SiolNET. Sportal Sportal +
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

V ljubljanski votlini sarajevskega Vučka (foto)

1

termometer

Ko je Jure Franko v Sarajevu osvojil prvo zimsko olimpijsko medaljo za Jugoslavijo in Slovenijo, je imel Tomaž Alauf komaj šest let. Iger se ne spomni kaj dosti, nikoli pa ne bo pozabil Vučka.

Osemintridesetletni Tomaž Alauf iz Ljubljane zbira vse, kar je povezano s pohodom ob žici, o čemer smo na Sportalu že pisali, zbira pa tudi vse, kar je povezano z olimpijskimi igrami v Sarajevu. In če je prva dejavnost predvsem raziskovalne in poglobljene narave, potem je druga, sarajevska, boj kot ne za užitek.

Zbirateljska žilica

"Zbiranje predmetov v zvezi z olimpijskimi igrami v Sarajevu je bolj kot ne povezano z nostalgijo.

Ne gre toliko za proučevanje, kot je to zame na primer pomembno pri zbiranju predmetov, ki so povezani s pohodom ob žici, niti ne bi teh predmetov kupoval za vsako ceno, kot bi morda tiste prve, tukaj bolj gre za veselje in užitek. Za dušo," začne v majhni sobi, polni znamenitih vučkov, pripovedovati zbiratelj, ki je v obdobju olimpijskih iger v Sarajevu – prav v teh dneh praznujejo 31 let – še vedno obiskoval vrtec.

Podrobnosti z iger se sicer ne spominja kaj dosti, ve pa, da je bilo dogajanje pestro in da je bil televizor kar naprej prižgan na olimpijskem programu.

Prvi Vučko še danes del zbirke

Prvega olimpijskega kosmatinca je Tomaž Alauf dobil kmalu po olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984. Bil je snežno bel, z velikanskim nosom in prepoznavnim šalom. Po nešteto pranjih v zadnjih 21 letih je danes resda že nekoliko oguljen oziroma utrujen, izgubil je tudi šal, a še vedno je Vučko. Ni ga mogoče zgrešiti.

Tako kot ga v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja niso zgrešili bralci dnevnih časopisov iz vse Jugoslavije, ki so simpatičnega volka, ki sicer ni ustrezal oblikovalskim načelom – imel naj bi prevelik nos, zato naj bi težko ohranjal ravnotežje –, izbrali za maskoto najpomembnejšega športnega dogodka leta 1984.

Njegov avtor je priznani slovenski karikaturist Jože Trobec, ki je predlog za maskoto na pošto menda odnesel tik pred zdajci, pet minut pred polnočjo, zadnji dan pred iztekom roka.

Najbolj prepoznavna maskota olimpijskih iger

Še dobro. "Vučko je legenda, najbolj prepoznavna maskota v zgodovini olimpijskih iger," pravi Alauf in dodaja: "Trobec je naredil odlično delo, čeprav so mu takrat številni nasprotovali, češ, da je volk hudobna žival in kot tak neprimeren za olimpijsko maskoto.

Zanimivo je, da so prve maskote imele celo zob – eden od takih zobatih primerkov je danes tudi v Alaufovi zbirki –, a ga mu je avtor pozneje odstranil in naredil bolj blago različico volkca.

Pri Alaufu je vučkov na pretek, večina jih počiva na kavču, niti eden ni enak drugemu.

Originalna pločevinka olimpijske Coca Cole

Poleg vučkov je v bogati zbirki Tomaža Alaufa tudi pločevinka kokakole, ki je bila takrat uradna pijača sarajevskih olimpijskih iger in je imela za prebivalce Jugoslavije prav poseben pomen.

"Takrat se je kokakola v pločevinki prvič pojavila na jugoslovanskem trgu in to je izvirna, še neodprta, pločevinka iz leta 1984. Gospod, ki mi jo je podaril, jo je hranil zavito v vato, kar kaže na to, koliko mu je pomenila. No, danes ogromno pomeni tudi meni," priznava strastni zbiratelj, ki predmete dobiva ali kupuje na vseh koncih in krajih.

Veliko predmetov iz tistega obdobja dobi pri Slovencih, v glavnem gre za ljudi, ki so sodelovali pri organizaciji olimpijskih iger ali pri gradnji športnih objektov, ali pa jih kupi v Sarajevu, kjer ti spominki tudi zaradi časovne oddaljenosti in vojne vihre, ki ni prizanesla niti olimpijski zapuščini, dosegajo vedno višje cene.

Poplava ponaredkov

Ker je povpraševanje precejšnje, na trgu danes kroži ogromno ponarejenih olimpijskih predmetov, zato je treba biti pri nakupu izjemno pozoren na razne malenkosti.

"Na Baščaršiji še vedno veselo izdelujejo spominke in jih prodajajo, kot da gre za originalne predmete iz leta 1984," razlaga Alauf, "zato je treba preveriti, ali so numerirani, saj le to potrjuje, da gre za original."

Izjemno je vesel, kadar katerega od predmetov najde na fotografijah v knjigah iz tistega obdobja. Ali gre za skladovnice pločevink kokakole, ki so jih takrat Jugoslovani prvič okusili, za olimpijske značke, ki bi jih hitro lahko zamenjal za otroško igračo, v knjigah pa se jasno vidi, da so jih nosili tudi olimpijski funkcionarji, ali pa za torbo z naramnicami z napisom Press, ki jih je našel na fotografiji iz novinarskega središča v športni dvorani Skenderija.

Zbirateljska krona: originalna mapa olimpijskih karikatur Hasana Fazlića

V Alaufovi zbirki je še ena zbirateljska krona, na katero je sila ponosen. Gre za originalno mapo litografij priznanega sarajevskega karikaturista Hasana Fazlića. Zakaj sta njegova zgodba in njegovo delo tako pomembna in kako je to povezano s predsednikom Mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antoniem Samaranchem?

Fazlić, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ustvarjal za časnik Oslobođenje, je svoje karikature želel predstaviti v okviru olimpijskih iger, a so ga na organizacijskem komiteju zavrnili, češ, da so vsi primerni prostori že zasedeni.

Fazlić je bil užaljen in je iskal druge možnosti. Našel jih je v nič kaj uglednem lokalu b>Sirano, kjer so se zbirali glasbeniki, novinarji, arhitekti in drugi. Lastnik lokala, gospod z imenom Šefkija, mu je ponudil prostor, slikar Ibrahim Ljubković se je ponudil, da slike uokviri, prijatelj Hedži pa je ponudil svoje tiskarske storitve. Ker Fazlić denarja za tisk ni imel, sta si 50 map razdelila na pol. Petindvajset map, ki si jih je prilastil tiskar, danes veselo kroži na trgu.

Razstavo Fazlićevih karikatur so odprli tik pred koncem leta 1983, iz vljudnosti pa so nanjo povabili tudi člane Olimpijskega komiteja, a sta se na povabilo odzvala le dva. Fazlić bi na vse skupaj že pozabil, če ga ne bi čez nekaj dni poklical lastnik lokala, češ, da mora prihodnjo soboto nujno priti v Sirano, saj so svoj obisk napovedali predsednik BIH Branko Mikulić in ves Olimpijski komite Jugoslavije.

Mikulić je bil nad razstavo navdušen in je predlagal, da nanjo povabijo tudi Juan Antonio Samarancha, takratnega predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja in dolgoletnega prijatelja Sarajeva, a da ga ne morejo povabiti v tak zanikrn lokal.

No, Fazlić je zdaj vendarle dobil priložnost, da se pokaže tudi kje druge. Ponudili so mu prostore v novinarskem središču na Skenderiji, a je raje izbral zidove restavracije Korčula. Imela je lepe zidove in šank, je takrat utemeljil svojo izbiro.

Začele so se igre in na razstavo je prišel tudi sam Samaranch. Fazlić mu je izdelal karikaturo in mu jo podaril, vendar pa si je Samaranch že čez nekaj dni zaželel tiste druge, iz zbirke Čampraz. Fazlić mu je takrat postavil ultimat: ali naj mu vrne podarjeno karikaturo, ali pa naj plača pet tisoč dolarjev. Samaranch si je vzel par dni za razmislek in na koncu pristal na zamenjavo.

A zgodba tu še ni končana in Fazlićeva dela še zdaleč niso pozabljena. Najprej so bila razstavljena v olimpijskem muzeju v Lozani, danes pa so del stalne zbirke v Športnem muzeju v švicarskem Bernu.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin