Luka Mezgec: To je moja zadnja sezona in zadnjo dirko bi rad odpeljal v Sloveniji

Mezgec si želi, da bi na njegovi zadnji dirki zmagal njegov prijatelj Tadej Pogačar. Foto: Grega Valančič "Štirinajst let v profesionalnem kolesarstvu. Dovolj je bilo," pravi 37-letni Luka Mezgec, ki se v zadnjo sezono kariere podaja z le nekaj željami: da bi minila brez padcev in poškodb ter da bi na njegovi zadnji dirki, evropskem prvenstvu v Sloveniji (3. do 7. oktober), zmagal njegov prijatelj Tadej Pogačar.

Specialist za sprinterske zaključke v ekipi Jayco AlUla in prvi Slovenec z etapno zmago na Giru (2014), je trenutno v Španiji, kjer se – vsaj zdi se tako – v tem delu leta mudi večina profesionalnih kolesarjev.

"Čez božično-novoletne praznike sem dobro treniral, tudi na Sejšelih, in sem precej bolje pripravljen kot na prvih decembrskih pripravah z ekipo. Takrat sem namreč šele začenjal s treningi, medtem ko so imeli preostali v nogah že mesec dni dela. Priznam, bil je kar konkreten šok za telo."

Po koncu sezone si pred začetkom priprav na novo vzame pet tednov premora, medtem ko nekateri vztrajajo pri le dveh. "A nekateri imajo krajše sezone in naredijo pavzo že septembra, nato pa oktobra, novembra in decembra že trenirajo zelo intenzivno. Jaz dirkam do sredine oktobra, potem sem prost do konca novembra in sem zato na prvih pripravah z ekipo povsem ‘preč’," se nasmehne. "Kaj naj rečem, rad se dobro spočijem in popolnoma odmislim kolo. Rad počnem tudi druge stvari in to mi koristi. Marca in aprila, ko so nekateri že povsem utrujeni, bolni ali poškodovani, sem jaz še vedno konstanten. Predvsem pa sem pri teh letih še vedno na kolesu."

Zadnja tekmovalna sezona 

Letošnja sezona naj bi bila vaša zadnja sezona v vlogi poklicnega kolesarja. Kako ste si jo zamislili? Če si seveda ne boste premislili.

Ne, ne, zelo malo možnosti je, da si premislim. V glavi imam, da je to zadnja sezona, in zato mi je lažje trenirati. Še bolj sem motiviran. Ko mi je težko, ko je ekstremno vroče ali mrzlo, si rečem: "Zdrži, to je zadnjič." Tako gre vse lažje.

Ko ste me vprašali, ali si lahko premislim, mislim, da ne. Dovolj je bilo – 14 let v profesionalnem kolesarstvu. Vedno pravim: končati moraš takrat, ko še uživaš in se ti šport ne zagabi.

"Ko ste me vprašali, ali si lahko premislim, mislim, da ne. Dovolj je bilo – 14 let v profesionalnem kolesarstvu. Vedno pravim: končati moraš takrat, ko še uživaš in se ti šport ne zagabi." Foto: Ana Kovač

Kakšen bo vaš tekmovalni koledar? Ste imeli kakšne želje, vam je ekipa prisluhnila? Menda bo vaša zadnja dirka ravno domače evropsko prvenstvo.

Glede na spremembe v ekipi – odšli so Dylan Groenewegen, Elmar Reinders in Max Walscheid – je veliko novosti. Moja ožja ekipa se je poslovila in kar naenkrat sem ostal sam.

Vodstvu ekipe sem rekel samo, naj me presenetijo in sestavijo program. Ker se nam je pridružil Pascal Ackermann, sem predvideval, da bom veliko dirkal z njim, in tako tudi bo. Kar zadeva tritedenske dirke – za zdaj grem na Giro, a je odvisno od tega, ali bo šel tudi Ackermann. Če ne bo, letos verjetno ne bom vozil tritedenske dirke.

Obstajala je sicer želja, da bi šel na Tour, a sem rekel, da tega ne želim. Vem, koliko priprav je potrebnih, in če ni mojega ritma in višinskih priprav, potem Tour raje izpustim. Lani sem šel brez višinskih priprav in je bilo kar slabo. Nočem trpeti po nepotrebnem.

Moj edini pogoj glede programa je bil, da po evropskem prvenstvu nimam več dirk – da lahko kariero končam doma. Da, evropsko prvenstvo v Sloveniji bo moja zadnja dirka.

"Že več let me sprašujejo, kje bi rad odpeljal zadnjo dirko, in vedno je bil moj odgovor: "Samo ne na Kitajskem," (smeh, op. p.). Tako da, če se bom lahko poslovil na domačem prvenstvu, bo to res lep konec." Foto: Sportida

Domen Novak je v intervjuju za Sportal povedal, da si želi, da bi bilo ravno zato, ker bo to vaša poslovilna dirka, ob trasi čim več navijačev.

Zelo lepo od Domna, hvala. Že samo to, da je tako velik kolesarski dogodek doma, in da lahko tam končam kariero, mi ogromno pomeni. Že več let me sprašujejo, kje bi rad odpeljal zadnjo dirko, in vedno je bil moj odgovor: "Samo ne na Kitajskem." (smeh, op. p.). Tako da, če se bom lahko poslovil na domačem prvenstvu, bo to res lep konec.

Sportal Domen Novak o sezoni, polni izzivov: Iz svojega telesa sem želel iztisniti več, kot mi je dopuščalo

Sezono boste torej končali v Sloveniji, kje pa jo boste začeli?

Sezono začnem na dirki po AlUli, kot običajno, to je v bistvu domača dirka naše ekipe. Sledi UAE Tour, nato serija enodnevnih flamskih klasik, potem pa bomo videli, ali grem na Giro ali ne. Sredi junija bom nastopil na sprintu v Kopenhagnu, potem pa imam nekaj pavze. V drugem delu sezone me čakajo Dirka po Poljski, Renewi Tour, nekaj belgijskih enodnevnih dirk in za konec evropsko prvenstvo.

Mislim, da me čaka okoli 50 tekmovalnih dni, kar je manj kot prejšnja leta, ko sem odpeljal od 75 do 80 dni. Manj zato, da bom šel spočit v penzijo (smeh, op. p.).

Mezgec letos ne bo nastopil na dirki Po Sloveniji, saj ima njegova ekipa v tem terminu (17. do 21. 6.) drugačne načrte. Foto: Aleš Fevžer

Menda vas ne bo na dirki Po Sloveniji oziroma ne bo niti vaše ekipe Jayco AlUla.

Res je, na žalost nas ne bo na dirki Po Sloveniji. Morda je tudi odhod Dylana malo vplival na to, saj je bil on naš paradni konj za to dirko. Je pa ta termin zelo natrpan in je ogromno dirk. Ne vem, kaj bomo vozili v tem terminu, vem le, da bom junija dirkal v Köbenhavnu.

Vas bomo tudi letos videli na kriterijski dirki za Pokal Tadeja Pogačarja v Komendi (31. julij)? Vas je Tadej že povabil?

Ne, nič se še nisva dogovarjala. Če bom doma, pa bom seveda z veseljem prišel.

Se boste poslavljali po prizoriščih – tako kot to počne Anže Kopitar v svoji zadnji sezoni v ligi NHL?

Mogoče. Če ne zavestno, pa vsaj podzavestno. Že lani na Touru sem si rekel, da je verjetno zadnjič, in sem se poslovil. Enako bo na Flandriji in podobnih dirkah. Sicer pa to ne bodo moje zadnje dirke. Glede na to, da bi rad ostal v kolesarstvu, se bom zagotovo vrnil – le z nižjim pulzom (smeh, op. p.).

Mezgec je na kriteriju za Pokal Tadeja Pogačarja v Komendi lani zaostal samo za Pogačarjem. Foto: Alen Milavec

Vse krajše kariere

Pri skoraj 38 letih boste eden najstarejših, če ne kar najstarejši kolesar v ekipah svetovne serije. Se strinjate, da je dolgoživost v kolesarstvu danes skoraj preživet koncept? Da dolge kariere postajajo vse večja redkost?

Res je. Mislim, da sem med zadnjimi s tako dolgo kariero. Kolesarstvo se je v zadnjih letih močno spremenilo. Zdaj so treningi in dirke vse leto na 100 odstotkih.

Včasih si imel določene dirke, ki so bile bolj kot trening – nanje si lahko prišel slabše pripravljen in si formo stopnjeval sproti. Zdaj pa, če nisi 100-odstoten vsak dan, 365 dni na leto, takoj izpadeš iz ritma in te ni več zraven. To pa ni ravno dober občutek.

Mislim, da mladi kolesarji, ki šele prihajajo, v eni sezoni naredijo toliko, kot smo mi nekoč v dveh. Z vidika motivacije, treninga in vsega pritiska se bojim, da bodo imeli precej kratke kariere. Če moraš biti neprestano na 100 odstotkih, telo in glava preprosto ne zdržita.

"Če moraš biti neprestano na 100 odstotkih, telo in glava preprosto ne zdržita." Foto: Ana Kovač

Vse je zelo natančno preračunano, tudi prehrana kolesarjev je preračunana do zadnjega grama. Vi ste eden redkih kolesarjev, ki ne tehtajo hrane, ki jo zaužijejo. Se boste tudi v zadnji sezoni glede tega zanašali predvsem na lastno presojo?

Zagotovo. Če do zdaj nisem tehtal hrane, tega ne bom počel niti v svoji zadnji sezoni.

Ste v ekipi deležni kaj očitkov na ta račun?

Ne, to ne, me pa kakšen nutricionist malo postrani pogleda, ko si na krožnik nalagam hrano po občutku. Sam pa si mislim: "Vi kar tehtajte," (smeh, op. p.).

Saj ne rečem – za polovico kolesarjev je tehtanje hrane dobra stvar, ker nimajo občutka in jim pomaga, da ne pojedo preveč, oziroma še bolj to, da ne pojedo premalo.

Kar zadeva prehrano, je kolesarstvo zdaj precej bolj zdravo kot pred desetimi leti, ko je bila v modi low-carb dieta. To je pomenilo, da smo treninge vozili z minimalno količino ogljikovih hidratov, da bi telo "navadili" na kurjenje maščob. Ampak telo se ni navadilo (smeh, op. p.).

Zdaj jemo veliko več in posledično gre vse hitreje. Na žalost – zdaj je več konkurence (smeh, op. p.). Včasih je polovica odpadla že sredi dirke, ker so bili "skurjeni", zdaj pa skoraj vsi zdržijo do konca.

"Imam se za srečnega, da sem bil med akterji največjega vzpona slovenskega kolesarstva. Bolje kot to ne gre – tudi v športu na splošno." Foto: www.alesfevzer.com

Zlata doba Tadeja Pogačarja in slovenskega kolesarstva

Ali kdaj pomislite, da ste imeli smolo, ker ste tekmovali v obdobju Tadeja Pogačarja, ko se zdi, da je prvo mesto skoraj nedosegljivo – ali pa je obratno in ste hvaležni, da ga lahko spremljate od blizu?

Da, zelo sem hvaležen za to, da dirkam v času, ko dirka Pogi, in lahko na lastne oči spremljam enega največjih v zgodovini.

Prav tako sem hvaležen in srečen, da sem bil zraven in mu pomagal osvojiti majico svetovnega prvaka – in to dvakrat. Nima vsak take priložnosti, tudi največji šampioni in najboljši pomočniki jo dobijo le redko ali pa sploh nikoli. Da pa to doživiš dvakrat zapored … no, to pa lahko doživi le redkokdo.

Imam se za srečnega, da sem bil med akterji največjega vzpona slovenskega kolesarstva. Bolje kot to ne gre – tudi v športu na splošno.

Srečo pa ste imeli tudi v tem, da v času vaših kolesarskih začetkov še ni bilo tako zgodnje profesionalizacije kot smo ji priča danes in ste lahko doživeli dokaj normalna najstniška leta. Ob podpisu prve profesionalne pogodbe ste bili stari 25 let.

Da, res je, glede tega se je največ spremenilo. Profesionalni kolesarji so vse mlajši.

Kje vi vidite razlog?

Mislim, da se je poslovni model iz nogometa preslikal v kolesarstvo. Po eni strani zaradi Pogija, ki je tako mlad podpisal svojo prvo profesionalno pogodbo in se takoj izstrelil med zvezde. Zdaj pa menedžerji in lastniki ekip iščejo novega superzvezdnika, in to med vedno mlajšimi.

Če pa si želiš zagotoviti, da ga boš imel, mu moraš takoj ponuditi petletno pogodbo in hude odstopne klavzule, da ga že imaš na pogodbi v primeru, da mu uspe. Je pa tako kot v nogometu, uspe enemu na milijon.

S to razliko, da ekipe, ki so mladega kolesarja vzgajale, od njegovega prestopa nimajo nič, v nogometu pa imajo. Ko je na primer Jaka Bijol prestopil v Leeds United, je od tega nekaj imel tudi njegov prvi klub Dravograd.

Res je, res pa je tudi, da je Bijol že v Sloveniji nekaj zaslužil, medtem ko kolesarji v slovenskih klubih – vsaj večina – ne vem, če sploh kaj zaslužijo.

Foto: Ana Kovač

Se spomnite svoje prve pogodbe, ko ste leta 2013 sklenili pogodbo z ekipo svetovne serije Argos–Shimano?

Spomnim se, seveda. Takrat sem očetu, ko sem prišel domov, rekel: "Evo, 'fotr', zdaj imam pa večjo plačo kot ti," (smeh, op. p.).

Vedno mi je govoril, naj grem študirat, in potem sem si mislil, zdaj sem brez šole že malo višje na plačilni lestvici kot on. Nič žaljivega seveda, izrečeno je bilo v šali, pa vendar je resnica …

Dobri občutki, ampak naše pogodbe so bile na začetku daleč od socialne varnosti. Spomnim se, ko sem podpisal prvo pogodbo, mi je bil prvi cilj samo to, da podaljšam pogodbo. Lahko za isti znesek, samo da bo in da ostanem v World Touru. To so bili naši prvi cilji, medtem ko imajo kolesarji od Pogačarja naprej drugačne cilje, vsi mladi verjamejo, da bodo tudi oni serijsko zmagovali.

Mezgec je bil prvi Slovenec, ki je osvojil etapno zmago na Giru. Foto: Guliverimage

Vse mlajši, vse boljši in bolj profesionalni

Trend vse mlajših kolesarjev v World Touru se je začel z obdobjem covida … morda veste, zakaj?

Da, to sem tudi jaz slišal, vendar ne poznam odgovora. Ne vem, kaj se je zgodilo, res pa je, da se je na primer v tem obdobju zelo spremenila prehrana. Kot sem prej omenil, je včasih bila v modi low-carb dieta, zdaj pa je 'full-carb'. To je največja sprememba, ne vem pa, zakaj se je zgodila ravno v obdobju covida. Morda zato, ker so bili vsi kolesarji doma, saj ni bilo dirk in so trenirali kot živali in pojedli več gelov, ne vem, nimam odgovora. Pogosto se o tem pogovarjamo, ampak nihče nima odgovora.

Spremljate mlade kolesarje, ki glasno trkajo na vrata? Vam je kdo še posebej padel v oči?

Da, spremljam predvsem Slovence in verjamem, da bodo tudi ti fantje zmagovali večje dirke. Presenetilo pa me je, ko sem slišal, da danes že mladinci hodijo v razvojne ekipe.

Slišal sem, da je šel nek fant v Red Bull – Bora – hansgrohe (Maj Bohak, do lani član Perutnine Ptuj), trije so šli v Vismo (brata Sven Aleksander in Oskar Mernik ter Maks Olenik). Res sem vesel, da so se jim odprla vrata in da so zaželeni v največjih ekipah.

Od teh mladih, ki so že v World Touru, pa bi omenil Matthewa Brennana, kolesarja Visme, in Paula Magnierja, vrhunskega sprinterja. Ta dva sem si najbolj zapomnil in vem, da bosta huda.

Šestnajstletni slovenski kolesar Maj Bohak je iz Perutnine Ptuj prestopil v razvojno ekipo Grenke - Auto Eder, ki sodi pod okrilje Red Bull-BORA-hansgrohe. Foto: Red Bull Content Pool

Zarečenega kruha se največ poje

Prej ste omenili, da boste ostali v kolesarstvu … Pred leti ste govorili drugače. Očitno ste tudi sami ugotovili, da bi bilo škoda zavreči bogato znanje, ki ste ga nabrali z leti. O čem razmišljate, kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Res je. Ko sem leta 2013 podpisal svojo prvo pogodbo in se v mislih sprehodil čez vloge v kolesarstvu, sem si rekel: "O, kakšna beda je biti športni direktor. Ves čas si zdoma, voziš avto … kdo bi to sploh hotel biti? To pa ne bom nikoli," (smeh, op. p.).

No, in evo – zarečenega kruha se največ poje. Danes imam željo postati prav športni direktor. Ravno zato, ker sem toliko let v tem športu in poznam vsak detajl dirke, še posebej pri sprinterskih zaključkih in klasikah. Vem, kje se bo dirka lomila, na katerem mestu moraš biti v sprintu, kako piha veter, kaj se dogaja v grupi in tako naprej. Če tega ne doživiš, nikoli ne boš zares vedel, kaj se dogaja, niti ne boš znal svetovati svojim kolesarjem.

Prav spomnim se trenutka, ko sem razmišljal: kaj zdaj? Če preneham, bom sedel doma na kavču, gledal kolesarstvo in točno vedel, kje mora kdo biti v sprintu … pa tega ne bom mogel deliti s kolesarji. Škoda bi bilo, da gre to znanje v nič.

In da, imam željo sesti za volan ekipnega avtomobila, vsaj za nekaj let, dokler je glava še sveža, ko točno veš, kaj se dogaja in kakšni so občutki. Da imaš tudi tisti pravi občutek, kaj v določenem trenutku reči po radijski zvezi … ker včasih slišim kakšen nasvet, pa si mislim: temu se pa res vidi, da ni nikoli dirkal. Takrat si misliš: bolje bi bilo, da bi ostal tiho in si snel slušalko iz ušesa.

Po drugi strani pa imamo v ekipi športne direktorje, ki zelo dobro vedo, kaj se dogaja in kaj morajo reči – in želiš si, da bi na vsaki dirki imel ravno enega takšnih. Želim si, da bi mladim fantom v naslednjih letih tudi sam lahko nekaj ponudil.

"Ko sem leta 2013 podpisal svojo prvo pogodbo in se v mislih sprehodil čez vloge v kolesarstvu, sem si rekel: 'O, kakšna beda je biti športni direktor. Ves čas si zdoma, voziš avto … kdo bi to sploh hotel biti? To pa ne bom nikoli,' (smeh, op. p.). No, in evo – zarečenega kruha se največ poje." Foto: Ana Kovač

Samo še to: če bo to res vaša zadnja sezona, kakšne sezone si želite?

Iskreno, nič kaj rezultatsko posebnega. Imel sem lepo kariero in lepe dosežke, edino, česar si ne želim, je padec ali poškodba. Želim si samo to, da bi v ritmu, v kakršnem sem bil do zdaj, kariero tudi sklenil.

Verjamem, da se bo moja kariera končala z vrhunsko predstavo Pogija, ali na svetovnem ali evropskem prvenstvu. Mislim, da bo zame povsem dovolj že to, če bom zraven in če Pogi zmaga na moji zadnji dirki.

Na klubski ravni pa si želim, da se poveževa z Ackermannom. Na prvih pripravah sva bila cimra, zdaj imam drugega, saj sem na priprave prišel z nekajdnevnim zamikom. Letos bom večinoma dirkal z njim in upam, da se bova lepo ujela – tudi zanj je vse novo: novo okolje, novi trenerji, novi sotekmovalci. Mislim, da bo, ko bo prišla prva dirka, že vse "štimalo".

Mezgec z Bojanom Ropretom, s katerim sodeluje že več kot 20 let. Foto: Vid Ponikvar

Z Bojanom Ropretom še sodelujeta?

Da, sva v stiku. Enkrat tedensko se skoraj zagotovo slišiva ali si piševa. Spremlja moje treninge, mi svetuje …

Še ena dolgotrajna vez v vaši karieri.

Res je … očitno sem človek dolgotrajnih odnosov. Tudi v isti ekipi sem že enajst let, z Bojanom pa sodelujeva vse od leta 2005. Prav on je verjetno najbolj zaslužen za to, da sem na stara leta še vedno v kolesarstvu.

Vedno mi je govoril, da gradiva na dolgi rok, da v tem športu nič ne pride čez noč. Želel si je, da bom, ko bom nekoč v njegovih letih – takrat jih je imel okoli petdeset – še vedno zdrav in da bom še vedno z veseljem sedel na kolo. "Evo, tudi ti moraš biti tak, ne pa ves poškodovan," mi je pogosto rekel. In v tem duhu sem peljal tudi svojo kariero.

Preberite še:

Sportal Igor Osredkar ruši mejnike in se javno zahvaljuje ženi

Sportal Zakaj se je Eva Urevc za slovo odločila prav zdaj?

Sportal Hud poraz Pogačarja v etapi Toura najboljši dan v očeh njegovega šefa