Četrtek, 8. 2. 2018, 4.04
6 let, 2 meseca
OLIMPIJSKI SPOMINI (9.) - PRIMOŽ PETERKA
Nekdanji šampion o lepoti in krutosti olimpijskih iger
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,60
"Olimpijske igre so lepe in hkrati krute. Lahko si peti, kar je odličen rezultat, a dejstvo je, da nekaj šteje le kolajna," dan pred odprtjem 23. zimskih olimpijskih iger pravi Primož Peterka, ki je v Pjongčag pripotoval kot pomočnik trenerja v ženski skakalni ekipi.
Zlat spomin na srebrne obleke in bronasti lesk Salt Lake Cityja 2002.
Prav danes mineva devet let od njegovega zadnjega skoka v svetovnem pokalu, v katerem je ob dveh velikih kristalnih globusih slavil kar 15 posamičnih zmag. Od tretjega in hkrati zadnjega olimpijskega nastopa pa bo kmalu minilo 12 let. Doživel je vse: bil je favorit, ki je ostal praznih rok, popolni poraženec in junak s kolajno. V Pjongčang je, podobno kot že v Soči, pripotoval kot pomočnik glavnega trenerja ženskega skakalnega tabora, v katerem ima glavno besedo Stane Baloh. Je pa zato 38-letni Moravčan tisti član spremljevalne ekipe, ki ima doma olimpijsko kolajno. Z ekipo, v kateri so bili še Damjan Fras, Robi Kranjec in Peter Žonta, je leta 2002 v Salt Lake Cityju osvojil bron.
Primož Peterka: zdaj že pet let na trenerskem mostu
Pravzaprav ste kljub dejstvu, da boste šele prihodnje leto dopolnili 40 let, že pravi veteran olimpijski iger?
O, madona … Res?
Od prvih, takrat seveda še v vlogi tekmovalca, mineva že 20 let. Katerih pa se, če pri tem ne upoštevate zgolj rezultata, najraje spominjate?
Salt Lake City 2002! Brez dvoma. Jasno pa je, da ne morem biti objektiven, saj smo tam z ekipo osvojili kolajno. A če primerjam z drugimi igrami, moram ugotoviti, da je bila tudi organizacija iger takrat na visoki ravni, celotno dogajanje pa zelo všečno. Morda sem pogrešal le večjo povezanost med športniki, saj smo bili zelo razkropljeni. Skakalci smo vstajali zelo zgodaj in se dolgo vozili do skakalnic.
A če smo povsem iskreni, smo vas na Brnik s kakšno kolajno precej bolj pričakovali štiri leta pred tem, ko je igre gostil Nagano. Je občutek tistega bremena še v spominu?
Morda se takšen vtis ustvari zdaj, ko gledam nazaj in vidim, kako se je razvijala moja kariera. Takrat vsega skupaj nisem doživljal na takšen način. Jasno, na Japonsko sem odhajal z visokimi pričakovanji. Rezultati? Bil sem peti in šesti, kar ni slabo. Toda … Ja, na olimpijskih igrah to ne pomeni nič. Štejejo le kolajne. To vemo vsi. Toda v mojem spominu Nagano 1998 nima najnižje ocene. Najslabše sem se počutil osem let pozneje v Torinu. Takrat smo bili, tako kot ekipa kot vsak posamezno, povsem na dnu. Priznam, takrat se je bilo zelo težko vrniti v domovino. Predvsem zaradi bližine, na račun katere se je na igre podalo veliko navijačev.
Pred dnevi se je na reprezentančni predstavitvi v Ljubljani znova oblekel v oblačila iz kolekcije Salt Lake City 2002.
Vam je bilo torej težje sprejeti slabe rezultate na veliki tekmi v slabi sezoni kot pa solidne na tekmah, na katerih ste veljali za favorita?
Govorim predvsem o podobi reprezentance na tekmi in cmoku v grlu. Dober teden pred začetkom iger smo bili v močni mednarodni konkurenci na skupnih pripravah. Že takrat nam je bilo jasno, da se nam ne piše nič dobrega. To se je zgolj potrdilo. Bil sem 30. na tekmi, a vseeno najboljši Slovenec. To je res velik poraz.
Ko govoriva o spominih, bi bilo zanimivo slišati, do kod seže vaš športno-zgodovinski spomin. Prve igre, za katere se še danes spominjate, da ste jih gledali?
Calgary 1988.
Kaj pa Sarajevo in Vučko?
Seveda vem, kdo je Vučko. Vem tudi, da je Jure Franko Jugoslaviji in Sloveniji priboril prvo kolajno na zimskih igrah. A z izjemo kakšnega utrinka, ki se mi je kot petletniku vtisnil v spomin, se Sarajeva 1984 ne spominjam. Že štiri leta pozneje sem spremljal Calgary. Nato pa seveda Albertville 1992 in Lillehammer 1994. Takrat sem bil že dodobra zapisan skokom, zato sem na vse skupaj gledal malce drugače. Ne kot otrok, ki pred malega ekrana gleda, kar pač gledajo starši, ampak kot športnik.
"Prevc se znova sestavlja," pravi Peterka.
In z željo, da bi nekoč nastopili na igrah in se veselili kolajne?
Če bi se zdajle sprehodila po olimpijski vasi, ne bi našla športnika, v katerem ne bi gorela želja po olimpijskem nastopu. Morda je ta še bolj goreča med tistimi, ki niso z nami v Pjongčangu. Olimpijske igre so nekaj posebnega. Na sporedu so vsako četrto leto in pod eno streho zberejo vse najboljše. Dodatno draž skakalnim tekmam dajejo tudi presenečenja.
Kako pa je z visokimi pričakovanji in realnimi olimpijskimi občutki?
Močno dvomim, da si tekmovalci sami napihnejo pričakovanja. Za to poskrbijo drugi, predvsem mediji, okolica, navijači … Iz lastnih izkušenj vem, da se je na igre najlepše podati s skromnimi pričakovanji. Nato lahko zares tekmuješ. Seveda pa ostajajo športniki, ki blestijo pod pritiskom. Kdo ve, morda tudi uživajo pod pritiskom.
Kakšni pa so, če se preselimo k vaši novi vlogi, trenerski občutki pred ZOI 2018?
Navezal bi se nad eno od predhodnih izjav. Nismo v "špici". Na žalost imajo dekleta na voljo le eno priložnost. Ampak na olimpijskih igrah se dogajajo presenečenja. Čakam in upam, da bo tokrat to presenečenje prišlo iz slovenskega ženskega tabora.
Kaj pa fantje?
Tudi oni na zadnji tekmi pred olimpijskimi igrami niso blesteli. A teden pred tem so tekmo končali na prvem in tretjem mestu. Ni kaj, tale naš šport je zanimiv.
Nesporni velikan slovenskega športa.
Dotakniva se Petra Prevca. Bil je dominanten kot še nihče. Prišla je nova sezona. Prva tekma. Najboljši na treningu, v poskusni seriji, v prvi seriji in pravzaprav vse do pristanka tudi v drugi seriji. Nato pa padec. In … Kot bi počil balon in bi se izgubila tista čarobnost.
Ja, res deluje tako, kot bi nekdo vzel šivanko in počil balon. To je to.
Se da to laično razložiti?
Hm, nimamo toliko časa. Žal. A trdim, da si skakalec breme najprej naloži sam. Nato mu ga naložijo še vsi drugi. Če na prvi tekmi skočiš tako, kot znaš, je celotna sezona precej lažja. Če pa tam ne gre vse po načrtih, skakalec v glavo dobi neke črvičke. Na žalost, mislim, da je bil to Petrov primer. Zdaj se sestavlja. Tekme ob tem bežijo. Ker pa se pogosto srečujemo na skakalnicah, vem, da je na treningu pogosto povsem v ospredju. Na tekmi je v tej zimi to zares pokazal le enkrat.
Obet za Pjongčang?
Znova sva pri tem, da so to olimpijske igre. Tu je mogoče vse. A na presenečenja upajo vsi. Slovenci in vsi drugi.
Preberite še:
- Tomaž Razingar: Napovedal sem dve zmagi, pa se mi je novinar smejal v obraz
- Andrea Massi: Nova dimenzija z enim nabojem
- Ivo Čarman: Slovenec, ki je na olimpijski stadion prinesel olimpijsko baklo
- Bojan Križaj: Šampionov, ki bi jim šlo vse življenj dobro, preprosto ni
- Vesna Fabjan: Bili so povišani toni in udarci
- Alenka Dovžan: Pred olimpijskimi igrami življenja še na testiranje spola
- Dejan Košir: Slovenski junak zime, ki se izogiba žarometom
