Slovenec v oranžni trenirki, ki je v Sarajevo prinesel olimpijsko baklo #foto

"Takrat se nisem zavedal veličine te vloge, mi je pa vsako leto bolj jasna," priznava Ivo Čarman, med drugim tudi eden od nosilcev slovenske olimpijske bakle, ki je januarja obkrožila Slovenijo, danes pa gost Sportalove rubrike Olimpijski spomini.

"Novico, da me je doletela čast nošenja olimpijskega ognja, sem izvedel od svoje žene, ona pa je vest zasledila v časopisu. Smešno, ampak takrat je bilo drugače kot danes. Ni bilo časa za parlamentiranje in izbiranje na Facebooku, takrat so se vse odločitve sprejemale v Beogradu. Konkretno to, o nosilcih bakle, je sprejel Olimpijski komite Jugoslavije, mi smo bili zgolj deležni informacij," se dogodkov izpred več kot 30 let spominja 58-letni Škofjeločan.

- Oče Vučka, priljubljene maskote iz Sarajeva: Za Vučka sem iztržil toliko, da sem lahko kupil garažo #intervju
- V ljubljanski votlini sarajevskega Vučka #foto

Čarman se je udeležil dveh olimpijskih iger. Prvih pri 20 letih v Lake Placidu, drugih pa štiri leta pozneje v Sarajevu. Po koncu športne kariere se je posvetil proizvodnji in dobavi športne konfekcije. Foto: Ana Kovač

Čast zaradi uspehov v smučarskem teku

Sklepa, da ga je čast nosilca bakle doletela zaradi uspehov v smučarskem teku, saj je bil v obdobju pred edinimi olimpijskimi igrami na območju nekdanje Jugoslavije, kjer je živelo več kot 20 milijonov prebivalcev, najboljši smučarski tekač.

Kaj če bi ogenj ugasnil?

"Takrat se sploh nisem zavedal, kaj me je doletelo. Zdelo se mi je, da bo šlo za bolj kot ne rutinsko nalogo, kot bi na primer štartal na svetovnem prvenstvu, pa seveda ni tako. Ko sem se z leti začel zavedati, da je bilo na odprtju iger na štadionu 80 tisoč ljudi, dogajanje pa jih je spremljalo še več milijonov pred TV-zasloni, me je stisnilo. Še dobro, da takrat nisem razmišljal o tem.

Foto: Getty Images

Edina stvar, ki me je skrbela, je bilo to, da bi mi med tekom ugasnil ogenj. Rezervnega načrta namreč nisem imel, niti vžigalic, s katerimi bi reševal zaplet," se spominja olimpijec, ki je na štadion Koševo pritekel s tekaškimi smučmi.

Organizatorji so najprej želeli, da priteče brez palic, a se je uprl in si izboril vsaj eno. Drugo roko mu je namreč zasedala bakla. Olimpijsko plamenico je na štadionu predal umetnostni drsalki Sandi Dubravčić, takrat veliki zvezdi jugoslovanskega zimskega športa, ta pa je potem prižgala olimpijski ogenj, ki je plapolal ves čas trajanja iger.

Organizatorji so želeli, da priteče brez palic, a je Čarman to odklonil. Za ravnotežje je potreboval vsaj eno. Foto: Osebni arhiv

Neizmerna trema in strah

Še danes, več kot tri desetletja po igrah v Sarajevu, so spomini nanje živi in topli. "Zame je bila ta priložnost neizmerna čast, tremo in strah, ki sem ju čutil ob tem, pa je nemogoče opisati. Če je Bojan 'zatrokiral' (zataknilo se mu je med prisego v imenu športnikov, op. p.), potem res ne bi bilo čudno, če bi še jaz," se je nasmehnil ob misli na morebitni zaplet, ki pa se k sreči ni zgodil. Vse je potekalo gladko.

"Bilo je prijetno, a hkrati velika obveznost," priznava Čarman, ki mu je trener po tej protokolarni obveznosti namignil, da je bilo filmskih epizod dovolj in da je zdaj napočil čas, da se posveti tekmovanju.

Jure Franko je bil zastavonoša jugoslovanske reprezentance. Po igrah je bil prav on največji športni junak Jugoslavije. Osvojil je namreč prvo zimsko olimpijsko medaljo za Jugoslavijo. Foto: Getty Images

Pomembno je zmagati, ne samo sodelovati

Čarman je dvakrat nastopil na olimpijskih igrah, štiri leta pred Sarajevom kot 20-letni mladenič še v Lake Placidu (takrat so bili v 12-članski ekipi tudi trije Škofjeločani – poleg Čarmana že pokojna smučarja Boris Strel in Jože Kuralt). Na igre je vedno odpotoval z mislijo na čim boljši rezultat.

"Razen eksotov ni nikogar, ki na olimpijske igre pridejo zgolj sodelovati. Sam sem vedno imel visoke ambicije, a se ni izšlo po pričakovanjih." Foto: Ana Kovač

"Na igre nikoli nisem odpotoval z mislijo, da je pomembno sodelovati, ne zmagati. Ni res, trdo smo garali za olimpijski nastop in moje ambicije so bile tam vedno visoke. Nikoli nisem šel na igre zato, da bi občudoval naravo, se nasmihal na vsakem koraku, ampak zgolj zaradi dobre uvrstitve. Mislim, da razen eksotov ni nikogar, ki bi na igre odpotoval zgolj z mislijo na sodelovanje," je poudaril.

Olimpijsko plamenico iz Sarajeva hrani na častnem mestu v dnevni sobi. Foto: Osebni arhiv

Z rezultatskim izkupičkom olimpijskih iger je le delno zadovoljen. "Vedno sem sicer končal v prvi polovici uvrščenih, višje pa ni šlo. V Sarajevu je bila posebnost tudi to, da smo prvič po dolgem času v smučarskem teku imeli dva predstavnika. Poleg mene je nastopil tudi Tone Djuričič iz Mojstrane … Zanimivo, večina nas je bila Slovencev, tudi med organizatorji, tako da so bile igre v Sarajevu skoraj slovenske," se spominja.

Čarman je bil eden od nosilcev slovenske olimpijske bakle, ki je januarja prepotovala Slovenijo. Foto: Ana Kovač

Oblačila in smuči v muzej, bakla je ostala doma

Opremo in oblačila, ki jih je nosil na odprtju olimpijskih iger v Sarajevu, je predal v hrambo olimpijskega muzeja v Sarajevu, ki ga obišče ob vsaki obletnici iger, olimpijsko baklo pa ima doma.

"S Sando sva dobila vsak svojo. Ena je rezervna, ena pa originalna, kdo ima katero, naj ostane skrivnost," je namignil Čarman, ki se je po športni upokojitvi leta 1989 posvetil športni konfekciji, zelo pogosto pa se udejstvuje tudi dobrodelno.

Tako na primer že skoraj dve desetletji kot Miklavž razveseljuje bolne otroke na pediatrični kliniki, kot opremljevalec pa pomaga tudi športnikom, ki se udeležujejo specialne olimpijade.

Udejstvuje se tudi dobrodelno. Sodeluje s športniki na specialni olimpijadi, že 19 let pa kot Miklavž obiskuje otroke na Pediatrični kliniki. Foto: Osebni arhiv