Nedelja, 21. 1. 2018, 20.53
6 let, 3 mesece
Olimpijski spomini (2.) – Dejan Košir
Slovenski junak zime, ki nikoli ni ljubil medijskih žarometov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,10
Dejan Košir je eden najuspešnejših slovenskih deskarjev vseh časov. Poleg 11 zmag v svetovnem pokalu se lahko pohvali tudi z naslovom svetovnega prvaka in podprvaka v paralelnem veleslalomu. Dvakrat je nastopil na olimpijskih igrah in bil leta 2002 na odprtju iger v Salt Lake Cityju tudi nosilec slovenske zastave. Od športne upokojitve leta 2007 se redko pojavlja v javnosti, tokrat je v okviru potovanja slovenske olimpijske bakle, tudi sam je bil med nosilci, naredil izjemo.
Leta 2003 je v Kreischbergu v Avstriji postal svetovni prvak v paralelnem veleslalomu.
Dejan Košir je bil rojen leta 1973 na Jesenicah, odraščal pa je v Kranjski Gori, kjer se njegova družina že vrsto let ukvarja s turizmom. Tudi šport je v družini Košir stalnica. Oče je bil hokejist, mama se je ukvarjala s smučanjem. Osnovno šolo je obiskoval v Kranjski Gori, srednjo šolo za gostinstvo in turizem pa končal v Radovljici.
Njegova bera vrhunskih rezultatov je izredno bogata. V paralelnih deskarskih disciplinah je v svetovnem pokalu kar 24-krat stal na zmagovalnem odru, od tega je zmagal kar 11-krat, prvič pred 21 leti v Kreischbergu.
Leta 2001 je na svetovnem prvenstvu v Madonni di Campiglio postal svetovni podprvak v veleslalomu, dve leti pozneje je na SP v Kreischbergu stopil še stopničko višje in postal svetovni prvak v veleslalomu. Čar olimpijskih iger je okusil dvakrat. Prvič leta 2002 v Salt Lake Cityju v ZDA, kjer je nosil tudi slovensko zastavo na odprtju iger, in v paralelnem veleslalomu osvojil peto mesto, štiri leta pozneje je bil na igrah v Torinu v isti disciplini šesti.
Slovenski športni novinarji so ga leta 2003 izbrali za športnika leta, istega leta je prejel tudi Bloudkovo priznanje za športne dosežke in Bloudkovo nagrado, leto pred tem pa nagrado Mednarodnega olimpijskega komiteja Sportsaward.
S Koširjem smo se pogovarjali v Mojstrani, kamor je pospremil slovensko olimpijsko baklo.
Košir je eden od nosilcev slovenske olimpijske bakle, ki januarja potuje po slovenskih krajih z bogato športno tradicijo. Košir jo je pospremil v Mojstrano.
Na dveh olimpijskih nastopih ste dosegli peto in šesto mesto. Jure Košir je v Mojstrani, kjer sta bila oba med nosilci slovenske olimpijske bakle, izpostavil, da so mesta pod zmagovalnim odrom prehitro pozabljena. Je bilo tako tudi z vašima še vedno vrhunskim uvrstitvama?
Mislim, da je pomembneje to, da tisti, ki smo se borili za nastop na olimpijskih igrah, tega nastopa ne pozabimo. S tem se preprosto živi.
Dejstvo pa je, da smo vsi minljivi, kar pomeni, da bomo tudi tiste, ki so osvojili medalje, enkrat pozabili.
Bistveno je, da olimpijski duh živi in da se športniki trudijo za nastop na igrah, še pomembneje pa je, da smo sami s sabo zadovoljni.
Videti ste zadovoljni.
Res je, sem.
Leta 2002 je zmagal v skupnem seštevku svetovnega pokala v disciplini paralelni veleslalom. Z nedosegljivih 1.958 točk je zmagal pred Francozom Mathieujem Bozzettom in Avstrijcem Siegfriedom Grabnerjem.
Kariero ste končali pred 11 leti. Kako se spominjate obdobja po karieri? Ste živeli kot v milnem mehurčku, kot pravijo številni športni upokojenci, ali ste si že prej tlakovali pot?
Verjamem, da je za marsikoga težko, če ne ve, kaj bo počel po karieri. Dejstvo je, da v športu pogosto pristaneš na pobudo staršev, potem pa se znajdeš kot v pralnem stroju, ki te melje in melje … So pa seveda tudi taki, ki že v času kariere vedo, kaj bi radi počeli.
Tudi jaz sem vedel, saj izhajam iz družine, kjer se že od nekdaj ukvarjamo z gostinstvom in turizmom. Že med kariero sem razmišljal o svoji prihodnosti.
V karieri je kar 24-krat stal na zmagovalnem odru, od tega 11-krat tudi na najvišji stopnički.
Kako vam popotnica iz športa pomaga pri delu?
Delovne navade sem pridobil že v družini, od tam sem jih prenesel v šport in jih negoval. Prav gotovo je to popotnica, ki mi je koristila v življenju. Sicer pa mislim, da se večina športnikov, glede na to, da že v času športne kariere trdo garajo, da nekaj dosežejo, tudi pri prehodu, pa čeprav imajo morda pri tem na začetku težave, relativno hitro spet postavi na noge.
Na plano pridejo njihove izkušnje in vse, kar so si pridobili na trdi športni poti. Mislim, da se garanje ter čas, ki so ga vlagali vase in v šport, prej ko slej poplača.
Na olimpijskih igrah v Torinu je bil peti, v Salt Lake Cityju štiri leta pozneje pa šesti.
Bi otroka podprli, če bi se odločila za šport pot, ali bi ju tega raje obvarovali?
Starši vedno rečejo, da odločitev za šport prinaša zelo težavno pot. Veliko jih temu nasprotuje zato, ker ne želijo, da bi se otroci ukvarjali z nečim, kjer je ogromno možnosti za poškodbo.
Kot starš jima tega ne bom preprečeval ali ju omejeval, po mojem mnenju je bolj bistveno to, da ponotranjita določene vrednote, kot so odgovornost, spoštovanje, delovne navade. Če to dobijo skozi šport ali katerokoli drugo dejavnost, kot je na primer učenje instrumenta, kar zahteva red in disciplino, je to samo dobro in pozitivno.
V Salt Lake Cityju je bil nosilec zastave na odprtju iger.
Omenili ste, da se tako kot vsa vaša družina tudi vi ukvarjate s turizmom. Je v vašem lokalu morda tudi kotiček, iz katerega se da razbrati vaša športna zgodovina? Navsezadnje ste eden najuspešnejšim zimskih športnikov.
Ne. Je pa res, da me je mama že pred leti stalno prosila, naj ji dam kakšno svojo fotografijo s tekmovanj, da bi jih izobesila po stenah, pa tega nisem želel.
Nikoli nisem imel želje niti potrebe, da bi svoje uspehe pretirano izpostavljal, pa čeprav se zavedam, da je tega v turizmu, kjer delujem, kar precej.
Dopuščam pa možnost, da bom v prihodnje katerega od svojih pokalov vendarle postavil na ogled.
Imate jih kar precej. So lično razstavljeni ali pospravljeni in daleč od oči?
Žal jih nimam nikjer na ogled. Vse imam zapakirano v škatlah na podstrehi, bom pa, ko bo napočil čas, poskrbel, da bodo tudi primerno razstavljeni.
Leta 2001 je na svetovnem prvenstvu v Madonni Di Campiglio v Italiji osvojil naslov svetovnega podprvaka v paralelnem veleslalomu.
Ostajate v stiku s profesionalnim deskanjem? Spremljate tekme svetovnega pokala?
Moram priznati, da tekme bolj redko spremljam, saj nimam toliko časa, bom pa seveda spremljal olimpijske igre. Veseli me, da imamo tako uspešen mladi rod deskarjev, pa tudi širše. Slovenski športniki dosegajo izredne rezultate.
