Nedelja, 18. 12. 2016, 14.28
7 let, 2 meseca
Kako so tovarne za vedno spremenile Ljubljano in njene prebivalce
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,98
1
Pivovarna Union iz leta 1864 je najstarejša še delujoča tovarna v Ljubljani. Njen začetek sega v stoletje, ki je bilo povezano s prvim zamahom industrializacije. Prav to pa je tema razstave v ljubljanskem mestnem muzeju, ki marsikomu prikliče tudi osebne spomine.
Kronološko zastavljena razstava Nova doba prihaja!, Industrija, delo in kapital zajema več obdobij industrializacije Ljubljane od prve polovice 19. stoletja do danes. Naslov postavitve, ki izhaja iz Kosovelove pesmi Kons: Novi dobi iz zbirke Integrali, zajema dobrih 180 let. Obdobje, v katerem so se zgodile štiri gospodarske krize, dve svetovni vojni in spremembe politično-ekonomskega sistema.
Pivovarna Union iz leta 1864 je najstarejša še delujoča tovarna v Ljubljani. Njen začetek sega v stoletje, ki je bilo povezano s prvim zamahom industrializacije.
Vsak družbeno-politični pretres pa je na novo vzpostavil tudi odnos med industrijo, delom in kapitalom, ključnimi elementi razvoja in napredka v času industrijske družbe, podčrtuje avtor razstave Blaž Vurnik.
Oblikovanje postavitve je delo studia Novi Kolektivizem (Miran Mohar, Roman Uranjek in Darko Pokorn).
Parni stroj je pognal tovarne
Pregled zgodovine industrializacije v Ljubljani, ki na konkretnem primeru sicer pripoveduje širšo zgodbo razvoja industrije, se začenja s Cukrarno. Z letom 1835, ko so vanjo postavili prvi parni stroj na ozemlju današnje Slovenije.
Njegov izum oz. uporaba v prometu in proizvodnji v tehnološkem in gospodarskem razvoju namreč predstavlja mejnik. "Obenem je parni stroj zaradi svojega silnega vpliva na spreminjanje ekonomije, politike in družbe tudi simbolni in praktični element, ki loči tovarno od manufakture," je med drugim v svojem besedilu v katalogu, ki spremlja razstavo, zapisal Vurnik.
Od Cukrarne do pivovarne
Muzejska zgodba se v prvem delu usmerja k zgodnejšim ljubljanskim industrialcem. Tu se pojavijo imena, kot je Fidelis Trepinc (1799–1875), ki je že v svojem času veljal za enega prvih ljubljanskih industrialcev, kustos Blaž Vurnik uvaja v temo.
Ob njem je omenjena tudi zvonarska družina Samassa, ki je v Ljubljano iz Benečije prišla v 18. stoletju. Prek zgodovinskega gradiva je tu predstavljen tudi Dragotin Hribar (1862–1935), tiskar in industrialec, ki se je aktivno ukvarjal tudi z narodnostnim vprašanjem.
Z začetkom industrializacije v teh krajih je povezan tudi Peter Kozler (1824–1879), danes bolj znan kot avtor Zemljovida slovenskih dežel, nastalega med letoma 1848 in 1852, sicer pa tudi soustanovitelj Pivovarne Union, kot že omenjeno, danes še najstarejše delujoče tovarne v mestu.
Zgodovinsko pripoved razstave v ljubljanskem mestnem muzeju o industrializaciji mesta sooblikuje več kot 600 predmetov.
Delavci spreminjajo mesto
Vendar pa stroji niso spremenili le produkcije, dela in ekonomije, temveč tudi družbene okoliščine.
S tovarnami in industrializacijo Ljubljane se je začela spreminjati tudi socialna struktura mesta, s tem pa njegov družbeni in fizični prostor. Vse več ljudi se je zaradi novih delovnih priložnosti začelo seliti v urbana okolja, kjer so začela nastajati tudi delavska naselja.
"S pojavom industrije se je začel oblikovati vse bolj številčen industrijski proletariat. To so bili večinoma ljudje, ki so prihajali s podeželja. Ker v mestu niso imeli korenin, je to vplivalo tudi na njihov socialni položaj, predvsem kar zadeva bivanje," pripoveduje zgodovinar Vurnik. Tako omeni zgodbe delavk iz Tobačne tovarne, ki so si sprva skupaj najemale majhne sobe v mestu, nekateri ljudje pa so na delo v tovarne hodili peš iz Črnuč, Vrhnike in Brezovice.
Industrija je spreminjala podobo mest, mesta so spreminjala življenje delavcev, delavci so spremenili kapital, ta pa je spremenil ritem življenja, pravi avtor razstave Blaž Vurnik.
Delavska naselja od Rožne doline do Zelene jame
Z industrijsko zgodovino je na primer povezana tudi preteklost Rožne doline, kjer so na močvirnatem, zaradi poplav ogroženem prostoru med južno železnico in Rožnikom po velikem ljubljanskem potresu leta 1895 zgradili delavska prebivališča. Delavci so sicer v nekaterih najstarejših hišah v tem delu mesta živeli že prej.
Ob prenovi mesta, ki ga je zajela naravna nesreča, so delavska stanovanja sprva gradili na Vodmatu in Koleziji, a ko je tam zmanjkalo poceni zemljišč, so proletarska domovanja začela nastajati tudi v Rožni dolini. Vanje so se vselili predvsem delavci tobačne tovarne in železnic.
Naselje Zelena jama, ki prav tako sega v popotresno obdobje (1895–1910) in ki je zraslo na t. i. Dolgih njivah vodmatskih kmetov, so zgradili večinoma delavci – železničarji. Sprva je to bila železničarska kolonija, kmalu pa je zaradi tovarne kleja in pozneje še kemične in živilske tovarne Kolinska dobila svoj industrijski značaj.
Razstava je zastavljena kronološko od prve polovice 19. stoletja do danes.
Sibirija v Ljubljani
Za naselje delavske elite je nekoč veljala Hranilniška ulica v Ljubljani, v ozadju gradnje katere je bila Kranjska hranilnica, nekoč ena najmočnejših bank pri nas.
Popolnoma nasprotna je bila zgodba ljubljanske Sibirije, delavskega barakarskega naselja. Ta je predstavljala bivanjsko resničnost delavstva v tistem času, socialne razmere in razslojenost, ki ju je mogoče prebirati tudi skozi zgodovino prostora, pojasnjuje Vurnik.
Industrijski izdelki so prepredli vse ravni življenja. Tisti iz preteklih obdobij so danes, ko se klasična industrija umika iz naše stvarnosti, pričevalci drugega časa in sveta.
Novi trgi za industrijske izdelke
Muzejska postavitev nas v obdobje po prvi svetovni vojni popelje najprej prek materialnega sveta. Torej v čas, ko so se z novo državno tvorbo in ob spremenjenih političnih okoliščinah odprli drugi, novi trgi in povezovanja.
Ob fotografijah ljubljanskega velesejma, ki ga je leta 1921 ustanovila skupina ljubljanskih podjetnikov, obiskovalec vstopi med različne predmete takratnega vsakdana. Industrijski izdelki, ki so prepredli vse ravni življenja, danes niso prepoznani samo kot simboli drugega časa, temveč tudi sveta.
Tako se znajdemo v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja, kjer "prek izpostavljenih ljubljanskih industrialcev predstavljamo tako njihovo poslovno ozadje kot njihov družbeni angažma", pravi sogovornik. To so bili ljudje druge ali tretje generacije industrialcev, ki so že imeli širšo izobrazbo. S svojo ekonomsko in družbeno močjo so podpirali tudi kulturni kapital tega prostora, predvsem umetnost in znanost.
Od robotiziranih delavcev do nastajanja socialne države
To je bilo tudi obdobje "utrjevanje delavskega vprašanja. Čas, ko je Evropa vzpostavljala socialno zakonodajo, socialno državo, ki je sicer v določeni obliki obstala do danes, čeprav se v zadnjem času sesuva." Metaforo za to obdobje in njegovo vzdušje na razstavi predstavlja film Metropolis Fritza Langa, ki je poln množičnih prizorov robotiziranih delavcev. Ob tem zgodovinar Vurnik omenja tudi dramo Karla Čapka Rossumovi univerzalni roboti, v kateri literat prvič vpelje besedo roboti. Govori o strojih, ki nadomeščajo delo ljudi, poudarek pa je na tem, da se ne upirajo, čeprav na koncu vseeno izbruhne upor.
Tovarne, mesta v mestih
Novo obdobje, prelom in vzpostavljanje drugačnih razmerij med kapitalom, delom in industrijo prinese socialistična Jugoslavija, torej obdobje po letu 1945.
Del planskega gospodarstva sta bili v prvi petletki (1947–1952) elektrifikacija in industrializacija. S tem so povezani začetki tovarne Rog, Tovarne pisalnih strojev (Tops), Tovarne optičnih svetil, Leka, Pletenine in drugih. Proti koncu 50. let ter v 60. in v začetku 70. let prejšnjega stoletja je bilo v Ljubljani nekaj manj kot sto industrijskih podjetij.
Litostroj – ljubljanski simbol novih časov
Prva petletka je tudi čas zagona Litostroja, ki je bil po vojni največje industrijsko podjetje v Ljubljani. Delo v njem se je začelo 1. septembra 1947, kmalu pa je zaposlovalo več ljudi kot Tobačna tovarna Ljubljana, ki je bila pol stoletja pred tem največja ljubljanska tovarna.
Litostroj je postal največji ljubljanski simbol novih časov. Dogodek je bila že njegova gradnja, za katero so poskrbeli udarniki, dijaki na počitniškem delu, nemški vojni ujetniki in političnih zaporniki. Bil je ikona socialističnega razvoja, povezanega s Titom.
Zato je na razstavi prav Litostroj osrednji primer, na podlagi katerega poteka muzejska pripoved o obdobju industrializacije v drugi polovici prejšnjega stoletja. "Torej v družbenem času, ko postane industrijsko podjetje univerzalno podjetje, ki se začne vključevati na vsa področja življenja. Za svoje zaposlene gradi stanovanja, organizira različna izobraževanja, družabne, kulturne in športne aktivnosti. Znani so prizori iz tistega časa, ko so litostrojski livarji pri sindikalistu dvigovali abonmajske vstopnice za gledališče," pomen tovarn v tistem času ponazarja Vurnik.
Industrijski obrati so bili v tistem času promotorji razvoja, delavec pa v vlogi odločevalca v ospredju.
Ali kot v svojem raziskovalnem delu podčrtuje antropologinja Nina Vodopivec, ki proučuje procese postsocialistične transformacije, so tovarne vzpostavljale tovarniško skupnost, oblikovale lokalno identiteto kraja. Niso bile le prostor produkcije, temveč prostor oblikovanja družbe. Povezovale so generacije, vzpostavljale socialno varnost in infrastrukturo okolja.
Saturnusove škatle, sprožilci spominov
Danes zapuščeni industrijski prostori ne pomenijo le izgube delovnih mest in propadajoče dediščine, temveč imajo širši družbeni pomen, v svojem delu kaže antropologinja. Za velikim delom danes že zaprtih ljubljanskih tovarn je ostalo veliko zgodb, podob, predmetov in spominov.
Del teh predstavlja razstava, pri čemer so ti tudi sprožilci spominov, različnih doživljanj in pogledov na ta družbeni čas. V navideznem delavskem stanovanju se med obiskovalci neposredno aktivira tudi osebni spomin. Obdani s Saturnusovimi škatlami kot simboli materialnega sveta, ki so ga ustvarjali industrijski izdelki tistega časa, se pri starejših začne odvijati neposredno izkustvo, pri mlajših posredovano.
Od doma do mesta in države
Na razstavi je zaobjet celoten vidik pomena tovarn, ki so spreminjala in vplivala tako na mikro kot makro svetove, na osebne navade in družbene razmere, na zasebno in javno, na način življenja in kolektivni ustroj. To se zaokrožuje s kompozicijo zlato obarvanih nakupovalnih vozičkov, napolnjenih s stvarmi, ki so prav tako nastajale v drugi polovici 20. stoletja. V bleščečih odtenkih ti zasedajo podobe množične proizvodnje in zapeljivega potrošništva.
1