SiolNET. Trendi Odnosi
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Nedeljski intervju

Doktorica s Harvarda, ki si je za svoj dom izbrala Slovenijo #intervju

10

termometer

Tamara Pavasović Trošt
Foto: Ana Kovač

Tamara Pavasović Trošt, 36-letna akademska profesorica, raziskovalka, vdova, mama in navdušena maratonka, poudarja pomen soobstoja različnih identitet posameznice. V znanosti je dosegla že veliko ciljev, življenje pa ji je naložilo že velike preizkušnje in močne izkušnje, tudi zelo težke.

Sociologinja Tamara Pavasović Trošt je profesorica na ljubljanski ekonomski fakulteti. V svojem znanstvenem delu se veliko posveča vprašanju nacionalizma in identitetnih politik. Znanstvenica, ki je magistrirala iz političnih znanosti na ameriški univerzi Syracuse in doktorirala na Harvardu, je za svoje delo prejela tudi pomembne nagrade.

Leta 2008 je na Harvardu prejela nagrado odličnosti za svoje pedagoško delo, kar je bilo prvič v zgodovini, da je to prejel nekdo s področja sociologije. Lani je prejela nagrado za najboljši članek iz področja nacionalizma na londonski School of Economics.

Po odraščanju v Srbiji in ZDA ter študiju in delu čez lužo, nato v Švici, je po moževi smrti za svojo bazo izbrala Slovenijo. Sem so jo pripeljale profesionalne in osebne odločitve, med njimi tukajšnja kakovost življenja, kot pravi.

Tamara Pavasović Trošt Foto: Ana Kovač

Študirali in delali ste v Ameriki, kot raziskovalka ste bili zaposleni tudi v Gradcu, kako to, da ste se v zadnjih letih odločili za življenje in delo v Sloveniji?

Nikoli si nisem predstavljala, da bom živela v Ljubljani. Z možem, ki je bil Slovenec, sva se namreč spoznala v Pragi na poletni šoli, skupaj pa živela v Švici. Pred tem sem 15 let bivala v ZDA.

Tudi ko sem se poročila s Slovencem, si nisem mislila, da bom živela v Sloveniji. Vendar pa mi je, ko sem po moževi smrti šla na izmenjavo na univerzo Princeton spet za eno leto v ZDA, postalo jasno, da moram sprejeti odločitev, kje bom v prihodnje živela s hčerko. Pretehtala je Slovenija.

Zakaj?

Predvsem zaradi hčerke in izobraževanja, ker je javno šolstvo tukaj dobro. Pritegnila pa me je tudi kakovost življenja, ki je v Sloveniji boljša kot v ZDA. Poleg tega sem dobila docenturo na ljubljanski ekonomski fakulteti, ki se odpira h interdisciplinarnosti in daje pomen sociologije tudi na tem področju. Tako so me zasebne in profesionalne odločitve ter možnosti pripeljale v Slovenijo.

Tamara Pavasović Trošt Foto: Ana Kovač

Omenili ste boljšo kakovost življenja v Sloveniji, imate s tem v mislih ritem življenja, razpolaganje s časom?

V ZDA je bila hčerka v vrtcu do 18. ure, kar je pomenilo, da sva bili med tednom doma najprej ob 18.30. Prav tako sem morala med tednom vse obroke pripravljati doma; od zajtrka do kosila, ki ga je nato mrzlo pojedla v vrtcu.

Kot starš imaš v takem sistemu neprestane občutke krivde. Otroka čez teden ne vidiš in ko končno pride konec tedna, spet nekam hitiš in tako čakaš, da bo enkrat na leto prišel dopust, ko bo druženje lahko bolj kakovostno. Ritem življenja je v ZDA resnično hiter, kar pa je v Sloveniji drugače. Po hčerko tu prihajam v vrtec ob 16. uri, kar pomeni, da imava že med tednom čas za kakovostno skupno preživljanje časa.

Tu sem veliko bolj sproščena, tudi kar zadeva delo. V ZDA je osrednjega življenjskega pomena kariera, zato vlada pritisk, da moraš neprestano nekaj dosegati. Nikoli ni dovolj. Tamara Pavasović Trošt Foto: Ana Kovač

Preveč je poudarjen pomen kariere?

Definicija tvoje uspešnosti kot človeka se meri predvsem s kariernimi dosežki, medtem ko si tu lahko dober tudi na drugih področjih. Ne stavi se samo na ta del posameznikovega življenja.

Ker živim sama s hčerko, je zame bistvena kakovost najinega osebnega življenja. To je zame pomembnejše kot kariera.

Pa vendar, doktorat iz sociologije s Harvarda in magisterij političnih znanosti na ameriški univerzi Syracuse ter prejete nagrade za vaše delo pričajo o veliki predanosti znanosti.

Moja mama je doktorica elektrotehnike, sestra dvojčica se je vpisala na doktorat iz uporabne matematike … Tako da sem nekako od nekdaj pričakovala, da bo doktorat tudi del mojega življenja.

Tamara Pavasović Trošt Foto: Ana Kovač

Zakaj ste se iz Beograda preselili v ZDA?

Prvič, ko sem bila še otrok, smo se preselili zaradi maminega doktorata. Nato sem v gimnaziji, stara 16 let, odšla na izmenjavo. Vendar pa sem tam nepričakovano ostala zaradi vojne. Sprva nisem načrtovala, da bom v ZDA ostala toliko časa.

Nisem si mislila, da bom tam dokončala študij. Načrt je bil, da se vpišem na univerzo in se nato pozneje vrnem v Beograd, vendar mi je bil študij tako všeč, da sem ostala. Nato sem še magistrirala in se za nekaj časa tudi zaposlila, pozneje pa tudi doktorirala. Vrnila sem se, ko sem bila stara 27 let.

Pozneje si niste več želeli vrniti v Beograd?

To je bila vedno ena od možnosti, saj imam tam veliko družino. V življenju v tujini pogrešam – težko je sicer o tem govoriti in ob tem ne zapasti v nacionalne stereotipe, kar znanstveno kritično naslavljam – spontanost, ki jo poznam iz Srbije. Pa tudi to povezanost s širšo družino, kar je mogoče razbirati že po tem, kako se med seboj naslavljamo. Bratrancu in sestrični, na primer, pri nas rečemo brat in sestra. Moje tete pa so mi bile vedno kot druge mame.

Pri nas se za obiske ne dogovarjaš vnaprej, temveč se preprosto pojaviš.

Tamara Pavasović Trošt Foto: Ana Kovač

Odprta vrata doma, torej. V Sloveniji je to drugače.

Vendar je Slovenija, kar to zadeva, nekje vmes, v ZDA in Švici je to še veliko bolj načrtovano. Tu se čuti, kakšen pomen ima družina. V različnih parametrih Slovenija tako zame pomeni zlato sredino.

V ZDA in Švici so ljudje večinoma veliko bolj zasedeni, delajo do pozne ure in tako se družijo samo konec tedna, in še to se moraš dogovoriti mesec dni vnaprej. Ni spontanosti. Drugače je, če z bližnjimi sestaneš enkrat na mesec na družinskem kosilu ali pa je to druženje vsakodnevno. Vendar pa ima to tudi drugo plat. V srbski družbi vladajo drugi ekstremi, ki so povezani z vlogo žensk v družinski strukturi. Ko ženska postane babica, je to na primer njena polna zadolžitev. Zato so mi všeč meje, ki jih imajo ženske v tem pogledu v Sloveniji. Seveda babice občasno čuvajo svoje vnuke, vendar pa to ni njihova edina identiteta.

Patriarhalni vzorci so še vedno globoko usidrani v različne družbeno-kulturne resničnosti.

V Srbiji je definicija uspešnosti ženske še vedno povezana z njeno družinsko vlogo, in sicer, da se poroči, ima otroke in v zakonu vztraja ne glede na to, kakšen je. Medtem ko ženske v Sloveniji ne definira samo to. Sprejemljivo je, da se ženska loči. Kar potrjujejo tudi moje osebne izkušnje, saj večinoma, ko rečem, da sem samska mama, ljudje v tem ne vidijo nič slabega.

Medtem je v Srbiji sprejemljivo, če si vdova, tudi če si ločena, vendar s tem poudarkom, da je ob tem tvoja osrednja identiteta vloga mame. V Sloveniji je tako pri tem že dolgo veliko bolj liberalno kot v Srbiji. Boljše je tudi, kar zadeva pravice LGTB.

Tamara Pavasović Trošt Foto: Ana Kovač

Se ne bi strinjali, da smo pri nas še neozaveščeni o patriarhalnih vzorcih in njihovem utrjevanju?

Četudi obstaja del ljudi, ki je konzervativen, si vseeno upam trditi, da je v Sloveniji prevladuje norma liberalnosti. Torej je v redu in zaželeno, da si toleranten, medtem ko tega ne morem trditi za Srbijo.

Želim si, da hčerka odrašča v tem okolju, kjer ima lahko v vrtcu in v šoli izkušnjo s sovrstnikom ali sovrstnico z dvema mamama. Torej, kjer na lastne oči lahko vidi, kaj vse je lahko ljubezen. Za hčerko se mi zdi pomembno, da odrašča v zdravem, neagresivnem in odprtem okolju.

V ZDA kupujem veliko otroških knjig, ki predstavljajo različne oblike družin, saj ne želim, da bi moja hčerka mislila, da je čudna, ker nima očeta. Vendar pa pri vzgajanju odprtosti in tolerantnosti vidim, kako počasi gredo ti procesi. Razumljivo je, da ne moreš pričakovati, da je otrok toleranten, če nikoli ni imel izkušnje s tem v svoji sredini. In če je iz družbe prejel številna sporočila, da je le ena oblika družine pravilna. Veliko se tudi raziskovalno ukvarjam z analizo šolskih učbenikov in knjig, da vidim, kakšna sporočila danes prejemajo otroci.

Tamara Pavasović Trošt Foto: Ana Kovač

Vprašanje tolerantnosti je eno od področij vašega raziskovalnega dela.

Znanstveno se veliko ukvarjam z vprašanjem, kako odprtost in tolerantnost nista samo stvar politične identitete, temveč tudi razreda … Več je dejavnikov, ki vplivajo na to.

Raziskave kažejo tudi, kako sta povezani tolerantnost in izobrazba. Na splošno: bolj kot si izobražen, bolj si toleranten, za kar pa je več razlag.

Strah in predsodki so velikokrat povezani z nepoznavanjem ...

Ene od razlag pravijo, da te proces izobrazbe liberalizira. Druge poudarjajo, da imajo posamezniki z višjo izobrazbo bolj razvejano, odprto in raznoliko ter mednarodno, socialno mrežo. Med šolanjem spoznavaš različne ljudi iz različnih okolij, več potuješ in tako so izkušnje in mreža tiste, ki te oblikujejo v bolj odprtega posameznika, ne izobrazba.

Nekateri strokovnjaki sicer zanikajo tovrstno vlogo oziroma moč izobrazbe, saj pravijo, da se med šolanjem samo naučiš, da ni prav na glas izraziti svojega neodobravanja nad pripadniki drugih etičnih skupin in kulturnih okolij.

Politična korektnost, torej.

Torej, da zaradi izobrazbe veš, kaj so pravilni odgovori na nekatera družbena vprašanja. Medtem ko obstajajo tudi teorije, ki pravijo, da je vpliv v tem kontekstu materialen in da je tolerantnost po svoje del družbenih privilegijev. In sicer, ker pripadnikom višjega razreda priseljenci ne pomenijo ekonomske grožnje, na primer morebitnega zavzemanja delovnih mest. Tako je, ker imamo socialno in ekonomsko stabilnost, enostavno je biti toleranten, saj nas nič ne ogroža.

Tamara Pavasović Trošt Foto: Ana Kovač

Kako je za ženske v znanosti?

V ZDA je zelo težko. V službi na primer ni zaželeno, da omenjaš otroke, sicer te jemljejo za premalo resno. V Sloveniji je iskanje ravnotežja med akademsko kariero in družino veliko bolj normalno.

Druga težava je lahko spolno nadlegovanje, obravnava zadnjega je v zadnjem obdobju v ZDA sicer šla v ekstreme, saj na primer moški kolega ne sme več pohvaliti tvojega videza. Medtem pa je ženska lahko tu deležna tovrstne neprofesionalne, lahko nadležne, predvsem pa neresne obravnave, ko moški kolega, namesto da bi komentiral tvoje znanstveno delo, govori o tvojem videzu, te povabi na kavo … Moški v znanosti temu niso izpostavljeni.

Imate kot ženska manj raziskovalnih možnosti in se morate bolj dokazovati?

Manj možnosti je že zato, ker je na ženskah večinoma breme materinstva in gospodinjskih opravil. Vendar pa je drugačna obravnava opazna že v teh majhnih vsakodnevnih interakcijah, ki sem jih omenila, ko kolega na primer komentira tvoje noge … V teh interakcijah si želiš, da bi se odzvali na tvoje znanstveno delo, ne na fizične lastnosti.

Moških znanstvenikov, politikov, gospodarstvenikov in drugih pravzaprav praviloma ne vprašajo, kako krmarijo med kariero in družinskim življenjem, kar je sicer vprašanje, ki ga pogosto zastavljajo ženskam na različnih položajih.

Res je. Prav tako so raziskave pokazale, da moški profesorji pri študentih vedno bolje ocenjeni kot ženske profesorice.

Vendar pa v širšem dojemanju velja prepričanje, da smo patriarhalne vzorce že presegli. Ljudje se niti ne zavedajo, kje in kako ti še vse delujejo in se kažejo.

Tamara Pavasović Trošt Foto: Ana Kovač

Ukvarjate se tudi z identitetnimi politikami, kako pa to občutite na lastni koži kot ženska, kot mlada vdova in tujka?

Da sem del tega okolja, se počutim tudi zaradi moževe družine, ki živi v Ljubljani. Takoj so me sprejeli in še vedno sem zelo povezana z njimi, čeprav je od moževe smrti minilo že pet let.

Menim, da je razlog, da sem dobro sprejeta v širši družbi, ker sem izobražena. Spremljam, kako se vzgojiteljice in učiteljice drugače odzivajo name, če vedo, da predavam na univerzi, kot pa do mam iz nižjih slojev, pa čeprav se meni prav tako sliši, da sem tujka in da mogoče delam enake slovnične napake.

Zaradi družbenega položaja mi je oproščeno, da sem tujka oziroma to lokalno okolje sprejema. Družinam iz nižjih ekonomskih in socialnih slojev, ki morda niti še ne govorijo dobro slovenskega jezika, je pri vsem skupaj veliko težje. Nanje nato lepijo ekonomske stereotipe, česar na lastni koži ne čutim. Izkušnje so popolnoma drugačne.

V Sloveniji ste živeli nekaj časa tudi z možem?

Ko je mož začel zdravljenje raka v Švici in je bila hčerka stara pol leta, jaz pa sem končevala doktorat, so v Ženevo prišli pomagat sorodniki iz Srbije in Slovenije. Vendar, ker to ni bilo vzdržno, sva se odločila, da prideva na zdravljenje čez poletje v Ljubljano. Ne nazadnje je kakovost medicine tukaj na zelo visoko ravni.

A ko sva prišla sem, so nama povedali, da je rak neozdravljiv. Že na prvem pregledu v Sloveniji so nama povedali, da je pred njim manj kot šest mesecev življenja.

Po moževi smrti ste na Facebooku odprli stran z naslovom Rok's Final Journey.

Dve stvari smo naredili v njegov spomin. Ko je umrl, sem sorodnike, prijatelje in sodelavce prosila, naj ne pošiljajo rož, temveč naj denar namesto za vence nakažejo za štipendijski sklad. To je bila tudi Rokova želja. Zbrali smo 40 tisoč dolarjev, sklad pa tako namenili izjemnim študentom iz deprivilegiranih družin, ki še niso imeli mednarodne izkušnje. Tako že pet let v okviru štipendij Rokenroll Scholarship financiramo študente iz nekdanje Jugoslavije, ki se udeležujejo mesečne poletne šole v Pragi, kjer sva spoznala z možem.

To je bila Rokova želja, o kateri sva se pogovarjala pred njegovo smrtjo, za izbiro programa pa sva se odločila z njegovim bratom. Če bi za štipendiranje izbrali študij na Harvardu, kjer eno leto stane med 50 in 60 tisoč evrov, ne bi bilo dovolj denarja niti za enega študenta, tako pa nove izkušnje omogočamo več posameznikom.

Preden je umrl, je tudi napisal, da bi si želel raztrosa pepela: del v Sloveniji, del, kjer bom jaz pokopana, v Srbiji, za preostanek pa, da ga raztresemo po državah, ki jih ni obiskal. Z njegovim bratom sva naredila seznam, ki je obsegal 156 držav. 40 jih je Rok v svojem življenju obiskal, preostale pa so se znašle na seznamu.

Prijateljem, ki potujejo v države s seznama, pošljemo majhno kuverto, da jo raztresejo, naredijo fotografijo in jo objavijo na omenjeni Facebookovi strani. Na seznamu je ostalo še 71 držav.

Tamara Pavasović Trošt Foto: Ana Kovač

Seznam je vse krajši.

Vse skupaj se je v zadnjem obdobju nekoliko upočasnilo, ker so ostale le še precej eksotične države, kot na primer Papua Nova Gvineja, za katere pa je težje najti nekoga, ki tja potuje. Je pa zato pokrita že vsa Evropa.

Njegov brat vsako leto naredi kompilacijo iz poslanih posnetkov.

Kakšno moč je imel, da se je na tak način lahko soočil z zgodnjo smrtjo.

Vendar se o njegovi smrti nisva veliko pogovarjala, ker sva se do zadnjega osredotočala na njegovo ozdravitev. Torej, kako bo živel. Sama sem se ukvarjala z medicinskim vidikom, spremljala raziskave in izvide, ki jih sam sploh ni bral. Rok se je posvečal le zdravljenju in se usmerjal k pozitivni moči razmišljanja, zato se o smrti nisva veliko pogovarjala.

Obračala sta se k življenju.

Tako je. Je pa imel srečo, da je umrl, preden je bilo najhuje. Ni bil na vozičku in je lahko do zadnjega vse počel sam. Vendar pa je bila nesreča v tem, da nisva imela priložnosti za takšne pogovore. Ko je postalo jasno, da bo umrl, je bilo za to že prepozno.

Rok ni ničesar obžaloval. Ko je prvič zbolel za rakom pred leti, mu je bilo zelo žal, ker še nisva imela otroka. Zdaj je bila hčerka že na svetu in tako je veliko govoril o tem, da ničesar ne obžaluje. Res sva živela polno življenje. Nisva samo delala, veliko sva tudi potovala in uživala na različne načine.

Je pa za hčerko, Sofijo, posnel nekaj videov, v katerih ji bere pravljice. Za poroko ji je napisal pismo.

Tamara Pavasović Trošt Foto: Ana Kovač

Kakšna je vaša izkušnja z žalovanjem? Je širša skupnost pripravljena na žalost, da se ljudje ne znajdejo v zadregi, tako pa žalujoči v tem lahko ostane precej izoliran?

Zelo mi je blizu odnos Rokove družine do žalovanja. Žalosti pustiš prostor, a si hkrati dovoliš tudi živeti, kar se še posebej pomembno tudi zato, ker imam hčerko. Mora biti zdravo ravnovesje med različnimi čustvi. Lahko se skupaj zjokamo, a si hkrati dovolimo, da nas preplavijo tudi druga čustva.

Zelo je tudi pomembno, kakšen si bil pred takšnim dogodkom. Če si imel tudi pred smrtjo bližnjega rad življenje, ga boš imel tudi po tem. Sama veliko tečem in z možem sva hodila skupaj na maratone. Seveda bi najraje tekla z njim, vendar pa to ne pomeni, da zdaj v tem ne uživam več.

Kar zadeva širšo družbo, je žalovanje velik tabu in, če govorim za Srbijo, hkrati polno zapovedi. Moraš se oviti v črnino, se ne smejati … Dan po tem, ko je umrl Rok, je zapadel sneg in hčerka, ki je bila takrat stara leto in tri mesece, ga je prvič videla. Tako je bila navdušena, da me je to spravilo v smeh, pa zaradi tega moža nisem imela nič manj rada.

Smrt je v naši družbi precejšen tabu.

Tako smo ozaveščeni, kakšno rojstvo bi morali imeti in kako doseči naravni porod, a hkrati se nič ne pogovarjamo o smrti. O tem, kako bi si želeli umreti in kako je pomembno, da umreš doma.

Obstaja paliativna oskrba, vendar je širše zavedanje o načinih poslavljanja kljub temu veliko manjše. Tako kot tudi nama onkologinja do konca ni povedala, da bo mož umrl. Žal mi je, da se ni z nama odkrito pogovorila, ko je bilo po izvidih jasno, da ni več rešitve. Rok je do zadnjega dneva hodil na obsevanje. Premalo je pozornosti, posvečene ustvarjanju prijetnega in udobnega okolja za tistega, ki se poslavlja. Bolni ljudje svoje umiranje veliko bolje sprejmejo kot mi, ki smo zdravi in jih preživimo. Škoda je, da ni več pogovorov o umiranju.

Pri možu smo imeli možnost, da je umrl doma, ker je njegova teta zdravnica, sicer bi umrl v bolnici, kar bi bilo travmatično zanj in za vse nas. Smrt je, čeprav je žalostna, lahko tudi lepa.

Tamara Pavasović Trošt Foto: Ana Kovač

Poudarjate pomen soočanja s smrtjo.

Tako je in za začetek je pomemben že pogovor o smrti. Na Rokovem pogrebu smo odvrteli pesem Queenov z naslovom Show must go on in pesem It's my Life. Gre za rockovsko glasbo, s katero smo slavili njegovo življenje in mož niti ne bi želel, da bi bilo drugače.

Kaj pa vaše delo v zadnjih letih. Pred časom ste izdali zbornik o vrednotah, ki vplivajo na identiteto mladih v jugovzhodni Evropi.

S kolegom sva se posvetila vprašanju, kakšne identitetne vrednote imajo mladi, ki odraščajo v digitalni dobi, času mobilnosti in drugih dejavnikih, ki po vojni oblikujejo dojemanje novih generacij.

Med študenti opažam, kako se je v komunikacijo med novimi generacijami iz regije vrnila srbohrvaščina in kako mladi, ko nanje naslovimo ankete z vprašanji, ali se počutite Hrvat, Srb in podobno, te identitetne kategorije dojemajo čisto drugačne. Večinoma ne razmišljajo več na enak način in prek nacionalnih kategorij, temveč gre za veliko bolj fluidna pojmovanja. Na kar pa vplivajo mobilnost, splet in različna mednarodna povezovanja. Današnji svet ne pozna takšnih mej, ko smo jih nekdaj. Mlade ljudi odpirajo tudi poletne šole, izmenjave, potovanja in druge nove mednarodne izkušnje, ki so pomembne za razgrajevanje nacionalnih stereotipov.

Ni pa vse pozitivno, je precej tudi skrb vzbujajočih pojavov. A cilj zbornika je bil, da poudarimo pozitivne in bolj odprte vidike identitet, tako smo poiskali primere, kako so mladi presegli politične in ideološke identitete, povezane z nacionalnostjo.

V svojem znanstvenem delu se veliko ukvarjate z nacionalizmom sodobne Evrope. Eden od vidikov je tudi kritična analiza učbenikov.

Učenje zgodovine v šolah nekdanje Jugoslavije je problematično. Seveda ni to edini dejavnik, ki vpliva na dojemanje sveta danes odraščajočih, je pa to eden od vplivov. Učbeniki so napisani tako, da naj na Hrvaškem ne pozabijo, da so Srbi najslabši, in obratno. Gre za različne verzije zgodovine, ki se pojavlja na Hrvaškem, v Srbiji in BiH, čeprav v Srbiji in na Hrvaškem med avtorji obstaja struja, ki oblikuje bolj odprte in kritične poglede na zgodovino ter v svojem delu ne relativizira zločinov.

Tamara Pavasović Trošt Foto: osebni arhiv

Ukvarjali pa ste se tudi z ideološkostjo, vpisano v geografske učbenike.

Za zgodovino nam je jasno, da je to močno polje manipulacij, manj pa se tega zavedamo in to problematiziramo na področju geografije, kjer je prav tako mogoče v ozadju spremljati ideološke pozicije. Torej, za kaj se otroci učijo, da je naše, in podoben nacionalističen diskurz.

Navedem lahko primer iz hrvaškega učbenika, ki ponazarja tri civilizacijske kroge, med katerimi je Hrvaška v primerjavi s Srbijo umeščena v zahodni, torej napreden kontekst. Neutemeljeno je oblikovanje hierarhije med bolj in manj civiliziranimi okolji, državami …

Kako vidite tekmo za točkami, ki poganja sodobni akademski svet?

Res je, da lahko na podlagi pridobljenih točk z objavami, raziskavami in pedagoškim delom prideš do položaja rednega profesorja, ne da bi ob tem imel tudi resničen na vpliv na znanost. Si pa vse odkljukal, kar se v ZDA ne bi zgodilo, saj tam bolj sledijo resničnemu vplivu tvojega dela in objav.

Pomembna je vsebina, ne samo, kje in kdaj si objavljal. Po drugi strani, da lahko takšen sistem deluje, mora biti okolje nevtralno oziroma objektivno, kar pa naj bi zagotavljalo ravno omenjeno točkovanje. V ZDA velja, da za profesorja vzameš najboljšega, medtem ko nam v tem prostoru točkovanje jamči objektivno primerjanje, nezasedanje mest na podlagi socialnih mrež. Vendar pa ta sistem po drugi strani škoduje vsebini.

Tamara Pavasović Trošt Foto: Ana Kovač

Doktorirali ste, ste akademska profesorica, raziskovalka … Kaj so še vaše ambicije, želje?

Preden je mož umrl, sem si mislila, da se bom vrnila v Srbijo in tam nekaj naredila. Še vedno si želim nekaj vrniti družbi, bom videla, kaj bo to.

Saj dajete družbi že zdaj s svojim delom, mar ne?

Akademsko delo velikokrat nima tega dosega, da bi kaj spremenilo tudi v praksi. Vendar, če dobro pomislim, bi si v Srbiji ali v kakšni drugi manjši sredini želela ustanoviti centre brezplačnega ginekološkega svetovanja za ženske in moške. Na področju spolne izobrazbe smo v Srbiji in Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem v manjših krajih presenetljivo v zaostanku. Tudi v tem pogledu se mi zdi tako pomembno opolnomočenje ženske. Torej, da ni tabu, da spoznajo svojo spolnost.

Če nisi ozaveščen, težko kaj spremeniš. Pomembno je za začetek odpirati pogovore o teh temah, tudi o spolnih in nacionalnih stereotipih, ter tako krepiti ozaveščanje.

Lani ste prejeli nagrado za najboljši članek s področja nacionalizma na londonski School of Economics.

V članku sem obravnavala spremembe v zgodovinskih učbenikih na Hrvaškem in v Srbiji od leta 1974 do danes. Prikazala sem, na kakšen način oziroma skozi kakšen proces se je spremenilo učenje zgodovine, ki je prešlo od skupnega socialističnega narativa do eksplozije etnonacionalizma devetdesetih in nato do današnje revizije zgodovine. Te različice iste zgodovine pa so diametralno nasprotne.

In če omenimo še enega od vaših dosežkov. Pretekli ste že 40 polmaratonov, kar ni mačji kašelj. Kaj vam pomeni tek?

Tek mi predvsem omogoča čas zase in svoje misli, hkrati pa je to tudi tekmovanje samega s seboj – da spoznaš svoje meje in se hkrati zavedaš, da jih lahko prestopiš. Maraton kot dogodek je čudovita izkušnja, ker si obkrožen s ljudmi, ki se zavedajo pomembnosti gibanja. Pomeni zmago uma nad fizičnimi omejitvami.

Na teh dogodkih vidiš tudi zelo navdihujoče stvari, kot na primer tekača, ki poriva koga v vozičku, slepe maratonce z vodniki. Zdi se mi, da lahko na maratonih vidiš najlepše delčke človeštva.

Komentarji

17

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • Cene / 06.05.2018. ob 09:27 +8 0

    Izjemna ženska! Globoko spoštovanje.

    +8 0
  • theGenius / 06.05.2018. ob 08:41 +7 - 2

    Drugače pa super oseba. Ko zasližim "Sociologija" že pomislim na skrajne Levičarje, ki iščejo zmago na olimpijadi žrtev in imajo oprane možgane s post modernizmom. Ta intervju je bil pozitivno presenečenje :)

    +7 - 2
  • frajgajst / 06.05.2018. ob 10:32 +3 0

    očitno samo težke življenske izkušnje pripeljajo človeka res do človeka v pravem pomenu besede..iz intervjuja je moč zaznat velik vpliv težkosti življenja te mlade dohtarce, ki so jo pripeljale do, za povprečje, zavidljivega nivoja človečnosti...!!kaj pa mi ostali..tudi komentatorji..???

    +3 0
delitve: 1105
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin