Nedelja, 26. 10. 2025, 4.00
8 ur, 57 minut
Štiritedenski misijon v Keniji
Prostovoljka Nika: Ko se vrneš domov, začneš na svet gledati z drugimi očmi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,04
"Čeprav imajo ti ljudje malo, te lahko ogromno naučijo, predvsem to, da bogastvo ni v stvareh, ampak v srcu. Ko se vrneš domov in o vsem skupaj razmišljaš, začneš na svet gledati z drugimi očmi," je Nika Drnovšek strnila izkušnjo prostovoljstva v Keniji.
"V Afriko sem se odpravljala prvič. Zavedala sem se, da so tamkajšnje razmere precej drugačne od naših. Skrbelo me je, kako bom našla pravi pristop do otrok, ki so doživeli že res veliko stisk. Hkrati pa sem čutila močan mir, vedela sem, da grem tja z dobrim namenom in dobro ekipo. Notranji mir je bil na koncu močnejši od strahu," nam je občutke pred odhodom na afriško celino v intervjuju opisala Nika Drnovšek, ki je del letošnjega poletja preživela v Keniji in kot prostovoljka pomagala otrokom v stiski. Zgodb, ki so se ji vtisnile v spomin, je ogromno, močno pa so jo pretresle besede deklice iz centra za gibalno ovirane otroke, ki je dejala, da v Boga ne veruje, ker če bi ta obstajal, ne bi bila tako pohabljena. V pogovoru nam je Nika zaupala tudi, kaj jo je pri prostovoljstvu pritegnilo, kako je to vplivalo na njeno delo v Sloveniji, kako so jih ob prihodu v Kenijo sprejeli otroci, kaj vse so prostovoljci počeli in kakšno je življenje tamkajšnjih prebivalcev.
Skupaj s še sedmimi prostovoljci se je Nika Drnovšek 10. julija podala na štiritedenski misijon v Kenijo.
Nika Drnovšek je 24-letna Trboveljčanka, ki je poleti za štiri tedne odpotovala na misijon v vzhodnoafriško državo Kenijo, natančneje v mesto Lodwar, in tam kot prostovoljka pomagala otrokom in domačinom.Skupaj s še sedmimi mladimi prostovoljci je služila v štirih različnih centrih, kjer so oskrbovali otroke, izvajali terapije, jim pomagali pri hranjenju, jih učili, se z njimi igrali in zabavali. Služili so v centrih za otroke s posebnimi potrebami, gluhe in gluhoneme in gibalno ovirane otroke ter centru za otroke z ulice, na domovih pa so obiskovali tudi starejše in jim pomagali pri vsakodnevnih opravilih. Med štiritedenskim obiskom v največjem, a najrevnejšem mestu severozahodne Kenije jih je gostil afriški duhovnik Paul Lokwang Areman.
Nika je kot asistentka in raziskovalka zaposlena na ljubljanski pedagoški fakulteti, hkrati pa je tudi doktorska študentka programa Izobraževanje učiteljev in edukacijske vede.
Od kod izhaja odločitev, da si želite kot prostovoljka oditi v Kenijo?
To je bila moja želja že od nekdaj. Vedno sem čutila, da bi rada del svojega znanja in časa namenila tistim, ki nimajo enakih možnosti kot jaz. Ampak prej nekako nisem imela poguma, zdaj pa je ta odločitev prišla sama od sebe in nisem razmišljala prav veliko. Rekla sem, da moram iti, to me kliče. In sem šla. Pritegnilo me je delo z otroki, saj izhajam iz te stroke. Kenija pa me je pritegnila, ker sem želela izkusiti neki drugačen svet, drugačno kulturo in okoliščine.
Ko ste odšli na pot, ste bili že zaposleni. Kako je to vplivalo na vaše delo v Sloveniji?
Ta odločitev res ni bila preprosta. V tistem trenutku mi je bilo mogoče malo žal, da tega nisem izkoristila že v študentskih letih, ampak za kaj takšnega zaradi različnih okoliščin preprosto ni bilo priložnosti. Pa tudi, kot sem omenila že prej, sem za takšno odločitev zbirala pogum. Potrebno je bilo veliko organizacije in podpore tako bližnjih kot sodelavcev. Če ne bi imela te podpore, se na kaj takšnega zagotovo ne bi mogla podati. Ampak čutila sem, da si to dolgujem, da to moram izpolniti. To je bila priložnost, da izstopim iz vsakodnevne rutine.
Ko sem se vrnila, sem ugotovila, da me je ta izkušnja spremenila. Če povežem s službo, sem se na delo vrnila z novim zagonom in občutkom, da lahko tudi pri svojem delu in poučevanju delam spremembe, čeprav manjše. Verjamem, da je bistvo poučevanja v tem, da človeka nagovoriš ne le v razmišljanju, ampak tudi v srcu. Se pravi, da učence, v mojem primeru študente, naučim svet videti z več razumevanja, odgovornosti in topline. V tej izkušnji sem nekako videla priložnost ne samo zase, ampak tudi za moje službeno življenje in delo.
Utrinki iz Kenije:
Kako so potekale priprave na misijon, kaj vse je bilo treba urediti?
Novembra potekajo prijave za projekt, ki se ga želiš udeležiti. Pred oblikovanjem ekipe se opravijo tudi individualni intervjuji in potem koordinator glede na želje in osebnostne lastnosti določi vodjo in člane ekipe.
Na misijon pa se nismo pripravljali samo organizacijsko, ampak tudi osebnostno in duhovno. Del priprav so bili dva pripravljalna vikenda in neformalna delovna srečanja z ekipo, kjer smo načrtovali, kako bo naše delo potekalo, hkrati pa smo se poglabljali v smisel in pomen misijona oziroma prostovoljnega dela. V sklopu obveznega dela priprav smo imeli tudi dan za teambuilding, kjer smo se še posebej zbližali. Obiskali smo romske otroke in z njimi preživeli aktiven dan. To je bil tisti prvi stik s prostovoljstvom v praksi, kjer smo se še dodatno povezali in pripravili na delo v Keniji.
Poleg vseh vsebinskih priprav, formalnih in neformalnih srečanj, je bilo treba urediti tudi cepljenja. Priporočajo cepljenja za rumeno mrzlico, tifus in hepatitis A. Potem je bilo treba urediti potovalno zavarovanje in vizum ter za čas, ko me ni bilo, prilagoditi vse službene obveznosti na fakulteti.
Pred odhodom v Kenijo ste za otroke zbirali razna sredstva. Kaj vse ste odnesli s sabo?
Da, zbirali smo tako finančna sredstva kot šolske potrebščine in oblačila. Vse, kar smo zbrali, je bilo namenjeno izključno za delo na misijonu – za centre, s katerimi smo delali, in aktivnosti, ki smo jih izvajali. Stroške potovanja, cepljenja in vizumov, pa tudi del stroškov bivanja, smo prostovoljci pokrili sami. Vsak je poleg svoje osebne prtljage s sabo nesel še dva 23-kilogramska kovčka, v katerih so bile potrebščine in oblačila, ki smo jih zbrali.
Na prostovoljno delo v Kenijo je Nika odpotovala v sklopu programa mladinskega misijonskega prostovoljstva POTA, ki ga vodi Katoliška mladina.
So bili pred odhodom prisotni kakšni strahovi?
Seveda, mislim, da je to povsem naravno. V Afriko sem se odpravljala prvič. Zavedala sem se, da so tamkajšnje razmere precej drugačne od naših. Skrbelo me je, kako bom našla pravi pristop do otrok, ki so doživeli že res veliko stisk, pa tudi kako bom sprejela vročino, ker smo odhajali v del Afrike, ki je zelo suh in vroč, drugačno prehrano in odsotnost udobja. Hkrati pa sem čutila močan mir, vedela sem, da grem tja z dobrim namenom in dobro ekipo, ki se je že pred misijonom močno povezala. Tudi v situacijah, ki mogoče niso najbolj prijetne, smo bili drug drugemu opora. Notranji mir je bil na koncu močnejši od strahu.
Kam točno ste odpotovali in kje ste bili prostovoljci nastanjeni?
Odpravili smo se v Kenijo, natančneje v regijo Turkana, ki leži na severozahodu države in velja za eno izmed najbolj odročnih in sušnih območij v tem delu Afrike. Gre za polpuščavsko pokrajino ob jezeru Turkana, kjer temperature večino časa presegajo 30 stopinj Celzija, padavin pa je zelo malo. Zaradi tega so življenjske razmere zelo zahtevne. Lokalni prebivalci – pripadniki ljudstva Turkana – večinoma živijo v preprostih hišah, narejenih iz vej, blata, živalskih kož ali slame. Kljub težkim življenjskim razmeram so prebivalci izjemno gostoljubni, nasmejani in povezani v skupnost.
Mi pa smo živeli v hiši ob katedrali, ki smo si jo delili z duhovniki in bogoslovci. Imeli smo preproste, ampak prijetne pogoje, dovolj, da smo se počutili varne in sprejete.
Kako so vas ob prihodu sprejeli otroci?
Otroci so nas sprejeli s toplino in navdušenjem. Klicali so nas muzungu, kar pomeni belec. Veliko so nas objemali, prijemali za roke in se smejali. Sploh tisti iz centra za otroke z ulice, ki so za družinske stike prikrajšani, so nas še toliko bolj objemali. Ker tujce redko srečajo, so nas ves čas opazovali in se dotikali naših las, to jim je bilo še posebej zanimivo. Njihovi preprostost, nasmehi in odprtost so name naredili močan vtis. Belce sicer spoštujejo, prepričani so, da imamo veliko denarja. Nekateri so nas videli kot hodeče denarnice, saj so vajeni, da tujci prinašajo pomoč. Je bilo pa vseeno čutiti predvsem iskreno veselje, da smo prišli.
"Vsi otroci znajo angleško, tudi pouk imajo v angleščini, tako da jezik obvladajo bolje kot mi. Pri komunikaciji ni bilo nobenih težav, smo se pa naučili tudi nekaj osnovnih izrazov v svahiliju. Pa tudi obratno, tudi mi smo njih naučili nekaj osnovnih izrazov v slovenščini, bili so zelo vedoželjni," nam je o tem, kako so se sporazumevali, povedala Nika.
Kako je bil videti vaš tipičen delovni dan?
Vsak dan je bil drugačen. Nedelje smo načeloma imeli proste, ampak ne povsem. Vsako nedeljo dopoldne smo se odpravili k sveti maši, običajno vsak teden v drugo župnijo, kjer so nas gostoljubno sprejeli. Da nismo bili povsem prosti, pravim zato, ker nedeljske maše trajajo tudi od tri do štiri ure, tako da je bilo celotno dopoldne namenjeno temu. Ko smo se vrnili v našo hišo, pa je bilo popoldne namenjeno predvsem pranju oblačil, ki so se nabrala čez teden. Prali smo jih na roke, pralnih strojev nimajo.
Od ponedeljka do sobote pa smo delali, naše delo je bilo vpeto v štiri različne centre. Neki tipičen dan je bil videti tako: vstajali smo ob 6. uri zjutraj in se odpravili k sveti maši v katedralo, ob kateri smo živeli. Tedenske maše so trajale od 45 minut do ene ure. Bile so zelo zanimive, saj niso bile vedno v angleščini. Določene dni je maša potekala v angleščini, včasih pa tudi v svahiliju ali njihovem, turkanskem narečju. Struktura maš je podobna našim, le da je pri njih veliko več petja in plesanja. Po sveti maši smo zajtrkovali, nato pa smo se odpravili na delo v različne centre. Vmes smo imeli čas za kosilo, vrnili smo se v našo hišo, potem pa je vse do večera spet sledilo delo v centru. Po večerji smo vsak dan namenili refleksiji oziroma evalvaciji dneva.
Kot ste omenili, ste delo opravljali v štirih različnih centrih. Kakšne so bile vaše naloge v posameznem od njih?
Najprej smo se odpravili v center Ewoi, gre za dnevni center za otroke s posebnimi potrebami. Šokiralo me je, da imajo delavke plačo sto evrov mesečno, do službe pa hodijo tudi po dve uri peš v eno smer. Ob torkih, sredah in četrtkih center obiskuje nekje med 15 in 20 otrok, ob ponedeljkih in petkih pa delavke otroke in starejše obiskujejo na domu, preverijo razmere in potem vodijo evidenco. Ob ponedeljkih in petkih smo se tudi mi skupaj z njimi odpravili po okoliških vaseh. Videli smo tipične vasi, bivališča in razmere, v katerih živijo. Ko si videl, kakšna je realnost, te je marsikaj presenetilo. Torke, srede in četrtke pa smo preživeli v centru. Dan je potekal tako, da smo zjutraj z avtobusom po vaseh pobrali otroke in jih pripeljali v center. Tam smo jih preoblekli, previli in umili, potem pa so sledile različne aktivnosti. Z nami v ekipi sta bila tudi dva fizioterapevta ter študentki medicine in zdravstvene nege. Oni so usmerjali tudi nas, preostale člane, da smo lahko z otroki poleg aktivnosti, vezanih na igro, izvajali terapije in korektno nego. Večina otrok, ki obiskujejo center, ima cerebralno paralizo, nekateri tudi avtizem, nekaj pa jih ima kombinacijo več nevronskih stanj. Opazili smo, da teh otrok doma ne sprejemajo. Ko smo jih po koncu dneva odpeljali domov, so jih nekateri starši težko sprejeli, pri večini je bilo zaznati, da so jim ti otroci v breme.
Dekleta so skrbela, da so imele prostovoljke ves čas urejene pričeske.
Eden izmed centrov je bil tudi center za gibalno ovirane otroke John Paul II., kjer smo preživeli samo en konec tedna. Center je v mestu Lokichar na obrobju Turkane, dobro uro iz Lodwarja, kjer smo sicer živeli. Tam smo tudi prespali, tako da smo bili ves čas močno vpeti v delo in preživljanje časa s tamkajšnjimi otroki. Gre za center, ki deluje po principu internata, zraven je tudi šola. Otroci prihajajo iz različnih delov Kenije, tako da tam živijo vse leto in hkrati obiskujejo šolo. Kot pove že ime centra, so tam gibalno ovirani otroci – eni že od rojstva, drugi zaradi nesreč ali bolezni. Tam je znova do izraza prišla ekipa zdravstvenih delavcev, z otroki smo do neke mere delali terapije ter izvajali različne izobraževalne in ustvarjalne delavnice. Veliko smo plesali, tudi oni so nas naučili veliko pesmi, plesov in njihovih besed.
Tretji center je bil St. Lukes, gre za center za gluhe in naglušne otroke, ki prav tako deluje po principu internata. Tam so otroci iz celotne Kenije, ki v centru živijo vse leto. Ker so se konec julija odpravili na enomesečne poletne počitnice, smo imeli srečo, da smo jih še ravno ujeli. V ta center smo hodili določene popoldneve, dopoldne so imeli otroci namreč šolo, tako da smo z njimi izvajali popoldanske delavnice in aktivnosti. Tja smo zelo radi prihajali in se na otroke močno navezali. Že na prvem srečanju so nas delavke naučile določenih osnovnih znakovnih izrazov in črk, pa tudi otroci so bili zelo motivirani in so nas skozi celotna srečanja marsikaj naučili.
Zadnji center, v katerem smo bili, pa je center Nadirkonyen za otroke z ulice. Gre za otroke, ki so zaradi različnih razlogov pristali na ulici. Velik problem sta zlorabi alkohola in drog pri starših. Veliko teh otrok je zanemarjenih ali pa jih pri zelo nizki starosti doleti smrt staršev, prepuščeni so sami sebi in tako pristanejo na ulici. Center so v 90. letih ustanovili Nizozemci, zaposluje socialne delavce in učitelje, ki dejansko rešujejo otroke z ulice in jih spodbujajo, da obiskujejo šole. V tem centru imajo otroci zagotovljene postelje in dva obroka dnevno. Ker je šola v Keniji plačljiva, se ves čas išče sponzorje. So pa prepričani, da je izobraževanje ključ do uspeha in solidnega življenja.
Vas je katera izmed zgodb, ki ste jo v teh centrih slišali, še posebej ganila ali zaznamovala?
Teh zgodb je res ogromno. V spominu so mi recimo ostale besede enega dekleta iz centra za gibalno ovirane otroke, ki je dejalo, da v Boga ne veruje, ker če bi ta obstajal, ona ne bi bila tako pohabljena. Tesne stike sem navezala tudi s šiviljo iz centra za otroke z ulice, ki je bila tudi sama ena izmed otrok, rešenih z ulice. Povedala mi je, da je pri sedmih letih ostala brez staršev in ker je imela še dva mlajša sorojenca, je morala poskrbeti tudi zanju. Sredstev niso imeli, da je zaslužila za hrano, pa se je morala prodajati na cesti. K sreči so ravno takrat ustanovili ta center in otroke rešili. Zanimivo je tudi turkansko življenje. V njihovem plemenu so zelo aktualne dogovorjene poroke, dekleta se poročajo pri 13 ali 14 letih, moški imajo po več žena. Ampak to je turkanski način življenja, ki je povsem ločen od katoliškega. Tisti, ki so katoliki, imajo samo eno ženo.
Kakšna je vloga žensk v družbi in družini?
Ženske skrbijo praktično za vse vidike družinskega in skupnostnega življenja. Iz vej, blata in slame gradijo hiše, s čimer pokažejo svojo zrelost in pripravljenost na zakonsko življenje. Poleg tega so odgovorne za rojevanje in vzgojo otrok, prinašajo vodo iz oddaljenih vodnjakov, kuhajo, nabirajo drva in skrbijo za domače živali. Medtem ko so moški odgovorni predvsem za varnost in varovanje črede, so ženske tiste, ki zagotavljajo preživetje družine. Zame so bile turkanske ženske simbol poguma, vzdržljivosti in povezanosti z družino.
S čim pa se prebivalci ukvarjajo?
Večina nima redne zaposlitve, živijo predvsem od pastirstva – gojijo koze, krave in kamele, kar je njihov glavni vir hrane in dohodka. Nekateri moški opravljajo priložnostna fizična dela, ženske pa na tržnicah prodajajo ročne izdelke ali hrano. Zaposlitve so redke in večinoma dosegljive le izobraženim. Brezposelnost je velika, sistem pa zelo koruptiven, zato se ljudje pogosto zanašajo na pomoč skupnosti in medsebojno solidarnost.
Kako je bilo s hrano, kakšne obroke ste imeli?
Duhovnikom in bogoslovcem, s katerimi so živeli, so pripravili pražen krompir in ocvrtega piščanca.
Prehrana je prilagojena tamkajšnjim razmeram, precej enolična. Pogosto sta bila na meniju riž in koza. Zaradi bližine slanega Turkanskega jezera smo včasih jedli tudi ribe. Sicer pa sta njihovi tipični jedi ugali, neke vrste bela polenta, in ploščat kruh chapati. Sveže zelenjave ni bilo, od zelenjave smo jedli le kuhano zelje, paprika ali paradižnik pa sta bila vkuhana le v omake. Od sadja pa smo imeli ananas, papaje, mango, banane ali avokado.
Smo se pa prostovoljci enkrat odločili, da presenetimo duhovnike in bogoslovce, s katerimi smo živeli, ter jim predstavimo Slovenijo in našo kulinariko. Bilo je zelo težko, ker sestavin, ki jih potrebuješ, ne dobiš. Ideja je bila, da bi naredili kremne rezine, ampak sestavin nismo dobili, smo pa na tržnici zasledili krompir in piščanca, tako da smo jim pripravili pražen krompir in ocvrtega piščanca. Bilo jim je zelo všeč.
Omenili ste, da ste imeli prosti čas samo ob nedeljah, pa še takrat ste dopoldneve preživeli v cerkvah, popoldne pa prali oblačila. Ste počeli še kaj drugega?
Res je, prosti čas smo izkoristili za pranje oblačil, pa tudi za klice bližnjih. Mogoče smo imeli vmes tudi kakšno uro počitka. Smo si pa zadnji teden pred odhodom Kenijo ogledali tudi kot turisti, ampak to ni bilo v sklopu misijona, temveč v lastni režiji. Pot nas je vodila do mesta Eldoret, tam smo prespali eno noč, nato pa smo se odpravili v naravni rezervat Masai Mara, ki je znan po safariju. Preden smo se odpravili na safari, smo obiskali tudi prave Masaje, pleme, ki je še vedno aktivno in živi nomadsko življenje. Imeli smo si priložnost ogledati njihove hiše in njihov način življenja, z njimi smo tudi zaplesali in zakurili ogenj. Ta izkušnja je bila res posebna, nepozabna. Naslednji dan pa smo šli na safari, skoraj nam je uspelo videti vseh velikih pet živali. Je bilo pa podnebje tam povsem drugačno kot v Turkani, saj smo se premaknili na drugo stran ekvatorja. Bilo je zelo hladno, tako da bi potrebovali že kakšno bundo.
Ko sva se pogovarjali pred intervjujem, ste dejali, da ima večina domačinov sodobne mobilne telefone. Ste s kom iz Kenije ohranili stike?
Telefoni v Turkani so zelo razširjeni, kar me je precej presenetilo. Ta razširjenost se je začela leta 2007, ko so uvedli mobilni bančni sistem M-Pesa, prek katerega prebivalci plačujejo vse, deluje pa podobno kot naš Flik. Ravno zaradi tega je mobilni telefon postal nujen del njihovega življenja. Na njih uporabljajo predvsem aplikaciji WhatsApp in TikTok, tako da se je marsikdo od nas znašel na njihovih profilih na TikToku. Belci smo bili namreč senzacija, večkrat so nas snemali in brez kakršnihkoli vprašanj tudi objavili. Smo pa s tistimi, ki smo si bili blizu, še vedno ostali v stikih in upam, da bo tako tudi ostalo.
Otroci so jih sprejeli z navdušenjem in toplino. Zelo radi so se tudi objemali.
Bi pa dodala, da je bila ena izmed naših zadolžitev med temi štirimi tedni tudi priprava mladinske konference, ki jo organizirajo vsako leto. En del konference smo pripravili tudi prostovoljci, jaz sem bila zadolžena za tematiko družbenih omrežij in mobilnih telefonov. Težava je namreč, da so res razširjeni, niso pa kritični do njihove uporabe ter ozaveščeni o spletnih nevarnostih in prevarah, tako da je diskusija tekla o tem.
Bi rekli, da vas je izkušnja dela na misijonu na kakršenkoli način spremenila?
Zagotovo se nisem vrnila povsem ista. Začela sem razumevati, da sreča ne izvira iz udobja, ampak iz preprostosti, hvaležnosti in povezanosti z drugimi. Čeprav imajo ti ljudje malo, te lahko ogromno naučijo, predvsem to, da bogastvo ni v stvareh, ampak v srcu. Ko se vrneš domov in o vsem skupaj razmišljaš, začneš na svet gledati z drugimi očmi. Vidiš, da določene stvari, kot so pitna voda, elektrika in varnost, niso samoumevne, spoznaš pa tudi, da ima čisto vsak od nas možnost narediti nekaj dobrega. Nikakor nočem promovirati tega, da mora iti vsak na drug konec sveta, da naredi nekaj dobrega, to je bila zgolj moja osebna želja, veliko lahko naredimo že v svojem okolju. Tudi sama živim z odprtim srcem in pripravljenostjo pomagati vsakomur. Misijon ni samo kraj, kamor greš, ampak tudi način, kako živiš.
Si želite še kdaj sodelovati pri takšni odpravi?
Ja, seveda!
Bi prostovoljstvo priporočili tudi drugim? Kako bi nekoga prepričali, da se odloči sodelovati pri takšnem projektu?
Prostovoljstvo in delo na misijonu bi priporočila vsakomur, saj ni pomembno, koliko imaš časa, ampak to, da imaš srce in voljo nekomu pomagati. Priporočila bi ga recimo mladim, ki še iščejo svoj smisel, pa tudi odraslim, ki želijo stopiti iz rutine, kar sem želela tudi sama. Ne gre samo za pomoč drugim, ampak tudi za priložnost, da spoznaš samega sebe, se naučiš hvaležnosti in na svet pogledaš z drugačne perspektive. Če bi želela nekoga prepričati, bi mu rekla, naj ne čaka, da bo imel dovolj časa in poguma, ampak samo gre. Ko enkrat doživiš iskren nasmeh nekoga in začutiš hvaležnost, da si nekomu pomagal, razumeš, da s tem nisi spremenil le njegovega dne, ampak tudi svojega.
Preberite tudi:
