ADHD pri otrocih v porastu: strokovnjak opozarja na alarm

Nam lahko na kratko in preprosto pojasnite motnjo ADHD? Za kaj gre? V čem se razlikuje od ADD?

Obema motnjama je skupno pomanjkanje pozornosti. Medtem ko je oseba z ADHD (motnja pozornosti in hiperaktivnosti, angl. attention deficit hyperactivity disorder) navzven opazna, oseba z ADD (motnja pozornosti brez hiperaktivnosti, angl. attention deficit disorder) običajno ni. Zadnja je statična in nemoteča, pri njej je lahko prisotna celo hipoaktivnost. Pogosto je takšna oseba narobe razumljena, kot nezainteresirana in pasivna oseba, ki ima težave z organizacijo, načrtovanjem, strukturo, začenjanjem nalog, kratkoročnim spominom, statičnimi pisarniškimi opravili, ki ne prinašajo takojšnjih in oprijemljivih rezultatov. Osebe z ADD kot tudi ADHD tako na primer ne marajo pisanja poročil ali vnašanja Excelovih tabel.

Pri njih je lahko izrazita tudi čustvena komponenta. Pri osebah z ADHD govorimo o intenzivnih čustvih, ki jih dajo iz sebe ponavadi impulzivno. Pri osebah z ADD pa so čustvena stanja pogosto zatrta ali načrtno prikrita. Ker njihovo vedenje ponavadi ni moteče za okolico, ker razvijejo razne kompenzacijske strategije in maskiranje resničnega duševnega stanja, te osebe težje odkrijejo in diagnosticirajo, kar velja predvsem za dekleta z ADD.

Tako ADHD kot ADD uvrščamo med nevrorazvojne motnje. Lahko govorimo o drugačnem delovanju možganov, predvsem v iskanju dražljajev in stimulacij. Osebe z eno ali drugo motnjo potrebujejo več dražljajev, drugačna okolja in situacije, da se aktivira in vzdržuje pozornost. Raziskave kažejo, da pri ADHD obstajajo možne razlike v delovanju in povezavah določenih možganskih predelov (predfrontalni korteks, bazalni gangliji, mali možgani), ki vplivajo na uravnavanje pozornosti, impulzivnosti in izvršilnih funkcij. Povezave dopamina in noradrenalina so ključne za regulacijo teh funkcij. Na račun takšnega delovanja možganov ločimo tri poglavitne simptome: impulzivnost (misli in čustev), hiperaktivnost (motorični in miselni nemir) in pomanjkanje pozornosti (odkranljiva oz. razpršena pozornost).

Gre dejansko za pomanjkanje pozornosti?

Poenostavljeno povedano ne gre za pomanjkanje pozornosti, temveč je ta neprestano široko odprta za vse dražljaje, ki nas obdajajo. Tako zunaj kot znotraj telesa. Oseba z ADHD v določeni situaciji ne more opredeliti prioritete in je osredotočiti na le en vir dražljajev, temveč je pozornost odprta za cel spekter dražljajev. Tako nam rada pobegne in potuje za dražljaji v svetu kot tudi v mislih, kar pa se kaže kot zasanjanost ali odsotnost.

Ali to v današnjem času, ko smo "bombardirani" s številnimi dražljaji, predstavlja še večjo težavo kot nekoč?

Zagotovo. Medtem ko imajo ljudje sposobnost inhibirati oz. odklopiti zunanje dražljaje, ko se na nekaj osredotočijo, osebe z ADHD tega niso sposobne. Razen v položajih, ko je zadeva zanje izjemno zanimiva. V takšnem primeru razvijejo izjemno izostreno pozornost, ki pa ni nujno samo kratkotrajna, temveč je lahko tudi dolgotrajna. Stanje tako močno izostrene pozornosti poznamo kot hiperfokus.

To mi sicer ne gre povsem skupaj z delom diagnoze, kjer kratice opisujejo "attention deficit" – pomankanje pozornosti. Pri meni na primer obstajajo trenutki z zelo močno izostreno pozornostjo, ki lahko traja več ur.

V katerih primerih se to zgodi?

Pri stvareh, ki me zanimajo, so mi blizu in jih rad počnem. Dogaja se mi tudi pri novitetah in avanturističnih podvigih, ki mi predstavljajo izziv, in v situacijah z veliko akutnega stresa, za katerega imam občutek, da ga lahko obvladam.

Ali stroka ADHD in ADD opredeljuje kot bolezen?

Da, odločba o usmeritvi otrok s posebnimi potrebami nas opredeljuje kot dolgotrajno bolne ljudi. Medicinska stroka pa kot nevrorazvojno motnjo.

Se lahko pojavi tudi v odrasli dobi?

Če imaš ADHD/ADD, ga imaš od rojstva. Ne moreš ga kar pridobiti, razen če si zgodaj v življenju izpostavljen močnemu stresu ali celo travmatiziran, dlje časa zlorabljaš substance, prejmeš močne udarce v glavo ali so posledica bolezni (meningitis) in se zaradi tega pojavijo motnje pozornosti.

Foto: Ana Kovač Ste v svoji praksi kdaj odkrili motnje ADHD pri odraslih osebah, ki te diagnoze pred tem niso imele oz. z njo niso bile seznanjene?

Seveda, a naj poudarim, da nisem pristojen za postavljanje diagnoz. Delam tudi z odraslimi osebami z motnjami ADHD, čeprav se bolj osredotočam na delo z otroki. Odrasli so največkrat starši teh otrok, ki ne vedo, da je prav genetski dejavnik tisti, ki vpliva, da ima otrok ADHD. V svojem otroku sicer pogosto vidijo sebe, a ker so odraščali v drugačnem okolju z drugačnimi, predvsem avtoritarnimi odnosi, so bili prisiljeni razviti takšne ali drugačne načine delovanja v njih, s katerimi so zatirali določene težave ali so preprosto krivili sebe, da so na primer nesposobni. Nikoli pa niso razmišljali v smeri, da gre za fiziološko težavo.

Naključno spoznavam ljudi, ki med pogovorom gledajo naokoli, vpadajo v besedo, skačejo s teme na temo, imajo burne čustvene odzive idr. Vse to so simptomi ADHD, vendar ni nujno, da to je.

Kako naj starši prepoznajo znake ADHD pri svojem otroku? Kako se ADHD razlikuje od navadne razigranosti in kdaj je čas, da starši poiščejo strokovno pomoč?

Pri vseh otrokovih aktivnostih, ki zahtevajo miselni napor in so bolj statične narave, lahko starši opazijo težave. Otroci imajo težave že z začetkom izvrševanja nalog, vmes iščejo različne strategije za izogibanje nalogam in odlašajo z njeno izvedbo, nato pa imajo težave, da nalogo sploh uspešno zaključijo oz. predvsem v doglednem času. Otroci z motnjami ADHD pogosto zaidejo v konflikte, ob tem pa jih čustva močno preplavijo. Velikokrat so udeleženci lumparij. Očitne težave se začnejo pojavljati okoli tretjega razreda osnovne šole, ko se začnejo pojavljati ocene. Bolj ko je otrok obremenjen, postaja samostojen in odgovoren zase, bolj se kažejo težave.

Se veliko staršev odloči, da za takšne otroke poišče strokovno pomoč?

Zelo različno, velikokrat pa je žal prisoten strah staršev pred stigmatizacijo otrok. Da bo otrok v negativnem smislu prepoznan kot drugačen, da bo imel morda kasneje v življenju več težav pri iskanju službe.

Nekateri starši odlašajo do zadnjega trenutka, nekateri pa že ob najmanjših stiskah in težavah otrok začnejo iskati strokovno pomoč.

Nekateri starši se tudi bojijo, kaj otrokova diagnoza prinese v smislu zdravil, ki jih zdravniki ponudijo kot način pomoči.

Kakšen je vaš nasvet staršem?

Prej ko se naredi dobra diagnostika, prej se otroku lahko priskoči na pomoč. Čakalne dobe za pridobitev končne odločbe, ki je otroku v veliko pomoč, lahko trajajo dve leti in več. V tem času se lahko dela škoda, ki zelo vpliva na duševno zdravje otrok.

Ali menite, da je v Sloveniji dovolj strokovnjakov za pravočasno in natančno diagnozo oseb z ADHD?

Strokovnjaki obstajajo, zagotovo pa jih ni dovolj. V Sloveniji so za diagnosticiranje uradno pristojni le pedopsihiatri in klinični psihologi. Uporabljati morajo več diagnostičnih metod, da ne pride do napačne diagnoze. Hkrati morajo odkriti otrokov intelektualni potencial, ugotoviti, kaj so njegova šibka in močna področja.

Foto: Ana Kovač Število otrok z ADHD narašča. Kaj je razlog za to?

Motenj pozornosti pri otrocih je vedno več, to dokazuje tudi eksponentno povečanje števila izdanih odločb o usmeritvi otrok s posebnimi potrebami s tega področja. O tem se tudi več ozavešča, starši so bolj obveščeni, otroci na družbenih omrežjih celo sami odkrivajo simptome ADHD. Zadnje, torej da se sami diagnosticirajo, je sicer dvorezen meč. Tega ne bi smeli početi, saj je nevarno. Za diagnosticiranje ADHD nujno potrebujemo strokovnjake.

Študije sicer kažejo, da je delež oseb z ADHD konstanten. Giblje se okoli šest odstotkov populacije. Ogromno je še neodkritih primerov, ker je bistveno težje odkriti motnje ADD, ki se največkrat pojavljajo pri deklicah.

Ker danes namenjamo vedno več pozornosti tej temi, se odkrije tudi več primerov. Zdaj imamo v osnovnošolskih razredih po več otrok z ADHD. Najverjetneje so bili prisotni tudi nekoč, a so bili napačno razumljeni.

Katere so najpogostejše zmote ali stereotipi, ki jih imajo ljudje o otrocih z ADHD?

Največkrat, da je otrok len, razvajen, slabo vzgojen. Da gre za nezainteresirane in nemotivirane otroke, ki imajo polno zadnjico vsega. Da so lumpi, barabe, uporniki sistemu.

Ali gre torej še vedno za negativno konotacijo?

Pri ljudeh, ki motnje ne razumejo in ne sprejemajo, zagotovo. Tudi pri osebah, ki delajo s takšnimi otroki in mislijo, da jim otroci nalašč povzročajo težave. Ne razumejo, da gre za otrokovo notranjo stisko, frustracijo in kompleksna čustvena stanja. Otrok z ADHD namreč ne zna drugače pokazati, da ne zdrži več, kot z gibanjem in čustvenim odzivom, ki je prepoznano kot moteče vedenje. Otrok tako dobi negativno etiketo učitelja. Ta svojo izkušnjo z njim širi na druge učitelje, etiketa se samo prenaša. Kar naenkrat vsi učitelji na šoli tega otroka poznajo kot problematičnega, a ga v resnici sploh niso imeli možnosti zares spoznati. Naredijo jim lahko veliko škode.

Foto: Ana Kovač Sam se trudim, da s temi otroki vzpostavim povsem transparenten in iskren odnos, ki mi ga tudi vračajo. Zato lahko trdim, da imam najboljši približek realne slike.

Kako se slovenski šolski sistem odziva na otroke z ADHD?

S svojimi izobraževanji učiteljev o ADHD se trudim, da bi bili čim bolj opremljeni z znanjem. Kljub vsemu opažam, da je znanja med učitelji premalo oz. skoraj nič. To sicer ni nenavadno, saj imajo pedagoški delavci v procesu pridobivanja izobrazbe raznim motnjam otrok namenjeno le uro ali dve predavanj. Več časa jim sicer namenijo na posebnih študijskih programih, kot sta na primer socialna in specialna pedagogika, vendar še zdaleč ne dovolj.

Učitelji imajo toliko znanja, kolikor se sami angažirajo. Razen če šola ne prepozna tematike in sama organizira izobraževanja.

Težavo vidim tudi v tem, da je šolski prostor kot ustanova postala inštitucija odraslih, ne otrok. Sprašujem se, kako se lahko otroci v dolgočasnih dolgih šolskih hodnikih z omaricami sploh lahko počutijo kot otroci. Da niso tam samo zato, ker morajo biti. Šolsko okolje bi moralo otroke tudi razbremeniti, postati prostor za druženje, sprostitev in igro. Da se znajo otroci tudi odmakniti, umiriti, se igrati, ko začutijo, da to potrebujejo. Da so izpolnjene osnovne potrebe otrok. Tega doslej ni bilo, vsaj ne zadosti, kaj šele dovolj. Veljajo ostra pravila, posplošena na vsa okolja, ki otroka omejujejo, učitelja pa varujejo.

Predstavljajte si otroke z ADHD, ki lahko v šolskih klopeh zdržijo le 15 minut. V tem času pozornost povsem izčrpajo in nujno potrebujejo potrebo po gibanju, da jo ponovno napolnijo. Začne se zibati na stolu, se vrteti na stolu, pogledavati naokrog, spuščati zvoke in posledično z vsem tem motiti pouk. Z novo zakonodajo se lahko motečega otroka za tisto šolsko uro celo odstrani iz razreda k nadomestnemu učitelju. V takšnih primerih so otroci z ADHD prvi na seznamu za odstranitev od pouka, če šola ne sprejme načela postopnosti, kaj vse otroku omogoči znotraj učilnice, da se razbremeni odvečne energije in si sam pomaga regulirati frustracijo, preden zapusti učilnico. Izločanje takšnih otrok iz skupine se že tako dogaja med sošolci in vrstniki in s tem učitelji lahko naredijo samo še dodatno škodo.

V času svojega šolanja se mi je "mešalo". Občutil sem ogromno krivice do sebe, saj me niso razumeli. Danes vidim in občutim, kako se otrokom z ADHD ta v šoli še vedno godi. Zdi se kot, da bi nekateri učitelji ostali v ledeni dobi.

Matic Novak o tem, kakšno obravnavo si zaslužijo otroci z motnjo ADHD:

Zakaj?

Naj ponazorim s primerom. Ko otrok teče po hodniku, se danes kot učitelj pridružim in se poženem za njim. Nekateri sodelavci učitelji začnejo vpiti name, da tega ne smem početi, čeprav vodim to aktivnost in vem, zakaj tako ravnam. Otroke želim razbremeniti, da bodo naslednjo šolsko uro spet lahko zadihali in sodelovali. Večina učiteljev tega še vedno ne razume. Kako lahko po vsem tem pričakujemo – če na primer otrokom z ADHD ne omogočimo sprostitve odvečne energije ali pa otrokom z ADD, ki imajo težave z anksioznostjo, ne omogočimo umika, da bi se sprostili in umirili –, da bodo otroci radi prihajali v šolo, se radi učili in se tudi kaj naučili?  Šole bi morali vrniti nazaj otrokom.

Kako postopate v primerih, ko imate na primer v razredu dva učenca z ADHD, druga dva pa se obnašata podobno neprimerno, počneta neumnosti?

Neumnosti ni dovoljeno početi nikomur. Za otroke z ADHD ali ADD ne velja poseben status, da si lahko dovolijo več od drugih. Nujno je ločiti, kaj otrok lahko stori in česa ne zmore. Če se otrok začne neprimerno vesti, v razredu vsem pojasnim, zakaj nekdo ne zmore več. Poudarim, da nekateri zmorejo več in drugi manj ter da nekateri potrebujejo več prilagoditev, pomoči, gibanja … Želim, da razumejo njihove stiske. Pričaram jim doživljajsko izkušnjo, kjer na lastni koži izkusijo, kako je imeti ADHD, tako pa ga lažje razumejo.

Nam lahko zaupate kakšno konkretno doživljajsko izkušnjo?

V šolski telovadnici sem zbral 150 otrok. Izmed njih sem izbral deset učencev, ki so v šoli med uspešnejšimi. Postavil sem jih v krog, razdelil teste in vseh njihovih deset pisal zvezal z vrvico. Preostali otroci so bili razporejeni v krogu okoli njih in so morali biti popolnoma tiho. Že izpolnjevanje testov z med seboj zvezanimi pisali jim je predstavljalo moteč dejavnik. Na moj ukaz so preostali otroci z roko udarili ob tla, kar je bil šok in dodaten moteč dejavnik za pišoče. Sčasoma smo povzročali vedno več dražljajev. S tem želim otrokom pokazati, kako težko je ob številnih dražljajih ohranjati pozornost.

Foto: Ana Kovač Podobno doživljajsko izkušnjo predstavim tudi učiteljem na izobraževanjih. Razdelim jim balone, ki jih morajo med mojim predavanjem obdržati v zraku, medtem pa poslušati mojo razlago. Rezultat eksperimenta je, da skoraj nihče sploh ne sliši, kaj govorim.

Če učitelji ne razumejo, kako težko je biti pri miru, jih prosim, da so med mojim predavanjem povsem pri miru. Po desetih minutah jih večina obupa, telo jih sili v premik. Po tem poskusu jim razložim, kako težko otrok z ADHD celo šolsko uro zdrži pri miru. Ne more si pomagati. Zato ima pri sebi pripomočke, ki jih sicer lahko prejme vsak. Ne delam izjem, ker imajo vsi včasih podobne težave kot osebe z ADHD. Le da morda niso tako pogoste in tako močno izrazite.

Kako uspešni so otroci z ADHD v šoli?

Uspešnost v šoli je zelo odvisna od interesa posameznika in posledično njegove pozornosti. Pri predmetih, ki jih ne zanimajo, dosegajo slabši uspeh. To ne pomeni, da so manj sposobni. Potrebujejo le drugačne načine, kako priti do znanja. Učna uspešnost je torej zelo povezana s posvečanjem zadostne mere pozornosti.

Foto: Ana Kovač Če se kot učitelji in starši neprestano spotikamo ob njihova moteča vedenja, preveč izrazita čustva, na pozabljanje idr., ki jih fiziološko ne morejo zadovoljiti, in jih celo primerjamo z vrstniki, bomo imeli veliko težavo. Takšnemu otroku bomo neprestano sporočali, da "ni dovolj", "je premalo" ali "je preveč". Otrok bo ves čas prejemal negativna sporočila okolja, kar posledično zaradi vse pogostejših neuspehov vpliva na njegovo samopodobo in samozavest. Tudi če ima otrok izjemen potencial, ga zaradi tega ne bo mogel izkoristiti.

Kaj jim svetujete?

Otrokom z ADHD vedno svetujem, da začnejo opazovati svoje misli. Kaj jim sporočajo? Ali so prijetne ali neprijetne? Eden izmed največjih uničevalcev potenciala ADHD je namreč negativen samogovor. Torej ko sam sebi ponavljaš, da nisi dovolj dober, da si ne zaslužiš nečesa, da ne znaš, da ti ne bo uspelo. Zato jih kot mantro učim: znam, zmorem, uspelo mi bo. To je protinapad na negativne misli.

Kako pomembna pa je vloga družine pri obvladovanju simptomov ADHD? Kakšne praktične strategije priporočate staršem, ko otrok doma pokaže izrazito nemirnost ali težave s pozornostjo?

Vloga družine je izjemno pomembna. Staršem priporočam, da se skupaj izobražujejo o tem, ne samo eden izmed njih. Največkrat gre za mame. Skupaj naj oblikujejo neko mrežo, ki se čim več poduči o tej motnji. Otrokom naj dajo čim večjo stabilnost s tem, ko vsi stremijo k enakim ciljem, imeti morajo enako strukturo in biti otrokom čim bolj na voljo. V času otrokovih čustvenih izpadov morajo razumeti, zakaj pride do njih in kako morajo pristopiti k njihovemu reševanju. Staršem svetujem, da ogromno delajo na sebi, saj so lahko oni sprožilec otroku in obratno.

Foto: Ana Kovač Če se bo starš na otrokovo vedenje vsakokrat znova odzival nervozno in bo šele s konfliktom dosegel rezultat, bo otroku naredil ogromno škode. Otrok bo tako do konca odlašal z opravili, saj ga bo aktiviral šele stres. Neprestano življenje v stresu pa pri osebah z ADHD predstavlja ekspresno pot v izgorelost.

Ali to velja tudi za starše?

Za starše in otroke. Na neki točki se zgodi, da če samo en starš skrbi za otroka z ADHD, bo slej ko prej dekompenziral. Pokazalo se bo na njegovem duševnem zdravju. Postanejo nevrotični in tesnobni. Ko otrok odraste, pa lahko tudi depresivni.

Statistika zakonskih zvez, ki zaradi otroka z ADHD razpadejo, je zastrašujoča. Najtežji preizkus družin predstavlja obdobje osnovne in srednje šole. Otrok z ADHD nekje do 24. leta potrebuje "mrežo, ki ga ujame, ko pade". Potrebuje varno okolje, kamor se lahko ob napakah zateče. Nujno potrebuje nekoga, ki ga usmerja in mu pomaga na področjih, kjer sam ne zmore. Če tega nima, bo iskal na drugih področjih. Na žalost so ta področja zanj pogosto nevarna.

V začetku oktobra ste zagnali vseslovenski projekt z naslovom Šola, ki raste z otrokom. Za kaj gre?

Projekt se je razvijal tekom dela z otroki z ADHD, preko zadovoljevanja potreb teh otrok, da bi zmanjšali število neustreznih ali nevarnih vedenj. Ugotovili smo, da naše delo ne deluje le na otrocih z ADHD, temveč jih lahko posplošimo na vse. Ko sem razmišljal, kako bi to lahko posplošili na vse učence, se mi je najprej utrnila ideja o izobraževanju učiteljev. A tu je učinek zelo odvisen od pripravljenosti učiteljev na nove pristope.

Če pa se lotimo spreminjanja šolskega okolja, pa okolje otrokom omogoči, da glede na njihove potrebe poiščejo tisto, kar potrebujejo. Okolje tako preko otrok stimulira tudi učitelje, da se poslužujejo drugačnih pristopov. Tu vidim "win-win" situacijo. Z njo bi zadovoljili otrokove potrebe, hkrati pa se bodo morali na račun otrok prilagoditi tudi "starodobni učitelji". Ne samo to. Ko med rekreativnimi odmori in razrednimi urami zadovoljimo potrebe, da otroci sprostijo odvečno energijo, je naslednja šolska ura bistveno kvalitetnejša. Nihče, kaj šele otroci z ADHD, ne morejo pozornosti vzdrževati sedem šolskih ur zapored z nekajminutnimi odmori vmes. Zagotoviti moramo več vzponov in spustov oz. ciklov pozornosti že znotraj ene šolske ure.

Foto: Ana Kovač V začetku oktobra smo zagnali kampanjo in jo ponudili celotni Sloveniji. Z njo želimo opolnomočiti otroke, da bodo znali prepoznavati določena čustvena stanja sami pri sebi in jih ustrezno sprostiti. Prav tako jim želimo z določenimi vajami, rekviziti in prostori pomagati, da se umirijo, sprostijo in razbremenijo. Gre za učenje za življenje. Če bomo šolske otroke naučili, kako sami v konfliktu jezo sprostijo na ustrezen način, bo napetosti, konfliktov in težav manj. To pa vodi k zdravi, močni, samozavestnejši in stabilnejši družbi.

Že zdaj se kaže manj nasilja in večje povezovanje otrok, tudi otrok z ADHD. Zgodilo se mi je že, da otroci po koncu pouka niso hoteli zapustiti šole. Ko se otrok v šoli počuti dobro in varno, je to šele osnova za učenje. Ostalo je "piflarija".

Kakšno je zanimanje šol?

Pričakoval sem, da se bo v kampanjo vključilo največ deset šol. Na otvoritveni dogodek je prišlo 200 predstavnikov več kot stotih slovenskih šol. Trenutno je v projekt aktivno vključenih okoli 50 osnovnih šol, še vedno pa smo odprti za nove udeležence.

Osebno sem prepričan, da je to eden od prvih in najpomembnejših ukrepov za rešitev osnovnošolskega izobraževanja. To je po mojih ocenah že na kolenih.

Zakaj tako menite?

Samo naraščajoče število izdanih odločb nas opozarja, da obstoječi način poučevanja trenutnim generacijam ne ustreza več. Potrebujemo drugačne pristope. Zakaj moramo od otroka zahtevati, da sedi za mizo? Zakaj ne sme hoditi v krogu, če je tako produktivnejši? Kaj v resnici iščemo? Znanje ali način, kako priti do ustreznega znanja? Vsak ima svoj način, kako priti do znanja. Otrokom moramo glede na njihove potrebe omogočiti razbremenitev nepotrebnega balasta in iskanje uporabnega znanja.