za svoje občutke in nočne more, mi je odgovorila hitro in čisto preprosto. Povedala mi je, da je to, kar sanjam, popolnoma normalno. Da gre le za enega od mogočih odzivov otroka na mamino smrt. Te besede so bile zame kot zamah s čarobno palčko, saj teh morečih sanj nisem imela nikoli več. V resnici sem potrebovala samo nekoga, ki mi je rekel, da je to normalno, da z menoj ni nič narobe. Če bi to vedela prej, če bi se takrat lahko pogovorila s kom, ki se na to spozna, bi mi bilo verjetno marsikaj prihranjeno.

Roman Bronje Žakelj je zgodba o radostih, bolečini ob izgubi, minevanju, strahovih, a tudi pripoved o moči, pogumu, upanju in pomenu resnice. Roman Bronje Žakelj je zgodba o radostih, bolečini ob izgubi, minevanju, strahovih, a tudi pripoved o moči, pogumu, upanju in pomenu resnice. Foto: Bojan Puhek

Se niste nikoli pogovorili z nikomer? Psihologom, socialnimi delavci v šoli itd.?

Ne, nikoli. Ne vem, takrat je bilo najbrž vse to drugače. Sicer pa ravnokar končujem branje knjige Motherless Daughters, ki govori o spoprijemanju otrok s smrtjo matere. Izjemna knjiga. Vsaj jaz jo tako doživljam. Našla sem se v njej, v nekaterih delih gre praktično za zrcalno sliko mojih misli, mojih stisk in mojih vzorcev. Neverjetno.

Kaj je za vas še posebej pomembno v tem delu?

Prek pričevanj, ki jih avtorica navaja v knjigi, vidiš, da si sam samo en izmed vseh, ki čutijo podobno. Tvoja čustva postanejo legitimna, vedenjski vzorci razumljivi. Knjiga za vse, ki so doživeli takšno izgubo.

Ste po mamini smrti iskali kakšno žensko figuro?

K sreči sem imela babico Dado, z Rokom sva bila pri njej vsak dan. Vsaj na kosilu. Zelo sem bila navezana tudi na teto Marino. Pri njej sem velikokrat iskala nasvet, ki bi ga sicer iskala pri mami.

A zamenjave za mamo ni. In tudi žalovanje se v resnici v ciklih pojavlja ves čas. Ob različnih priložnostih, kot so matura, rojstvo otrok, prebrana knjiga, nova obleka, uspela orehova potica. Ob velikih in majhnih stvareh. Predvsem pa ob lepih dogodkih. Takrat jo pogrešam najbolj. Nikoli pa je nisem pogrešala, ko sem zbolela. Tudi kasneje, ko se je ponesrečil še Rok, je bila ena mojih prvih misli, da je dobro, da je ni. Da ne vidi, da ne gleda.

"V današnjem svetu pa se tako kot smrt izrinja iz naših življenj po načelu tisto, kar ne vidiš, tistega ni. Razlog tiči v strahu pred smrtjo, ki je bil sicer prisoten vso človeško zgodovino, a ni bil še nikoli tako močan, še nikoli tako neobvladan." "V današnjem svetu pa se tako kot smrt izrinja iz naših življenj po načelu tisto, kar ne vidiš, tistega ni. Razlog tiči v strahu pred smrtjo, ki je bil sicer prisoten vso človeško zgodovino, a ni bil še nikoli tako močan, še nikoli tako neobvladan." Foto: Bojan Puhek

Vrniva se še malo k bližini, v kateri je prostor tudi za težka čustva. V svoji knjigi govorite tudi o očetovi nemoči. V času vaše bolezni se je precej umaknil, v vašo ozdravitev ni verjel.

Na kemoterapije, obsevanja in preglede sem hodila sama, ampak očeta zaradi tega nisem nikoli obtoževala. Zdelo se mi je precej normalno, da sem bila sama, mislila sem, da to tako pač je. Konec koncev sem bila stara že dvajset let.

Domači so mi rekli, da je očetu preveč hudo, da bi me gledal, in to sem sprejela. Za drugačna razmišljanja ni bilo ne časa ne prostora. Velik problem zanj je bil verjetno tudi v tem, da takrat v mojo ozdravitev ni verjel. Ko gledam nazaj, vem, da preprosto ni zmogel. Ne rečem, moral bi, zdaj kot mama to vem, a on takrat tega pač ni zmogel. Zelo se je bal kemoterapij in vsega, kar citostatiki prinašajo s seboj …

Se na to obdobje še velikokrat spomnite?

Ne velikokrat, le takrat, ko se s kom o tem pogovarjam. Se je pa seveda med pisanjem knjige vse skupaj obudilo. Vendar pa zdaj, ko na čas zdravljenja gledam z velike časovne distance, na tisto leto nimam tako zelo slabih spominov. Da, je bolelo, fizična bolečina je bila včasih neznosna, včasih se mi je zdelo, da ne bom več zdržala, a to obdobje se vame ni vpisalo kot čas, povezan s hudimi tesnobami ali stiskami.

Ko drugi gledajo na to od zunaj, se jim zdi takšna izkušnja nekaj strašnega. Vendar je, ko si z njo sam, lažje, kot se zdi. Ko sem si v Londonu tipala otečene bezgavke in v nekem hipu pomislila na raka, sem si mislila, da take diagnoze ne bi prenesla. A sem jo. Ljudje smo zelo prilagodljivi.

Sicer pa … Neverjetno je, kako so v tem obdobju odpadle vse vsakodnevne skrbi, ki jih je sicer cel kup. Od študija do denarja. V takem trenutku vse izgine, osredotočiš se samo na eno stvar. Na preživetje. Hodiš od ene postelje do druge, od enega aparata do drugega, nastavljaš roke iglam. Moj prostor in moje miselno polje se je popolnoma zožilo. Samo do konca sem hotela priti. Živa.

"Kako pomembno je dopuščati čustva, ki se porajajo, sem najbolj spoznala v dveh trenutkih svojega življenju. V času svoje bolezni in ob nočnih morah, ki sem jih imela vso srednjo šolo in še na začetku študija." "Kako pomembno je dopuščati čustva, ki se porajajo, sem najbolj spoznala v dveh trenutkih svojega življenju. V času svoje bolezni in ob nočnih morah, ki sem jih imela vso srednjo šolo in še na začetku študija." Foto: Bojan Puhek

Kako je bilo z mislijo na morebitno smrt med zdravljenjem?

Bala sem se umiranja, bala sem se umiranja v bolnišnici. Nisem hotela umreti sama. In nisem hotela, da bi za seboj pustila Roka, Dado in očeta. Da bi po mami izgubili še mene, se mi je zdelo nepredstavljivo. Sploh za Roka se mi je to zdelo popolnoma neznosno.

Sem pa bila z možnostjo smrti nekako sprijaznjena. Morda se to čudno sliši. Seveda sem si želela živeti, hrepenela sem po življenju, vse moje telo je kričalo po njem, a vendarle sem sprejela tudi možnost svojega konca. To dvoje se ne izključuje in to sprejetje me je na neki čuden način pomirjalo, predvsem ko je bilo izgovorjeno in kadar je bilo razumljeno.

Sicer pa ljudje to drugače razumejo. Ko omeniš smrt, te utišajo. Vendar te, ko si tako bolan, smrt lahko čaka za prvim, drugim ali pa tretjim vogalom. Če jo potiskaš na silo iz svojih misli, samo še z večjo težo tolče v njih. Sprejetje te možnosti v resnici prinese mir, ne nemira.

Vas je bilo, ko ste se pozdravili, strah ponovitve bolezni?

Največja tesnoba se je v resnici pojavila, ko sem se pozdravila, ko zdravljenja ni bilo več. Strah me je bilo, da bi se ponovilo. Obsedala me je misel, kaj moram delati drugače, kaj spremeniti, da se ne bi zavrtela še v en krog.

Zdržala sem eno leto zdravljenja, zlasti v drugem delu je bilo grozno naporno, saj se citostatiki kopičijo v telesu in ob vsaki novi dozi je bilo težje. Bila sem bila popolnoma izčrpana, izprana. V zvezi s ponovitvijo so me tlačile nočne more. A če bi se ponovilo, bi šla pač v vse še enkrat.

Katja Forštner rak dojke Trendi Mlada mamica po raku dojk svoje želje uresničuje sproti. "Ne želim, da mi zanje zmanjka časa!"

Kaj ste začeli delati drugače, ko ste se pozdravili?

Potrebovala sem spremembo in za dve leti, dokler me ni premamil pršut, sem nehala jesti meso. Čutila sem, da bi bilo to dobro, in hkrati se mi je zdelo to precej preprosto. In odselila sem se, čeprav me je zelo skrbelo, kako bom finančno zmogla.

Zavedanje, da sem vsaj nekaj spremenila, mi je dalo občutek varnosti, ki sem ga potrebovala.

Omenili ste selitev. Vaš prvi dom na Vojkovi ulici je topel družinski prostor. Malo pred mamino smrtjo ste s preselili v novo stanovanje, kjer ste z očetom in Rokom ostali tudi, ko je ni bilo več. Skozi vaše pisanje je mogoče čutiti, kako je tam zazevala velika čustvena praznina.

Ko je bilo Vojkove konec, je bil zame to velik šok, saj je bila to zame več kot le ulica. Vojkova je bila zame sinonim za družino in moje otroštvo. Stanovanje na Gregorčičevi je bilo krasno, a ljudi, ki so polnili mojo Vojkovo, tja skoraj ni bilo več. In tudi ko so prišli, ni bilo enako. Vse se je spremenilo.

Na Vojkovo še kdaj zaidete?

Stanovanje tam sicer že dolgo ni več naše, a ne glede na to se vsake toliko časa sprehodim po Vojkovi, grem okoli Gavriloviča, pogledam, ali je z našim dvoriščem vse še vedno v redu, ali češnja še stoji. Če sem z avtom za Bežigradom, vedno naredim ovinek in se zapeljem mimo našega bloka.

"Neizmerno uživam v ukvarjanju z jezikom, ob tem, kako besede zazvenijo v stavku, v vzpostavljanju ritma. V takih, drobnih stvareh." "Neizmerno uživam v ukvarjanju z jezikom, ob tem, kako besede zazvenijo v stavku, v vzpostavljanju ritma. V takih, drobnih stvareh." Foto: Bojan Puhek

Zelo zgodaj ste doživeli izgube. Verjetno se je v vas to odtisnilo ne samo v odnosu do smrti, temveč tudi do življenja.

Predvsem se verjetno pretirano zavedam krhkosti vsega, kar me obdaja. Zdaj, ko sem tudi sama mama, se verjetno še bolj kot drugi starši bojim za svoja otroka, Matijo in Katjušo.

Bilo je obdobje življenja, ko sem skoraj vse, ki sem jih imela najraje, izgubila. Mamo, Roka in potem še Dado. To ostane v tebi, ne glede na to, kako gledaš na stvari, je vzorec izgubljanja zapečen nekje v meni. To je stvar, ki obremenjuje.

Vas danes obremenjuje še kaj?

Jah, pozimi me je precej obremenil, milo rečeno, še en rak, ki so mi ga diagnosticirali na papilli vateri, skoraj sočasno pa so mi odkrili še maligni melanom na hrbtu. Matija je bil star 15, Katjuša 14 let, kar je celotni sliki dalo povsem novo dimenzijo. K sreči sta bila oba karcinoma odkrita v začetni fazi, tako da upam, da sem z njima opravila. Bolj kot sama diagnoza me je obremenjevala operacija, Whipple se ji reče, in okrevanje, ki je sledilo ... Zelo naporna reč. Komaj sem se sestavila, ampak sem se morala. Septembra je vendarle izšla moja knjiga!

Katja Kraško Šteblaj Trendi Sindrom adrenalne izgorelosti: tudi Supermanom se zlomijo krila #intervju

Kako je bilo z otrokoma?

Povedala sem jima, seveda. Doma se o tem pogovarjamo, tabujev v zvezi s težkimi temami nimamo. Otroka vesta, da sem imela raka pred 30 leti in da sem se pozdravila, zato na to ne gledata kot na konec, temveč je to zanju bolezen, ki se jo da pozdraviti.

Ste tudi po tej bolezni spremenili način življenja in razmišljanja?

Ob teh stvareh imam občutek, kot da bi iskala iglo v kupu sena. Bolj kot da iščem vzroke zunaj sebe, jih lahko verjetno poiščem v sebi. Zagotovo bi morala večkrat kakšno stvar vreči čez rame in odmisliti nesmiselne skrbi zaradi reči, na katere nimaš prav veliko ali pa celo nobenega vpliva.

Ob srečanju z minljivostjo, kot ste sami rekli, se v življenju pojavi popolnoma jasna slika prioritet bivanja, vendar se lahko, ko to preživimo, hitro spet vrnemo v prevladujoči tok.

Vendar je v resnici to na neki način tudi čar življenja.

Radi pišete, kaj je bilo odločilno, da ste se prav zdaj lotili svojega literarnega prvenca?

Razlog je zelo pragmatičen, več časa sem imela, otroka sta zrasla. Pisanja sem se sicer lotila že pred leti, resno pa sem začela pisati pred tremi leti. Prej mi je bilo mojega prostega časa žal za to.

Bronja Žakelj

Ste si skozi pisanje kaj povedali na novo, kaj razrahljali, videli drugače?

Nisem vedela, kaj vse mi bo to ustvarjanje prineslo. Lotila sem se ga preprosto zaradi potrebe po pisanju, po kreiranju novega. Tema se je ponudila sama po sebi, zdela se mi je dovolj zanimiva, da bom uživala v njej. In sem res. V vsakem delu na svoj način.

V prvem delu knjige sem se zelo zabavala, podoživljala sem svoje otroštvo, mladost, en spomin je obudil drugega, slike so se razvrščale pred menoj kot sekvence filma. Ko sem začela pisati, sem pisala v pretekliku, vendar sem se ob naključnem zapisu nekaj stavkov v sedanjiku počutila tako domače, da sem vedela, da je to zame edina prava oblika. Ta način mi je omogočil ponovni vstop, ponovno vrnitev v že davno preživet čas. Vse je bilo spet tu, vse je bilo spet zdaj.

Tudi nagovorni slog, ko v romanu svojo zgodbo pripovedujem mami, mi je dovolil neko posebno intimo. In ne samo to. Omogočil mi je ponoven stik z mamo, a tudi z Rokom in Dado.

Zdaj, ko je knjiga izdana, pa vidim njeno vlogo tudi v tem, da je v polje skupnosti prenesla teme, ki so izrinjene na rob družbe in naložene posameznikom. Do določene mere je to olajšanje tudi zame, saj je, kot sva govorili, lažje, ko z nekom nekaj podeliš.

Razmišljate že o drugem romanu?

Najprej bi rada doživela to knjigo. Nočem povoziti teh občutkov z divjanjem k novemu. Prav tako se moram po bolezni spraviti nazaj, kjer sem bila. Tudi s tem imam še kar nekaj opravka.

Si pa želim še pisati, da. Proces pisanja je tako lep, da bi si ga želela ponovno doživeti. Neizmerno uživam v ukvarjanju z jezikom, ob tem, kako besede zazvenijo v stavku, v vzpostavljanju ritma. V takih, drobnih stvareh.

Skozi prvoosebno pripovedovanje sledimo glasu, ki čez roman odrašča.

Takšno pripovedovanje mi je ponudilo široke možnosti izražanja, prineslo barvitost in lažje vživljanje v zgodbo. Pripovedovanje z glasom otroka omogoča svojevrsten humor, naivnost, čistost, čudenje, stavki zazvenijo drugače, tudi pomen in teža pripovedi sta drugačna. V tem primeru, ko sem odraščala skozi svojo pripoved, se mi je zdelo najbolj naravno, najbolj avtentično in tudi najbolj obvladljivo, da se je skozi čas, skozi moje življenje spreminjal tudi moj glas.

Preberite še:

Rebeka Potočnik Trendi Rebeka Potočnik, rožnata bojevnica, ki se ne uklanja diagnozam #intervju Tamara Pavasović Trošt Trendi Doktorica s Harvarda, ki si je za svoj dom izbrala Slovenijo #intervju

Komentarji

2

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • okdal2 / 14.10.2018. ob 12:12 +4 0

    Spoštovana gospa Žakljeva! Naša družina vam iskreno želi vse in res vse najboljše in močno jekleno voljo v nadaljevanju življenja.In prav tako vaši družini.

    +4 0
  • urossagadin / 14.10.2018. ob 12:51 +1 - 3

    Pisateljici toplo priporocam, da se zacne ukvarjati z karmicno diagnostiko, za izgubiti nima kaj. Potrebno je odkrito VZROK bolezni.

    +1 - 3
delitve: 524
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin